Naslov: Aoi tori - Leto: 2008 - Država: Japonska - Žanr: Drama - Dolžina: 105 min. - Režija: Kenji Nakanishi - Igrajo: Hiroshi Abe, Kanata Hongo, Ayumi Ito, Hajime Inoue, Osamu Shigematu - imdb
* Uf, ti Japonci pa so sentimentalni narod. Saj ne, da samomor ali zbadanje in poniževanje med učenci ni tragično, pa vendar… kdaj boš spet postal samuraj, Japonček?
* Froca z imenom Noguchi v filmu ne vidimo nikoli. Vseeno se celotna zgodba vrti okoli njega. Psihično izmučen zaradi neprestanega mobinga si hoče vzeti življenje. Preživi, šolanje pa bo nadaljeval nekje drugje. V zapuščenem pismu je sicer omenil nekaj imen, zaradi katerih si je povesil vrv okoli vrata, a na ta “pripetljaj” se v šolski zbornici hitro pozabi. Vse dokler se v razredu ne pojavi novi, nadomestni učitelj. Murauchi zaradi jecljanja sprva sproži vale posmehov, ampak ta človek misli resno. Še posebej si je vzel k srcu prav primer Noguchija. Hja, če bi Noguchiji uspel podvig, bi celo pomislili na reinkarnacijo oz. v tem primeru selitev duha. OK, verjetno je foter, pomisliš. Ampak ne, Murauchi, kateri je zaradi njegovega jecljanja vedno bil in še je žrtev posmehovanja, se je odločil temu narediti konec. Na mesto nazaj postavi Noguchijevo šolsko klop, vsakega jutra pa ga pred celim razredom pozdravi, kot da bi bil še vedno prisoten. Čudak pač. Še huje, s pogledi strelja proti prazni klopi kot kakšen pedofil. No, takšno obnašanje logično ne paše učencem, njihovim staršem in ravnatelju. Ampak glej, psihopatstvo prinaša sadove. Najbolj krhek učenec se stre že po prvih minutah…
* Vem, sliši se kot kakšen triler postavljen nekje v črnski predel New Yorka, kjer beli modrijan poskuša učiti lekcije življenja. No, Japonci so drugačni. Zelo čustveno (beri-pedersko), podloženo z lajnasto balado, nam režiser vsake toliko čase poskuša vriniti solze v oči. Nas spomniti na naše otroštvo. Na čase, ko smo mi počeli iste stvari. Ob tem pa se počutim še slabše. Tisti (piflarji), katere smo zbadali se sedaj vozijo v Mercedezih in nosijo kravate…
OCENA: -3
* Uf, ti Japonci pa so sentimentalni narod. Saj ne, da samomor ali zbadanje in poniževanje med učenci ni tragično, pa vendar… kdaj boš spet postal samuraj, Japonček?
* Froca z imenom Noguchi v filmu ne vidimo nikoli. Vseeno se celotna zgodba vrti okoli njega. Psihično izmučen zaradi neprestanega mobinga si hoče vzeti življenje. Preživi, šolanje pa bo nadaljeval nekje drugje. V zapuščenem pismu je sicer omenil nekaj imen, zaradi katerih si je povesil vrv okoli vrata, a na ta “pripetljaj” se v šolski zbornici hitro pozabi. Vse dokler se v razredu ne pojavi novi, nadomestni učitelj. Murauchi zaradi jecljanja sprva sproži vale posmehov, ampak ta človek misli resno. Še posebej si je vzel k srcu prav primer Noguchija. Hja, če bi Noguchiji uspel podvig, bi celo pomislili na reinkarnacijo oz. v tem primeru selitev duha. OK, verjetno je foter, pomisliš. Ampak ne, Murauchi, kateri je zaradi njegovega jecljanja vedno bil in še je žrtev posmehovanja, se je odločil temu narediti konec. Na mesto nazaj postavi Noguchijevo šolsko klop, vsakega jutra pa ga pred celim razredom pozdravi, kot da bi bil še vedno prisoten. Čudak pač. Še huje, s pogledi strelja proti prazni klopi kot kakšen pedofil. No, takšno obnašanje logično ne paše učencem, njihovim staršem in ravnatelju. Ampak glej, psihopatstvo prinaša sadove. Najbolj krhek učenec se stre že po prvih minutah…
* Vem, sliši se kot kakšen triler postavljen nekje v črnski predel New Yorka, kjer beli modrijan poskuša učiti lekcije življenja. No, Japonci so drugačni. Zelo čustveno (beri-pedersko), podloženo z lajnasto balado, nam režiser vsake toliko čase poskuša vriniti solze v oči. Nas spomniti na naše otroštvo. Na čase, ko smo mi počeli iste stvari. Ob tem pa se počutim še slabše. Tisti (piflarji), katere smo zbadali se sedaj vozijo v Mercedezih in nosijo kravate…
OCENA: -3
Ni komentarjev:
Objavite komentar