Naslov: Séraphine - Leto: 2008 - Država: Francija, Belgija - Žanr: Biografija, Drama - Dolžina: 125 min. - Režija: Martin Provost - Igrajo: Yolande Moreau, Ulrich Tukur, Adélaïde Leroux, Anne Bennent - imdb
Čeprav nas režiser Martin Provost v tej biografiji ne postavi pred klasični začetek, kjer življenje umetnika spremljamo že od samega otroštva, nam je že po enem close-upu jasno. Seraphine ni imela lahkega življenja. Ob zdelanem obrazu, počasni hoji, ki nakazuje bolečine in utrujenost in ponižnem glasu, se ti uboga ženska v trenutku zasmili. Kdo bi ob tem pomislil na bodočo priznano slikarko.
Seraphine je čistilka. Podnevi. Ko se večer zateče v svoj mali kotiček, si prižge sveče, na glas zapoje pesem in slika. Ali kot ena pravi “ko ne pomiva tla, slika. Tako ji je naročil njen angel varuh. Seraphine velja za eno izmed najpomembnejših predstavnic naivne umetnosti. To, da njene rožice in listki niso kar tako, je spoznal tudi nemški umetnostni kritik Wilhelm Uhde, ki je svoj čas forsiral Picassa. Uhde se nastani prav tej francoski vasici, prav v tej hiši, kjer je kraljica metle in krtače Seraphine. “Kdo je to narisal?” se navdušeno čudi Uhde, ko na leseni tablici zagleda Seraphinine podobe narave. “Hočem videti še.” Seraphine bi kot malokateri umetnik mogoče postala slavna še v času življenja. A vojna je prehitra. Po vojni pa gospodarska kriza. Razstavljanje slik neznane čistilke v Pariškem muzeju, bi bil poslovni samomor. Komaj 10 let pozneje, se poti Uhda in Seraphine zopet križajo. Takrat pa Seraphine že pristane tam, kjer pristane vsak odličen slikar. V muzeju? Ne, v norišnici.
Sedem Cezarjev za to mirno in počasno biografijo. Med drugim tudi za najboljši francoski film leta.
OCENA: 4
Čeprav nas režiser Martin Provost v tej biografiji ne postavi pred klasični začetek, kjer življenje umetnika spremljamo že od samega otroštva, nam je že po enem close-upu jasno. Seraphine ni imela lahkega življenja. Ob zdelanem obrazu, počasni hoji, ki nakazuje bolečine in utrujenost in ponižnem glasu, se ti uboga ženska v trenutku zasmili. Kdo bi ob tem pomislil na bodočo priznano slikarko.
Seraphine je čistilka. Podnevi. Ko se večer zateče v svoj mali kotiček, si prižge sveče, na glas zapoje pesem in slika. Ali kot ena pravi “ko ne pomiva tla, slika. Tako ji je naročil njen angel varuh. Seraphine velja za eno izmed najpomembnejših predstavnic naivne umetnosti. To, da njene rožice in listki niso kar tako, je spoznal tudi nemški umetnostni kritik Wilhelm Uhde, ki je svoj čas forsiral Picassa. Uhde se nastani prav tej francoski vasici, prav v tej hiši, kjer je kraljica metle in krtače Seraphine. “Kdo je to narisal?” se navdušeno čudi Uhde, ko na leseni tablici zagleda Seraphinine podobe narave. “Hočem videti še.” Seraphine bi kot malokateri umetnik mogoče postala slavna še v času življenja. A vojna je prehitra. Po vojni pa gospodarska kriza. Razstavljanje slik neznane čistilke v Pariškem muzeju, bi bil poslovni samomor. Komaj 10 let pozneje, se poti Uhda in Seraphine zopet križajo. Takrat pa Seraphine že pristane tam, kjer pristane vsak odličen slikar. V muzeju? Ne, v norišnici.
Sedem Cezarjev za to mirno in počasno biografijo. Med drugim tudi za najboljši francoski film leta.
OCENA: 4
Ni komentarjev:
Objavite komentar