torek, 28. februar 2012

Najsrečnejši dan v življenju

Borisu (Damijan Sovec), možakarju srednjih let, v življenju ni bilo postlano z rožicami. Vse do trenutka, ko prejme povabilo na priljubljeno TV oddajo (voditelj: Valentin Kovič), kjer trem izbranim kandidatom s pomočjo vrhunske tehnike prikažejo podobe/slike iz določenega dneva, ki velja kot najsrečnejši dan v življenju tistega kandidata. Naš (anti)junak vlaga v napoved veliko upanja. Bo njegovo bedno življenje končno dobilo smisel? 

Režija: Sovec Boštjan - Cosmopapi

Dokumentarec meseca: Hell and Back Again


V življenju obstaja mnogo zapletenih in težko razumljivih stvari. Tako npr. ameriška vlada ne razume, kako se jim v Afganistanu lahko dogaja drugi Vietnam. Marincem v Afganistanu ni jasno, zakaj sploh so tam. Mi, »nevtralni«, ne dojamemo mladeniče, ki se prostovoljno javljajo k orožju in daleč od svojega doma, nekje bogu za hrbtom, nastavljajo svoje glave. Afganistanskemu narodu pa na koncu ni jasno nič. S talibani so se skozi vsa ta leta morali naučiti živeti, ameriška vojska pa je prinesla le dodatne težave, ki otežujejo obdelovanje zemlje, nujno potrebne za preživetje. In tako se ta nerazumljiv krog vrti. Iz dneva v dan. Iz leta v leto. 


V dokumentracu režiserja Danfung Dennisa smo v letu 2009. V letu, ko je na oblasti že Obama, ki po televizijskih govorih nagovarja afganistanski narod, da jim zahod želi le dobro. Problem, kot ugotavlja tudi naš glavni Coming Home vojak, je, da Afganistanci ne gledajo CNNa. Nima kje. Živijo namreč v blatu in pesku, kar je še ena izpoved ranjenega poveljnika, udobno ležečega na domačem kavču.
Marinec Nathan Harris, sicer intelektualni stereotip/prototip ameriške vojske, je na zadnji misiji prejel kroglo za milijon dolarjev. Tako so namreč povedali Forrestu Gumpu, ki je kasneje, z luknjo v riti, postajal svetovni prvak v ping pongu. Hja, vsaka vojna pa ne more biti le film, zato bo Harris normalno shodil komaj po letu dni rehabilitacije – fizične in psihične. Po letu dni bo komaj »zmožen streljanja na ljudi (dobesedni citat zdravnika)«. Te besede so vojaka dokončno potolkle. Kot se je sam rad pohvalil, je na razgovoru za vpis uporabil prav te besede: »ker hočem streljati na ljudi!« Vojska je bila navdušena. Sprejet! Okej, da si mladenič po vrnitvi zaželi igrati streljačino Halo in ob tem podoživljati nedavne dogodke, še razumem. Kdo pa rad ne strelja – v piksle? Bolj hecna je bila situacija z njegovo ženo, kateri mož potiska pištolo v roko z obrazložitvijo - kaj če bo kdaj koga morala ustreliti? 


Uf, Amerika je res drugi svet. Kar znova in znova opažamo v teh vojnih dokumentarnih filmih, ki se jih je zadnja leta pojavilo kar nekaj. Od Restrepo The Tillman Story, Brothers at War do danskega Armadilla (top 10 ostalih) Vedno iste face, vedno ista prepričanja. Hell and Back Again, ampak, kje sploh je Hell?
Jasno, za akademijo je to dovolj. Nominacija je zagotova. Ali je sedaj ta poteza namenjena kot protest proti vojni ali pa le kot propaganda, pa je drugo vprašanje. Film kot sam, si nominacije ne zasluži. Že zaradi tega ne, ker so ustvarjalci zamudili kot naročeni finale in ga kasneje dodatno posneli kar na domačem travniku.

ponedeljek, 27. februar 2012

Oskar 2013

Tradicionalna The Day After napoved za prihodnje leto ...

The Hobbit: An Unexpected Journey - Peter Jackson 
The Master - Paul Thomas Anderson 
The Great Gatsby - Baz Luhrmann 
Les Misérables - Tom Hooper 
Lincoln - Steven Spielberg 
The Burial - Terrence Malick 
Inside Llewyn Davis - Ethan Coen, Joel Coen 
The Silver Linings Playbook - David O. Russell 
Argo - Ben Affleck 
He Loves Me - Jonathan Dayton, Valerie Faris


Filme sem zložil po mojih stavnih kvotah. Od najmanjše – najbolj sigurne, do največje – možno presenečenje. Ni povsem zagotovo, da bo Coenov, predvsem pa Mallickov film narejen do potrebnega datuma, zato zraven raje dodam še nekaj potencialnih kandidatov: 

Prometheus - Ridley Scott 
The Dark Knight Rises - Christopher Nolan
Django Unchained - Quentin Tarantino 
Dark Shadows - Tim Burton 
Anna Karenina - Joe Wright 
Life of Pi - Ang Lee 
Nero Fiddled - Woody Allen 
The Place Beyond the Pines - Derek Cianfrance 
Flight - Robert Zemeckis 
Gravity - Alfonso Cuarón

 ... pa še novi Redford, De Palma, Stone, Loach ...

Spomni se pozabljene klasike (19)

"igra"


Rešitev tedna 18: The Reflecting Skin (1990)
Odraščanje mladega fanta z agresivnim očetom, starejšim bratom – vojnim veteranom in sosedo vampirko, je mogoče le z dobro mero domišljije in fantazije …


nedelja, 26. februar 2012

Top 10: amaterski roparji

Ko sme včeraj trpel ob dolgočasnem in prav nič smešnem filmu Tower Heist, sem mnogokrat pomislil na mnoge podobne naslove, ki so se prav tako ubadali z malim, mnogokrat poštenim človekom, ki je iz obupa ubral tisto zadnjo, kriminalno pot, da bi končno zaživel svoje sanje. Kot se za pravi Heist spodobi, so se k temu poslu mnogokrat pridružili še drugi obupanci, še bolj neizkušeni, še bolj nerodni, čisti amaterji pač. Pred Stillerom je tako roparsko odločitev sprejel tudi Reeves kot Henry (Henry's Crime) ali pa odpuščeni Macy, Freeman in Walken v upokojenskem The Maiden Heist. Teh naslovov je ogromno, zato tudi ti spodaj napisani filmi, najverjetneje ne spadajo pod najboljše.


 The Lavender Hill Mob (ne vem, če ta naslov spada med prve predstavnike tega pod-žanra, sigurno pa je z dobrim razlogom postal angleška klasika in vzor vsem ostalim komičnim heist filmom. Alec Guiness kot bankir s planom) - Bottle Rocket (prvi film edinstvenega Wesa Andersona in hkrati prvo sodelovanje z bratoma Wilson, ki sta za svoj »genialni« plan dobila pomoč od največjega »genialca«) - Small Time Crooks (kot Woody Allen film premalo prepričljivo, kot tatinska komedija pa kar gledljivo. Že zaradi Allena v glavni vlogi, ki s svojimi partnerji najame picerijo, da bi se dokopal do sosednje banke) - Going in Style (trije starčki hočejo še zadnjič okusiti razburljivost življenja, ko se odločijo oropati banko.) - Trailer Park Boys (kanadska odštekana komedija, ki je nastala po zelo uspešni TV seriji, je dobila tudi svoje nadaljevanje. Mokumentarec za priporočiti.) - Big Deal on Madonna Street (oz. I soliti ignoti, kot se v italijanskem originalu imenuje ta zimzelena klasika. Za Maria Monicellia je bila to prva oskar nominacija za tujejezični film.)Safe Men (kriminalna komedija zmešnjav, ki diha predvsem zaradi odličnih Rockwella, Zahna in Giamattia.)Palookaville (tipična netalentirana družba (Gallo, Forsythe, Tresese) po neuspelem poskusu ropa draguljarne, spravi na blindirano vozilo.) - Welcome to Collinwood (še eden kandidat, ki bi po morebitni tožbi moral priznati plagiatorstvo filma Big Deal on Madonna Street. Že po imenih Macy, Rockwell ali Guzman nam je lahko jasno, kako sposobni so ti fantje. Svojih neprepoznavnih pet minut dobi tudi George Clooney) - The Ladykillers (komedija, ki pa je dobila svoj uraden rimejk (istoimenski Coenov film iz leta 2004, z Hanksom v lavni vlogi). Skupina roparjev si pod pretvezo najame stanovanje, da bi se tako približali bančnem trezorju. Guinnessu se tokrat pridruži še Sellers.)

sobota, 25. februar 2012

Tedenska izbira (19)


Carnage



Kot filmski ustvarjalec se mi Polanski kar nekoliko smili, kajti njegova umetniška izpoved je močno cenzurirana, omejena. Polanski si zaradi njegove preteklosti, njegovega odnosa do ZDA, ne more vsega dovoliti, saj je vedno odvisen od scenarija. Vedno ko v roke dobi scenarij, prvo pomisli, če bo to zgodbo sploh lahko posnel? Če bo lahko posnel ameriški film izven Amerike? Če bo lahko naredil „holivud“ vstran od holivuda? Razvajene igralce to sicer ne moti. Sledili ga bodo tja, kamor jim bo naročil. Tako sta se Depp (The Ninth Gate) in Harrison (Frantic) poslovno znašla v Parizu. Brosnan (otok), Kingley (izmišljena dežela) ali Grant (ladja) pa na vseh različnih mestih, le na ulicah New Yorka, Malibu obali, Beli hiši ali na mostu v San Franciscu ne. Ker pa je film le fikcija, česar se Polanski dobro zaveda, lahko ameriški duh pričaraš že v enem samem stanovanju. Brooklyn je le navidezen. Pogled skozi okno, za katerim se v resnici skriva Pariz. Prav v to majhno, „ameriško“ stanovanje, pa Polanski naseli izvrstno gledališko predstavo štirih odličnih igralskih kreacij, ki se med sabo igrajo: "kdo se boji Waltza, Fosterove, Winsletove in Reillya?" (FILM TEDNA)

Kari-gurashi no Arietti



Priznati moram, da me je bilo te japonske stvaritve kar nekoliko strah. Po doživetju s Chihiro ali princezo Mononoke sem nekako spoznal, da se anime in jaz ne razumeva najbolje. Kar je sicer logično. Težave namreč imam že s Pixar izdelki, kako se naj potem še normalno obnašam do veliko bolj kompleksnih in globokih zgodb, ki so v mnogih primerih značilna prav za anime. No, ne Arrietty. Ne bom rekel »primerna za otroke«, a dejstvo, ki naznanja izposojo ideje iz klasične otroške knjige The Borrowers, pove kar nekaj. Tudi primerjava z istoimenskim filmom, s Goodmanom kot očetom mini družine, ki si »izposoja« različne predmete od veliko večjih človekov, ni zgrešena. Še vedno pa Arriety s svojim odraslim, resnejšim in konkretnejšim tonom izstopa od tipične družinske risanke, s čimer se bo zagotovo strinjal tudi poznavalec te scene – DjJuvan.

Intouchables





»Prijateljstvo, kot ga še ni bilo!« so napovedovali ter se hvalili Francozi, ko se je gneča radovednežev tlačila v polne kinematografe. Intouchables je francoski film leta. Prehvaljen doma, pozabljen drugod po Evropi. Na kožo je pisan tako bogatim, kot revnim. Belcem in temnopoltim. Zdravim in bolnim. Če nisi eno, si drugo. Tako kot dvojica Cluzet/Sy. Buddy-Buddy junaka, ki ju je združil invalidski voziček. Na njega je posajen bogat vdovec – paraliziran od vratu navzdol, ki najame pomoč od »svobodnega« Senegalca. Brezskrbnega in zabavljaškega luzerja, za katerim je nekaj mesečna zaporna kazen, pred njim pa do-življenjsko prijateljstvo.

Medianeras





Če sem pri Arrietty pričakoval nekoliko slabši izdelek, sem toliko več pričakoval od tega argentinskega filma. Pa ne zato, ker je že iz plakata razvidno, da se je film predvajal tudi na berlinskem festivalu ali pa zaradi dobre ocene na imdb portalu. Nedavne lastne izkušnje z argentinskimi filmi so bile pač dobre in jasno je, da sem tokrat želel še več. Prve težave nastanejo že, ko se začetne predstavitve likov nočejo in nočejo nehati. Pravzaprav je naracija glavnih dveh likov (oba izgubljena v ljubezni ter v življenju nasploh) prisotna skozi celoten film in samo čakamo lahko, kdaj se bo sama zgodba sploh začela. Poklon Buenos Airesu iz ljubezni ali sovraštva?


No habrá paz para los malvados



Veliki zmagovalec na letošnjih podelitvah Goya nagrad, kjer je v vseh kategorijah pospravil v žep konkurenta La piel que habito. Almodovar je moral priznati premoč Enrique Urbizu, ki je nase opozoril že leta 2002 s filmom maščevanja La caja 507. Čeprav mi film ne bo ostal dolgo v spominu, se z nagradami strinjam. Med izrednim José Coronadom, kot pokvarjen policistom, ki bi rad le izbrisal sledi svojih zločinov, in bledim Banderasom, se ne more delati primerjav. Razlika je več kot očitna. Že letos bo Urbizu poskušal svoje uspehe ponoviti in sicer z biografijo španskega konkvistadorja Hernána Cortésa.

petek, 24. februar 2012

TV vikend: 24.02. - 26.02.2012


TV 3, 24. 02. 2012 20:55 - 22:39

Trk (Crash)


SLO 2, 24. 02. 2012 21:55 - 23:35

Ropar (Der Räuber)

TV 3, 25. 02. 2012 14:12 - 16:08

Billy Elliot


Pink SI, 25. 02. 2012 15:30 - 17:10

Svoboden svet (It's a Free World)


SLO 2, 26. 02. 2012 17:55 - 19:50

Brezuhi zajec (Keinohrhasen)



četrtek, 23. februar 2012

Napovednik: Berlinale 2012 (azijska delegacija)

Nadaljujem s kratkim pregledom letošnjega festivala v Berlinu ... 

White Deer Plain (Bai lu yuan)


Kitajec Quan'an Wang je že star znanec berlinskega festivala. Še več, iz Nemčije si je domov že prinesel dva medveda. Leta 2007 celo tistega zlatega, najpomembnejšega, najboljšega. Poleg konkurence, med katerimi bi izpostavil Die Fälscher, Irina Palm, La môme in še bi lahko našteval, je Tujina poroka presenetljivo zmagala. S skromno, minimalno zgodbo, je Wang prepričal žirijo, kar pa ne pomeni, da se bo zato Wang ponavljal. White Deer Plain je namreč epska, tri ure dolga zgodovina iz dobe kitajskega imperializma.

Captive

  

O filipinskem režiserju Brillante Mendozi smo se na tem blogu čisto spontano razpisali prejšnji teden, ko se je na naši televiziji predvajala njegova Klavnica. Stvar je kolego PaucStadta celo tako »razjezila«, da je o filmu Kinatay celo napisal nekaj besed. Mendoza ima potencial, o tem smo si bili na jasnem vsi. Vprašanje je le, kdaj ga bo dokončno razvil? Mu manjkajo zahodna sredstva, igralci? Mogoče v prejšnjih filmih (Serbis, Lola), sigurno pa ne v tem. Že ime Isabelle Huppert na najavni špici je dovolj tehten dokaz, da je Mendoza stopil eno stopničko višje. Prve slike ter izseki iz filma me spominjajo na Boormanov Beyond Rangoon, a se mi zdi, da bo politiko zamenjal terorizem. Kot ljubljenec publike v Cannesu, Mendozi v Nemčiji ne bo tako lahko, vseeno pa lahko preseneti …

Long men fei jia (Flying Swords of Dragon Gate)


Težko pričakovano čudo iz Kitajske se bo predvajalo izven konkurence. Še vedno pa obstajajo trije dobri razlogi, zakaj ta naslov spada pod »obvezne za ogled«. Prvič: pod režijo se je podpisal neumorni Hark Tsui, avtor klasik Once Upon a Time in China ali Time & Tide ( + nekaj Van Damme parodij - Double Team, Knock Off). Drugič: glavno vlogo igra Jet Li, ki ga zadnje čase kar malo pogrešamo v gledljivih produkcijah. Tretjič: Martial arts v 3D!

torek, 21. februar 2012

Prva slika: nepotreben rimejk še svežega sci-fi spomina x3

Kaj govoriti o rimejkih, nadaljevanjih, adaptacijah …? Se strinjamo, nikoli niso povsem na mestu. Kaj hočemo, tako pač je. Sprijazniti se je treba, zamižati in si zamišljati, da pred novim tisočletjem še nismo obstajali. 

Red Dawn 

 

Pravzaprav je ta kultni najstniški Rambo dobil rimejk že lansko leto in sicer v naslovu Tomorrow, When the War Began. Ampak okej, tisto je bila avstralska mladina, kar pa Hollywood ne more zlahka požreti. Ne more nek Aussie mladič nadomestiti večnega Patricka Swayzea, ki se je takrat, leta 1984, s skupino prijateljev tako hrabro zoperstavil komunističnemu agresorju. Heh, nevarnost iz Rusije več ne preži, je pa zato komunizem še vedno živ, natančneje v Aziji. Vsaj tako kažejo slike, ki sicer nakazujejo izmišljeno deželo, a obrazi napadalcev nas vseeno spominjajo na tisto vojsko, ki je zadnjič tako neustrašno korakala ob svojem mrtvem diktatorju. Za Dana Bradleya bo to prvenec, ob prvih slikah smeha vseeno nisem mogel zaustaviti, Swayzea pa bo nadomestil vzhajajoči Chris Hemsworth (Thor). 

 Total Recall 


Če bo v prihodnje obstajala kategorija „nepotrebni rimejk“, bo ta primer na stavnicah kotiral zelo visoko. Slabše bi bilo lahko le, če bi Schwarzenegger ponovno igral isti lik. Total Recall – pozna leta. Pa na srečo ne. V bistvu se Colin Farrell niti ne sliši tako slaba izbira + Beckinsalova kot izmišljena žena (ups, sem povedal preveč? Prav vam je, kaj pa še niste gledali originala). Tudi človek za stolčkom - Len Wiseman, (Live Free or Die Hard, Underworld) obeta. Aja, Švarci seveda ne bi mogel ponovno v čevlje Douglasa Quaida. Njegov večni stavek „Consida dat a divorce“ je glede na njegovo privatno življenje vseeno preveč občutljiva tema. 
 
Dredd 

 

Saj ne, da je original sploh vreden kakršnegakoli objokovanja za rimejkom, a vseeno … Stallone je le eden. Tako kot Judge Dredd, sodnik, porota in izvršilec kazni v enem. Kako se je v tem zosu znašel Peter Travis, režiser znan predvsem po avtorsko-političnih temah (Omagh, Endgame), mi ni jasno. Verjetno se mu je kolcalo po ringlšpilu Vantage Point, ki ga je Travis pohvalno obrnil leta 2008. Igralec Karl Urban, ki ima za sabo sicer kar nekaj težko-kategoričnih filmov, a se njega v nobenem ne spomnim, se je počutil dovolj močnega in sprejel to nehvaležno vlogo. Če se je odločil pravilno, pa bomo izvedeli nekje ob koncu leta 2012.



ponedeljek, 20. februar 2012

Spomni se pozabljene klasike (18)

Odraščanje

Rešitev tedna 17: Thieves' Highway (1949)
Vojni veteran kot voznik tovornjaka s polnimi zaboji jabolk, na grd način spozna tatinsko roko kapitalizma. Znova zadel Taci ...

nedelja, 19. februar 2012

Top 10: moderni nemi film

Še vedno pod vplivom The Artista, predvsem pa zaradi TV premiere našega nesojenega kandidata za tujejezičnega oskarja Circus Fantasticus (o njem več v prihodnje), sem pomislil, če nisem pod oceno Umetnika, kjer sem izpostavil še Brooksov Silent Movie, delal krivice mnogim ostalim modernim nemim filmom. Kajti, ideja res ni nova. Pravzaprav je zadnja leta kar mnogokrat uporabljena in to ne v kakšnih eksperimentalnih, trash izdelkih. Kje pa, poklone, ki jih bom naštel spodaj, so naredili sami priznani „umetniki“, njihovi nemi filmi, pa so prejemali mnoga priznanja, nagrade in občudovanja.



 Kelin (kazahstanska epska romanca je leta 2009 prišla celo do short liste nominacij za tujejezičnega oskarja. Tudi sam sem mu pritisnil pozitivno oceno – recenzija.) - Quest for Fire (ta kultni boj med neandertalskimi plemeni, postavljen 80.00 let nazaj v zgodovino (v filmu se sicer nekaj nerazumljivo momlja), je posnel Jean-Jacques Annaud (The Name of the Rose), ki je nekaj let pozneje posnel še eno nemo mojstrovino, medvedjo pustolovščino L'Ours.) - Dr. Plonk (Avstralcu Rolfu de Heeru je do danes uspelo posneti kar tri pogojno-kultne filme (Bad Boy Bubby, Ten Canoes in The Tracker). Zanimivo, nobeden izmed njih ni Dr. Plonk, ki s svojo drugačnostjo pravzaprav meri v to smer. Nori znanstvenik kot Charlie Chaplin oz. Buster Keaton) - Le quattro volte (priznani kritik Ebert je to žalostno zgodbo o ostarelem pastirju postavil kar med najboljše filme leta 2011. Žal, filma še vedno nisem uspel pogledati … ) - The Saddest Music in the World (težko se je odločiti, kateri filma naj izpostavim kot Maddinov zaščitni znak. Njegov Archangel se sicer pojavi v knjigi 1001 film, a ker v tistem filmu dialogi obstajajo, bo tekmovanje za najbolj žalostno glasbo na svetu prava izbira.) - Hukkle (verjetno se še mnogi spomnite madžarskega filma Taxidermia. No, režiser György Pálfi si je svojo publiko pridobil že pred tem, s svojim nemim prvencem Kolcanje)Juha (kakšna pa je lahko čudaška lestvica, če na njej ni Finca Kaurismäkia? Če se dobro spomnim, so bili že leningrajski kavboji, ki so prepotovali Ameriko, da bi se znašli v Mehiki, čisto tiho. Nisem siguren, sem pa zato prepričan v Juho.) - La antena (film noir po argentinsko! Poklon nemškemu ekspresionizmu (Murnau, Lang) od nemega mesta, ki nikoli ne spi.) - Absurdistan (če sem pošten, se v tej nemški komediji, ki je postavljena v izmišljeno deželo Absurdistan, spregovori tudi nekaj besed. Sicer zelo malo, pa še to v absurdiščini.) - Le dernier combat (kaj narediti, ko so ideje prisotne, denarja pa ni? S takimi vprašanji se je moral na začetku kariere ubadati Luc Besson, ko se je spoprijemal s svojim prvim režiserskim delom. Odgovor: apokalipsa, peščica preživelih in odvzem sposobnost govorjena.) - Begotten (da je režiser E. Elias Merhige zaljubljen v nemo dobo filma, smo lahko spoznali že iz njegovega vampirskega homagea Shadow of the Vampire (2000). Točno deset let pred tem, pa je ustvaril kult, ki ga pomnijo predvsem ljubitelji „drugačnih“ filmov)

petek, 17. februar 2012

TV vikend: 17.02. - 19.02.2012

Pink SI, 17. 02. 2012 21:00 - 23:00

Ponovno mrtev (Dead Again)

SLO 2, 17. 02. 2012 22:40 - 00:25

Klavnica (Kinatay)


SLO 1, 18. 02. 2012 21:05 - 22:50

Rokoborec (The Wrestler)


Pink SI, 19. 02. 2012 21:30 - 23:15

Lov na srečo (The Cooler)

POP TV, 19. 02. 2012 21:40 - 00:00

Helena (Helen)

Napovednik: Berlinale 2012 - nemška trojica

Zaradi obveznosti do drugih stvari, sem letos popolnoma pozabil na berlinski festival, ki se je pravzaprav začel že prejšnji teden. S temi tremi napovedniki nemške trojice bom poskušal olajšati nastalo škodo, za kaj več pa bo povedal čas.

 Was bleibt
Hans-Christian Schmid še za sabo nima slabega filma. Sam sem ga začel spremljati od najstniškega Crazy naprej. Na Lichter, ki ga je Schmid posnel leta 2003, se zadnjič v Altman temi nisem spomnil, Requiem je pobiral mnoge mednarodne nagrade, o Stormu pa sem pisal tudi na tem blogu.
V Was bleibt bo Marko, trenutno živeč v Berlinu, s svojim sinom obiskal svoje starše, ki po zdravljenju doživljata novo pomlad.

 

Gnade
Če bo to vsaj soliden film, bo Matthias Glasner postal eden mojih najljubših evropskih režiserjev. Režiser, ki praktično sploh nima imena. Oba njegova zadnja filma (Der freie Wille in This Is Love – le 150 glasov na imdb!) sta se neopazno sprehodila mimo mnogih, kar me moti še danes. Krivica, res.
Tudi v Gnade bomo zopet lahko uživali v igri markantnega Jürgen Vogela, ki je v Freie Wille posiljeval, v This Is Love kupoval azijskega otroka, tokrat pa bo z družino naseljen v ledenem in mračnem delu Norveške.



Barbara

Leto 1978, vzhodna Nemčija. Za Barbaro je to prostor, na katerem se noče postarati. S svojim ljubimcem, tujim trgovskim potnikom, načrtuje pobeg, ki ji bi omogočil novo življenje na zahodu. Za železno zaveso se vedno najdejo dobre teme, na katere se nemški filmski ustvarjalci vedno radi spomnijo. Christian Petzold (Yella, Wolfsburgs) spada med ene najuspešnejših iz te države, o njem pa sem že pisal v prispevku o nemški različici Poštarja, ki zvoni samo dvakrat – Jerichow

  

Ni kaj, Nemci bodo letos imeli bogato leto. Če k temu dodam še nove izdelke Caroline Link (Marokko), Doris Dörrie (Glück), predvsem pa Halt auf freier Strecke mojstra Andreasa Dresena, potem lahko pričakujemo veliko.

ponedeljek, 13. februar 2012

Prva slika: James Franco x3

Eden izmed najbolj delavnih in ustvarjalnih v letu 2012, bo sigurno James Franco. Ne le, da je kot igralec trenutno najavljen v kar 12 produkcijah, Franco bo v tem letu promoviral še dva lastna režijska izdelka. Obe biografiji – Sal (zadnji dnevi najstniškega idola Sala Mineo) in The Broken Tower (črno-bela zgodba pesnika Harta Cranea, ki je pri 37. letu starosti naredil samomor).  Zanimivo, tudi vsi trije predstavljeni filmi se lahko postavijo pod žanr »biografija«.

Lovelace



Woody Harrelson je bil kot Larry Flynt odličen, iz česar se Franco lahko le uči. Čeprav ima Franco še težje delo, saj se Hugh Hefner, sicer znan kot »izumitelj« Playboya, ikonsko smatra še za eno stopničko višje. Žal pa to ne bo biografija večno mladega pižamaša, ampak zgodba prve porno zvezde Linde Lovelace, pohotnice iz kulta Deep Throat. Chucka Traynora, moža, ki je imel vse pod nadzorom, bo igral Peter Sarsgaard.
Franco je že sodeloval z ustvarjalno dvojico Epstein/Friedman. V biografiji Howl je zabluzil v koži pesnika Allena Ginsberga.

Maladies



Čudne igre se igra ta Carter, režiser, ki o sebi ne pove več, kot le »Carter«. V njegovem prvem filmu Erased James Franco je Franco igral kar samega sebe, kjer je z monologi posnemal scene in igralce iz drugih filmov. Maladies, ki uradno sicer ni predstavljen kot biografija, v kateri pa Franco vseeno upodablja igralca z imenom James, bo zopet Carterjevo poigravanje z igralčevimi alter-egi. Catherine Keener npr. igra lik Catherine.

Tar



Tar bo neka podobno fora, kot smo jo že videli v Dylanovem I'm Not There. Kar pomeni: različni igralci igrajo isto osebo iz različnega obdobja v življenju te osebe. S tem eksperimentom se je Todd Haynes v I'm Not There. spopadel kar sam, v Tar jih bo srečo poskušalo čez deset režiserjev. Pesnika C.K. Williamsa ne poznam, po sliki sodeč, pa bo Franco poročen kar z Milo Kunis.


Spomni se pozabljene klasike (17)

Tovornjak

Rešitev tedna 16: Bigger Than Life (1956) Pravilen odgovor je že uganil Taci - bravo! Učitelj in družinski oče hoče pozdraviti svojo bolezen s "čudežnim" (beri: pozor na stranske učinke) zdravilom.

nedelja, 12. februar 2012

Tedenska izbira (18)

Tyrannosaur


 

Paddy Considine, igralec znan predvsem iz časov, ko je še stopal v Čevljih umrlega (Shane Meadows, 2004), je v svojem režiserskem prvencu hotel ohraniti surovost, provokativnost in brutalnost gibljivih slik, ki filme z otoka vedno naredijo tako pristne in realne. Življenjske, pravzaprav. In kateri igralec bi se v to brezbarvnost vsakdana lahko vživel bolje kot Peter Mullan? Ni ga! Okej, na Irskem še mogoče Gleeson, ampak to pa je tudi vse. Mullanu je zopet ime Joe … ups, pardon, Joe je svoje težave z alkoholom in nasiljem že odpravil, T-rex-Mullan (btw. V filmu ni dinozavrov) še ne. Še vedno je jezen, ciničen, nesramen ter sovražen do vsakogar. Tudi do svojega psa, pa čeprav ga ima rad. Ljubezen pa je nekaj, na kar Mullan še najmanj računa … Hmm, če sem že pri računanju: kaj imajo skupnega lanski odličnjaki Drive, The Hunter, Last Rite of Joe May in Tyrannosaur? (FILM TEDNA št. 1)

Take Shelter



Prvič sem o tem filmu spregovoril pred dobrim letom dni, ko sem predstavljal favorite na Sundance festivalu 2011. Mesec dni kasneje, ko sem že dan po podelitvi oskar nagrad tradicionalno napovedoval nominirance za naslednje leto (zadel 6/9 – uf, Hollywood, kako si predvidljiv), sem Take Shelter postavil pod »možna presenečenja«, kajti zavedal sem se, kako občutljivi so ti tipi z akademije. Kako se ne morejo ločiti od patetičnih epskih avantur, zmagoslavnih športnih dram, biografij in ostalih American Dream sladkarij. Take Shelter je daleč od sladkega, kar se je od dvojice Nichols/Shannon, ki sta me leta 2008 prepričala s Shotgun Stories (med mojih top 30 leta 2008), to tudi pričakovalo. O samem filmu so se razpisali že ostali kolegi (Paucstadt, Goodfella), kjer med komentarji lahko razberemo različne razlage samega konca. Osebno mi konec ni povzročal težav (mnenja sem celo, da je nekoliko preveč provokatorski oz. le rajcanje režiserja, ki gledalca lahko postavi v dvoumnost in polemiko) ker v samem »bo ali ne bo apokalipsa?« niti nisem videl bistvo filma. Aja, nominacija? Ne, možnega presenečenja ni bilo. (FILM TEDNA št. 2)

Apflickorna


 

Švedsko coming of age rivalstvo-prijateljstvo-ljubezen(?) med dvema najstniškima tekmovalkama v umetnostnem jahanju, se doma, ko je čas za nagrade in nominacije, sicer ni spregledalo, a kakšen zlati hrošč vseeno ni za pričakovati. Za kaj takega je film premalo ambiciozen, zadržan in enostavno prekratek. Priporočam le tistim, ki si boljše »romantične« situacije, kot smo jih npr. bili deležni tudi v Naissance des pieuvres, Thirteen, XXY, My Summer of Love ali Fucking Åmål na filmu ne more predstavljati.

Tabloid


 

Kdaj bodo filmski ustvarjalci nehali prodajati posnete intervjuje kot dokumentarec? Kaj ni bilo dovolj že to, da je nekdo pobiral celo nagrade s tem, ko je posnetke iz predavanj (glej An Inconvenient Truth) predstavil kot film? Errol Morris je sicer najvplivnejšo ime v dokumentarni industriji, tabloidna zgodba o bivši misici, ki je bila obtožena posilstva nekega mormona oz. bolje rečeno, njenega fanta (!), pa prav tako obeta, a Morrisov kratki dokumentarec The Umbrella Man (naložil sem ga pred nekaj meseci – „kratki film“) sem vseeno gledal z večjim zanimanjem.

Tu seras mon fils


 

Nisem ravno največji ljubitelj vina, pravzaprav ga spijem zelo malo. Še manj se ukvarjam z obrezovanjem trsov, pobiranjem grozda in s stiskanjem sladkega grozdnega soka, kar seveda ne more biti pogoj za boljšo uživanje ob gledanju »vinskega« filma. Zanimivo, tudi Američanom vino ne diši preveč, kajti v vseh filmih s podobno tematiko, so vinograde obdelovali v Evropi (Bottle Shock, A Good Year) ali pa so jih to učili Mehičani (A Walk In the Clouds). Zato je tudi logično, da film, ki se vinu poklanja s pristno ljubeznijo in spoštovanjem, prihaja iz Francije. Iz krajev, kjer je to del tradicije in kjer se ključi od vinske kleti predajajo iz roda v rod, če seveda oče družine ne bi bil mnenja, da njegov sinek ni sposoben za vodenje in organiziranje težko pričakovane bratve

petek, 10. februar 2012

TV vikend: 10.02. - 12.02.2012

SLO 2, 10. 02. 201221:50 - 23:40

Meje razuma (The Limits of Control)

Pink SI, 11. 02. 201215:30 - 17:10

Tisti, ki ljubijo (A los que aman)

TV 3, 11. 02. 201220:00 - 22:20

Naklepni umor (Murder in the first)

SLO 1, 11. 02. 201221:00 - 22:35

OSS 117: Kairo, vohunsko gnezdo (OSS 117: Le Caire, nid d'Espions)

POP TV, 11. 02. 201223:25 - 01:45

Hudič v Emily Rose (The Exorcism Of Emily Rose)