nedelja, 28. februar 2010

Legion, Couples Retreat, Edge of Darkness

Legion
Ideja o angelih smrti se je režiserju Scottu Stewartu porodila kasneje. Njegova vizija je bila klasika vseh atmosferičnih akcijonerov. Postavitev skupino ljudi v obkoljen prostor. Skupino neznancev, ki si morajo v hipu zaupati, kajti zunaj preži nevarnost. Že mnogokrat izpeljana zadeva, ki jo je začel Hawks s svojim Rio Bravo. Logično, na kavbojske fore Stewart ni niti pomislil. Ampak zaradi Assault on Precinct 13 (le sladoledar) ne bo mogel uporabiti niti podivjane tolpe. Hja, še več… odpadejo tudi zombiji (Dawn of the Dead) ali vesoljci (The Mist). Hmm, kdo bo torej bad-guy? Seveda, zakaj bi sploh morali napadati tipični negativci. Zakaj ne bi bili raje to angeli, poslani od boga osebno. Angeli s poslanstvom uničiti človeštvo, predvsem pa bodočega Johna Connora.
Edini, ki še na človeštvom ni obupal je angel Bettany. Z menjavo strani si je moral menjati dres oz. si porezati krila.
Prav v najbolj zapuščenem delu Amerike se skriva izbranec, ki pa se še sploh ni rodil. V sebi ga nosi kelnarca iz zabačenega obcestnega postajališča nekje v puščavi. Na srečo pa ima Bettany na voljo še par naključnih pomočnikov, ki mu pomagajo obraniti trdnjavo pred hordo mrtvih angelov ali spider-babico. Tako so na kupu D. Quaid, kot šef te zanikrnosti od gostilne, kuhar z eno železno roko, suburbian familija, črnec s pištolo in mobitelom in Quaidov sin, kot oče bodočega upanja. Hja, zdaj pa vi ocenite, koliko unikatnosti se nahaja v vseh teh prizadevanjih Stewarta, biti originalen.
OCENA: -3

Couples Retreat
Prvi je bil Swingers, potem Made, Break-up, pa Four Christmases in sedaj Couples Retreat. Nekateri ste takoj ugotovili, da tukaj govorim o prijateljstvu med Vince Vaughnom in Jon Favreauom in njunimi skupnimi projekti. No, vsi pa ste takoj ugotovili, da z naštevanjem gre vedno na slabše. Postavlja se vprašanje kaj bolj spreminja človeka – starost ali denar? Kajti tega sta celo spisala skupaj. Tako kot Swingerse iz leta 1996, ki pa je kakovostno dobesedno 13 let narazen od tega filma. Če bi se oba filma z letnico bila dosti bolj bliže, bi seveda za ta film govoril kot o razočaranju. Tako pa sem vedel kaj me čaka… in hej, tako pa sploh ni bilo tako slabo. OCENA: -3
 
Edge of Darkness
Prav fajn je bilo videti M. Gibsona ponovno v svojem elementu. Mater se je postaral…. V tem sivem mantlu je na trenutke spominjal celo na legendarnega Columba, ko je uporno stopal za svojimi osumljenci in iskal pravega krivca umora njegove hčerke.
Hja, ta lov pa ne bo lahek. Detektiv Gibson ima opravka s poklicnimi morilci perfektnega tajminga (ko odpreš vrata (hišna ali od avta) se v sekundi pojavijo), z vladnimi možmi v črnem z angleškim naglasom (zadnje dejanje Winstona je bilo epsko) in bogato top-secret korporacijo, podkrepljeno z državnim denarjem.
Eh, lahko bi bili tudi superjunaki, pa bi za Mad Gibsona to bilo premalo. Kdor se zajebava z njegovo familijo, ta bo najebal. Le spomnite se Patriota ali Bravehearta. Skupil jo boš, tudi če nisi žid.
No, vseeno sem v nekaj siguren – ko ga je pohlepni in pokvarjen direktor vprašal “kakšen je občutek?” bi Gibson moral ponoviti besede svojega starega partnerja “I'm Too Old For This Shit!”
OCENA: +2

sobota, 27. februar 2010

Baarìa


Naslov: Baarìa - Leto: 2009 - Država: Italija, Francija - Žanr: Drama, Komedija, - Dolžina: 150 min. - Režija: Giuseppe Tornatore - Igrajo: Francesco Scianna, Margareth Madè, Lina Sastri, Angela Molina, Ficarra Picone, Luigi Lo Cascio, Vincenzo Salemme - imdb

Nuovo cinema Paradiso in Malèna, dva najznamenitejša naslova G. Tornatora, prihajata ravno iz tistih krajev, od koder segajo tudi korenine tega odličnega režiserja. Ne samo prostor…, ko gledamo ta mala, idilična mesta iz Sicilije, se počutimo, kot če bi se za Tornatora čas ustavil nekje v sredini prejšnjega stoletja. Zato ni čudno, da je za vsak njegov film, ki spominja na ta dva omenjena filma, govora o morebitni avtobiografiji.
No, še nekaj imata oba filma skupnega. Sicilijski način življenja nam najbolje lahko razloži le otrok. Komaj, ko gledamo skozi oči otroka, razumemo vsaj malo ta vročekrvni italijanski temperament.
V najdražjem italijanskem filmu vseh časov, Toranatore ni smel mimo te zmagovite formule. Še več, posneti tipičen Tornatore film bi bilo premalo. Kajti najdražji mora posledično postati tudi najboljši.
“Imamo torej zgodovino in imamo moje malo misto,” razmišlja Tornatore, ob tem pa neprenehoma študira klasiki italijanskih filmov, ki sta se spravila na te dve temi. Logično, Bertoluccijev 1900 je tisti pravi vzor povzetka pol stoletja italijanske zgodovine, v katero spada tudi Fellinijev Amarcord kot odličen primer študija italijanske malomeščanske družbe.
Ob vseh teh naporih ustvariti idelano mešanico vseh začimb, pa Tornatore pretirava. Tu ne pomaga niti glasba Morricona. Baaria je nasičen s polno mero majhnimi anekdotami, mini-zgodbicami, različnimi liki, katere sploh ne uspemo dojemati… hmmm, nekomu se je za rezalno mizo zelo mudilo. Občutek imamo, da je Tornatore imel na voljo toliko denarja, s katerim je imel možnost posneti pet urni film, katerega pa je potem moral zreducirati (le) na dve uri in pol. V takih primerih pa potem vedno nekaj manjka, vedno ostane nekaj nedorečenega. Če samo povem primer M. Bellucci, ki je v trejlerju imela večjo sekundažo kot pa v samem filmu...
Zaradi te prenasičenosti je tako moral “otrok” hitro odrasti. Hja, pa je šla ena izmed glavnih sestavin perfektnosti… Peppino dobesedno poleti v moža, katerega začne zanimati politika, ter predvsem določena ženska. Prav v tej smeri se odvija Baaria. Skozi tri generacije spremljamo majhnega pastirja ovc, kako se v rosnih letih zaljubi v sprva nesojeno mladenko, pa vse do vplivnega komunista, borca za pravice navadnega človeka. Njegovo izbranko dobršni del filma vidimo le še nosečo, zato ne primanjkuje tudi “povratka” Tornatora, ki ves ta hitri tempo življenja zopet pokaže preko otroka.
Dramaturško torej nič posebnega. Tu ne bomo priča kakšnim nepričakovanim preobratom ali zapletenim karakterjem. Le ob pogledih na izvrstne panoramske slike podivjane množice, lahko ugotovimo, kam je ves ta denar sploh odšel.

OCENA: +3

petek, 26. februar 2010

Good Hair


Naslov: Good Hair - Leto: 2009 - Država: ZDA - Žanr: Dokumentarni, Komedija - Dolžina: 96 min. - Režija: Haim Tabakman - Igrajo: Chris Rock, Maya Angelou, Vanessa Bell Calloway, Sandra 'Pepa' Denton, Eve - imdb

Obsedenost črnk v iskanju boljših, lepših in gladkih las, bi lahko primerjali z našo obsedenostjo s sončenjem. Črnke bi rade imele lase belk, belke pa sanjajo o temni polti kože.
Na vprašanje njegovih hčera “ata, zakaj nimam lepih las?” se je komik Chris Rock odpravil po Ameriki in v tem dokumentarcu raziskal ta fenomen črnk, ki so zasvojene z idealom lepe frizure. Lepa frizura pa za njih pomeni le eno – nenaravna. Bodisi s pomočjo kemičnih dodatkov, ki so tako močni, da lahko stopijo konzervo ali s pomočjo lasnih podaljškov.
“Z mojim denarjem prvo plačam frizerja, šele nato svojo najemnino… če sploh ostane kaj od denarja” pravi ena izmed strank v frizerskem salonu. Jep, lasje so postali velik posel. To kar vidimo na glavi Beyonce, je nekoč pripadalo neki deklici iz Indije. Vse je le farsa. Za črnko je bolj intimno skupno tuširanje z moškim, kot pa sam seks. Zato vedite – nikoli ne šlatajte črnki lase! Za njo je ta modni dodatek na glavi sveti.
No, ob vseh obiskih pri Barbeshopih, ogromnih lasnih paradah na odru ali z intervjuji (Salt-n-Pepa, Ice-T) je Chris Rock vseeno prišel do odgovora za svojo hčer – “Važno je kaj imaš v glavi, ne pa na njej”.

OCENA: 3

četrtek, 25. februar 2010

Crazy Heart


Naslov: Crazy Heart - Leto: 2009 - Država: ZDA - Žanr: Drama, Glasba - Dolžina: 112 min. - Režija: Scott Cooper - Igrajo: Jeff Bridges, Maggie Gyllenhaal, Robert Duvall, Tom Bower, James Keane, Colin Farrell - imdb

Tisti, ki me spremljate, sedaj že veste, da se bolj kot vprašanju “kako” v filmu, vedno raje posvetim vprašanju “zakaj?”. Vedno postavljam neke teorije ali tuhtam, kaj se je dogajalo v glavah ustvarjalcev.
Ko se je v Crazy Heart pojavil še Robert Duvall, mi je bilo že nekoliko sumljivo… po prebranem imenu producenta, kateri je prav tako Duvall, pa sem bil prepričan. Stvar je tukaj sledeča…
Jeff Bridges in Duvall sta prijatelja. Ob viskiju potarna Bridges o svoji starosti in karieri, katera nikoli ni dosegla svoj zaslužen vrhunec. Seveda, Duvallu je bilo lahko. On je svoj kipec že dobil. Heh, se ne spomnite? No, tudi Bridges se ni. In prav v tej pozabljeni stvari, je Bridges videl svojo priložnost. Svojo zadnjo karto za zlato. Posnela bosta točno to, kar je Duvall snemal leta 1983. Posnela bosta rimejk Tender Mercies, na katerega so itak že vsi pozabili. Duvall bo pri tem odličen mentor. Zapito ex-kantri zvezdo pa ja ima vsak rad…
Potrebno bo najti le podoben scenarij. V skrajni sili sta prijatelja pripravljena prirediti tudi Beresfordov film, če bo potrebno. Oskar bo takrat siguren. V takšni “American” zgodbi, ne rabita niti priznanega režiserja.
Če je lansko leto (skoraj) uspelo Rourku, ki je namesto ostarelega Country zvezdnika, bil pač Wrestler, bo to letos uspelo tudi Bridgesu. Rourke je prav tako igral zapuščeno dušo, ki se je z nastopi v beznicah šlepal na staro slavo. Bil je isti zdelan mož, ki svojo inspiracijo za svoj dolgopričakovani comeback, najde v materi samohranilki. Tako kot tukaj Bridges. Tako Rourke, kot letos Bridges, sta štela svoje zadnje dni do srčne kapi. Oba sta imela odraslega odtujenega otroka, za katerega se nikoli nista brigala…
Bila sta vse to, kar je bil Duvall v Tender Mercies. Hja, če je za to vlogo Duvall dobila oskarja, je ta za štirikratnega nominiranca že rezerviran.

OCENA: +4

sreda, 24. februar 2010

Einaym Pkuhot


Naslov: Einaym Pkuhot (Eyes Wide Open) - Leto: 2009 - Država: Izrael, Nemčija, Francija - Žanr: Drama - Dolžina: 91 min. - Režija: Haim Tabakman - Igrajo: Zohar Strauss, Ran Danker, Tinkerbell - imdb

Izraelski filmski ustvarjalci so v veliki prednosti pred ameriškimi kolegi. Nič posebnega, spektakularnega ali pikantnega ni, če se homoseksualne teme loti ameriški film. V neodvisni sceni je ta tema skoraj klišejska. Hja, če se v to stvar piči Evropejec, je potem takoj govora o artu, ki si je upal.
Ker pa vsaka stvar iz Amerike vedno pride tudi v naše konce, postane jo tudi gay filmi predvidljivi ali dolgočasni. Tega se zavedajo tudi Izraelci. Ljubezen med dvema povprečnežema šokira premalo. Golobčka morata biti vsaj vojaka (Yossi & Jagger) ali kot v tem primeru ultra-ortodoksni mesar z družino in mladi študent.
Jep,mesarju je bilo dovolj gnetenja mrtvega mesa. Jasno,ko se na vratih pojavi izgubljeni mladenič, ga mesar takoj vzame pod svoje. Ljubezen pa vendar ni greh, lahko razberemo iz njunih pogledov v katerih se skriva strast in poželenje. No, če vajenec čez čas še vedno ne loči kareja od bedre, je potem logično, da bodo ljudje začeli govoriti. Teh govoric pa ne more utišati nobena molitev…

OCENA: -3

Peter and Vandy


Naslov: Peter and Vandy- Leto: 2009 - Država: ZDA - Žanr: Drama, Romantični - Dolžina: 95 min. - Režija: Jay DiPietro - Igrajo: Jason Ritter, Jess Weixler, Jesse L. Martin - imdb

Kaj narediti, ko imaš na papirju čisto povprečno, že stokrat videno ljubezensko zgodbo? Od začetka, do konca. Rešitev je seveda lahko v odličnih dialogih (vprašajte W. Allena) ali v izvrstni igri, ki pa je vedno pogojeno s svobodo scenarija.
Nope, režiser Jay DiPietro še v svojem prvencu nima tega na voljo. Zanese se lahko le na svojo iznajdljivost. Če bi se film predvajal eno leto pozneje in ne na lanskem Sundance festivalu, bi Petru in Vandi lahko očitali kopiranje. Na krajo montažne ideje iz filma (500) Days of Summer, ki sicer ni čisto nova, vendar dovolj sveža, kajti podobno idejo so izpeljali tudi v trilerju Across the Hall. Saj veste, nelinearno preskakovanje med časom.
Tako sta tukaj Peter in Vandy eno sceno zaljubljena, naslednjo se že sovražita. V enem prizoru se še sploh ne poznata, spet v naslednjem sta tik pred oltarjem itd… Od začetka, do “konca”, le da je tu nekdo razrezal filmski trak na majčkene delce, ter jih potem na slepo zalepil zopet skupaj.

OCENA: +2

torek, 23. februar 2010

Agora


Naslov: Agora - Leto: 2009 - Država: Španija - Žanr: Zgodovinski, Drama, Avantura - Dolžina: 126 min. - Režija: Alejandro Amenábar - Igrajo: Rachel Weisz, Max Minghella, Oscar Isaac, Sami Samir - imdb

“Kako lahko vodite našo državo, ko pa verjamete v človeka, ki je živel znotraj ribe?” vpraša Bill Maher v odličnem dokumentarcu Religulous enega izmed ameriških kongresnikov, pri tem pa mu želi dopovedati le dejstvo – če si izobražen človek, potem moraš verjeti v znanstvene fakte, ne pa v pravljice.
No, na vprašanje v kaj verjame Rachel Weisz, ona odgovori “modrost”. Seveda, Hypatia je bilo izučeno deklo, hčerka filozofa, ki je sončni sistem pogruntala že davno pred Kopernikom. In prav tako kot vsi pomembni znanstveniki tam v srednjem veku, je tudi Hypatia imela največjega nasprotnika v krščanstvu.
Smo v Aleksandriji leta 391. Alejandro Amenábar, avtor odličnjakov kot so The Others, Abre los ojos ali Mar adentro, se je v tej smeri res potrudil, ter nam vso lepoto tega mesta tudi prikazal. Pri tem pa seveda moramo vzeti v obzir, da je tukaj vseeno govora o evropski produkciji.
Čeprav sta mu čas in prostor to dovoljevala, se Amenabar vseeno ni lotil epskega, akcijskega spektakla. Svoj film je porinil v notranjost tega mesta oz. v Agoro, kot se je takrat imenoval centralni zbirni trg. Prav tam stoji ogromna knjižnica, kjer poučuje matematiko in astrologijo prav Hypatia.
Heh, ravno ob napačnem času. Kajti čas mislecev in filozofov počasi izumira. Nastaja nova doba. Kuga v podobi križa, ki postavlja nova pravila družbe. Vsak, ki se novemu gibanju ne priključi, je označen kot sovražnik. Ali kot pravi tagline filma: “svet se je za vedno spremenil”. Tu ne pomaga niti pamet, ne lepota in ne vpliven krog oboževalcev in snubcev. To vemo iz vsake pravljice – če si označen kot čarovnica, potem ti v zgodbi ne bo lahko…

OCENA: +3

ponedeljek, 22. februar 2010

The Age of Stupid


Naslov: The Age of Stupid - Leto: 2009 - Država: VB - Žanr: Dokumentarni - Dolžina: 92 min. - Režija: Franny Armstrong - Igrajo: Pete Postlethwaite - imdb

Začel bom s podatkom, ki je mene v tem ekološkem dokumentarcu najbolj prepričal. V Nigeriji je zadeva naslednja… Imajo veliko nafte, pa je ljudstvo vseeno lačno. OK, nič novega. Bogatijo se pač tisti, ki so že prej imeli dovolj. No, ob vseh teh pridobivanjih nafte, se v procesu izloča tudi plin. Ker pa je ta plin preveč nevaren za transport in prodajo, bi ga lahko uporabljali domačini, če bi le imeli potrebno infrastrukturo. Pa je nimajo. Zato ta plin enostavno skurijo. Kot olimpijski ogenj, le da ta ogenj gori noč in dan skozi celo leto. Ob tem se v atmosfero izloča 70 ton žveplovega dioksida letno. Toliko, kot vsa gospodinjstva v Sloveniji izločijo v petih letih. Hja, zdaj ga pa jebi s šparanjem.
Ob tem podatku nam torej celotni dokumentarec ne pomaga več nič. Globalno segrevanje enostavno ni v naših rokah. Ja vem, recikliranje, varčevanje z vodo in energijo…bla,bla. Vse to kar je pridigal že Al Gore. Kaj ti pomaga en svetleča jelka manj, če se iz Kitajskih ali Ameriških ogromnih industrialnih dimnikov kadi ogromen val nesnage in strupa. Vse to pa vodi v tako predvidljiv propad, da se v The Age of Stupid lahko pomaknemo že v prihodnost, kjer bo iz celotne zgodovine civilizacije ostalo le še veliko skladišče in katerega bo vodil osamljen arhivist. Spomin na preteklost pa mu bodo prinesle različne reportaže opozarjanj na katastrofo iz celega sveta.
Režiserka Franny Armstrong pravi, da bi se lahko rešili, ko smo še imeli možnost. Eh, ta dan je že zdavnaj mimo...

OCENA: -3

Flickan


Naslov: Flickan (The Girl) - Leto: 2009 - Država: Švedska - Žanr: Drama - Dolžina: 95 min. - Režija: Fredrik Edfeldt - Igrajo: Blanca Engström, Shanti Roney, Annika Hallin- imdb

Flickan se je lansko leto predvajal na mnogih mednarodnih festivalih mladinskega in otroškega filma. V dobro otrok upam, da je bilo gledalcev čim manj. Pa ne zato, ker glavna junakinja spominja na mlado Carrie in zaradi katere sedaj vemo, kaj se je s Sissy Spacek dogajalo, ko je bila stara deset let.
Ta redkobesedni prvenec Fredrik Edfeldta ima z otroškim družinskim filmom toliko skupnega, kot so ga imeli podobni George Washington, Stella ali Ratcacher.
“Dekle” je tukaj samo dekle. Tih in zadržan otrok z dolgimi, rdečimi lasmi - brez imena. Njeno življenje je kot pes, bi lahko rekli, ko jo starši pustijo pri teti, medtem ko se oni odpravijo na misijo v Afriko. “Še premajhna za takšno potovanje” jo tolažijo.
Teta v Zalem logu pa doma nima ne putk ne zajčkov ampak ljubimca, s katerim izgine za nekaj dni. Majhno dekle tako ostane Home Alone. Pozabljeno in pripravljeno na odraščanje. Namesto dveh razbojnikov najde dekle družbo v razuzdanih najstniških sosedah in v potencialni prvi ljubezni.
Neprestani close-upi na njene ogromne oči iz katerih bliska brezmejna fantazija nam takoj pomirijo skrbi za otroka. V njenih očeh se zavemo – to dekle je odraslo že zdavnaj.

OCENA: +3

nedelja, 21. februar 2010

Bal

Čeprav filma nisem izpostavil med desetimi najbolj pričakovanimi filmi letošnjega festivala v Berlinu, se za dobitnika Zlatega leva ne more govoriti kot presenečenje. Semih Kaplanoglu se je z njegovim prejšnjim filmom (Süt) že potegoval za Zlatega leva v Benetkah, z Yumurto pa je pobral vse nagrade, kar se jih v Turčiji sploh da. Oba filma sem si tudi sam ogledal, vendar me ni noben prepričal do te mere, da bi ga lahko postavil med moje top 100 tistega leta.
Bal se kot mnogi turški film dotakne oče/sin odnosov, kjer spoznamo, da je lahko včasih tudi med grenkega okusa.


Desierto adentro


Naslov: Desierto adentro (The Desert Within) - Leto: 2008 - Država: Mehika - Žanr: Drama - Dolžina: 110 min. - Režija: Rodrigo Plá - Igrajo: Diego Cataño, Guillermo Dorantes, Katia Xanat Espino - imdb

"'Puščava raste in gorje tistemu, ki jo skriva v sebi” Kot če bi Nietzsche imel v mislih ravno Eliasa, ko je izgovoril te besede s katerimi Rodrigo Pla (La Zona) konča svojo povest prekletstva in obsedenosti.
V času mehiške revolucije vlada ni trpela religije. Vsako molitev, vsako spoved, vsak mali premik roke župnika nad svojim vernikom so vojaki krvavo zaračunali. No, Elias – oče šestih otrok si rojstvo otroka brez blagoslova ne more predstavljati. Še posebej, če se za nerojenega otroka sumi, da se ne bo rodil živ.
A s tem, ko je hotel preprečiti večni pekel tam zgoraj, si ga je tako priklical tukaj spodaj. Kajti zaradi kapljice blagoslova je vojska poklala skoraj celotno vas. Vključno župnika in Eliasovega starejšega sina. “Zaradi tvojega egoizma boš vedno trpel ti in tvoji bližnji” še mu v zadnjih zdihljajih obljubi duhovnik.
Jep, vera je lahko slepa. Prav zaradi naslednjih dogodkov sem prepričan, da Rodrigo Pla s svojo kritiko obsesije in fanatizma do nečesa spiritualnega, doma v Mehiki ni prejemal le dobrih besed. Kajti Elias te zadnje besede duhovnika vzame še kako resno. Za njega bo odrešitev le z izgradnjo cerkve, globoko v puščavi.
S svojo družino od vojne pobegne v “Underground”, kjer pa kot Kustoričevi junaki, počasi začnejo izgubljati stik z realnostjo. Ko pa ni realnosti, pa se vedno konča s tragično fikcijo. Kot v Shakespearovih romanih.

OCENA: -4


sobota, 20. februar 2010

Gordos


Naslov:
Gordos - Leto: 2009 - Država: Španija - Žanr: Komedija, Drama - Dolžina: 110 min. - Režija: Daniel Sánchez Arévalo - Igrajo: Antonio de la Torre, Roberto Enríquez, Verónica Sánchez -
imdb

Če bi govorili špansko, bi debeluharjem rekli Gordos. Vem, nesramen izraz. Beseda, ki verjetno zaboli vsakega s prekomerno težo. Pa vendar smo lahko debeluharji tudi takrat, ko se ponašamo z idealno postavo. Namesto hrane, “požiramo” svoje težave, katere se v nas nabirajo, dokler ne razpočimo.
Zato se je avtor zelo dobrega Azuloscurocasinegro (2006) odločil raje poiskati razloge našega žretja, kot pa načine kako se odvečne kilograme znebiti.
V tej dramediji spremljamo pet različnih bojev s svojim telesom. Pet nezadovoljnih oseb, ki so svoje upanje našli v skupinski terapiji. Po njihovih besedah je “debelost” le izgovor. Izgovor za njihov strah, osamljenost, drugačno usmerjenost, nezadovoljstvo… Pri tem pa bi rabili le besede TV voditelja (vloga je zahtevala 20 kg naravnega dodatka): “uspeh je le takrat, ko začnete gledati na sebe in ne na druge.”

OCENA: 4

Partir


Naslov: Partir (Leaving) - Leto: 2009 - Država: Francija - Žanr: Drama, Romantični - Dolžina: 85 min. - Režija: Catherine Corsini - Igrajo: Kristin Scott Thomas, Sergi López, Yvan Attal, Bernard Blancan - imdb

Začetek - ženska se ponoči zbudi ob svojem smrčečem možu, vstane in odide iz sobe. Iz daljave slišimo strel…
Partir pravi, da je romantičen film, pa vendar zaradi tega začetka že vemo, da ta romantika ne bo imela srečnega konca. Če pogledamo na kratko minutažo filma, bi rekli, da smo izvedeli že nekoliko preveč. Vemo, da je se žena (Kristin Scott Thomas) vseeno vrnila k svojemu uspešnemu možu. Čeprav je skozi cel film trdila, da se je raje odločila za navadnega delavca. Za bivšega zapornika iz Španije, ki se pri na videz srečnemu paru, na črno zaposli kot pomožni delavec.
Španski temperament je verjetno bil krivec naključju, ki je pridno ženo vedno bolj potiskal v afero. V usodo, kot sama verjame. Kajti Thomasova je po kratkem času že trdno prepričana: “To bo moj novi moški! Adijo mož, adijo otroka”.
Jep, sveži seks je ženski zmešal glavo. Strast je postavila pred premoženjem in brezskrbnostjo. Tako hitro in nenadno, da ji to skoraj ne odkupimo. Tu ni pomagalo niti parkratno golo žrtvovanje Thomasove.
No, na koncu so vseeno obveljale besede iz podobnega filma Jerichow – “brez denarja se ne moreš ljubiti.”

OCENA: +2

petek, 19. februar 2010

Brothers at War


Naslov: Brothers at War - Leto: 2009 - Država: ZDA - Žanr: Dokumentarni, Vojna - Dolžina: 119 min. - Režija: Jake Rademacher - Igrajo: bratje Rademacher - imdb

Se spomnite iz Jarheada, kako so se na koncu vojaki jokali, ker niso sprožili niti enega samega strela? Za njih je bilo vso to poslanstvo zaman, če iz Iraka niso prinesli niti enega samega skalpa.
Skoraj dvajset let pozneje in v eni vojni več, so marinci še vedno tako fukjeni. “Pravi snajperist si komaj takrat, ko se lahko pohvališ s smrtnim “zadetkom”” pravi eden izmed Bratov v vojni. Najstarejši brat iz All-American družine je za razliko od ostalih dveh bratov uštel drugačno pot. Namesto asociale je izbral umetnost in tega se sramuje. Tako kot ustvarjalec odličnega dokumentarca Bigger Stronger Faster*, ki je v svojem filmu hotel raziskati motivacijo in razloge zagnanosti svojih bratov do Bodybuildinga in s tem povezanimi steroidi.
No, ta tipična družina polna otrok je ena izmed tistih, ki svojo zastavo ponosno postavijo pred hišo tudi takrat, ko ni praznikov. Logično, vsak zaveden Američan pa se za svojo demokracijo mora boriti. Pravi Američan bi za svojo državo takoj dal svoje življenje.
Tudi režiser tega dokumentarca ga je hotel, a za razliko od njegovih dveh bratov, ni bil sprejet v West Point. Namesto puške drži v roki kamero. Ne, to se v tej družini ne ceni. Če hočeš postati moški, se moraš dokazati. V pravi vojni. ” Seveda, le v živo bom lahko razumel, zakaj sta ta se moja dva brata spremenila. Zakaj se doma v Ameriki ne obnašata več normalno. Zakaj ju nihče ne razume in zakaj jima preproste reči po doživetju pekla ne pomenijo več nič”.
Jep, “Hollywood”, kot je režiser dobil svoj vzdevek v Iraku, se je v vojno moral prišmuglati skozi stranska vrata in tam spoznal, da streljanje v prvo-osebni igrici, kjer streljaš le v piksle, nikoli več ne bo tako zabavno.
Hej, zakaj v začetku nikjer ni pisalo – “produced by American Army?”

OCENA: -3

Kolme viisasta miestä


Naslov: Kolme viisasta miestä (Three Wise Men) - Leto: 2008 - Država: Finska - Žanr: Drama - Dolžina: 105 min. - Režija: Mika Kaurismäki - Igrajo: Kari Heiskanen, Pertti Sveholm, Timo Torikka, Irina Björklund - imdb

Ste se kdaj spraševali, kje za vraga so se tisti trije opiti Finci potikali, preden so v Night on Earth vstopili v taksi voznika Mike? Kaj je privedlo te možakarje do tega, da so hoteli pozabiti sedanjost? OK, nekaj odgovor nam je Jarmusch takrat razložil, a še vedno premalo, da bi ugotovili razloge za največjo stopnjo samomorov Fincev v celi Evropi. In kdo bi nam to bolje lahko razjasnil, kot sam Finec, ki se hkrati piše še Kaurismaki? Hja, boljši bi bil le človek, ki bi mu ime bilo še Aki. No, ne smemo biti preveč pohlepni. Tudi starejši brat znamenitega režiserja bo dober…
Božič je rezerviran za družino. Jep, tudi na Finskem. Problemi nastanejo takrat, ko družine nimaš. Ko imaš le stare prijatelje, ki so zabredli še bolj globoko, kot si zabredel sam. Kaurismaki je v naslovu povedal, da so njegovi trije možje “modri”. Razočarani, osamljeni ali jezni so besede, ki bi se prilegale bolj.
Po dolgem letu pokliče Matti svojega prijatelja ter oznani veselo novico, da je pravkar postal oče. “Trenutno se ukvarjam z nečim pomembnim…” se na drugi strani izgovarja fotograf na Mattijevo vabilo v gostilno. Hmm, človek je imel prav. Pitje strupa je res nekaj pomembnega. Na poti do karaoke bara, se jim pridruži še tretja zguba, kateri se je še nekaj trenutkov prej ob truplu svoje ex-žene pretepal s svojim sinom.
No, v vodki je resnica in tako se začne pretresljiva izpoved trojice, ki jo v tragiki lahko prekaša le zgodba šoferja o njegovem drobcenem nerojenem otroku.

OCENA: +3

četrtek, 18. februar 2010

Daybreakers


Naslov: Daybreakers - Leto: 2009 - Država: Avstralija, ZDA - Žanr: Akcija, Drama, Grozljivka - Dolžina: 98 min. - Režija: Michael Spierig, Peter Spierig - Igrajo: Ethan Hawke, Willem Dafoe, Claudia Karvan, Michael Dorman, Vince Colosimo, Isabel Lucas, Sam Neill - imdb

Zaradi Harry Pottera so mladi pred leti vsi hoteli postati čarovniki. Sedaj so junaki iz Twilighta tisti, ki narekujejo današnjo modo. In glej jo smolo. Mladina svojih vzornikov zopet ne more izživeti. Prej niso mogli postati čarovniki, sedaj zopet ne morejo postati vampirji. Le za pust. Hja, en dan na leto pa je premalo.
Fani Twilighta bi torej potrebovali virus. Virus, ki bi celotno človeštvo začel spreminjati v krvosese. Hmm, kot pravi vampirji bi torej potrebovali kri. Človeško kri, logično. No, prav tukaj vstopita brata Spierig.
V Daybreakers sta svoj svet že spreobrnila. Vampirji vladajo svetu. Ker človeštvo izumira, se vampirji tukaj ne rabijo bati križev, svete vodice ali česna. Niti ne spijo v krstah. OK, svetloba jih res še malo moti, ampak drugače pa se tukaj vodi normalno življenje naprej. Le namesto konjaka v kavo, se tukaj v šalico spusti nekaj kapljic krvi. Le nekaj, kajti prave, čiste krvi primanjkuje. Kot nafte, v našem svetu. Glavni so torej tisti, ki to surovino držijo v svojih rokah.
V post-apokaliptičnem svetu pa se vedno čaka na izbranca, ki bo narobe svet spreobrnil nazaj v “normalo”. Ne bom rekel, da je Edward (heh, še en Edward-vampir) ravno “on”, ampak tisti redki preživeli smrtniki, mu zaupajo. Tudi zaradi tega, ker je Edward znanstvenik ter prva roka krvo-sesalnega mogotca. Ljudje smo pač navajeni biti na vrhu prehranjevalne verige. Škoda, kar je tukaj dobro za človeka, je za slabo za film. Kajti brata Spierig najdeta pravo formulo za spreobrnitev, ob tem pa izgubita zmagovalni recept za kultnost.

OCENA: 4

sreda, 17. februar 2010

Burma VJ: Reporter i et lukket land


Naslov: Burma VJ: Reporter i et lukket land (Reporting from a Closed Country) - Leto: 2008 - Država: Danska, Švedska, Norveška - Žanr: Dokumentarni, Krimi - Dolžina: 84 min. - Režija: Anders Østergaard - imdb

Se spomnite Boormanov film, v katerem se P. Arquette nepričakovano znajde med krvavimi demonstracijami v Rangunu, ki so se odvijale leta 1988 v Burmi?
Takrat je vojska vzela stvari v svoje roke in tako je ostalo vse danes. Zahod je pozabil na Burmo oz. Mjanmar, kot se ta država imenuje po letu 1989, Hollywood je pozabil na Rangoon. Vse do dne, ko se eden izmed glavnih na Akademiji spomni – “Hej, imamo letos kakšen političen dokumentarec? Saj veste, pro-kapitalističen, ki bo zaničeval režime drugih držav in s tem polepševal našo demokracijo.”
Res je obstajal. Tako se je Burma VJ znašel med nominiranci letošnjih dokumentarnih filmov. Dokumentarec iz Burme se mogoče sliši kot nič posebnega, a če povem, da je v tej militaristični državi prepovedano kakršnokoli javno snemanje, potem ta izdelek velja kot unikat. Kajti stanje v Burmi je na psu. Ljudje imajo vsega zadosti. Hočejo demonstrirati, pa to ne upajo. No, kot v vsaki budistični državi, je vera sveta. Menihom pa vojaki ja ne bodo storili nič žalega, če jih nekaj v koloni zakoraka po ulici? Slike under-cover novinarja, ki s svojo skupino ilegalnih soborcev šverca te posnetke izven svoje države, bodo govorile drugače.

OCENA: +3