Naslov: Antichrist - Leto: 2009 - Država: Danska, Nemčija, Francija - Žanr: Drama, Grozljivka - Dolžina: 109 min. - Režija: Lars von Trier - Igrajo: Willem Dafoe, Charlotte Gainsbourg - imdb
Kaj bi se govorilo o tem filmu, če režiser ne bi bil Lars von Trier? Če bi Antichrist bilo delo neznanca? …“Kaj nam hoče ta tip povedati?” “Pomanjkanje idej je nadomestil s šokantnimi slikami.” “masturbiranje namesto dialogov…glavno, da je provokacija.”.. to bi lahko bilo le nekaj opazk hobi kritikov.
No, zdaj je to drugače. Če pred filmom stoji tako veliko filmsko ime, potem mora v filmu biti tudi nekaj globljega. Ime nas prisili še na tisti dodatno tuhtanje in razglabljanje določenega prizora.
Da je to delo posebnega režiserja, smo se lahko prepričali v prologu filma oz. kako se je sploh vse začelo. Ta del, kjer se zakonskemu paru (Willem Dafoe in Charlotte Gainsbourg), zgodi tisto najhujše (med seksom se jima otrok splazi iz otroške posteljice, nakar pade skozi visoko, odprto okno), kar se staršem sploh lahko zgodi, je posnet na tako prefinjenem ter obenem tako nazorno-tragičnem stilu, da je tista teorija o “neznancu” takoj odvržena.
Po tem uvodu, van Trier razdeli zgodbo na štiri kapitle. Štirje akti, kjer se mera bizarnosti, samopomilovanja, nemoči in nasilja le še stopnjuje, vse dokler ne doseže vrhunca. Krvavega vrhunca.
Gainsbourgova (Zlata palma v Cannesu) za nesrečo obsoja samega sebe. Boleče žalovanje lahko zatiska le še z tabletami. Willem Dafoe je psiholog. Sebe je v hipu pozdravil. “Žalovanje ni bolezen”, pravi, ko v svoji ženi vidi že svoje naslednje remek delo. Dafoe jo namreč s svojo ženo piči tja, kjer je po njegov izvor vsega tega trpljenja. V kraje imenovane Eden. V kočo izolirano od ostalega sveta. Sredi gozda, tja kamor je Gainsbourgova s svojim otrokom že zahajala.
Lars von Trier je ta film posvetil Andrej Tarkowskemu, čeprav bi bilo posvetilo primernejše samemu sebi. Zadnja leta se je tudi von Trier bojeval z demoni in hudimi depresijami, katere pa je prav s pomočjo terapevtov uspešno pregnal. Verjetno v bolj primernem okolju… tam v šumi, bi se zfuzlalo vsakomur.
OCENA: -4
Kaj bi se govorilo o tem filmu, če režiser ne bi bil Lars von Trier? Če bi Antichrist bilo delo neznanca? …“Kaj nam hoče ta tip povedati?” “Pomanjkanje idej je nadomestil s šokantnimi slikami.” “masturbiranje namesto dialogov…glavno, da je provokacija.”.. to bi lahko bilo le nekaj opazk hobi kritikov.
No, zdaj je to drugače. Če pred filmom stoji tako veliko filmsko ime, potem mora v filmu biti tudi nekaj globljega. Ime nas prisili še na tisti dodatno tuhtanje in razglabljanje določenega prizora.
Da je to delo posebnega režiserja, smo se lahko prepričali v prologu filma oz. kako se je sploh vse začelo. Ta del, kjer se zakonskemu paru (Willem Dafoe in Charlotte Gainsbourg), zgodi tisto najhujše (med seksom se jima otrok splazi iz otroške posteljice, nakar pade skozi visoko, odprto okno), kar se staršem sploh lahko zgodi, je posnet na tako prefinjenem ter obenem tako nazorno-tragičnem stilu, da je tista teorija o “neznancu” takoj odvržena.
Po tem uvodu, van Trier razdeli zgodbo na štiri kapitle. Štirje akti, kjer se mera bizarnosti, samopomilovanja, nemoči in nasilja le še stopnjuje, vse dokler ne doseže vrhunca. Krvavega vrhunca.
Gainsbourgova (Zlata palma v Cannesu) za nesrečo obsoja samega sebe. Boleče žalovanje lahko zatiska le še z tabletami. Willem Dafoe je psiholog. Sebe je v hipu pozdravil. “Žalovanje ni bolezen”, pravi, ko v svoji ženi vidi že svoje naslednje remek delo. Dafoe jo namreč s svojo ženo piči tja, kjer je po njegov izvor vsega tega trpljenja. V kraje imenovane Eden. V kočo izolirano od ostalega sveta. Sredi gozda, tja kamor je Gainsbourgova s svojim otrokom že zahajala.
Lars von Trier je ta film posvetil Andrej Tarkowskemu, čeprav bi bilo posvetilo primernejše samemu sebi. Zadnja leta se je tudi von Trier bojeval z demoni in hudimi depresijami, katere pa je prav s pomočjo terapevtov uspešno pregnal. Verjetno v bolj primernem okolju… tam v šumi, bi se zfuzlalo vsakomur.
OCENA: -4
Ni komentarjev:
Objavite komentar