sreda, 31. marec 2010

Da bing xiao jiang


Naslov: Da bing xiao jiang (Little Big Soldier) - Leto: 2010 - Država: Kitajska, Hong Kong - Žanr: Avantura, Komedija, Zgodovinski - Dolžina:96 min. - Režija: Sheng Ding - Igrajo: Jackie Chan, Lee-Hom Wang, Rongguang Yu - imdb

Kitajci
so s svojo zgodovino čisto obsedeni. Vsako leto dobimo vse več teh zgodovinskih filmov. Količina je večja, kvaliteta pa trpi. Seveda, Kitajci so na svoje dinastije, na svoje vojne med kraljestvi, ki so združili Kitajsko v mogočno državo, zelo ponosni. Zato gledamo le epsko romantiko, polno neustrašnih herojev. Kakšno anti-vojno sporočilo bomo le težko ujeli. Nekaj malega hoče to spremeniti Da bing xiao jiang. Pa čeprav le s komedijo.
Heh, tega se je Jackie Chan naučil v Ameriki. Zato se zadnja leta Chan vedno bolj posveča domači produkciji. Svoje znanje prenaša na naslednje generacije. Verjetno je prav tam nekoč gledal filma kot je 48 Hrs. ali Midnight Run, katera sta ga privedla do ideje za ta film (scenarij je Chan napisal pred dvajsetimi leti...).
In ker je Chan s to idejo tako dolgo zavlačeval, se je sedaj buddy road film premaknil v zgodovino. Ameriški popularni žanr, sreča Kitajskega.
Chan kot edini preživeli iz krvave bitke, si za spomin domov vzame kar talca. Ujetnika s činom, ki bo Chanu prinesel bogato posestvo. Logično, edini preživeli na nasprotni strani je lahko le sam princ, katerega hočejo videti mrtvega ne le Chanova vojska, ampak tudi njegovi nasledniki za prestol.
Jep, Chan je še vedno tisti pravi
JC, pa čeprav si tokrat pri prevalih in drugih akcijskih vragolijah pomaga le še z efekti.

OCENA: 3


Afterschool


Naslov:
Afterschool - Leto: 2008 - Država: ZDA - Žanr: Drama - Dolžina: 107 min. - Režija: Antonio Campos - Igrajo: Ezra Millar, Jeremy Allen White, Addison Timlin, Michael Stuhlbarg, Gary Wilmes -
imdb

V začetku 90-tih je nastajala generacija X. Izgubljena generacija mladih, ujeta med prehodom v moderno, digitalizirano dobo. Filmi kot so Heathers, Reality Bites, Slackers, Singles ali celo Clueless, so prikazali drugačne poglede mladih, kot smo jih to bili vajeni od mnogih klasičnih high-school filmov iz 80-tih. Filmi so imeli prav. Generacija X je bila obsojena na propad. Prevlada virtualnega sveta je prišla prehitro. Logično, čas je napovedal novo generacijo. Generacijo Y. Y kot Youtube. Y kot hrošč Y2K, ki je hotel povzročiti konec novega tisočletja. Jep, če danes nisi IN si OUT. Heh, če nisi zasvojen z online filmčki, nisi na tekočem.
Da je 17-letni Robert ravno tako notri, izvemo že v prvem prizoru. Od smešnih filmčkov, obešanja Huseina, pa do dolgega, zelo motenega izreza iz trenutnih teen porničov. Takšna je domača naloga po pouku.
In prav eni izmed teh naivnih deklet, ki se za denar pred kamero pustijo jebati v rit, daviti in zmerjati s kurvo, bi lahko bili tudi priljubljeni Talbert dvojčici. Bodoči kraljici proma, če se ne bi dokončno zasnifali s kokainom v katerega je bil primešan tudi podganji strup. Ravno takrat, ko se Robert s svojo kamero nahaja na šolskem hodniku, sestri kričeče pridrvita ter se mrtvi zgrudita pred njim. Šok, katerega mladenič lahko preboli le s snemanjem spominskega filma. Vsaj tako so prepričana šolski organi. Ampak, ti starci ne vedo, kaj današnjo mladino vzburja ob pogledu na monitor.

OCENA: 3

torek, 30. marec 2010

Leaves of Grass


Naslov: Leaves of Grass - Leto: 2009 - Država: ZDA - Žanr: Komedija, Krimi, Drama - Dolžina: 105 min. - Režija: Tim Blake Nelson - Igrajo: Edward Norton, Edward Norton, Tim Blake Nelson, Keri Russel, Susan Sarandon, Melanie Lynskey, Richard Dreyfuss - imdb

Edward Norton je razcepljena osebnost v obliki enojajčnega dvojčka. Na eni strani imamo spoštovanega profesorja, ki se svojih oboževalk (študentk) nikoli ne bi dotaknil, na drugi strani pa zadetega, južnjaškega kmetavzarja. Jep, tako kot Dr. Jekyll in Mr. Hyde, le da sta tu ena oseba brata dvojčka. Seveda, oba igra Norton.
Hmm, se ga še sploh spomnite? Ob njegovi odsotnosti sem celo pomislil, da se ubada z novo različico anti-virusnega programa, sedaj pa se nam pojavi kar v dvojini. In ker sta brata tako različna, nočeta niti vedeti kaj se dogaja z drugim. »Dober« Norton bi se doma pojavil le na pogrebu in po tragični novici je tja tudi namenjen.
»Vidiš, zato te nikdar nočem več videti!« zagrozi Norton svojemu bratu, ki ga je pod pretvezo smrti zvabil v past, ki bo mu pomagala izpeljati končni posel s preprodajo marihuane in ki ga bo končno približal svojemu vzornemu bratu.
Verjetno jih ni veliko, ki bi si režijsko ime Tim Blake Nelson (spomnimo se ga kot enega izmed ubežnikov iz O’ Brother Where Art Thou) zapomnili že ob njegovem prvencu Eye of God. Ta film sem si pred leti ogledal na TV in od takrat naprej sem vsako leto preveril “bo Nelson letos snemal kaj novega?”. Z The Grey Zone je igralec/režiser šel v čisto drugo smer, a še vedno dovolj prepričljivo. Sedaj pa smo dobili njegovo verzijo Dr. Jekyll in Mr. Hyda, grozljiv pa je bil le končni rezultat.

OCENA: +2

À l'ouest de Pluton


Naslov: À l'ouest de Pluton (West of Pluto) - Leto: 2008 - Država: Kanada - Žanr: Drama - Dolžina: 90 min. - Režija: Henry Bernadet, Myriam Verreault - Igrajo: Alexis Drolet, David Bouchard, Anne-Sophie Lamontagne, Yoann Linteau, Sandra Jacques, Denis Marchand and Thomas Gionet-Lavigne - imdb

Režiserja Myriam Verreault in Henry Bernadet sta svojim neizkušenim mladim igralcem dala možnost improviziranja. Igrati morajo le samega sebe. Sliši se enostavno, če najstniki ne bi bili v letih iskanja samega sebe. Zato je film toliko bolj vreden pohval, saj nam enodnevni pogled v življenje kanadskega najstnika prikaže na zelo realen in verjeten način.
Kajti tudi po 20-tih letih je mladina še vedno “Dazed and Confused”, kot so to bili v Linklaterovem filmu iz leta 1993. Od jutra, do večera. Ampak to je Kanada. Mladina je tukaj v primerjavi z Američani drugačna. Bolj zamišljena, bolj prefinjena. Niti malo tako naivna in nora kot v Clarkovih Kidsih.
OK, žurke se še vedno pičijo, še vedno se kradejo stvari, še vedno se prakticira nezaščiten seks… ampak, končno kesanje vedno prinese upanje. In zavedanje, da bodo ti otroki prav tako nekoč odrasli. Če niso že zdaj…

OCENA: -3

ponedeljek, 29. marec 2010

White Lightnin'


Naslov: White Lightnin' - Leto: 2009 - Država: VB - Žanr: Krimi, Drama - Dolžina: 92 min. - Režija: Dominic Murphy - Igrajo: Eddy Moretti, Shane Smith. Elenco: Edward Hogg, Owen Campbell, Carrie Fisher - imdb

White Lightnin' je tako temačen film, da se barve sploh niso mogle prebiti mimo črnine. Le redkokdaj se je nekje v ozadju posvetila kakšna rdeča ali rumena. Vse ostalo je tema. Heh, White Lightnin' je celo tako temačen film, da je moral režiser vsakih deset sekund prikazati samo črno sliko. Le toliko, da pridemo k sebi.
V ozadju, preko te brezupnosti nam svojo zgodbo pripoveduje Jesco White. Na svojo zgodbo ni ponosen. Pravzaprav je edina stvar v življenju na katero bi lahko bil ponosen, trajala le nekaj mesecev. Takrat, ko je v mladih letih plesal step s svojim ljubljenim očkom. Za kaj več je bil preslab. Že od malega se je najraje nahajal v stanju zamaknjenosti, katerega so mu prinesli bencinski hlapi. Logično, več časa je tako preživel v popravnih domovih kot pa doma. Takrat, ko pa je popravne domove že prerasel, pa je na vrsto prišla naslednja ustanova. Ne, ne zapor. Za kaj takega je bil Jesco preveč drugačen. Bil je psihopatska tempirana bomba. In kaj lahko bolje sproži takšno bombo, kot pa nasilna smrt njegovega očeta?

OCENA: +3

nedelja, 28. marec 2010

New Moon, Cirque du Freak: The Vampire's Assistant, Amelia, From Paris with Love, Ninja Assassin

New Moon
Kar v desetih knjigah se je Stephenie Meyers do danes poigravala z romantiko med vampirjem in smrtnico (če to še vedno je v deseti knjigi?). Uspeh knjige je kričal po filmski upodobitvi. Sam sprva nisem niti razumel vsesplošnega navdušenja ob prvem filmu. Pri tem mislim na Harry Pottera, katerega je knjižna slava že prišla do mene še pred filmom. Twilight mi je bil uganka. Je to bila TV serija, so krivi igralci, režiser…?
Ne, Twilight je najstniški bestseller. Aha, in zaradi tega bomo sedaj vsako leto priča histeriji, ko se bo med poletjem v kinih pojavile nove dogodivščine Belle in Edwarda. Jep, za razliko od Pottera, bo tu mašinerija laufala vsako leto, kar se produkcijsko filmu zelo pozna.
No, razočaranja po prvem delu v primerjavi s pričakovanji, sploh ni bilo. Sveže in mladostniško si se počutil med romanco v kateri je štimala tudi kemija. Vso to romantiko so v prvem delu pokvarili akcijski prizori in porazni efekti, ki so film kakovostno potisnili resnično do TV serije. Heh, tokrat so ustvarjalci akcijo kar izbrisali. Ampak kaj, ko so črtali tudi romanco. Kajti od seksi in skrivnostnega Roberta Pattinsona, kot smo ga spoznali iz prvega dela, je ostal sama bledoča. Nič drugače ni z Kristen Stewart, ki pa z igranjem na videz bolne osebe nima takšnih problemov. Seveda, zaradi varnosti in pred usodnim grižljajem v vrat, se je vampir raje odmaknil. Heh, zaradi umika Edwarda je zato izginilo še nekaj – vampirji. Volkodlaki, kot alternativa, pa niso to, kar pričakuje ljubitelj Twilight serije. OCENA: -3

Cirque du Freak: The Vampire's Assistant
Ker ima Salma Hayek v filmu brke in brado se lahko kaže kot cirkuška atrakcija. Kot freak. Zelo ironično, če se le spomnimo besed Brüna. Kaj res ni noben opazil ali pa je to le črni humor Paula Weitza, katerega ni skapirala le Heyekova? Ali drugače rečeno – Salma Hayek je edina pravi Freak. Tako kot so to bile spake iz kultnega film z leta 1932. Svoj hendikep ni rabila zaigrati ali si ga pričarati z efekti, kot so si jih to morali ostali njeni kolegi.
Ampak Cirque du Freak ni film o Salmi. Cirque du Freak je želja dobrega zaslužka v sezoni, kjer so najstniki in vampirji tako priljubljeni. No, bolj kot netopirje ima najstnik Darren raje pajke. Spidermana postavi pred Twilight. Heh, pajki v teh dneh niso zanimivi, zato se Darren kaj hitro znajde pred pravim vampirjem. Pred Johnom C. Reillyom, kateri mladeniča preoblikuje v pol-vampirja. V osebnega asistenta, ki lahko preživi tudi na dnevni svetlobi. Seveda, ker pa tudi vampirje delimo zadnje čase na dobre in slabe, se tudi tukaj začne boj za vampirski prestol. OCENA: +2

Amelia
Nikoli se ne konča dobra, ko tujec hoče snemati kot Američan. Sicer pa, kako je Indijka Mira Nair sploh prišla na idejo, da je ustvarjena za Veliko ligo? Svojo dobro ime si je ženska ustvarila v drugem svetu. Daleč od Hollywooda. In kot samozavestna in samostojna ženska, si je za svoj ameriški lik morala izbrati tudi sebi podobno žensko.
Amelia Earhart je ameriški heroj. Legenda zrakoplovov. Prva ženska, ki je preletela vse mogoče stvari. S svojimi drznimi podvigi si je prislužila mesto tudi v filmu Night at the Museum 2, kjer se je pojavila kot ena izmed mnogih zgodovinskih osebnosti. Jep, Earhatova je popularna kot Napoleon ali Al Capone. Seveda, zato jo je morala upodobiti ena najboljših iz Hollywooda.
Prav zanimivo je bilo spremljati Hillary Swank, kako je v vsaki besedi, v vsakem gibu bila sigurna, da bo se ob končani 09' sezoni sprehodila po rdeči preprogi kot oskarjeva nominiranka. Hja, zaslužila si bi, le film bi moral biti boljši. OCENA: +2

From Paris with Love
Moraš se nasmehniti ob napisu »temelji na kratki zgodbi Luca Bessona«. Te kratke zgodbe bi prav rad videl. Izmišljene in razložene njegovim režiserjem ob kakšnem šanku v neki beznici. Le toliko, da se Besson sedaj lahko šteje kot avtor filma. Logično, zaradi njegove imena je zaslužek siguren. Avtorstvo poleg produkcije nanese še dodaten dobiček, poleg tega pa se Besson pri uspešnem filmu lahko še vedno pohvali »to pa sem jaz napisal…«. Pa čeprav pravih zgodb sploh ni. Ali obratno – pri neuspehu (finančnem ali kritičnem) pa je potem itak krivec režiser. Seveda, zato pa se je Besson raje umaknil.
Eden izmed njegovih režijskih muz je tudi njegov bivši snemalec Pierre Morel (Banlieue 13). Po predlanskem Taken je tako namesto Neesona in njegovega »Američana v Parizu« vlogo prevzel Travolta. Logično, tukaj bo pelo le orožje. Kajti Travolta je bad ass, ki prej strelja kot vpraša. V mnogih primer Kitajca ali Arabca. Tako kot v vsakem Bessonovem filmu…
Jep, Travolta še vedno živi v prepričanju, da mu vloga zlikovca najbolj pristaja. Še vedno čaka na novi Šund. Pazi to! To kar je počel Travolta kot kriminalec v Face/Off , Swordfish ali The Taking of Pelham 1 2 3, lahko po Bessonovem počne tudi kot FBI-ovec. Agent z licenco za klanje. In ker sem že prej omenil, da pravih zgodb v teh produkcijah ne moremo pričakovati, naj omenim le še mladega wannabe agenta (Jonathan Rhys Meyers) v Parizu, ki hočeš/nočeš postane novi partner lovca na terorista. Buddy film na francoski način. OCENA: 2

Ninja Assassin
No, sedaj smo pa le sigurni… Pred leti se je namreč filmski svet razdelil na dva dela. Na tiste, ki so v V for Vendetta videli mojstrovino in na tiste, ki se jim še danes hvaljen film zdel le nižje povprečje. Za takratno slavo filma sta bila veliko zaslužna tudi brata Wachowski (Matrix), kot tvorca iz ozadja. Kot filmska ustvarjalca, katerima je uspelo tudi s slabšimi nadaljevanji Matrixa zaslužiti na stotine milijon dolarjev. Poleg V for Vendetta se je tako spominjalo le bratski duo, le malokrat pravo ime režiserja Jamesa McTeiguea. Za režiserja nam je bilo vseeno. Njegove režijske kvalitete nas sploh niso zanimale. Razen, če McTeigue posname še eno »mojstrovino«. Takrat si bo ustvaril ime, na katerega bo potrebno biti pozoren.
Heh, to je z Ninja Assassin bila tudi režiserjeva namena. Hotel je na novo obuditi žanr. Od Ameriške ninje je minilo preko 20 let. Seveda, če si v nečem zopet prvi, imaš vse možnosti za kult. Namesto ameriškega dečka, se je tokrat v črno obleko vseeno raje postavilo Azijca. Bolj prepričljivo. Ampak, Azijca v Berlinu. Jep, Ninje skačejo po Evropi. Vam že diši po tipičnem B-filmu? Prav imate, Ninja Assassin ali dobri nindža v vlogi maščevalca proti slabim nindžam. Plus baba!
In če se še na koncu vrnem k sigurni stvari… James McTeigue res nima pojma in oba njegova filma sta le navadno povprečje. No, Ninja Assassin je šel še nižje. OCENA: -2

Triangle


Naslov: Triangle - Leto: 2009 - Država: VB, Avstralija - Žanr: Misterij, Triler, Drama - Dolžina: 99 min. - Režija: Christopher Smith - Igrajo: Liam Hemsworth, Melissa George, Emma Lung, Rachael Carpani, Michael Dorman, Henry Nixon - imdb

Je to tisti napovedani rimejk španskega mini hita Los cronocrímenes? Ne vem, zasledil nisem nikjer. Lahko pa bi bil. Tako bi vsaj bila razložena tista maska na obrazu napadalca, ki filmu ni dala logičnosti.
Že po prvih minutah je sledilo razočaranje. Hej, kje je tu kaj angleškega? Kajti vse bolj je ta psiho-horor izpod rok angleža Christophera Smitha (Creep, Severance) postajal podoben klišejskim ameriškim zadevam. Saj veste, glavni junak plus skupinica enodimenzionalnih likov, ki nam za njihov razčefuk telesa niti malo ni mar. Še uživamo v tem, kaj pa so tako dolgočasni.
No, tu sopotniki čudaške blondinke, ki se nekega lepega popoldneva odpravijo z jahto na morje in tam pa po udarnem viharju pristanejo na Ghost Shipu, ne dobijo niti te krvave minute. Še tam, ko bi lahko uživali, jih režiser po hitrem pospravi. Seveda, kajti Triangle ni slasher film. Je le nerazumljiva luknja v času, ki bi bila uganka tudi pravemu Bermudskemu trikotniku.

OCENA: 2

sobota, 27. marec 2010

Capitalism: A Love Story


Naslov:
Capitalism: A Love Story - Leto: 2009 - Država: ZDA - Žanr: Dokumentarni - Dolžina: 127 min. - Režija: Michael Moore - Igrajo: - imdb

Najlažje delo imajo tisti dokumentarci, ki so posneti v imenu ljudstva. Ki govorijo to, kar ljudje hočejo slišati. Pri tem so nekateri ustvarjalci tako enostranski, da si s svojimi sporočili naberejo tudi sovražnike. Čeprav je po besedah Moora demokracija najboljši sistem kar ga je, obtožencu ne da besede ali možnosti prikazovanja njihove strani. Tisti največji nasprotniki Moora smatrajo njegove filme le kot orodje za propagando. Tokrat je Moore hotel nadaljevati svojo zgodbo, ki jo je začel pred 20-timi leti. V Roger & Me, njegovim prvim dokumentarcem, se je takrat zavzemal za delavce General Motors, ki je eno izmed ogromnih firm imel tudi v njegovem rojstnem mestu Flint. Zaman, firmo, kjer je bil zaposlen tudi njegov oče, so zaprli. 30. 000 ljudi je ostalo na cesti. Vse pridige Moora so odšle v prazno. In ravno ko se je hotel odpraviti na sedež podjetja, kjer bi se pred direktorjem pohvalil z besedami »vidite, vas nisem opozarjal?« takrat so vedno bolj začele odmevati druge besede – »recesija«.
Logično, za neizrečenega socialista, je krivec takoj najden. To, kar je nekoč bila ljubezenska zgodba, je sedaj postalo veliko zlo 99% prebivalstva v Ameriki. Prav ima. Kapitalizem je šel predaleč. Pohlep bogatih z željo zaslužiti še več, ob tem pa revež izgublja še tisto malo kar ima, nam je prineslo gospodarsko krizo, ki smo jo dodobra čutili tudi pri nas. Za pravo zgodbo se je Moore tako moral odpraviti izven rodnega Michigana. Po pravico je Moore moral iti k tistim , ki to državo vodijo. Heh, ne mislite, da pri tem mislim na ameriški kongres ali Belo hišo. Ne, denar je še vedno vladar sveta. V mogočnih bankah ali Wall Streetu pa ga seveda imajo največ.
Ampak Moore je v teh letih postal znan obraz. Njegov preprosti videz, njegova kapica in njegova naivna vprašanja tako več niso dobrodošla. Vse kar bi hotel kravatlaš opravičiti, bi Moore itak spreobrnil v še večjo priznanje krivde. Tega se krivci sedaj že zavedajo. Tako so do besede prišle le tiste uboge duše, ki jih je pokvarjenost ali korupcija premožnejših stala mirnega življenja v tako priljubljenem ameriškem srednjem sloju.

Jep, staremu mačku bi skoraj zmanjkalo idej. No, kar je Mooru primanjkovalo, se je posvetilo meni. Ob njegovem naslednjem projektu bi se spomnil prav besed, ki sem jih omenjal v prvih stavkih. Kajti, Moore se je tokrat pokazal kot veren mož. Kot človek, ki je nekoč hotel postati duhovnik. Za razliko od njegovih dosedanjih »proti« filmov, bi naslednjič lahko posnel »za« film. ZA krščanstvo, pri tem pa bi se posmehoval iz vseh nevernikov. Ne bi to bilo nekaj novega? Ne bi to bil pravi izziv filmskega ustvarjalca? »S filmom spreobrnil tudi največjega skeptika!« bi se glasile novice. To, to bi bila prava propaganda.

OCENA: -4

Desert Flower


Naslov: Desert Flower - Leto: 2009 - Država: VB, Nemčija - Žanr: Drama, Biografija - Dolžina: 120 min. - Režija: Sherry Horman - Igrajo: Liya Kebede, Sally Hawkins, Craig Parkinson - imdb

Ne vem, kaj naj si po takšnem filmu zopet mislim o veri, ki se ji reče Islam. Sem jaz kriv, da se je celotna filmska industrija obrnila proti tej religiji? Je že prav, da si svoje mnenje mora vsak ustvariti sam in da se pri tej »propagandi« naj ne pustimo preslepiti od krščanskega kapitalista, kot bi temu rekel musliman. Sam nisem na nobeni strani. Pizdarije se dogajajo v vsaki veri in tudi tam, kjer vera sploh ni prisotna.
Tokrat smo namesto kamenjanja dobili predstavitev še enega umazanega rituala – obrezovanja genitalij. Logično, najebejo zopet le ženske. In tako, kot je svet spoznal kamenjanje preko knjige, tako so tudi v tem primeru vsi z odprtimi usti poslušali grozovita pričanja super-modela.
Ampak to je le ena plat Somalijke Waris Dirie (film bazira na njeni avtobiografiji), ki se je v 80-tih znašla na mnogih naslovnicah revij, odmevnih modnih pistah in celo v James Bond filmu.
Jep, če takrat ne bi ob pravem trenutku odvezala molk, bi jo danes poznali le kot eno izmed mnogih temnopoltih manekenk. In prav zaradi svoje slave so jo vsi poslušali. Tudi Kofi Anan, ki jo je kasneje krstil v ambasadorko ZN.

No, če jo takrat po krvavem prihodu iz Somalije, kjer se je v Londonu preživljala s smetmi, ne bi opazil priznani modni fotograf, ne bi postala niti foto-model. Ostala bi naivna ilegalka, ki bi čistila v neki Fast-Food restavraciji z vagino, katero bi »prvi« prvo moral razrezati z žiletko, če bi hotel od nje kaj več, kot le poljubljanje po obrazu z najlepšim profilom.

OCENA: -4

petek, 26. marec 2010

De laatste dagen van Emma Blank


Naslov: De laatste dagen van Emma Blank (The Last Days of Emma Blank) - Leto: 2009 - Država: Nizozemska - Žanr: Drama, Komedija - Dolžina: 89 min. - Režija: Alex van Warmerdam - Igrajo: Marlies Heuer, Gène Bervoets, Annet Malherbe, Eva van de Wijdeven, Gijs Naber, Alex van Warmerdam, Marwan Kenzari - imdb

V zgodovini filmov smo do sedaj imeli kar nekaj priložnosti spoznati zadnjo, čudaško željo pred smrtjo nekega milijonarja. Le spomnimo se Richarda Pryora in njegove pometane milijone ali Chrisa O' Donnella, kateri se je za bogato nasledstvo moral celo na hitro poročiti.

No, sedaj pa vam povem primer, zakaj je Alex von Warmerdam (Ober, Abel, De noorderlingen) eden mojih najbolj priljubljenih evropskih režiserjev in zakaj sem na ta njegov nov odbit izdelek komaj še čakal. Čeprav, vsak odkriti detajl iz filma pokvari siguren užitek ob ogledu…

Emma Blank šteje zadnje dneve. Kot umirajoča ženska, ki ne umira za rakom ali kakšno drugo zahrbtno boleznijo, ampak od »izčrpanosti«, ima vso pravico na svojo zadnjo željo. In če je to zahtevek za osebno strežbo in neprestano skrb, kot pri kakšni kraljici, se to od svojih najbližjih tudi ustreže. No, butler, služkinja ali kuharica za tiranko niso dovolj. Kajti vsaka »madam« ima tudi svojega psa. Režiser Warmerdam v vlogi psa Thea bo ravno pravšnji. Jep, prav se slišali. Groteska, ki na trenutke prestopi meje dobrega okusa, vsebuje lik, ki se v svojo vlogo psa tako vživi, da se tudi podela v hlače, če ga nihče ne pelje na sprehod. Hja, to so zadnje želje Emme Blank. To so njeni zadnji dnevi, kateri bodo na upanje moža, hčerke, sestre in brata, minili čim prej. In to je Alex von Warmerdam. Vedno odličen, a vedno po krivici spregledan.


OCENA: 4

The Yes Men Fix the World


Naslov: The Yes Men Fix the World - Leto: 2009 - Država: Francija, VB, ZDA - Žanr: Dokumentarni - Dolžina: 87 min. - Režija: Andy Bichlbaum, Mike Bonanno - Igrajo: Reggie Watts, Mike Bonanno, Andy Bichlbaum - imdb

Le malokrat se zgodi, da dobi dokumentarec svojo nadaljevanje. Sequel Yes Menov ni posnet zaradi odličnega prvega filma ali zaradi finančne uspešnosti… Ne, Mike Bonanno in Andy Bichlbaum še svojega poslanstva enostavno nista opravila. Rada bi dokončno »popravila« svet. Tako bomo zopet priča prevaram, pretvarjanj in lažem. Žrtve pa ne bomo mi, ampak bogati kapitalisti. Prav tisti, ki kvarijo današnji svet.
Prav neverjetno je, kaj od človeka naredijo suknjič in kravata ali vizitna kartica. Ljudje te takoj začnejo jemati resno. Verjamejo ti vse. Tudi če se postaviš pred BBC kamero ter se celotnemu svetu zlažeš, ko se v imenu neodgovorne korporacije opravičiš za tisočero žrtev, kot je to bil primer v kemični nesreči v Indiji. No, The Yes Men-a se ne samo opravičita, tudi bogato odškodnino obljubita. Logično, podjetje, v katerem imenu to govorita, za kaj takega sploh ne ve. Heh, ideje obeh so vedno bolj nore in absurdne. Vsak primer, ki se je že potisnil globoko v arhiv, ponovno odpreta in ga planeta v javnost. In to vedno v imenu krivcev. Ali kot pravita sama: »ustvarili smo sistem, ki deluje. Zakaj ne bi sedaj ustvarili še dobrega?« No, vse to so le sanje in utopija. Tudi ko natisneta sto-tisoč ponarejenih izvodov časopisa New York Times, v katerem so objavljene same dobre novice, jima nihče več ne verjame. Preveč lepo, da bi lahko bilo resnično.

OCENA: 3

četrtek, 25. marec 2010

Adventures of Power


Naslov: Adventures of Power - Leto: 2008 - Država: ZDA - Žanr: Drama, Komedija - Dolžina: 89 min. - Režija: Ari Gold
- Igrajo: Ari Gold, Michael McKean, Jane Lynch, Shoshannah Stern, Chiu Ling Chiu, Adrian Grenier - imdb

Če bi se
Power prijavil na našo bitko talentov, bi mu POP TV sigurno posvetil nekaj minut. Hja, še v drugi rundi bi se verjetno znašel. Eden izmed njegovih somišljenikov je mnenja, da je boljši od drugih. Sam pravi, da je drugačen. Sigurno, Power si svoje televizijske minute ne bi prislužil s svojim znanjem in talentom. Ne, vse zasluge bi šle prav njegovi drugačnosti. Tisti, iz katere bi se gledalec lahko smejal. Za boljši šov in rejting.
Do sedaj smo poznali le igranje na zračno kitaro. Pri tem pa bi bilo veliko bolj logična popularnost igranje zračnih bobnov. Pri igranju bobnov je potrebno veliko več miganja. Heh, gledalec lahko celo oceni, če korenjak igra sploh pravilno. Kajti igranje bobne brez bobnov je baje veliko težje, kot pa mlatenje po pravi drumli, kotlu, činelah ali prehodih.
Jep, to je poslanstvo mladega Powera, neuradnega bratranca Napoleon Dynamita. Kar je njemu največje veselje, je njegovemu očetu največja sramota. Logično, v zaspanem, rudarskem mestu nekje ob meji z Mehiko, se takšen umetnik ne more razvijati. Za njega je mesto je le tam, kjer bivajo drugačni. Tam, kjer se prirejajo pravi dvoboji, ki odločajo kdo je najboljši igralec na zračne bobne.
In če vam se to zdi še vedno smešno in bedasto, se le spomnite vašega prvega vihranja z roko po zraku, pred palčke v roki in brez bobnov pod sabo, na najboljši bobnarski intro vseh časov –
Phil Collins »In the Air Tonight«

OCENA: -4

Man tänker sitt


Naslov: Man tänker sitt (Burrowing) - Leto: 2009 - Država: Švedska - Žanr: Drama - Dolžina: 76 min. - Režija: Henrik Hellström, Fredrik Wenze - Igrajo: Sebastian Eklund, Jörgen Svensson, Hannes Sandahl - imdb

Vedno se najdejo taki, ki bi tudi temu eksperimentu rekli umetnost. Po navadi vedno isti. Vedno tisti, ki si nočejo priznati, da sporočila enostavno niso razumeli. Tudi ko sporočila sploh ni. Ne samo sporočila, ko ni niti filma.
Poznam ta princip – bolj je čudaško, večji je art. Včasih uspe, včasih pa nastane izdelek, katerega bi priporočali le svojim največjim sovražnikom. Man tänker sitt postavim pod drugo opcijo. Smo v nekem švedskem predmestju, kjer skozi “voice over” otroka spoznavamo njegove sosede. Ta glas naznanja bodočega zdravnika ali psihologa. Kajti besede, ki tečejo skozi 10-letnega otroka, so poetične in zamišljene.
Ampak, vedno ko otrok hoče biti modrijan, se na koncu iz tega ne izcimi kaj pametnega. Tako nikoli ne izvemo, zakaj neki tip nosi svojega otroka, kot če bi bil pod vplivom prepovedanih substanc, zakaj nekdo kuri svoje pohištvo ali zakaj sta za ta film bila sploh potrebna dva režiserja?

OCENA: +1

The House of the Devil


Naslov:
The House of the Devil - Leto: 2009 - Država: ZDA - Žanr: Grozljivka, Triler, Drama, Avantura - Dolžina: 95 min. - Režija: Ti West - Igrajo: Jocelin Donahue, Tom Noonan, Mary Woronov, Greta Gerwig - imdb

Po ogledu sem moral š
e enkrat preveriti, če je ta film res sneman lansko leto. Pozabite na Tarantina in njegov poklon filmom iz 70-tih. Ti West je svojo horor zadevo posnel tako avtentično in tako podobno tistim filmom iz konca 70-tih in iz začetka 80-tih, da bi celo verjeli, če bi se grozljivka na koncu izkazala le za spoliran izdelek filma, posnetega izpred 30 let. Od walk-mana, jeansa, frizure pa do tiste znane VHS slike.
Prav v tem leži težina in kvaliteta filma. Ker House of the Devil izgleda kot pionir teenie slešerjov, postane klišejska zgodba originalna. Postane ena izmed prvih, kjer se mlada, naivna in potrebna denarja študentka pod »iščemo babysitterko« pretvezo odpravi v srhljivo, temačno in oddaljeno od civilizacije hišo, s stanovalci, ki so bolj srhljivi in čudaški, kot hudič sam
(“they are not weird, they are mental!”).
Jep, z retro-lookom postane film originalen in ne nekaj, kar se je že 100x posnelo.
Je pa nekaj res. Vsak, ki bo hotel ta film ceniti, bi moral
tudi na lastni koži doživeti vzdušje »originalov«.

OCENA: +3

ponedeljek, 22. marec 2010

Paraiso Travel


Naslov: Paraiso Travel - Leto: 2008 - Država: Kolumbija, ZDA - Žanr: Drama, Avantura - Dolžina: 116 min. - Režija: Simon Brand - Igrajo: Aldemar Correa, Angelica Blandon, Pedro Capo, Raúl Castillo - imdb

»Hotel sem posneti film, ki bo vsem latino Američanom dal še enkrat za pomisliti, ko bodo razmišljali o prebegu v združene države«, pojasnjuje v Kolumbiji rojen režiser Simon Brand in pri tem nadaljuje »obenem pa s filmom hočem opomniti vse Američane, kako se bodo naslednjič obnašali, ko bodo prišli v stik z ilegalnimi prebežniki«. Po mojem mu je to v obeh primerih uspelo.
Nekakšna mešanica med Padre Nuestro in Sin Nombre svojo pot ne začenja v Mehiki ali v Hondurasu, ampak v Kolumbiji. Tam, kjer imajo posebne potovalne agencije. Agencije, ki za velik denar obljubljajo vožnjo z letalom do Paname, plavanje preko divje reke do Mehike, kjer boš od bande, ki te na drugi strani že čaka, v hipu oropan, posiljen ali celo pobit. In če vse to preživiš, se lahko na koncu švercaš v zadušljivih skrivališčih, dokler dokončno ne prideš do paradiža. Takrat pa se pravo potovanje komaj začne…
Prav takšen »dopust za vedno« si privoščita tudi mladi Marlon in njegovo dekle Reina. Komaj v New Yorku pa se njuna pota že razidejo. Logično, v tako velikem mestu se lahko hitro izgubiš. Ali drugače rečeno – tisto, kar ti siromaki pridejo iskat, ne bodo skoraj nikoli našli. Za njih ostane le delo, ki ga gringos noče opraviti in »zid«, kamor se postaviš ter skočiš na vsak kombi, ki ti obljublja poceni plačano delo. No, le v redkih primerih izgubljeno dušo sprejme tudi »domača« familija z restavracijo in ti pomaga se spraviti nazaj na noge.

OCENA: -4

nedelja, 21. marec 2010

Mao's Last Dancer


Naslov: Mao's Last Dancer - Leto: 2009 - Država: Avstralija- Žanr: Drama, Biografija - Dolžina: 117 min. - Režija: Bruce Beresford - Igrajo: Bruce Greenwood, Chi Cao, Chengwu Guo, Joan Chen, Kyle MacLachlan, Amanda Schull - imdb

Bila bi le še ena izmed mnogih tipičnih biografij, če jo v roke ne bi dobil Bruce Beresford. Jep, prav tisti Beresford, ki jadra od odličnih domačih, avstralskih proizvodov, do (obstajajo tudi izjeme) povprečnih, ameriških izdelkov. Tokrat je zopet doma. Pa čeprav Avstralije sploh ne vidimo… Logično, kvalitetno povprečje se je tako v njegovi karieri zopet povečalo.
Omenil sem tipično biografijo. Tiste najbolj udarne in dosledne so prav tiste, ki bazirajo na avtobiografskem romanu osredotočene osebe. Mao's Last Dancer se loti zgodbo umetnika, performerja. Kar pomeni – od težkih začetkov, do srečnega zmagoslavja. Naš plesalec začne svojo kariero kot majhen kmečki fant nekje v provinci Kitajske, zato si lahko mislite, kako so ti začetki bili težki. Še posebej, če so gledani s strani pro-kapitalističnega filma.
Kot »izbranca« so Li Cunxin potegnili iz njegove šole, od njegove družine, ter ga strenirali v njegovo poslanstvo. Preko baleta bo služil komunističnemu režimu in idejam njihovih vodij. Njegov izreden talent in aura za umetnost, katero sploh nima rad, ga je popeljala celo do Amerike. Do pokvarjene družbe, kot mu to solijo komunistični tovariši. No, kung-fu filmi, kokice ter predvsem ameriško dekle, zmešajo tudi največjemu idealistu pamet. Celo tako, da bodoča zvezda mednarodnega baleta zagrozi: »ne grem več domov na Kitajsko!«
No, vsaj tisti vic, je sedaj vsaj malo izgubil na svoji bistvenosti - Govori ženska o svojih treh sinovih: »prvi sin je frizer, drugi se ukvarja z baletom, tretji pa je tudi peder…«

OCENA: 4