Jennifer's Body

Naslov: Jennifer's Body - Leto: 2009 - Država: ZDA - Žanr: Komedija, Grozljivka - Dolžina: 102 min. - Režija: Karyn Kusama - Igrajo: Megan Fox, Amanda Seyfried, Johnny Simmons, Adam Brody - imdb

Še zdaj ne vem, kaj je najbolj vplivalo na tako veliko pričakovanja filma? Scenaristka ali igralka? Spomnim se leto dni nazaj: “uf, dobri filmi 2009? Avatar, novi film Scorsesa in P. Jacksona, Watchmen, Public Enemies…, pa Jennifer's Body!?” Tako se je po forumih debatiralo. Se spomnim, kako sem tuhtal. Jennifer's Body, kaj je to? Neki teaser plakat je že obstajal in ta mi ni povedal nič. Režiserka Katyn Kusama je sicer že posnela Sundance zmagovalca – Girlfight, ampak to ni mogel biti razlog. Šele ko se je pojavil novi del Transformersov in ko se je Megan Fox začela pojavljati na vsaki naslovnici, se mi je vsaj malo posvetilo. Prepoznal sem dekle na plakatu. Novo Hollywood seks-boginjo, naslednico Jessice Alba iz Sin City časov.
Malo pred ogledom filma, sem skapiral še drugo znamenitost. Diablo Cody, scenaristka tega filma je oskarjevka. Popularnost ji ni prinesel le film Juno, ampak dejstvo, da je nekoč bila kurva (ali nekaj takšnega). Imamo torej dve seks-boginji naenkrat. No, o tem pa se lahko govori že leto dni naprej.
Jennifer in Needy sta najboljši prijateljici. Sestri iz peskovnika. Živita v simbiozi. Jennifer je poleg očalarke Needy veliko lepša. Jasno, oboževalcev zato ne primanjkuje. Oboževalce, ki odpadejo pri Jennifer, dobi Needy. Tako imata obe nekaj od skupnega prijateljstva. Po obisku nekega koncerta, kjer gre vse narobe, se Jennifer ne vrne več ista. Postala je lačni demon. Krvoločna kot vesoljci iz Faculty, prebrisana kot Winona Ryder v Heathers in potrebna krvi kot vampirji iz Buffy serije. Logično, če hoče ostati najlepša na šoli, so potrebne žrtve. Drugače grozi zaton v povprečje, na “Needy” položaj. To pa nikakor ni vloga za Megan Fox.

OCENA: 3

Ballast

Naslov: Ballast- Leto: 2008 - Država: ZDA - Žanr: Drama - Dolžina: 96 min. - Režija: Lance Hammer - Igrajo: Micheal J. Smith Sr., JimMyron Ross, Tarra Riggs - imdb

Če pogledamo v slovar slovenskega knjižnega jezika pomeni beseda “balast” naslednji dve stvari – nekoristna stvar (navlaka) in material za obtežitev. Pomen besede bi za film lahko veljal v obeh primerih. Film se na nas obteži in nas vleče vedno bolj dol, globoko v praznino samote in praznine. Vprašanje je tisto z “navlako”, kdo izmed treh glavnih likov je tukaj nekoristen?
Dobitnik nagrade za režijo na lanskem Sundance festivalu nam tukaj stvari nekoliko otežuje. Koristen pravzaprav ni nihče. Hja, tako kot Melissa Leo v Frozen River, katera pa si je svoj hobi na koncu vseeno našla. Tu, v prav isti vukojebini, v prav istih propadlih hišah, v prav isti hladnoči pozabljene in zakrite Amerike kot v omenjenem filmu, se ne živi prav nič. OK, spreglejmo podatek, da je tukaj vseeno govora o črncih… V Ballastu je vse mrtvo.
Tako kot brat tihega Lawrenca, ki po samomoru že dneve mrtev leži v svoji sobi. Ker dvojčki spadajo skupaj, se ustreli še Lawrence. Njemu to početje ne gre tako dobro od rok, kot njegovemu bratu – preživi. A le na pogled. V notranjosti je mrtev. Tako niti ne trzne, ko se s pištolo v roki na vratih pojavi njegov nečak. Mini-gangster, ki se je zadolžil pri napačnih mladeničih. Njegova mati, se za smrt bivšega moža ne sekira preveč. Brez službe (logično) ji je ostala le majhna trgovina, nad katero dobi sedaj lastništvo. Le polovico, druga polovica je od Lawrenca. Trgovina pa nihče noče. Vsi bi raje ležali na kavču ali se drogirali.
Lance Hammer je to posnel kar v Dogma stilu. Pravilna odločitev – v tej brezupnosti in pustoti, je tresoča ročna kamera edina realistična. “Zakaj ti liki tako malo govorijo?”, bi se lahko kdo vprašal. “Heh, ne vidiš kako miga kamera? Ko snemaš tako, potem snemaš art in takrat ne rabiš zgodbe”, so vedno znova v zmoti ti mladi nadarjeni režiserji.

OCENA: +3

Yi ngoi

Naslov: Yi ngoi - Leto: 2009 - Država: Hong Kong - Žanr: Triler, Drama, Krimi - Dolžina: 89 min. - Režija: Pou-Soi Cheang - Igrajo: Michelle Ye, Louis Koo, Richie Ren, Lam Suet - imdb

Umor je lahko tudi umetnost. Tako skrbno načrtovana in tako mojstrsko izpeljana, da se na koncu na umor niti ne pomisli. Jasno, “The Brain” in njegova druščina so torej umetniki brez občinstva. Na koncu jim nihče ne zaploska. No, razen tistega, ki umor naroči. Umor, pri katerem vse mora zgledati kot nesreča. “Bil je na napačnem mestu ob napačnem času…”. Kot perfektno konstruirana naključja iz Final Destination.
Hja, vendar naključja ne obstajajo. V to je šef skupine prepričan. Nesreče se njegovim bližnjim ne dogajajo. Tako nesreča njegove žene, kot ponorel avtobus, kateri je zgazil njegovega kolega, njega pa le za las zgrešil. Ta incident se je namreč zgodil kmalu po opravljenem poslu. “Kdo me hoče ubiti, kdo se mi hoče maščevati…” – vprašanja, ki “Možgančku” ne dajo miru. Obseden kot Hackman iz The Conversation začne iskati krivca, katerega pa najde v njihovi zadnji stranki in katerega začne manično zasledovati in prisluškovati.
Film je nastal pod producentsko taktirko akcijske legende Johnnie To-a. Strelskih balad ne pričakujte. “Akcija” predvsem potihne v drugem delu filma, kjer postane dogajanje vse bolj filozofsko in psihološko. Drugače rečeno – film kjer so prve in zadnje minute filma odlične, vse ostalo pa je ostalo nekje v povprečju.

OCENA: -3

Orphan, Julie & Julia, Surrogates

Orphan
Ste opazili že to novo foro v novejših grozljivkah? Lik, po navadi ženska se v kopalnici postavi pred omarico z ogledalom. Odpre vratca in iz omarice nekaj vzame (mnogokrat tablete). Ko vratca počasi zapira nazaj, vsi izkušeni horor mački pričakujemo nenavadno grozljivo pojavo v odsevu ogledala. Ne v novih hororjih! Napeto čakanje na nič. Kot da nam režiserji hočejo povedati: “Heh, ste mislili da bom uporabljal izrabljene klišeje? Moj film je nekaj več kot navaden stereotip”.
No, osnovna premisa Orphana je vse prej kot nerabljena - na videz prijazen otrok se spremeni v hudiča. Hmm…, ne spomnim se na noben podoben film…
Zakonca Coleman sledita trendu ter si novega otroka nabavita kar v sirotišnici. Jasno, izbere se najstarejši čudak. Vsi so na koncu razočarani nad 10-letno deklico Esther (odlična Isabelle Fuhrman), ker je bila drugačna, pa čeprav so to vsi od nje pričakovali. Jep, tudi tokrat vse po starem. Pa vendar režiserju Jaume Collet-Serrasu uspe iz tega potegniti maksimum. Ravno toliko, da se človek sekira. Ravno toliko, da ti mala gre smrtno na živce. In ravno toliko, da celo sočustvuješ z likom mame, za katero si vsi drugi mislijo da je nora.
Če bi se Orphan imenoval Koji. Bil posnet na Japonskem. Črnolasa deklica pa bi namesto iz Rusije prihajala iz Tajske, bi film že zdavnaj veljal kot mojstrovina. Tako pa je le še eden izmed mnogih iz Hollywooda.
OCENA: +3

Julie & Julia
Začel bom z opozorilom – ne glejte tega filma lačni!
Vsake toliko časa se pojavi nova zvezda TV kuhanja. Tudi pri nas opažam vedno več oddaj, kjer pa so kuharji le statisti. Off-glas jih komandira kaj naj počnejo. In če je kdo mislil, da se je vso to TV kuhanje začelo z Jamie Oliverjem ali z Jackie Chanom, se moti.
Julia Child (Merryl Streep) je to počela že v 60tih in takrat v Ameriki povzročila pravo kuharsko revolucijo. Svojim gledalcem je prikazala umetnost francoskega kuhanja, katerega je spisala že v svoji debeli kuharski knjigi. Do TV zvezde mi niti ne pridemo. Nora Ephron gre na začetek. Do časov, ko se Childova skupaj s svojim možem, ameriškim diplomatom, preseli v Pariz. Ker pa je Pariz dolgočasen, se Julia Child začne učiti kuhati. V tem je tako dobra, da se skupaj z dvema kolegicama odloči napisati kuharsko knjigo. Mnogo let pozneje se ta knjiga smatra kot klasika. Doživela je že ogromno ponatisov. Tudi Julie (Amy Adams), ki se službeno spopada z demoni 9/11 tragedije, je nad recepti navdušena. Prav tako kot njena vzornica, je tudi Julie našla svojo odrešitev pred dolgočasnostjo v kuhanju. In ja, tudi ona ima talent za pisanje. Childova je za objavljanje svojih idej kuhanja potrebovala veliko živcev, dela in sreče. Sedaj imamo bloge, kjer lahko v hipu vsak postane pisatelj. “Že vem. Ne bom postala razočarana gospodinja, čeprav nastopam v Sex in the City situaciji”, se spomni skoraj 30-letna Julie. “Eno leto bom pisala blog, kjer bom probala vse recepte iz te 700-strani debele knjige”. Logično, blog postane hit.
Streepova zopet velja kot ena glavnih kandidatk pri oskarjih. Če si prej ne boste privoščili originala na Youtubu, boste mislili da v njeni vlogi pretirava. Parodira, kot Dan Akroyd v Saturday Night Live-u.
Dve resnični zgodbi, obe posneti po svojih knjigah, bi se lahko predvajali tudi vsaki v svojem filmu. Povezava je le knjiga in ljubezen do kuhanja. No, meni je najbolj realen bil spor med možem in blogerko, kjer ji mož očita: “samo ta blog ti gre še po glavi. Pišeš neznancem, pri tem pa je vprašanje, če te sploh kdo bere…”. Jep, to mi je bilo znano.
Bon appétit! OCENA: 3

Surrogates
Zakaj bi kdo hotel svojo življenje prebiti na kavču ali priklenjen na posteljo? Zakaj bi radost svojega življenja pustili živeti drugim? OK, skozi Surrogate oz. nadomestke, kateri sedaj živijo namesto nas (98%), baje čutimo in doživljamo vse, kar bi doživeli tudi v realnosti. Hmm, vseeno mi ne gre iz glave končna scena, kjer človek prestrašeno pride iz svojega stanovanja ter se z odprtimi usti čudi “Vau, pločnik. Glej, drevo in sonce…”.
Preko nadomestkov lahko živiš življenje, kot si ga vedno hotel živeti. Bruce Willis si je zaželel lase in poklic detektiva. (kdo si potem zaželi delo smetarja?). Ostaja brez dela, saj je zaradi novega načina življenja kriminal čisto upadel (še ena zelo nelogična zadeva). No, vse do trenutka, ko nekdo izumi super orožje, s katerim lahko skozi nadomestnega robota pokonča njegovega lastnika.
Joj, kakšno razočaranje. Pa tako veliko se je obetalo. Vsaj leto dni nazaj, ko smo še vedeli samo – Sci-fi, Bruce Willis in Jonathan Mostow (Breakdown, Terminator 3). Ampak ta kombinacija nam je bila že dovolj. Leto kasneje, nam je iz minute v minuto bilo vedno slabše in iz minute v minuto sem si vedno bolj želel nadomestnega robota, ki bi si to stvar ogledal namesto mene. OCENA: -2

Politist, adj.

Naslov: Politist, adj. - Leto: 2009 - Država: Romunija - Žanr: Drama, Krimi - Dolžina: 115 min. - Režija: Corneliu Porumboiu - Igrajo: Dragos Bucur, Vlad Ivanov, Irina Saulescu - imdb

Tokrat je šlo to predaleč.
Corneliu Porumboiusov film A fost sau n-a fost? je izšel nekje takrat, kot tudi mnogo uspešnejši 4 luni, 3 saptamâni si 2 zile. A fost sau n-a fost? je bila komedija, satira na post-komunistično stanje v Romuniji. V 4 mesecih… ni bilo smešno nič. Hladno, srhljivo ter predvsem potrpežljivo smo bili priča železnemu režimu. Je bil prav uspeh 4 luni, 3 saptamâni si 2 zile kriv k temu, da je Porumboiu šel še naprej? Še bolj hladno, še bolj počasi.
Ob dobitniku letošnje Un Certain Regard nagrade v Cannesu boste morali biti potrpežljivi. Obstajajo “tihe” klasike, ki na dialoge pozabijo čez več minut. Začetek Odiseje ali rop v Rififi…, a tam so govorile slike namesto besed. Dialogov nismo potrebovali. Tu, v prizorih, ko mladi detektiv pred hišo čaka na svojo tarčo ali takrat, ko si privošči juho, bi besede še kako potrebovali. Vsaj v teh primerih, ko ta monotonost traja čez 10 minut.
Detektiv je Cristi. Njegova naloga – zasledovati in poročati hašišarske aktivnosti najstnika Alexa. Marihuano si Alex privošči, tu ni dilem. Tu se bolj postavljajo druga vprašanja. Vprašanja morale in vesti policaja Crista. Naj privede norega najtnika pred pravico in mu s tem uniči življenje (grozi mu 3 – 7 let) ali naj svoje preiskovanje nadaljuje in pograbi raje večjo ribo – tistega, ki robo nabavlja in jo preprodaja najstnikom?
Policija, zasledovanje, preprodajanje…hmm, vse to diši po orožju. Pri tem pa nisem niti prepričan, če Cristi pištolo sploh ima? Največja streljanja je na plakatu. Da je ne bo nikoli uporabil, nam je bilo jasno že takoj. Svojo “akcijo” je Porumboiu uporabil raje takrat, ko so igralci po dolgem času prišli do besed. Prepiranje Crista in njegove žene o smislu besedila neke balade ali pa prikaz realnosti šefa policije, ki s slovarjem dokaže Cristu pravilno obnašanje policista. Jep, besede so močnejše o dejanj.
Politist, adj. nam končno pokaže pravo resnico za vsakim preiskovanjem in zasledovanjem. Dolgočasno čakanje in eno neskončno pisanje poročil. Ali kot pravi policaj tajnici, katero opazuje pri tipkanju poročila, medtem ko čaka na svojega šefa: “čuj Jožica, ti imaš bolj razburljivejšo delo kot mi.”

OCENA: 3

World's Greatest Dad

Naslov: World's Greatest Dad - Leto: 2009 - Država: ZDA - Žanr: Komedija, Drama - Dolžina: 99 min. - Režija: Bobcat Goldthwait - Igrajo: Robin Williams, Alexie Gilmore, Daryl Sabara, Michael Thomas Moore - imdb

Priznajte. Ko ste slišali ta naslov v katerem velja Robin Williams kot “Najboljši očka na svetu”, ste sigurno pomislili – “Khmm.., Najboljši očka v najslabšem filmu na svetu?”. Kot prvo, World’s Greatest Dad ni tipična “Williams” družinska komedija. Ni niti tipična “High-School” komedija (za vse tiste, ki ste si privoščili trailer). World's Greatest Dad je "Sundance" film.
Film je prvi primer odvisnika od internet porna. Odvisen je Kyle, 15-letni sin Williamsa. Za Kyla velja le vagina. Vse ostalo je “pedersko”. Tako sošolci, glasba kot njegov foter Williams, ki uči na šoli kamor zahaja tudi njegov sin. Williams je tudi pisatelj. Napisanih knjig: 5, objavljenih: 0. O svojem sinu še ni pisal. Drkanje, pička, fukanje… le to so besede, ki jih sliši najboljši očka od svojega najslabšega sina. Jep, Kyle – velik bedak. Celih 45 minut. Verjetno smo morali biti olajšani, ko se Kylu zgodi nesreča. Tiste vrste nesreča, kot sta jo doživela tudi pevec od INXS in eden izmed bratov Carradine. Recimo temu nenamerno obešanje pri domači nalogi.
No, takrat se na žalost konča tudi komičen del filma. Seveda, pomisli Williams. Umetnik je znan komaj po smrti. Nesrečo prikaže kot samomor, ob tem pa nastavi še poslovilno pismo. Logično, Williams je odličen pisatelj, kateremu je manjkala le publika. Lažni dnevnik, katerega spiše pod “Kyle” psevdonimom, postane v hipu pomembnejši od dnevnikov Anne Frank. Popularnejši od Hitlerjevega dnevnika, kateri se je na koncu prav tako izkazal kot falsifikat.
Režiser Bobcat Goldthwait si je na koncu dovolil še eno podlost. Pazi to – minutni počasni posnetek končne odrešitve v ozadju pa David Bowie glasba. Ne, ne… ne izkoriščajte mojstrovin, katere morajo polepševati ne-mojstrovin.

OCENA: -3

The Maiden Heist

Naslov: The Maiden Heist - Leto: 2009 - Država: ZDA - Žanr: Komedija, Krimi - Dolžina: 89 min. - Režija: Peter Hewitt - Igrajo: William H. Macy, an Freeman, Christopher Walken, Marcia Gay Harden - imdb

Težko se odrečeš filmu, kjer igra vsaj eden od trojice Christopher Walken, Morgan Freeman ali William H. Macy. Vsi trije skupaj v enem filmu… hmm, lahko gre sploh kaj narobe? Lahko, če so ambicije premajhne. Če je film mišljen le kot lahkotna zabava. Če se ne jemlje preveč resno in zgleda bolj kot šolsko srečanje starih prijateljev, ki namesto dobrega scenarija uporabljajo raje svoje izkušnje in znanje improvizacij. Tudi režiser Peter Hewitt (Bill & Ted's Bogus Journey, The Borrowers, Garfield) se je zavedal svojega položaja - “edino kar mi je ostalo, so trije vrhunski igralci, zato ne bo nobenega kadra brez njih”.
Vsi trije so čuvaji v neki umetniški galeriji. Vsak ljubi svoje delo in vsak ljubi “svojo” umetnino. V vseh teh letih službe, so do določenih del navezali posebna čustva. Strast in obsesijo. Walken in Freeman sta zaljubljena v določeni sliki, Macy v skulpturo nagega moškega. Hja, manjka le še Mr. Bean in njegova Whistlerjeva mati. Tako kot Beanova slika, se tudi tukaj umetnine selijo. Za vedno in to na Dansko. V državo, kjer se uporablja zelo kompliciran jezik – zato selitev za slikami odpade. Tik pred penzijo hočejo možje zaživeti. Še zadnjič okusiti strast življenja in pozabiti na domače probleme z ženo, ki tečnari o dopustu na Floridi. Kot starčki v Going in Style, kateri se na stara leta odločijo oropati banko. No, tukaj ne bo banka ampak te tri umetnine, katere so našim varnostnikom tako prirasle k srcu. Potreben bo le The Perfect Plan.

OCENA: -3

The Marc Pease Experience

Naslov: The Marc Pease Experience - Leto: 2009 - Država: ZDA - Žanr: Komedija - Dolžina: 84 min. - Režija: Namik Kabil - Igrajo: Anna Kendrick, Ben Stiller, Jason Schwartzman - imdb

Nisem stoodstoten, ampak mislim da je bilo okoli leta 2002. Na netu se je že začela pojavljati moderna neodvisna scena. Kje drugje, če ne tam. Z malo sreče si lahko mnogokrat naletel na neodkrit biserček in mnogi so prav s pomočjo interneta doživeli svojo zasluženo slavo. No, tistega leta sem odkril tudi tipičnega neodvisneža z naslovom Love Liza. P. S. Hoffman je bil potrt mož, ki je svojo preminulo ženo hotel pozabiti s pomočjo bencinskih hlapov. Lahko bi rekel, da je prav ta film pripomogel k moji ustvaritvi zelo amaterske “vtrgane” strani, ki se je ustvarila pod motom “spregledani filmi – nikoli več”. Režiser filma je bil Jon Gribble. Tisto je bil njegov prvenec, tokrat se je po sedmih letih vrnil s svojim drugim filmom.
OK, ime režiserja je pozitivno. Jason Schwartzman se znajde vedno v zanimivih filmih. In kdo nima rad Bena Stillera? Hja, bila je moja dolžnost, pogledati ta film. Ne glede na oceno na imdb-ju.
Marc Pease je Schwartzman. Pred šestimi leti je bil brez srca. V šolski igri, katero je ustvaril mentor in teaterski guru Ben Stiller, je Schwartzman nastopal kot Pločevinko iz Čarovnika iz Oza. Živci odpovejo, Schwartzman se zjoče, predstava odpade. Šest let pozneje, Stiller še vedno ustvarja isto igro. Marc Pease je sedaj že velik poba. Vozi limuzino in ima svojo vokalno skupino. Hja, limuzina ni njegova, skupina pa vse bolj razpada kot pa ustvarja čudovito kariero, katero je napovedal Stiller. Schwartzman teh spodbudnih besed ne more pozabiti . “Posneli bomo ploščo, kateri bo producent slavni (na šoli) mojster Stiller”, najavi Marc Pease, obenem pa že prodaja hišo svoje babice.
No, tukaj obstaja tudi dekle. Uradno Schwartzmanovo, neuradno Stillerjevo.
Vam povem kako se konča? Ker sem dober človek, vas raje rešim muk. Na premiernem večeru predstave, se novi pločevinko poškoduje (!?). Na igrišče vstopi Marc Pease, si nadene pločevinasti dres in zabije v 90. minuti.

OCENA: 2

Fengkuang de saiche

Naslov: Fengkuang de saiche (Crazy Racer) - Leto: 2009 - Država: Kitajska - Žanr: Krimi, Komedija, Akcija - Dolžina: 99 min. - Režija: Ning Hao - Igrajo: Lifan Dong, Bo Huang, Kong Jiu, Jack Kao - imdb

Prvo je posnel svoj Lock, Stock & Two Smoking Barrels, zdaj je na vrsti Snatch. Ne, ne govorim o Guy Ritchieu. Govora je o njegovem bratrancu iz Kitajske. Ning Hao je na sebe opozoril že z njegovim prejšnjim filmom Fengkuang de shitou in si prav takrat prislužil to povezavo z angleškim režiserjem. Šlo je za velik hit. Logično, Ning Hao je uporabil zmagovito formulo – poveži različne zgodbe bizarnih in otkačenih (ter predvsem nerodnih in norih) likov, dodaj veliko slapstick situacij, nekaj kriminala, nekaj prekupčevanja ter ogromno naklučij. “Hja, če je uspelo enkrat, bo tudi še drugič”, si reče režiser ter posname tokrat še večjo uspešnico Fengkuang de saiche. Kot lahko vidite, zopet je “Fengkuang” oziroma – noro.
Imamo tri začetne pozicije:
- biciklista, ki po dirki nasede s požirkom reklamnega napitka. Logično, test je na koncu pozitiven. Sledi infarkt trenerja, prepoved tekmovanja in skok leto dni naprej.
- mafijce, ki po neuspelem dilu z belim prahom začnejo iskati svojo pravico (beri - robo).
- naveličanega moža, ki najame zelo izkušena in profesionalna morilca (pridevniki bi morali biti v navedkih), katera naj bi pospravila njegovo ženo.
OK, to so začetne točke. Kako se potem stvari začnejo odvijati vam ne bom izdajal. Bilo bi škoda filma. Lahko pa si že mislite…
Bilo je kar nekaj zamer na očitno plagiatorstvo Ritchiejevih filmov. Dejstva, katerega Ning Hao niti ne zanika. Prav ima. S tem hoče povedati: “Heh, vsaj nekdo, ki snema Guy Ritchie filme!”

OCENA: +4

Pandorum

Naslov: Pandorum - Leto: 2009 - Država: ZDA, Nemčija - Žanr: Grozljivka, Znanstveno-fantastika, Akcija - Dolžina: 108 min. - Režija: Namik Kabil - Igrajo: Dennis Quaid, Ben Foster, Cam Gigandet, Antje Traue - imdb

Ne vem niti zakaj, ampak to znanstveno-fantastiko sem hotel poriniti kar v kratki “Hollywood” paket. V Big Budget kategorijo. Po prvih minutah sem mnenje spremenil – “Hej, to je ja B-film in to tiste najhujše vrste!”
Pandorum je zopet ena tistih nemško-ameriških ko-produkcij, kot jih poznamo že iz Resident Evil serije. No, v tem kontekstu bi bila bolj primerna Uwe Boll povezava. Pri tem pa velja režiser Christian Alvart vse prej kot najslabši režiser vseh časov. Njegov Antikörper je prepričal tudi mene, pa glejte kako sem zajeban.
Začne se klavstrofobično in amnezično. Nekje na vesoljski ladji se dva pilota zbudita iz dolge hibernacije. Zaprta v majhen prostor in brez spomina. Še manj vesta kot mi. Mi sedaj že vemo, da smo se znašli v slabem filmu, onadva na svojo odrešitev še čakata. Hja, stanje na ladji je podobno tistemu iz Kocke. Samo čakal sem, da se bo na ekranu pojavila podoba Jigsawa, ki bo pojasnil nadaljnja navodila. No, mlajšemu, okretnejšemu vojaku Boweru (Foster) se uspe izmuzniti skozi past. Jasno, skozi prezračevalni jašek. Drugi, D. Quaid, ki delovno opremo in švingl-listek z besedilom iz filma G.I. Joe ni vrgel v smeti, nadaljuje pač tam, kjer je z njegovim prejšnjim filmom končal. Jep, tako se ustvarja nova civilizacija na drugem planetu.
Je Alien bolj sci-fi ali horor? Predvsem odlična mešanica obeh zvrsti. “Hja, če lahko oni to počnejo v kar štirih delih, zakaj ne bi poskusili še mi?”, se tukaj vplete producent Paul W.S. Anderson, sicer avtor podobnih filmov.
Tam, v ozkih in temačnih hodnikih železne ladje, čaka Bowera presenečenje. Orki iz Lord of the Rings. Ne, stvori iz The Descent. Pač neki ex-človeški zmazek – nepremagljiv, lačni, Bruce Lee Zombi.
Pilot Bower je na poti do odrešilnega reaktorja, ki se kot vedno nahaja na sredi neke velike hale. Do njega pa vodi le citrav mostiček. Zveri pa prežijo na vsakem koraku. Ko ne pomaga skrivanje za vogalom, pridejo na pomoč ostali preživeli. Ti so svojo apokalipso že doživeli. Vsaj zgledajo tako. Jep, tudi brez klišejskih likov ne gre. Tako se zbere prava bratovščina - “prototip homo-sapiens”, “mutavi bojevnik iz Mad Maxa”, “naoljana amazonka z dekoltejem (logično)” in “nori znanstvenik iz Waterworlda”.
Proti koncu, ko je vseh teh bedarij že enostavno preveč, te pojasnilo sploh več ne zanima. Tista končna razlaga je bolj podobna pravljici za lahko noč, kot pa smislu ali bistvu filma.
Če mislite, da ste v zadnjih letih že doživeli podenj z nejasnimi, hitro-režečimi akcijskimi sekvencami, potem si privoščite ta film in se naučite nekaj novega. Kaj, kdo, bum, kje, tresk, tema… ha?
Z metaforičnim naslovom se strinjam. Pandorum – ko odpreš film, dobiš nočno moro.

OCENA: -2

Jal aljido mothamyeonseo

Naslov: Jal aljido mothamyeonseo (Like You Know It All) - Leto: 2009 - Država: Južna koreja - Žanr: Drama - Dolžina: 126 min. - Režija: Sang-soo Hong - Igrajo: Kim Tae-woo, Go Hyun-jung, Uhm Ji-won, Kong Hyeong-jin, Jeong Yu-mi - imdb

“Kaj je on znana osebnost?”
“Eh, kurac znana!”
“No…, zadnjič sem ga videl na televiziji, ko je pobral neko mednarodno filmsko nagrado…”
Ko režiserji snemajo filme o režiserjih, pri tem pa so si sumljivo podobni s svojim likom, se vedno porajajo vprašanja – gledamo avtobiografijo? Koliko lastnih izkušenj režiserja je v tej zgodbi? Če že, zakaj se je naredil takšnega cepca…?
Režiser Sang-soo Hong sigurno ima smisel za samoironijo. Kot Woody Allen in skoraj vsi njegovi liki, ki nas vedno znova spominjajo na njega. Pa je Allen tudi v resnici fobični nevrotik, obseden z dejstvom, da je Jud?
Hongov alter-egu z imenom Ku Gyung-nam je priznani režiser. S svojimi art filmi ima svojo publiko, kateri pa tako ne razumejo njegovih sporočil. Logično, bogataš zato ravno ni. Hja, tudi naš korejski prijatelj je bolj filozof kot režiser, kot to opaža ena izmed študentk. Kot član žirije je povabljen na majhen filmski festival, kjer naj bi si v naslednjih dneh ogledal nekaj filmov. Bolj kot na filme, se Ku veseli na srečanja s starimi sošolci, znanci in ostalimi režiserji. Ob vsem tem nikoli ne manjka alkohol. Tako Ku pristane iz ene absurdne situacije v drugo. Filmi pa trpijo. Ko si končno uspe pogledati vsaj enega, revež zraven zaspi. Ravno takrat, ko se je tudi meni začelo že malce dremati. Heh, zopet ena tistih ironičnih.
V dobrih dveh urah brez dogajanja, v tempu hitrem kot avto, ki se pelje čez ležečega policaja, je seveda težko ostati buden. No, meni je uspelo. Tako sem celo uspel ujeti še nekaj romantike.

OCENA: +2

El secreto de sus ojos

Naslov: El secreto de sus ojos (The Secret in Their Eyes) - Leto: 2009 - Država: Argentina, Španija - Žanr: Krimi, Triler, Misterij, Drama - Dolžina: 127 min. - Režija: Juan José Campanella - Igrajo: Ricardo Darín, Pablo Rago, Guillermo Francella, Soledad Villamil, José Luis Gioia, Francisco Javier Godino - imdb

Lahko bi vzdignil noge v zrak in užival v zasluženem pokoju. Pa ne more. Nekaj ga muči. Preganja. Primer, star 25 let, bivšemu sodnemu preiskovalcu ne da miru. Pomagal si bo s knjigo. S pisanjem spominov na te dogodke in vsem, kar se je vrtelo okrog tega primera. Ta mož je Ricardo Darin. V njegovi vlogi penzioniranega preiskovalca Benjamina Esposita je odličen kot vedno. Jasno, voden je bil od “njegovega” režiserja Juan Jose Campanelle . Po prehitri smrti Fabiána Bielinskya, sedaj njegovega najboljšega režiserja. Eno “tuje-jezično” (El Hijo de la Novia) nominacijo imata že v žepu, sedaj je na vrsti druga. In ta je prekleto blizu…
Kot iz drugega Argentinskega filma Roma, se tudi tukaj spominja na politično neuravnovešeno državo preko knjige. Esposito, ki se po 25 letih vrne na kraj dogodka oz. v svojo staro pisarno, kjer ga pričaka njegova bivša šefica, bo poskusil nekaj novega. “O čem pa bo govora v tej tvoji prvi knjigi?”, ga vpraša ženska, ob tem pa ji v očeh vidimo, da je med obema v preteklosti bilo nekaj več, kot le profesionalno prijateljstvo. “Pisal bom o primeru posiljenega in zadavljenega dekleta.” Tišina…
V trenutku obema zginejo sive lasje in že smo v letu 1985. V stanovanju kjer leži mlado, golo telo. Esposito prevzame primer, ob tem pa se ne zaveda, da ga bo ta prizor spremljal do konca. Z njegovim partnerjem, ki raje pogleda za flašo viskija, kot pa za kriminalcem, obljubita novopečenemu vdovcu: “našli ga bomo…” Spomnite se na Nicholsona in njegove iste besede iz filma The Pledge - ne delaj obljube obupanemu človeku, ker te lahko spremlja do konca…

OCENA: +4

Zombieland

Naslov: Zombieland - Leto: 2009 - Država: ZDA - Žanr: Drama - Dolžina: 88 min. - Režija: Ruben Fleischer - Igrajo: Jesse Eisenberg, Woody Harrelson, Emma Stone, Abigail Breslin - imdb

Če bi delali anketo, kjer bi izbirali najbolj kul filmski lik. Bi poleg Sam Spada ali Danny Zuka bili sigurno zombiji. Nikoli jih ni preveč. Naj bodo tisti počasni - Romerovi ali tisti hitri iz “28-ke”. Zombiji so hecni. Prave face brez fac. Zato ni presenetljivo, da je eden najboljših “zombi” filmov zadnjih let prav komedija. Shaun of the Dead je za svoj finale izbral gostilno – po angleško pač. Njegov “strašljiv” vzornik Dawn of the Dead, se je skril v trgovski center – po ameriško pač. Zombieland je s svojim virusom pokril celotno Ameriko. Amerika je postala USZ – United States of Zombies.
“No, ker so letos popularni luna parki, bomo za naš šoudaun šli pač tja”, ima idejo režiser Ruben Fleischer. Oh ne, že spet ti vrtiljaki, se joče Jesse Eisenberg, ki nadaljuje tam, kjer je v Adventureland končal. S svojim spiskom preživetja se prebija iz ene strani Amerike na drugo. Columbus go home. Nekje med razbitimi in zapuščenemi avti na avtocesti sreča Woody Harrelsonona alias Tallahassee. Človek je rojen morilec, le da tokrat ne hrepeni po J. Lewis, ampak po Twinkiesih (neka nagravžna ameriška sladka zadeva).
OK, poster razkriva še dve dodatni punčari, kateri sta si verjetno ogledali vse Mametove filme. Sestri sta namreč mojstrici prevar. No, dekleti nista samo ljubiteljici con-filmov, tudi Chevy Chase-a imata radi. “vse kar hočema še doživeti, je zabava v zabaviščnem parku”. Hmm, čudno. Griswoldove poznata, za Bill Muraya pa še nista slišali. Heh, največjo zvezdo filma.
In kaj je letos s temi Ghostbustersi?

OCENA: 4

Morfiy

Naslov: Morfiy - Leto: 2008 - Država: Rusija - Žanr: Drama - Dolžina: 110 min. - Režija: Aleksey Balabanov - Igrajo: Leonid Bichevin, Ingeborga Dapkunaite, Andrey Panin, Svetlana Pismichenko - imdb

Uf, kaj bi se tukaj lahko vse dogajalo. Ruska revolucija leta 1917, pa doktor “ugrabljen” bogu za hrbtom v iskanju nečesa novega... Hja, Doktor Živago se je vrnil. Epska zgodba, bi lahko pomislili tisti, ki še za ime Alexey Balabanov niso slišali. Ne, ni epska romanca ujeta v vihravo vojno. Politika je le ozadje. Razpad država le simbolika malega človeka. Poklic “zdravnik” le sredstvo za nadaljnji poteg zgodbe. Tragične zgodbe odvisnika.
Mlad zdravnik je premeščen na podeželje. Na mesto, kjer že krvavo pričakujejo novega zdravnika. Doktor, očitno ne preveč izkušen v svojem fahu, mora že v prvi noči pokazati svoje znanje. Prepozno, človek umre v njegovih rokah. Logično, pacient je prišel nenapovedano, doktor pa si med tem ni mogel osvežiti svojega znanja s kukanjem v zdravniški priročnik (spomnite se D. Aykroyda in Chasea v Spies Like Us). “Sestra, v rit mi piči morfij. Tako bom lažje prenesel svoj prvi poraz”, pravi potrti mladenič. No, teh porazov in ostalih drugačnih šokov, kot je divjanje z volkovi, je za neizkušenega doktorja enostavno preveč. Morfij pa je vedno pri roki.
Težko bi določil standardni žanr Balabanova. Bilo je že vsega. Nazadnje s svojim pogledom na rusko “romantiko” v Gruz 200. Če kdo pričakuje nadaljevanje teh prizorov, bo z Morfiyem razočaran. Sicer nam režiser ponudi tisto pričakovano, ko ima že vse na pladnju oz. na operacijski mizi, vendar se zadrži. Skoraj do konca filma…

OCENA: -3

Tetro

Naslov: Tetro - Leto: 2009 - Država: ZDA, Italija, Argentina - Žanr: Drama - Dolžina: 127 min. - Režija: Francis Ford Coppola - Igrajo: Vincent Gallo, Alden Ehrenreich, Maribel Verdú, Klaus Maria Brandauer, Carmen Maura, Rodrigo de la Serna, Leticia Brédice, Mike Amigorena - imdb

Francis Ford Coppola se je čisto sprl z Hollywoodom. Po dolgih letih izostanka, se je nazadnje vrnil z obetavnim Youth Without Youth, ki ga je snemal nekje na vzhodu Evrope. Film je res obetal, vendar mu je nekaj manjkalo – Hollywoodski denar. Vse je zgledalo preveč poceni, preveč TV-ejevsko, premalo dodelano, za temo kot je – formula za večno življenje v nacistični Nemčiji.
Vendar Coppola se tako hitro ne preda. Po The Conversation (1974) je zopet spisal scenarij po svoji ideji. Lahko bi celo govorili o avtobiografiji. Mogoče je prišel do ideje, ko je prelistaval družinske, črno-bele fotografije. Možno…, kako bi si namreč drugače razlagali dejstvo, da mojster tokrat ni uporabil barv. Nazadnje je s črno-belo tehniko snemal v Rumble Fish (1983). Hja, možno niso bile krive fotografije. Možno je bil kriv prav ta film. Kajti prav v Rumble Fish hoče mlajši brat (M. Dillon) dobiti spoštovanje in naklonjenost njegovega starejšega, odtujenega brata (M. Rourke). Kot tukaj, v Tetru. Coppolovem osebnem art filmu. V filmu, kjer veliko denarja ni potreboval. Logično, imel je zgodbo, imel je igralce, imel je poceni Argentino in imel je svojo kamero s katero je dokazal, da še vedno zna. Sicer bi še eno ponovitev Botra ali Apokalipse danes težko pričakoval, je pa začetek. Coppolov nov začetek…
Bennie (Alden Ehrenreich) s svojo ladjo nasede prav v tem kraju Argentine, kamor se je zavlekel njegov starejši brat Tetro (Vincent Gallo). No, ogromna ladja ni Bennieva, tam le kelnari. Ko obišče svojega brata, ki se je medtem v novi deželi nastanil s svojo latino bejbo, nam je jasno – ta familija nima vseh razčiščenih odnosov. Tetro noče o nobenem niti slišati, kaj šele videti. Predvsem oče obeh, svetovno znan dirigent, je tisti najdebelejši trn v peti. Brata sta tiste vrste pisatelja, ki še do danes nista nič napisala. No, Tetro se je pred leti nekaj mantral, vendar obupal. Ni bilo pravega konca… Bennie te skrite, šifrirane zapiske najde iz katerih pa se začne risati ( v barvastih flashbackih) zakrita zgodovina razdrte družine.
Že skoraj po Shakespearesko smo priča kroniki disfunkcionalne družine, katero Coppola na trenutke preveč po nepotrebnem razvleče. S svojo “tragedijo” se začne vse bolj bližati fiasku Youth Without Youth. Tokrat ga rešujejo stilsko dovršene črno-bele podobe.

OCENA: -4