Naslov: District 9 - Leto: 2009 - Država: ZDA, Nova Zelandija - Žanr: Znanstveno-fantastika, Akcija, Drama - Dolžina: 112 min. - Režija: Neill Blomkamp - Igrajo: Sharlto Copley, Jason Cope, Nathalie Boltt, William Allen Young, Robert Hobbs - imdb
Cloverfield je lansko leto bil neke vrste senzacija. Napad nezemljanov na naš majhen planet, je bil propagandno tako dobro izpeljan, da se mu ni mogel upreti noben ljubitelj znanstveno-fantastičnih filmov. Kar je Cloverfieldu manjkalo do popolne zmage, je bila zgodba. Praktično je ni bilo.
Tudi Neill Blomkamp je imel idejo. “Kaj če vesoljci ne bi bili tako zastrahujoči in napadalni s svojim super orožjem. Kaj če bi bili luzerji, obiralci smeti, uživalci mačje hrane in ne človeškega mesa?” To, da bitja iz drugega planeta prihajajo v miru, smo v filmih že mnogokrat doživeli. Večinoma smo jih takrat tudi lepo sprejeli, seveda razen vladnih znanstvenikov, ki hočejo na vsak način preučevati njihovo strukturo. Ne, Blomkamp je hotel nekaj novega. Malo je pobrskal po svojem spominu na otroštvo. V čase, ko še je živel v Južni Afriki. Seveda, apartheid. Vsi tisti, ki niso bili zaželeni (beri – črnci) je vlada postavila v posebne prostore. V taborišča imenovana District 6. Pri nas temu pravimo Ambrus ali Pušča.
Blomkamp je to idejo prenesel v svoj kratki film (Alive in Joburg), ki je nastal leta 2005. Vau, kakšna ideja, je pomislil gospod Peter Jackson. V to idejo je potrebno vložiti le še nekaj denarja. Natančneje 30 milijonov dolarjev. 30 milijonov, ki pa je verjetno odšlo samo v specialne efekte. Kajti ti so fenomenalni. Redkokdaj smo bili priča takemu doživljanju bolečine enemu kupu železa, kot je to bil primer v končnem obračunu. Tudi ta bitja, imenovana “The Prawns”, so računalniško animirana. Za razliko od Jar Jar Binksa, pa se nekako vedno ujemajo z okolico.
Največji problem, ki sta ga imela Jackson in Blomkamp je bila seveda zgodba. Ta uvodni, realističen dokumentarni del nista hotela izgubiti. Problem je bil kako naprej. Celoten film ne bo zdržal na zanimivih intervjujih ali preklinjanju naključnega zemeljskega smrtnika, ki želi te svoje nove sosede le izgnati iz svojega življenja.
Za svojega glavnega junaka je Blomkamp izbral kar svojega prijatelja Sharlto Copleya. Po neki čudni izbiri (njegov tast je vodja projekta) je postal prav on tisti, ki bo rešil težavo nezaželenih vesoljcev. Potrebno jih bo preseliti. Na District 10. V akciji, kjer se zbirajo podpisi za privolitev v preseljevanje, se Wikus Van De Merwe, kot je ime Copleyevem liku, okuži z tekočino sumljivega izvora. In preden rečeš The Fly, se Van De Merwe že začne spreminjati v podobo, ki je najbolj podobna Predatorju. "Juhu, končno nekdo izmed naših, ki bo nam razvozlal vse skrivnosti, katere nismo odkrili na teh umazanih bitjih. In končno nekdo, ki bo znal streljati z orožjem, ki na človeški roki nikakor ni uporabno." Ja, to je prvo kar so pomislili ljudje v belem. V koži poskusnega zajčka se Van De Merwe ne vidi, zato jo pihne proti “svojim”. Prav to tistega Prawnsa, ki je pri sebi imel ta čudežni sirup. No, ta fant (z zanimivim imenom Christopher Johnson), ki sicer ima tudi sina, ima s to tekočino velike načrte. Je njegovo gorivo za pot domov…
District 9 ni perfekten film. Zakaj takega je ostalo preveč odprtih vprašanj oz. nekatera se sploh niso odprla. Zakaj takšna čudna izbira karakterja glavnega lika – od klovna do odrešenika? Pa pretiran dvoboj med “humanim” vesoljcem in psihopatskim specialcem. Zelo enodimenzionalni, negativni prikaz Nigerijcev… Vem, klišeji.
Vprašanja kot so – zakaj so E.T.-ji sploh prišli na zemljo? Zakaj se ladja več ne premakne? Zakaj ne uporabijo svojega orožja proti zatiralskim zemljanom? Zakaj zemljan razume njihovo govorico? – si ne smemo postavljati. Ta vprašanja so se postavljala takrat, pred 20-imi leti. Takrat ko se je ladja pojavila nad Johannesburgom.
Uf, kako je na koncu zadišalo po drugem delu. Se bosta Jackson in Blomkamp lahko uprla skušnjavi? Močno upam da ja.
OCENA: -5
Tudi Neill Blomkamp je imel idejo. “Kaj če vesoljci ne bi bili tako zastrahujoči in napadalni s svojim super orožjem. Kaj če bi bili luzerji, obiralci smeti, uživalci mačje hrane in ne človeškega mesa?” To, da bitja iz drugega planeta prihajajo v miru, smo v filmih že mnogokrat doživeli. Večinoma smo jih takrat tudi lepo sprejeli, seveda razen vladnih znanstvenikov, ki hočejo na vsak način preučevati njihovo strukturo. Ne, Blomkamp je hotel nekaj novega. Malo je pobrskal po svojem spominu na otroštvo. V čase, ko še je živel v Južni Afriki. Seveda, apartheid. Vsi tisti, ki niso bili zaželeni (beri – črnci) je vlada postavila v posebne prostore. V taborišča imenovana District 6. Pri nas temu pravimo Ambrus ali Pušča.
Blomkamp je to idejo prenesel v svoj kratki film (Alive in Joburg), ki je nastal leta 2005. Vau, kakšna ideja, je pomislil gospod Peter Jackson. V to idejo je potrebno vložiti le še nekaj denarja. Natančneje 30 milijonov dolarjev. 30 milijonov, ki pa je verjetno odšlo samo v specialne efekte. Kajti ti so fenomenalni. Redkokdaj smo bili priča takemu doživljanju bolečine enemu kupu železa, kot je to bil primer v končnem obračunu. Tudi ta bitja, imenovana “The Prawns”, so računalniško animirana. Za razliko od Jar Jar Binksa, pa se nekako vedno ujemajo z okolico.
Največji problem, ki sta ga imela Jackson in Blomkamp je bila seveda zgodba. Ta uvodni, realističen dokumentarni del nista hotela izgubiti. Problem je bil kako naprej. Celoten film ne bo zdržal na zanimivih intervjujih ali preklinjanju naključnega zemeljskega smrtnika, ki želi te svoje nove sosede le izgnati iz svojega življenja.
Za svojega glavnega junaka je Blomkamp izbral kar svojega prijatelja Sharlto Copleya. Po neki čudni izbiri (njegov tast je vodja projekta) je postal prav on tisti, ki bo rešil težavo nezaželenih vesoljcev. Potrebno jih bo preseliti. Na District 10. V akciji, kjer se zbirajo podpisi za privolitev v preseljevanje, se Wikus Van De Merwe, kot je ime Copleyevem liku, okuži z tekočino sumljivega izvora. In preden rečeš The Fly, se Van De Merwe že začne spreminjati v podobo, ki je najbolj podobna Predatorju. "Juhu, končno nekdo izmed naših, ki bo nam razvozlal vse skrivnosti, katere nismo odkrili na teh umazanih bitjih. In končno nekdo, ki bo znal streljati z orožjem, ki na človeški roki nikakor ni uporabno." Ja, to je prvo kar so pomislili ljudje v belem. V koži poskusnega zajčka se Van De Merwe ne vidi, zato jo pihne proti “svojim”. Prav to tistega Prawnsa, ki je pri sebi imel ta čudežni sirup. No, ta fant (z zanimivim imenom Christopher Johnson), ki sicer ima tudi sina, ima s to tekočino velike načrte. Je njegovo gorivo za pot domov…
District 9 ni perfekten film. Zakaj takega je ostalo preveč odprtih vprašanj oz. nekatera se sploh niso odprla. Zakaj takšna čudna izbira karakterja glavnega lika – od klovna do odrešenika? Pa pretiran dvoboj med “humanim” vesoljcem in psihopatskim specialcem. Zelo enodimenzionalni, negativni prikaz Nigerijcev… Vem, klišeji.
Vprašanja kot so – zakaj so E.T.-ji sploh prišli na zemljo? Zakaj se ladja več ne premakne? Zakaj ne uporabijo svojega orožja proti zatiralskim zemljanom? Zakaj zemljan razume njihovo govorico? – si ne smemo postavljati. Ta vprašanja so se postavljala takrat, pred 20-imi leti. Takrat ko se je ladja pojavila nad Johannesburgom.
Uf, kako je na koncu zadišalo po drugem delu. Se bosta Jackson in Blomkamp lahko uprla skušnjavi? Močno upam da ja.
OCENA: -5
Ni komentarjev:
Objavite komentar