Hilde

Naslov: Hilde - Leto: 2009 - Država: Nemčija, VB - Žanr: Biografija, Drama - Dolžina: 137 min. - Režija: Kai Wessel - Igrajo: Heike Makatsch, Michael Gwisdek, Monica Bleibtreu, Sylvester Groth, Hanns Zischler - imdb

“Ne primerjaj se Marlene Dietrich, si daleč od tega”. To so besede, ki jih v začetku kariere morala poslušati Hildegard Knef. In čeprav njena priljubljenost in popularnost nikoli ni dosegla njene vzornice, velja Hilde kot prva, prava povojna zvezda v Nemčiji.
Hotela je imeti vse ali nič, dobila pa oboje. Tisto “nič” je velikokrat dobila po letu 1966 (umrla leta 2002), do koder ta biografija pač traja. Hilde – The First Years…
Ker pa je Hildegard Knef – Hildegard Knef, se je režiser Kai Wessel posvetil tistim najbolj ključnim trenutkom, pri tem pa ni pozabil na noben klasičen citat dive. Mnogokrat vsiljeno in umetno, kot to poznamo že iz filma Das Wunder von Bern, kjer se je na vsak način moralo uporabiti prav vseh tistih pet nesmrtnih izjav reprezentančnega trenerja.
Prav njeno gobezlanje izven kadrov je Hilde naredilo za ikono nemškega filma in najznamenitejšo pevko brez glasu. Njeni šansoni so jo naredili večno. Jep, Hilda je bila razred zase. Ljubila je nacista, poročila pa se z židom. Borila se v porušenem Berlinu, ter se v blišču nastavljala po Broadwayskih ulicah. Svoj prvi velik film je posnela z Die Mörder sind unter uns, svoj prvi velik škandal doživela z Die Sünderin. Ker ženske ne morejo brez moških se jih je seveda tudi v življenju dive sprehodilo kar nekaj. Nekateri so bili dobri za poroko (2X), nekateri za kariero (Erich Pommer).
Heike Makatsch že zdavnaj več ne velja kot “TV voditeljica, ki se je probala tudi kot igralka”. Njen talent in znanje je že tako daleč, da se ji lahko brez skrbi dodeli tudi tiste najbolj zahtevne bio-vloge. Še poje sama, čeprav težko doseže tisti globoki, znameniti “kadilski” glas originalne Hilde. Če boste kje zaslišali ta glas, ki poje “Für mich soll's rote Rosen regnen”, potem vedite – ta ženska je streljala proti ruskemu tanku, le nekaj let pozneje pa že pozirala za naslovnico vsakega velika časopisa in snemala skupaj z Gregoryem Peckom.

OCENA: 3

Zen

Naslov: Zen - Leto: 2009 - Država: Japonska - Žanr: Drama, Biografija - Dolžina: 127 min. - Režija: Banmei Takahashi - Igrajo: Kantarou Nakamura, Yuki Uchida, Kengo Kora, Jun Murakami - imdb

Prvo smo imeli Knight Riderja, potem je prišel MacGyver… nato pa Kung-Fu z David Carradinom. S tem je bilo konec mojih “akcijskih” popoldnevov na ORF-u. Kajti Kung-fu je bil vse prej kot akcijski, vse prej kot Kung-fu. Serija je bila ena velika meditacija. Takrat, ko bi moralo priti do karatejskega udarca po faci, se je budistični menih Caradine umaknil in z momljanjem iskal svojo razsvetljenje. Zeh…
Zen budizem spada med novejšo različico te religije in velja kot najbolj razširjena veja budizma, tudi v Evropi. Kar je The Ten Commandments (1956) ali The Message (1976), bi lahko bil prav Zen tisti film, ki bi se na Japonski TV v naslednjih letih predvajal ob budističnih praznikih. Sicer ni govora o sami Budi, saj je dogajanje postavljeno v 13. stoletje. V čase, ko je svojo razsvetljenje iskal mladi menih Dogen. Iskal je namreč svojega Zen-mojstra, katerega je našel kar na Kitajskem. No, ta Dogen velja kot neki pomembnež v budizmu in kot obvezno štivo pri verouku. Zato je logično, da bo tukaj zgodba od začetka do konca. Od začetka, ko majhnemu Dogenu umre mama - z zadnjimi besedami “sinek, najdi način kako prekiniti človeško trpljenje…” (Najlažje je seveda v kot zabrisati svojo telo in dušo ter 14 dni klečeče in mižeče meditirati. Tako se rešijo vsi problemi.). Do vrnitve nazaj domov in ustanovitvijo svoje sekte – zraven se pririne še neka prostitutka in nespeči šogun. Pa do tistega zadnjega trenutka – poslušanjem Nirvane.

OCENA: -2

Deadgirl

Naslov: Deadgirl - Leto: 2008 - Država: ZDA - Žanr: Grozljivka - Dolžina: 101 min. - Režija: Marcel Sarmiento, Gadi Harel - Igrajo: Eric Podnar, Shiloh Fernandez, Noah Segan, Michael Bowen, Candice Accola - imdb

To smo že imeli - v klet se zapre mlado dekle, katera se potem uporablja kot sex sužnja pohotnega moškega. Po navadi po resničnih dogodkih. O tem lahko pojejo tudi naši prijatelji iz Avstrije. Največji problem gospodarja – “igračka” postane stara, rabljena, potrebno jo je hraniti, za nameček pa lahko dobi še otroke…
Ne našo dekle. Tisto iz naslova. Mrtvo dekle sicer ni mrtvo, težko pa bi ji rekli živo bitje. Hmm, zombi?
Ja, nagi zombi, ki zgleda kot iz naslovnice iz revij, kot pravi mladi J.T. Skupaj z njegovim pajdašem Rickyem najdeta v neki zapuščeni umobolnici skrito sobo. V sobi pa zaklad. Naga ženska priklenjena na verige. Leži in čaka na odrešitev. “Hmm, kaj pa, če čaka na kaj drugega?”, pomisli pokvarjeni um J.T-ja. Ker en živi le z babico, drugi pa s pijanim ljubimcem svoje preveč zaposlene mame, sta prijatelja seveda odpadnika. Odraščanje brez staršev je krivo temu, da najstnika ne pokličeta pomoč - policije ali doktorja. To stvar bova obdržala kar zase, rečeta. Žensko namreč ni mogoče ubiti. Niti z zlomom vrata, niti s streli pištole. “Kdo pa bo kaj takega pogrešal. En problem ( iskanje in žicanje živih pičk, ki bi potešilo mladostniško slast) manj”. Sanjsko dekle – vedno pripravljeno ob tem pa vedno tiho.
Bolna ideja, ki pa se ustavi tam, kjer se najbolj ne bi smela. “Gore” prizori so posneti tako, kot če bili snemani za živ-žav. Izrezani praktično. Tako ne vidiš, kako mrtva bejba odgrizne kurac šolskemu, klišejskemu športniku, ki je obenem tudi jebač punce, v katero je Ricky na skrivaj zaljubljen že od otroštva… in tako ne vidimo oz. le v primeru natančnega friz frejma, kako ta nabildani idiot poserje svoja čreva. Edini dobri srhljivi prizori so živčne poteze mimik na obrazu “večno mladega” dekleta na verigah, ki brez besed odigra najboljšo vlogo izmed vseh prisotnih.

OCENA: +2

Sof Shavua B'Tel Aviv

Naslov: Sof Shavua B'Tel Aviv - Leto: 2008 - Država: Izrael, Nemčija - Žanr: Drama - Dolžina: 100 min. - Režija: Dror Zahavi - Igrajo: Michael Moshonov, Shredy Jabarin, Hili Yalon, Shlomo Vishinski, Rozina Kambus - imdb

Sof Shavua B'Tel Aviv je še eden tistih filmov, ki hočejo izboljšati naš nori svet. “Vsi smo ljudje, imejmo se radi in si pomagajmo med seboj ne pa bojujemo…” Film s sporočilom torej, ki pa nekako nikoli ne doseže političnih vodij, ampak le nas, navadne smrtnike, za katere so takšni filmi le znanstvena-fantastika. Daleč od realnosti. Izraelsko-Palestinski spor je bila tema že mnogih filmov. Logično, tema je in bo ostala večna ter aktualna.
Tokrat se je med večno sovraštvo postavila tehnika. Gumb, ki naj bi sprožil morilsko detonacijo, je zatajil. Če ne bi, bi filma bilo konec že po petih minutah. Tako je Tarek, mladi fant iz Palestine, ki okrog pasu nosi svojo “breme”, dobil še eno priložnost. Priložnost na razmislek. Sem res pripravljen storiti to, kar sem pred trenutkom na polni tržnici nedolžnih ljudi nameraval storiti? Na “sovražnem” teritoriju, si Tarek poišče pomoč v majhni delavnici, ki se ukvarja s popravili televizij in drugih elektronskih naprav - tudi stikal. “Z veseljem ti popravim to stikalo. Počakati moraš le na rezervni del, katerega dobim komaj po prazniku”, mu veli prijazni možakar Katz, ki pa logično ne ve, zakaj se to stikalo uporablja. Na drugi strani ceste odpira svoj kiosk mlada Keren . S svojim izgledom je daleč od židovske nune, kar ne paše lokalnim ultra-ortodoksnim mladeničem, ki hočejo dekle na svoj način spreobrniti na prava pota. No, Tarek po muslimansko pomisli: “baba si sicer batine včasih zasluži, ampak te bi bilo škoda. Je preveč lepa…”. Svojo novo družino je v mojstru Katzu že našel, sedaj je na vrsti še nova žena.
Kar sedem nominacij za Izraelskega “oskarja”.

OCENA: 3

35 rhums

Naslov: 35 rhums - Leto: 2008 - Država: Francija, Nemčija - Žanr: Drama - Dolžina: 100 min. - Režija: Claire Denis - Igrajo: Alex Descas, Mati Diop, Nicole Dogue, Grégoire Colin - imdb

Francoski film brez “francozov”. Še en film o Tuji legiji Claire Denis, le da ta ni postavljen v puščavo ampak v predmestje Pariza. In ne, glavni protagonisti zgodbe niso plačani vojaki, ampak navaden človek, ki se bori sam s sabo, svojo službo in svojo družino. Priseljenci, ki pa tokrat za razliko niso pripadniki bande ali podobni kriminalci. Brez klišejev, človek z odgovornostjo in čustvi.
Pa saj je bilo jasno, da od Claire Denis niti ne pričakujemo akcije. Njene podobe so vedno polne poezije, mirnih tonov in linijskega pripovedovanja, brez večjih preobratov ali presenečenj.
Tako moramo v začetku dobro paziti, saj bi lahko Lionela, redkobesednega voznika vlaka in prodajalko Joséphine, zamenjali za stari poročeni par. Skupaj živita v majhnem stanovanju, se počakata tudi do poznih ur - dokler se drugi ne vrne iz službe, poklanjata darila, kuhata… Lionel in Joséphine sta oče in hčer. Tista tretja – mati, bi lahko bila soseda Gabrielle (taksistka), ki se obnaša kot bivša žena Lionela ali kot kakšna dobra teta Joséphine. Še zadnji, četrti člen zgodbe, ki prav tako stanuje v istem bloku, je mladi Noé. Na stanovanje, ki je pripadal njegovim nedavno umrlim staršem, ga veže le še soseda – Joséphine.
Moral bi biti res velik ljubitelj Denisove, da bi lahko to minimalnost vzljubil. Tokrat je bilo premalo. Sicer nikoli manj, kot je to bilo govora v njenih prejšnjih filmih.. ampak tokrat je manjkala tista povezanost do likov. Lahko se delajo dobri filmi brez zgodbe - “the show about nothing”, a takrat rabiš dialoge. Ustvarjalec se lahko izmaže le s tem – če nisem dober režiser ali mojster fotografije, sem vsaj dober scenarist. Claire Denis tokrat to ni niti eno, ne drugo.

OCENA: -2

9, Up, Mary and Max

9
Še ena – „denarja za svojo idejo sem imel le za kratek film - dobil nominacijo za oskarja – počakal nekaj let – dobil denar za dolgi film“. Govora je seveda o post-apokaliptični risanki 9 (jep, devet je letos popularna številka). Denar je med drugim prišel tudi od Tim Burtona in Timura Bekmambetowa (Nočna straža, Wanted). In prav v tej smeri se je odvijala celotna propagandna kampanja. „Burton in Bekmambetow predstavljata…“ Na žalost, končni vpliv obeh je minimalen. Burtonu bi lahko pripisali nori svet in zanimivo oblikovane like, Bekmambetowu neprestano akcijo. Manjkal je nekdo, ki bi se ukvarjal zgodbo.
„Kaj ni dovolj, če imamo žive pupe, ki se v svetu brez človeštva borijo proti ponorelim mašinam?“, bo začudeno spraševal glaven mož v tej zadevi Shane Ackers. Hmm, ne! Daleč od tega.
Lutke so kot fuzbaleri na hrbtu oštevilčeni od ena do devet. Vsi isti in za vsakega nam je vseeno. 9 je seveda tisti „izbrani“, najbolj pogumen. Tisti, ki si upa upreti zastrahujoči „zveri“. Logično, tudi pri nogometu je devetka zadolžena za zmago nad nasprotnikom. OCENA: 2

Up
Njegova dolgoletna žena je že umrla, grumpy-old-man Carl, pa še vedno ni zaživel svojih sanj. C. Muntz je bil avanturist, medijska zvezda, raziskovalec in velik idol majhnega Carla in njegove bodoče žene - “Tudi midva bova enkrat šla po poteh najinega junaka. Na avanturo v J. Ameriko. Tja, kjer raziskuje velik Muntz.” Sedaj, mnogo let pozneje Carl sam živi v svoji hišici. V soseski, ki bi se lahko nahajala tudi v filmu *batteries not included, le da tokrat ne pridejo na pomoč majhni vesoljčki, ampak ogromno balonov, ki ponese majhno hišico na pot in pa slepi potnik v obliki majhnega, debelega skavta, katerega nihče nima rad.
No, ko je enkrat “obetajoče avanture z balonom” po petih minutah konec, se Carl s svojim novim partnerjem znajde prav na tem mestu o katerem je vedno sanjal. In pozor. Otroški vzornik (ima čez 100 let?) ni več tako vzoren, ampak se še vedno nahaja na podlem lovu za izgubljeno ptico. Nedolžna ptica, pa bi rada jedla le čokolado…
Po gledanju prvih 30 minut tega Pixarja sem razumel pritožbe in grenkobo staršev. S svojimi otroki so se polni pričakovanja na smešni in zabaven film odpravili v kino, po ogledu pa je naslednja dva tedna otrok prespal v postelji svojih staršev, ker se je preveč bal smrti in zavračanja. Saj se spomnite na My Girl in celotne afere s koncem, na katerega so potem morali opozarjati tudi na plakatih – “nekatere stvari lahko šokirajo otroka. Starši, prosimo pripravite ga na najhujše..”
Nam, malo starejšim se godi prav obratno. Ko se še film dogaja na tleh, je dogajanje zabavno in zanimivo, pa čeprav nas resni ton hoče prisiliti na solze. Ko pa se risanka enkrat povzdigne “v višave”, pa postane klon podobnih zadev iz Cartoon Networka, katere lahko gledamo vsaki dan. OCENA: -4

Mary and Max

Nekaj je sigurno. Mary and Max ne bo nikoli dobil slovenske sinhronizacije. Za kaj takega je risanka preveč drugačna. Drugače povedano, Mary and Max je končno tista “risanka za odrasle” na katero vsi tako čakamo. Pa čeprav nas spominja na klasično pravljico, kjer v večini časa ob dogajanju slišimo le glas pripovedovalca. Strokovnjaki med vami se boste verjetno spomnili kratke animacije z naslovom Harvie Krumpet, ki je leta 2004 pokasirala tudi oskarja. Ta mož, ki je vse to spesnil je bil Adam Elliot. No, vrnil se je. S svojim prvim pravim dolgometražnim izdelkom, je Avstralec pljunil v obraz kolegom iz Pixara. Heh, pozabite celo na Chicken Run ali Wallace & Gromit.
V svoji enostavni zgodbi je Elliot izbral dva lika. Oba outsajderja. Majhno punčko, živečo v Avstraliji in starejšega možakarja iz New Yorka. Oba sta osamljena, oba z mnogimi problemi, oba nesigurna in oba z mnogimi vprašanji. Sta najboljša prijatelja od kar je Mary naključno izbrala Maxov naslov, kateremu je poslala pismo, pa čeprav se še nikoli nista videla.
Mary and Max ima le eno slabo točko. Čudovito smešnih in žalostnih dialogov/monologov, situacij in animacij je v tako velikem številu, da si na koncu hočeš zapomniti vse, obenem pa že čisto vse pozabiš. OCENA: -5

Rööperi

Naslov: Rööperi - Leto: 2009 - Država: Finska - Žanr: Krimi, Drama - Dolžina: 133 min. - Režija: Duncan Jones - Igrajo: Sam Rockwell, Kevin Spacey - imdb

Če kdo lahko posname finsko verzijo Goodfellasov, je to sigurno Aleksi Mäkelä. Snema enega krimi akcionera za drugim. In to samo uspešne. Zanimivo, pri nas se ga najbolj spomnimo po biografiji Finskega čudežnega dečka z imenom Matti Nykänen.
Kot v Scorsesejevi krimi klasiki, spremljamo tudi tu tri gangsterje. Od malega, nepomembnega prodajalca žganih pijač, pa do… Hmmm, ja, tu je tista razlika. Naši “dobri fantje” nikoli ne uspejo. Vsaj ne v kriminalnem svetu. Z vedno novimi poskusi hitrega bogatenja na umazan način, padajo vedno nižje. Predvsem Krisu, ki se po švedski avanturi domov vrne kot zapufani junkie. Ali pa Kari - njemu je lepše v zaporu kot zunaj, kjer po smrti njegove ljubljene mame nima več nikogar. Še najbolj se trudi Tom. Jasno, on ima babo. Baba pa pravi: “imej čiste posle, pa boš me lahko oženil”. Hja, tudi Sex Shop je legalna stvar.
Aja, sem pozabil omeniti, da se ves ta kriminal odvija v zloglasni Helsinški četrti in to v letih med 1966 do 1979, ko še seksualna revolucija ni prišla do Finske. Zato, tudi dildoti in porno revije ne prinašajo denarja. Ampak časi se spreminjajo. Obstaja tudi naročilo po pošti in obstajajo tudi mladi, zagriženi wannabe gangsterji, ki se jim za podzemni prestol ni potrebno posebej truditi.
No, potem je tu še Uki…

OCENA: -4

Männerherzen

Naslov: Männerherzen - Leto: 2009 - Država: Nemčija - Žanr: Komedija, Romantični - Dolžina: 107 min. - Režija: Simon Verhoeven - Igrajo: Florian David Fitz, Nadja Uhl, Maxim Mehmet, Christian Ulmen, Til Schweiger, Wotan Wilke Möhring - imdb

Kaj je vzrok velika uspeha filma v Nemčiji? Večna vprašanja o ljubezni, razmerju in moškem, kot osebi z lokom in puščico v roki ali večni mačo Til Schweiger, največja zvezda nemškega pop kina? Po ogledu trailerja so bili pri gledalcih obeti na Keinohrhasen 2 (Schweigerjev zadnji romantični hit) + še dodatni štirje „izgubljeni med žensko“ moški. In prav to so gledalci dobili. Predfilm. Režiser Simon Verhoeven je v svojem drugem filmu ta trailer raztegnil na uro in pol. Priča smo ljubezenskem videospotu. Neštetim kratkim skečem, ki nam hočejo prikazati nemoč moškega nad žensko prevlado. Film za ženske, ki bi rade razumele svojega fanta oz. moža.
Center dogajanja je fitnes klub, kamor zahaja tudi naših pet junakov. Na prvi pogled, so si fantje čisto nasprotje, pa vendar imajo vsi nekaj skupnega – ženska. Predvsem težave z žensko. Kot že rečeno, imamo Schweigerja (1), ki kot v vsakem filmu, podre vsako žensko. Ker pa ima Til v resničnem življenju ogromno otrok, se začne tudi tukaj, kot v vsakem njegovem filmu, spraševati o smislu mnogih afer. Ex-MTV Ulmen (2) bi rad babo preko interneta. Ker to ne klapa, se zguba spravi na prodajalko pasje hrane. No, ta ZOO prodajalka doma nima Rockyja, čeprav njen bivši ded (3) ni daleč od tega. Potem sta tu še prijatelja Philip (4) in Niklas (5). Oba bosta v kratkem odrasla. Prvi dobi “veselo” novico, da bo kmalu postal očka, drugi bo v kratkem povedal “veselo” besedo DA. Oba pa bi rada ostala še majhna.
Grdo bi bilo od mene, če bi vam kot dobro, zmenkarijsko ensemle romantiko, namesto tega filma predlagal raje Love Actually. Nekateri pač ne marate Hugh Granta. Lepo pa bilo, če bi namesto angleškega božička, predlagal raje nizozemski Alles is liefde. Še posebej zdaj, ko so prazniki pred vrati.

OCENA: 2

My One and Only

Naslov: My One and Only - Leto: 2009 - Država: ZDA - Žanr: Komedija, Drama - Dolžina: 108 min. - Režija: Richard Loncraine - Igrajo: Renée Zellweger, Logan Lerman, Kevin Bacon, Troy Garity - imdb

Jep, takšno je življenje. Ko smo na vrhuncu kiča, klišejev, plastične romance in srečnega konca, ki se lahko zgodi le v Hollywoodu, spoznamo, da tukaj gre za resnično avtobiografijo. George Hamilton sicer ni tako velika zvezda o katerem bi splačalo snemati biografijo, ampak My One and Only je njegova zgodba. Zgodba njegovega otroštva. Njegovega poletja.
Najboljši starš mladega Georga je njihova služkinja. Njegov oče (K. Bacon) je sicer uspešen glasbenik, ampak slab oče. No, mož je še slabši. Kajti njegova žena Renée Zellweger ga zopet ujame “na delu”. Dovolj, se dere Zellwegerca, medtem ko že pakira kovčke. S svojima obema sinoma si nabavi nov Cadillac ter se poda na lov za novim (bogatim) možem. Na road film čez Ameriko, vse tja do Hollywooda.
V tistih časih še niso poznali izraza “samska mati”. Še težje “revna samska mati”. Snubcev ne manjka. Vsi ljubijo “limonin” izraz na obrazu Zellwegerce. Z ljubeznijo pa ona tako ali tako nima težav. Vzame vsakega, ki hoče njo in njene otroke. Pri tem se na svoja “naveličana od neprestane selitve” otroka ne ozira preveč. Idealnega moškega pa ni. Vedno je nekaj. Vedno takrat, ko se na zaslonu že počasi pojavlja napis “in srečno sta živela do konca…”, se izkaže, da izbranec le ni tako perfekten.

OCENA: -3

Moon

Naslov: Moon - Leto: 2009 - Država: VB - Žanr: Znanstveno-fantastika, Misterij, Drama - Dolžina: 96 min. - Režija: Duncan Jones - Igrajo: Sam Rockwell, Kevin Spacey - imdb

Vsakega jutra zaigra alarm s pesmico „I am the One and Only“. Vedno isto. Rutina. Sam Bell, osamljeni delavec Lunar Industries Ltd., ki na luni zbira energijo, katero potem pošilja nazaj na zemljo, je tik pred “svobodo”. Še dva tedna do poteka tri letne pogodbe, ki ga je vezala s podjetjem. Še dva tedna do vrnitve nazaj domov k ženi in svoji majhni hčerki. Tri leta življenja z rastlinami, za katere Sam kot Bruce Dern v Silent Runningu nežno skrbi, je bilo dovolj.
Njegov edini prijatelj je robot Gerty (glas Kevina Spaceya), ki na prvi pogled zgleda kot nova verzija HAL-a 9000 z dodanim smeškom. Režiser Duncan Jones se je zavedal, da bo največ očitkov prav tej smeri, zato se je odločil za majhno spremembo karakterizacije robota. “Pomagati je moja edina naloga”, pravi Gerty. In res, Gerty ni zajebana baraba, kot je to bil njegov starejši bratranec iz Kubrickove klasike. Vendar prav zaradi spominov na HAL-a, nikoli ne veš, če so čustva in vest, ki jih izraža Samov robot resnična? Smo z roboti že tako daleč?
No, pomoč bo potrebna. Sam začne halucinirati. Pojavljajo se podobe ženske. Prav te halucinacije privedejo Sama do nesreče z njegovim luna-avtom. Ko se Sam iz nezavesti zbudi v sobi, je potem vse drugače in obenem vse tako isto. Sem res “the One and Only“?
Sam Rockwell in njegov One-Man-Show velja že zdaj kot klasika. Vzdušje podkrepljeno z odlično minimalistično glasbo se iz trenutka v trenutek le stopnjuje. Predvsem v drugem delu filma, ki iz Rockwella potegne maksimum. Mnogi govorijo o Rockwellovi najboljši igri. Se strinjam, Moon pozdravlja Jerry & Tom, Lawn Dogs ali Box of Moon Light – Rockwellove najboljše vloge.
Ste na netu že kje zasledili peticijo “gospod Duncan Jones, prosim ne snemajte nadaljevanja!”? – podpišem takoj.
Luna - “majhen korak za Hollywood, toda velik skok za neodvisni in znanstveno-fantastični film.”

OCENA: -5

LIFFE - 20. ljubljanski mednarodni filmski festival

Letos imamo jubilejni 20. festival filma - Liffe. Pravi slovenski filmski festival. Ne bom rekel, da je letošnji najboljši, ker to verjetno ni. Manjka mu kar nekaj stvari… Sem rekel “slovenski filmski festival”? OK, Ljubljanski – to pa je vse, kar je “slovenskega”. Kajti domačih filmov ni mogoče videti, kar se mogoče čudno sliši, še posebej če pogledamo na veliko večje brate, kot so beneški, berlinski ali festival v Torontu. Tam se domači režiserji šparajo s premierami, katere potem butnejo prav na teh festivalih, pred očmi celega sveta. Pri nas je to drugače. Pri nas imamo festival slovenskega filma, kjer se predstavi pač tistih pet režiserjev, ki so do datuma uspeli zakrpati svoj film. Le za izbrano publiko…
Letos se predstavlja tudi nova sekcija za najmlajše, imenovana Kinobalon. Preletel sem spisek v tej selekciji, ter se čudil izbiri filmov “do 13 let”. Finsko risanko še prenesem, pri francoski klasiki kratkega filma Rdeči balon, sem nekoliko bolj skeptičen. Še bolj čudno se je v to kategorijo vrinil danski Borec. Skandinavci (poleg Nemcev in Nizozemcev) res delajo dobre najstniške filme, zato bi malo bolj poglobljena izbira bila sila dobrodošla.
Letos se bo spominjalo tudi na berlinski zid kot steber železne zavese ter tudi kot simbol novih političnih sprememb – 1989. Dobra ideja – ampak le z dokumentarci. TV dokumentarci. No, plus romunski A fost sau n-a fost?. Aha, torej igrani tudi. Škoda, da se organizatorji niso spomnili na odličen Der Tunnel, na dobro sprejeti Das Versprechen, na blagajniška hita Herr Lehman ali Sonnenallee ali na malce že pozabljeni Westler. To so sodobni nemški klasiki meje med dobrim in zlim.
Če sem že pri dokumentarcih…zakaj jih ni več? Liffe bi lahko bil meka dokumentarcev v tem delu Evrope. In zakaj se pri izbiri vedno načrtno prezre ameriške neodvisne filme. Dobre, nagrajene filme, ki bi si jih vsak ljubitelj dobrih filmov z veseljem pogledal. Lani je to bil le Ballast, letos ni niti tega. Kaj je z zmagovalcem Sundance festivala Precious, odličnim Moon, Goodby Solo, The Hurt Locker in Sugar, malo manj odličnimi Lymelife ali Sunshine Cleaning, ki pa zato imajo močan igralski kader? In kaj je s tistimi “večjimi” filmi, ki jih slovenska publika nikdar ne bo videla v kinih – Crossing Over, Powder Blue, The Informers, Winged Creatures, Adam Resurrected… Nekateri so odraščali v vernih družinah, zato za njih še vedno velja “kradli ne bomo”. Na žalost, za pravega filmofila legalna alternativa ne obstaja.
Ne kritiziram, tudi ideje imam – lani je zmagal film Katyn. Kar pomeni, da Slovenci radi gledajo vojne filme. Film namreč ni bil nič posebnega. Zakaj torej ne letos namesto oz. poleg “berlinski zid” - “druga svetovna vojna”? Letos bi bil trenutek primeren, kajti v teku je mnogo odličnih in zanimivih filmov na to temo. Nizozemski Oorlogswinter in norveški Max Manus predstavljata svoje države celo pri oskarjih. Zelo dober je nemški Anonyma, pa Kitajski zmagovalec festivala v San Sebastianu City of Life and Death, pa ruski hit My iz budushchego…
Ampak kdo sem jaz, da bi dajal ideje ali celo kritiziral ta naš festival. Liffe me letos itak ne bo videl, razen če mi zadolžena PR-ovka pošlje mail: “čestitamo, osvojili ste press kartico”.
Tudi tokrat bo na voljo zopet malo morje izbire. Dobrih, celo odličnih – za mnoge lahko preverite mojo oceno pod “išči”. Bom naštel kar 50 svojih favoritov, razdeljene na bolj preglednih 10 kategorij:

Vedno zanesljivi:
- Fragmente einer Chronologie des Zufalls - Najbolj eksperimentalen film Haneka
- Morfiy - Aleksey Balabanov - Gruz 200, Voyna, Brat…
- Nanayomachi - Naomi Kawase - Mogari no mori, Sharasojyu…
- Wolke Neun - Andreas Dresen - Sommer vorm Balkon, Halbe Treppe, Nachtgestalten…
- White Material - Claire Denis - Trouble Every Day, Beau travail, Chocolat…

Favoriti publike:
- Beogradski Fantom - Srbski dokumentarno-igrani nizkoproračunec,ki oživlja nepozabni mit o Porscheju in njegovemu neznanemu jezdecu.
- Big River Man - Avantura Martina Strela in njegove posadke na njegovi poti čez Amazonko.
- Bronson - Resnična zgodba o najzloglasnejšem zaporniku v Angliji. O človeku, ki je do sedaj v svojih 34-tih letih služenja kazni, preživel kar 30 let v samici.
- Valhalla Rising - Po Bronsonu še en film režiserja Refna. Zgodovinska akcija z Mads Mikkelsenom v glavni vlogi.
- Amintiri din epoca de aur - omnibus petih zgodb iz Ceausescujevega režima v Romuniji. Pet režiserjev, med njimi tudi Cristian Mungiu.

Stari mački:
- Antichrist - Je novi film Larsa von Trierja mojstrovina ali le namerni šok krvavega kurca?
- Bad Lieutenant: Port of Call New Orleans - Je novi film Wernerja Herzoga rimejk kultnega Ferrarinega filma iz leta 1992 ali pa je obema filmoma skupen le naslov in zdrogirani detektiv?
- Les herbes folles - Legenda Alain Resnais in izgubljena denarnica, ki med seboj poveže več usod.
- Los abrazos rotos - P. Almodovar kot vedno zelo dober.
- Capitalism: A Love Story - Michael Moore ne odneha. Po 20-tih letih (Roger & Me) je zopet na vrsti kapitalist.

Moji skriti favoriti:
- Fish Tank - Prvenec Anrea Arnold Red Road me je prepričal, ta je baje še boljši.
- Politist, adj. - Corneliu Porumboiu (A fost sau n-a fost?) tokrat o policistu z vestjo.
- Storm - Hans-Christian Schmid je pred tem posnel odlična Lichter in Requiem, z “nevihto” pa se še je preselil nekoliko bližje k nam. Dogajanje bo postavljeno tudi Bosno, kamor bo poslana delegacije Haaškega sodišča, ki bo poskušalo razkriti resnico o vojnih zločinih.
- Tulpan - V iskanju ljubezni na od boga pozabljenih kazahstanskih stepah.
- La nana - Nagrada za naj ne-ZDA film na Sundance festivalu je šla služkinji in njenih 20 let let posvečeni tuji družini.


Že danes kultni?:
- Home - Družina in prazna avtocesta.
- Louise-Michel - Kdo je bolj nor, Louise ali Michel?
- Nord - Norveški snežak št. 1
- O' Horten - Norveški snežak št. 2
- Benny's Video - Le poglejte si začetni domači video klanja svinje, pa boste vedeli zakaj je že kulten.


Obetajoča neznanka:
- Cea mai fericita fata din lume - Novi romunski biserček o najsrečnejšem dekletu na svetu, ki v nagradni igri osvoji avto.
- Katalin Varga - Koprodukcijski krimi maščevanja in odrešitve.
– Rysa - Komunistični ostanki v sodobni Poljski.
- Fighter - Najstniški Kungfu se sicer predvaja v sekciji Kinobalon, vseeno gledljiv tudi tistim nad 13 let.
- Panique au village - Stop-motion risanka bizarnega humorja.


Moderni klasiki:
- Chugyeogja - Eden najboljših Korejskih filmov vseh časov.
- Das weisse Band - Veliki zmagovalec letošnjega Cannesa velja kot Hanekov najboljši do sedaj.
- Der siebente Kontinent - Prav ta film naj bi do sedaj veljal kot Hanekov najboljši.
- Frygtelig lykkelig - Danski "Coen" odličnjak.
- Un prophète - Najboljši evropski film leta.


Razočaranja:
- Adventureland - Gregg Motolla (Superbad) je že v redu režiser, ampak jaz še vedno čakam na Daytripperse
- In the Electric Mist - B. Tavernier ve to veliko boljše, pa čeprav je pred kamero imel T. L. Jonesa kot šerifa na lovu za preteklostjo.
- Coco Chanel & Igor Stravinsky - uf, ne že spet ta Coco.
- The Countess - Po zelo solidnem avtorskem prvencu, se Julie Delpy z drugim filmom spusti v Madžarsko 17. stoletja. Eh…
- The Limits of Control - Krimi Jim Jarmusha je daleč od Ghost Doga. Vsaj tako pravijo drugi…


Nagrajenci:
- Bumazhnyy soldat - Srebrni lev za režijo v Benetkah.
- Crnci - Nagrada za režijo na Puljskem festivalu.
- La teta asustada - velika nagrada (presenetljivo) na letošnjem Berlinalu.
- Soul Kitchen – posebna nagrada žirije – Benetke
- Alle Anderen - Srebrni medved za igro in nagrada žirije na letošnjem Berlinalu.


Zgodbe iz Južne Amerike:
- BirdWatchers - La terra degli uomini rossi - Kritika načrtnega zatiranja in iztrebljanja Guarani indijancev v Braziliji.
- El niño pez - Drugi film Lucie Puenzo (XXY) "Zaljubljeni dekleti golta brzeč vrtinec dogodkov, ki obsegajo krajo, umor in zapor" tako pravijo na Liffe.si
- La niña santa - Sveto dekle je že malce starejša zadeva priznane Lucrecie Martel.
- Sin Nombre - Celotno latino prebivalstvo hoče v obljubljeno ZDA.
- Turistas - Ne, to ni tista grozljivka. Komična karakterna študija iz Čila.

Nang mai

Naslov: Nang mai - Leto: 2009 - Država: Tajska - Žanr: Misterij, Drama, Fantazijski - Dolžina: 109 min. - Režija: Pen-Ek Ratanaruang - Igrajo: Jayanama Nopachai, Porntip Papanai, Wanida Termthanaporn - imdb

Tajski režiser Pen-Ek Ratanaruang nikoli ni slovel po svojih mainstream posegih. Njegova dela so težko dostopna, ponavadi tekoče mirna, kjer namesto besed govorijo dolgi kadri. Nang mai ni nobena izjema. Še več - njegova “duh” mešanica T. Mallicka in D. Lyncha, nam že v začetnem, dolgem one-shoot kadru, ki nas pelje skozi goščave Tajskih gozdov - ustavi pa se pri dveh truplih v vodi, nakaže svojo občinstvo. Art občinstvo.
Filma, kot sta bila Ruang rak noi nid mahasan ali Ploy sta bila postavljena v urban predel. Tokrat je Ratanaruang šel po sledeh svojega Tajskega kolega Apichatpong Weerasethakula (Sud pralad) in premaknil svoje dogajanje iz stolpnic med drevesa. Skupno obema omenjenima filmoma sta ostala le glavna protagonista. Moški – ženska.
V tem primeru poročen par, ki se za vikend s šotorom odpravi v gozd kampirat. Mož z imenom Nop je fotograf. Žena (May) novinarka. Njuno komuniciranje je na minimumu. Zakon pred propadom. Logično, saj ima May že nekaj mesecev skrito razmerje s svojim poročenim šefom. No, na tem taborjenju opazi Nop čudovito drevo, za katerim postane obseden. Nop izgine in se misteriozno čez nekaj dni zopet pojavi. “Čisto si spremenjen, odkar si se vrnil”, mu pravi May. Ja, človek je doživel katarzo. Reinkarnacijo, ki privede May do tega, da se zopet zaljubi nazaj v svojega moža.
Sliši se dokaj obetavno, vendar ni. Med vse te dogodke, morate prišteti še 20 minut tišine. Glas atmosphere gozda.
Če bi Pen-Ek Ratanaruangu bilo ime Lars von Trier, bi se vsak gledalec poskušal bolj poglobiti v samo sporočilo filma, iskati skrite znake in simbole, ampak se ne. Je le Tajec, ki s svojimi filmi sicer vedno pride do Cannesa in ima svoje krog ljubiteljev. Verjetno tudi pri nas.

OCENA: 2

Svetat e golyam i spasenie debne otvsyakade

Naslov: Svetat e golyam i spasenie debne otvsyakade - Leto: 2008 - Država: Bolgarija, Nemčija, Slovenija - Žanr: Drama - Dolžina: 105 min. - Režija: Stephan Komandarev - Igrajo: Miki Manojlovič, Carlo Ljubek, Hristo Mutafchiev, Ana Papadopulu, Lyudmila Cheshmedzhieva, Nikolai Urumov - imdb

Če bi po kakšnem čudežu ta bolgarski kandidat, naslednje leto dobil oskarja za tujejezični film, bi na naših naslovnicah zopet lahko brali: “Oskar je naš!”. Ja, zopet je nekaj denarja iz našega sklada steklo drugam. In ker smo “platili da gledamo (citiranje slepca v kinodvorani – Alan Ford)”, je naš producent Hočevar, hotel tudi nekaj slovenskega. Ni vrag, v filmu se govori kar v štirih jezikih, slovenščine pa nikjer. No, režiser Stephan Komandarev se nas je usmilil. Dal nam je pet minut slave, v pojavi dobrega pripadnika JNA. “Pizda”, pomisli Hočevar. “Graničar na italijanski meji, sigurno ne bi bil Slovenec in še bolj sigurno ne bi govoril slovensko, tudi če bi bil”. In tako je naših pet (30 sekund) minut minilo nemo, brez besed. Sklonjenih glav. Hja, bar nekaj…
Kdor je predlagal Miki Manojloviča za vlogo bolgarskega dedka Bai Dana, šampiona Backgammona, je opravil dobro delo. Miki je svetski, pardon evropski človek, ki svojo delo opravi vedno na nivoju. S prepričljivo igro mu celo odkupimo vožnjo s kolesom iz Nemčije v Bolgarijo. In to z dvosedom. Na drugem sedežu sedi njegov vnuk Aleks. Po nesreči, v kateri sta umrla Aleksova starša, ga dedek iz bolniške postelje posadi na vrtiljak spominov. Kajti Aleks se ničesar več ne spomni. Ne njegove davne otroške odiseje, ko je skupaj s staršema prebegnil iz komunistične Bolgarije v “demokratično” Italijo, niti njegove babice, ki ga čaka v Bolgariji. “Mogoče si ti moja prva?”, razloži eni, katero že po nekaj plesih nategne.
Še sreča, da so tukaj igre na srečo, ki vedno rešijo vsako težavo. Tudi za vogalom. Jep, Svet je velik, in kič se skriva za vsakim vogalom.

OCENA: +3

A Perfect Getaway

Naslov: A Perfect Getaway - Leto: 2009 - Država: ZDA - Žanr: Triler, Misterij, Drama - Dolžina: 98 min. - Režija: David Twohy - Igrajo: Steve Zahn, Timothy Olyphant, Milla Jovovich, Kiele Sanchez - imdb

Steve Zahn in Milla Jovovich sta prav posrečen par. Zaljubljena do ušes. Njuna ljubezen je večja od S. Neila in N. Kidman, ki v Dead Calmu z barko hočeta pozabiti smrt svojega otroka. Večja od K. Russella in njegove žene, ki se z novim avtom v Breakdownu furata čez zapuščeno Ameriko. Celo večja od Mulderja in njegove izbranke, ki si v Kaliforniji naložita strupena sopotnika.
Jasno, Zahn in Jovovicheva sta mladoporočenca. Medene tedna bosta preživela na sanjskih Havajih. Pustolovska romantika, kjer jo par piči čez goščavo, nevarne prepade in ostale popotniške dobrote. In če je kdo gledal vsaj enega izmed zgoraj naštetih filmov, mu bo sedaj jasno. Ubogi “mestni”, razvajeni parček bo najebal.
Nekje tu, v divjini z nožem kosita dva psihopata – prav tako moški /ženska. Sta to štoparja, ki že na kilometer smrdita po težavah ali nova, čudaška, svobodno-misleča sopotnika, ki razen živali vesta zaklati še kaj?
Če si pred ogledom ne bi prebral oznake “triler”, bi v zadnjih pol urah filma bil šokiran. Mogoče celo navdušen. Tako pa sem bil prisiljen čakati tisti “trilerski” trenutek, ki je nastopil šele čez dobro uro. Ko pa dobimo še tisti končni Twist, pa nam na koncu ni jasno, zakaj smo sploh gledali uro filma, v kateri se v resnici ni dogajalo to, kar smo videli?

OCENA: 2

Pour elle

Naslov: Pour elle - Leto: 2008 - Država: Francija - Žanr: Triler, Krimi, Drama - Dolžina: 96 min. - Režija: Fred Cavayé - Igrajo: Vincent Lindon, Diane Kruger, Lancelot Roch - imdb

V katero smer se naj odvija film, kjer nekoga po nedolžnem obtožijo umora? V mnogih, bi se v stilu Poirota, odvijal v iskanju pravega zločinca. Ne Pour Elle. Obtožena je Diane Kruger. Zaljubljena žena, ki se s svojim možem še vedno poljublja kot kakšna najstnica. Zakaj pa ne, vzrokov za srečo v življenju imata dovolj. Majhen otrok, dobra služba… Vse to do dne, ko v stanovanje vdre policija in aretira Krugerovo. OK, mogoče bo tiste vrste “sodiščni” film, kjer zavzeti odvetnik reši nedolžnega pred dolgoletno ječo? Ne Pour Elle. Njenemu možu, odličnemu Vincent Lindonu, ne pomagajo niti odvetniki, niti privatni detektivi. Dokazi za umor svoje šefice so dokaj trdni.
Kot v zelo podobnem in prav tako dobrem trilerju Ne le dis à personne, je zopet povprečni Francoz tisti, ki se mora preobraziti. Iz navadnega možakarja se mora spremeniti v kriminalca, v moža s pištolo. V moža, ki je pripravljen iti do konca. Kajti minila so že tri leta, odkar je žena priprta. Oddaljitev s svojim sinem, ki svojo mamo sploh ne pozna, je za Krugerjevo vedno bolj boleča. Še nadaljnjih 20 let ne bo zdržala. Potrebno bo ukrepati. Iti v ekstreme. “Hmm, kaj če bi naredil en Prison Break po francosko”, pomisli Landin.
Spomnite se nekaj Heist klasik, kjer je bolj zanimivo opazovati protagoniste pri načrtovanju, kot pa pri samem ropu. Takšen je tudi Pour Elle. Za perfekten pobeg, bo potrebna dobra študija. Nabaviti ponarejene papirje, veliko količino denarja, planirati načrt pobega… vse to Landin počne, pri tem pa vedno bolj brede v zaporno celico, kot pa na samotni, sanjski in varen otok, kjer družine po begu nihče več ne bo našel.

OCENA: +4