Naslov: Svetat e golyam i spasenie debne otvsyakade - Leto: 2008 - Država: Bolgarija, Nemčija, Slovenija - Žanr: Drama - Dolžina: 105 min. - Režija: Stephan Komandarev - Igrajo: Miki Manojlovič, Carlo Ljubek, Hristo Mutafchiev, Ana Papadopulu, Lyudmila Cheshmedzhieva, Nikolai Urumov - imdb
Če bi po kakšnem čudežu ta bolgarski kandidat, naslednje leto dobil oskarja za tujejezični film, bi na naših naslovnicah zopet lahko brali: “Oskar je naš!”. Ja, zopet je nekaj denarja iz našega sklada steklo drugam. In ker smo “platili da gledamo (citiranje slepca v kinodvorani – Alan Ford)”, je naš producent Hočevar, hotel tudi nekaj slovenskega. Ni vrag, v filmu se govori kar v štirih jezikih, slovenščine pa nikjer. No, režiser Stephan Komandarev se nas je usmilil. Dal nam je pet minut slave, v pojavi dobrega pripadnika JNA. “Pizda”, pomisli Hočevar. “Graničar na italijanski meji, sigurno ne bi bil Slovenec in še bolj sigurno ne bi govoril slovensko, tudi če bi bil”. In tako je naših pet (30 sekund) minut minilo nemo, brez besed. Sklonjenih glav. Hja, bar nekaj…
Kdor je predlagal Miki Manojloviča za vlogo bolgarskega dedka Bai Dana, šampiona Backgammona, je opravil dobro delo. Miki je svetski, pardon evropski človek, ki svojo delo opravi vedno na nivoju. S prepričljivo igro mu celo odkupimo vožnjo s kolesom iz Nemčije v Bolgarijo. In to z dvosedom. Na drugem sedežu sedi njegov vnuk Aleks. Po nesreči, v kateri sta umrla Aleksova starša, ga dedek iz bolniške postelje posadi na vrtiljak spominov. Kajti Aleks se ničesar več ne spomni. Ne njegove davne otroške odiseje, ko je skupaj s staršema prebegnil iz komunistične Bolgarije v “demokratično” Italijo, niti njegove babice, ki ga čaka v Bolgariji. “Mogoče si ti moja prva?”, razloži eni, katero že po nekaj plesih nategne.
Še sreča, da so tukaj igre na srečo, ki vedno rešijo vsako težavo. Tudi za vogalom. Jep, Svet je velik, in kič se skriva za vsakim vogalom.
OCENA: +3
Če bi po kakšnem čudežu ta bolgarski kandidat, naslednje leto dobil oskarja za tujejezični film, bi na naših naslovnicah zopet lahko brali: “Oskar je naš!”. Ja, zopet je nekaj denarja iz našega sklada steklo drugam. In ker smo “platili da gledamo (citiranje slepca v kinodvorani – Alan Ford)”, je naš producent Hočevar, hotel tudi nekaj slovenskega. Ni vrag, v filmu se govori kar v štirih jezikih, slovenščine pa nikjer. No, režiser Stephan Komandarev se nas je usmilil. Dal nam je pet minut slave, v pojavi dobrega pripadnika JNA. “Pizda”, pomisli Hočevar. “Graničar na italijanski meji, sigurno ne bi bil Slovenec in še bolj sigurno ne bi govoril slovensko, tudi če bi bil”. In tako je naših pet (30 sekund) minut minilo nemo, brez besed. Sklonjenih glav. Hja, bar nekaj…
Kdor je predlagal Miki Manojloviča za vlogo bolgarskega dedka Bai Dana, šampiona Backgammona, je opravil dobro delo. Miki je svetski, pardon evropski človek, ki svojo delo opravi vedno na nivoju. S prepričljivo igro mu celo odkupimo vožnjo s kolesom iz Nemčije v Bolgarijo. In to z dvosedom. Na drugem sedežu sedi njegov vnuk Aleks. Po nesreči, v kateri sta umrla Aleksova starša, ga dedek iz bolniške postelje posadi na vrtiljak spominov. Kajti Aleks se ničesar več ne spomni. Ne njegove davne otroške odiseje, ko je skupaj s staršema prebegnil iz komunistične Bolgarije v “demokratično” Italijo, niti njegove babice, ki ga čaka v Bolgariji. “Mogoče si ti moja prva?”, razloži eni, katero že po nekaj plesih nategne.
Še sreča, da so tukaj igre na srečo, ki vedno rešijo vsako težavo. Tudi za vogalom. Jep, Svet je velik, in kič se skriva za vsakim vogalom.
OCENA: +3
Ni komentarjev:
Objavite komentar