Naslov: Grace - Leto: 2009 - Država: ZDA, Kanada - Žanr: Grozljivka, Drama - Dolžina: 85 min. - Režija: Paul Solet - Igrajo: Jordan Ladd, Stephen Park, Gabrielle Rose, Samantha Ferris - imdb
Dojenček. To je še tisto zadnje upanje horor ustvarjalcev. Še tista zadnja, nedolžna stvar, kjer še film lahko šokira.
Novorojeni deklici je ime Grace. Izbira imena ni slučajna. Čudež je, da deklica sploh živi. V osmem mesecu nosečnosti je njena mama doživela hudo prometno nesrečo v kateri je umrl oče še nerojenega otroka. Sin zajebane tašče, kateri bi nova lačna usta prišla še kako prav. Toda otrok ni preživel, pravijo zdravniki. O, to pa ne, pravi bodoča mamica. "Enega otroka sem med nosečnostjo že izgubila, drugega vam zdaj ne dam. Rodila bom tega otroka (alternativno), če ravno bo kasneje imel raje rdečo kot pa belo tekočino…."
Malokdaj še v grozljivkah doživim občutke groze. V večini primerov je nasilje ali nazoren razčefuk človeškega telesa le sredstvo za trenutke zadovoljstva in prinašanja nasmeškov na “moderno-bolanem” umu. Grace je v nekaterih primerih drugačen. Uporabil je tisti zasilni izhod v sili, ter me v trenutkih rojevanja skoraj prisilil na kratko zatiskanje oči ali na pritisk tipke “2X hitrost”.
Nisem prepričan, če je režiser Paul Solet, ki je svoj kratki film raztegnil na dolgega, sploh imel namen držati takšen misterij okrog dojenčka in njegove matere. Ima mama “Norman Bates” sindrom oz. je dojenček sploh živ?
“Družinski” film, ki pa nikakor ni namenjen za bodoče starše.
OCENA: +2
Dojenček. To je še tisto zadnje upanje horor ustvarjalcev. Še tista zadnja, nedolžna stvar, kjer še film lahko šokira.
Novorojeni deklici je ime Grace. Izbira imena ni slučajna. Čudež je, da deklica sploh živi. V osmem mesecu nosečnosti je njena mama doživela hudo prometno nesrečo v kateri je umrl oče še nerojenega otroka. Sin zajebane tašče, kateri bi nova lačna usta prišla še kako prav. Toda otrok ni preživel, pravijo zdravniki. O, to pa ne, pravi bodoča mamica. "Enega otroka sem med nosečnostjo že izgubila, drugega vam zdaj ne dam. Rodila bom tega otroka (alternativno), če ravno bo kasneje imel raje rdečo kot pa belo tekočino…."
Malokdaj še v grozljivkah doživim občutke groze. V večini primerov je nasilje ali nazoren razčefuk človeškega telesa le sredstvo za trenutke zadovoljstva in prinašanja nasmeškov na “moderno-bolanem” umu. Grace je v nekaterih primerih drugačen. Uporabil je tisti zasilni izhod v sili, ter me v trenutkih rojevanja skoraj prisilil na kratko zatiskanje oči ali na pritisk tipke “2X hitrost”.
Nisem prepričan, če je režiser Paul Solet, ki je svoj kratki film raztegnil na dolgega, sploh imel namen držati takšen misterij okrog dojenčka in njegove matere. Ima mama “Norman Bates” sindrom oz. je dojenček sploh živ?
“Družinski” film, ki pa nikakor ni namenjen za bodoče starše.
OCENA: +2
Ni komentarjev:
Objavite komentar