Vincere

Naslov: Vincere - Leto: 2009 - Država: Italija, Francija - Žanr: Drama, Biografija - Dolžina: 128 min. - Režija: Marco Bellocchio - Igrajo: Giovanna Mezzogiorno, Filippo Timi, Fausto Russo Alesi, Corrado Invernizzi, Michela Cescon - imdb

Marco Bellocchio spada pod veterane svojega faha. Njegov I pugna in tasca iz leta 1965 se še vedno smatra kot režiserjevo najboljše delo. Ja, še vedno. Tega ne bo spremenil niti Vincere, film, ki se je predvajal letos tudi na Canneskem festivalu. Veliko je bilo govora o tej biografiji najznamenitejšega italijanskega politika prejšnjega stoletja, Benita Mussolinija. Zgodovino, kjer Il Duce igra karte s Hitlerjem ali kako so po njega prišli partizani, ne bomo videli. Bellocchio se ustavi prej. Pravzaprav to sploh ni Mussolinijeva biografija. Vincere je žalostna zgodba o njegovi prvi ljubezni. Njegovi skriti ženi.
Leta 1914 je Ida Dalser bila prepričana. Mussolini je moj princ. Takrat, še je Duce bil zagriženi socialist, urednik časopisa Avanti. Ampak časi so se spreminjali hitro. Mussolini izda s pomočjo Dalserejeve (proda vso svojo imetje) svoj časopis. Il Popolo d'Italia je že ubiral poti, v katerih se je Mussolini počutil najbolje – fašizem. Sedaj naju do vrha ne more zaustaviti več nič, dahne Ida. Celo Mussolini junior je na poti. Ljubezenska zgodba pač. Nič več, si reče Bellocchio. Od zdaj naprej bomo gledali Eastwoodov Changeling. Po prvi svetovni vojni iz katere se Mussolini ranjen vrne, se Ide Dalser več ne spomni. Prav tako ne njegovega sina. “To je nora baba!”, se dere. No, kar reče Duce je zakon. Ida pristane v norišnici. In prav tako kot A. Jolie ima isti problem. Na vsa vprašanja zdravnikov odgovarja normalno, le pri zadnjem pogrne. Angelina je rekla “to ni moj sin.”, Ida pa “to je Mussolinijev sin”. V obeh primerih napačen odgovor.
In kje je zdaj Mussolini? Njega v drugem delu filma vidimo le še na arhivskih posnetkih. In teh je precej. Na tem se ni šparalo, kot se je na maski. Ida Dalser se namreč v vseh teh letih ne postara mnogo. Ko bi igralec Filippo Timi moral postajati podoben tisti važni osebi na balkoni, kot se Duce-ja vsi spomnimo iz posnetkov, so njegovo vlogo kar izbrisali.
Na koncu filma imamo možnost prebrati, da sta Ida Dalser in njen sin umrla še pred Mussolinijevem javnem obešanju. Dokazi za njeno poroko z vsemogočnim, kot je to vedno trdila, ali podobne listine o starševstvu se niso nikoli našli. Torej, kaj smo sedaj sploh gledali? Izpoved zasanjanega uma ali resnico, katera govori o Mussolinijevem še najmanjšem grehu.

OCENA: 2