Public Enemies, The Taking of Pelham 1 2 3, Transformers: Revenge of the Fallen, The Ugly Truth, G.I. Joe: The Rise of Cobra

Public Enemies
M. Mann ni imel sreče. Najbolj so ga jebali zgodovinski fakti. Hotel nam je vriniti ljubezensko zgodbo, pa se ni izšlo. Čeprav je vso svojo življenje Dillinger (Depp) ropal in ubijal, je po drugi strani bil zelo zvest in ljubeč moški, ki je svojo izbranko ljubil iz vsega srca. Jep, takšen je baje bil Dillinger. Pri tem pa Mann ni mogel mimo dejstva, da sta Dillingerja izdali dve kurvi. Tega Mann na koncu ni smel spregledati. Resnica pokoplje neresnično ljubezen.
Tudi z likom C. Bale-a je bilo podobno. Dvoboj obeh glavnih protagonistov se je odvijal skozi celotni film. Tam kjer se je nahajal Depp, mu je za vratom že pihal Bale. Bale si zasluži zadnji strel. Ne, že spet! Melvin Purvis, katerega je Bale upodobil, v resnici ni ustreli Dillingerja, zato je moral v zadnjih desetih minutah filma izginiti. Slavo je požel nekdo drug. To zgleda tako, kot če bi v filmu Heat moral na koncu izginiti Al Pacino, De Nira pa bi pokončal neki navaden policajček.
Film traja skoraj dve uri in pol, pa vendar se Mannu mudi. Nekatere stvari nam je hotel razložiti kar v enem stavku. V enem prizoru.
Primer 1: Ko C. Bale s snajperskim strelom pokonča nekega gangsterja, ga ta – preden izdahne, še uspe vprašati “Kdo si ti?”. Ne jamra, ne prosi za pomoč. Pred smrtjo hoče vedeti ime mogočneža, ki ga je tako mojstrsko pokončal. Kamera zumira na Bala, kateri ponosno dahne “agent Melvin Purvis”. V enem prizoru smo spoznali znanje in moč agenta.
Primer 2: Dillinger začne ropati banke. Strelja v zrak, pri tem pa si klači bankovce v vreče. Ko opazi na pultu majhno vsoto denarja naključne stranke, ga Dillinger pomiri: “pospravi to nazaj v žep. Jaz ropam le banke.” V enem stavku smo spoznali karakter Dillingera. Novega ljubimca publike, modernega Robin Hooda, ki ropa le tiste, ki imajo preveč.
Primer 3: Otroštvo in odraščanje Dillingerja? Povedano v enem dolgem stavku.
Jep, Mannu se je mudilo. Raje se je osredotočil na akcijo. Na pokanje brzostrelk, ki se vklopijo vsakih pet minut.
No, to pa niso najbolj moteče stvari. Kajti Mann je tudi šparal. Zgodovinski gangsterski ep je posnel v stilu Dogme 95. Ob ročni digitalni vodeni kameri in zelo neatmosferično osvetljavi, sem se na hipe počutil, kot če bi se znašel v kakšnem evropskem art filmu. Čas je ob tej tehniki bil popolnoma izgubljen. Le stari avti so nakazovali prostor, čas ter predvsem atmosfero, katere pa ni bilo. Še Deppova sončna očala so moderna.
Biografija človeka, ki si raje ogleda film C. Gable-a namesto S. Temple, je tako izpadla premalo pristna. Premalo verjetna, saj Dillingerja nismo v filmu nikoli spoznali. Kajti Depp je vse tisto, kar Warren Oates ni bil v filmu Dillinger iz leta 1973. OCENA: 3

The Taking of Pelham 1 2 3
Super film. Klasika. Napet od začetka do konca. Pa ne samo napeti, tudi zabavni trenutki, kot je Japonska druščina ali končni Freeze Frame odličnega Walter Matthaua, postavljalo ta film med sam vrh trilerjev, ki so jih snemali v 70-tih. Pa gospodje “barvasti” z neusmiljenim gospodom Shawon in gospodom “kihcem” na čelu… Uf, takih ne delajo več. No, delajo. Vendar le rimejke, kateri tako nikoli ne morejo doseči svojih originalov. Posneti so le za tiste najmlajše.
Tony Scott in njegova muza Denzel Washington sta sigurno ljubitelja originala. Banda, katera ugrabi podzemni vlak poln potnikov, za izpustitev le teh pa zahteva milijone dolarjev, je lahko povod le za dober film. Razen, če se Scott zopet ne bi odločil za mnoge tehnične presežke, kot so pretiravani slow motioni, pa spet 2X hitrost predvajanja, disko barve , hip glasbo in podobne stvari, ki nikakor niso delovale že v filmu Domino. Tudi Travolta je skapiral “dober sem le če plešem ali če sem hudoben…”.
Pa saj je mogoče celo dober film, če le ne bi bilo te preklete stvari, ki vse pokvari - originala. OCENA: -3


Transformers: Revenge of the Fallen
Ko M. Bay pomisli: “ po tem uspehu prvega dela, moramo sedaj gledalcu dati še več…”, pri tem vedno misli le na eksplozije, efekte, razsturavanja, dirkanja in podobno “Bay” akcijo. Le malokrat na zgodbo ali svoje like. Da ne bo pomote. Rad gledam Bay filme. Ali kot pravi Iztok Gartner na svojem blogu “ni me sram priznati, da sem ljubitelj Bay filmov”.
Po dolgih letih prijateljevanja z Jerry Bruckheimerom, mu je tokrat za prvi del Transformersov prišel na pomoč sam S. Spielberg, kar se je filmu poznalo. Bay je uspel najti pravi nivo med akcijo in humorjem. Pravo razmerje med Shio Labeouf in njegovim novim ljubimcem – avto ter njegovo novo ljubimko – Megan Fox. In prav Foxova je mogoče najbolj kriva za ta debakel nadaljevanja. V prvem delu je imel glavno vlogo Labeouf, tokrat roboti, za katere pa se noben ne sekira. Kup železa brez duše. Ker je prvem delu romanca ter predvsem mladenka M. Fox med gledalci najbolj sekala, jo Bay v nadaljevanju ni mogel črtati. Tako je rajcanje propadlo. Ljubezen med roboti pa ne bo nihče gledal…zato pač več eksplozij. Še huje, Foxova ima sedaj glavno vlogo v stranskem liku. V prizorih ne rabi govoriti, dovolj je že nemo nastavljanje, kot če bi se slikala za kakšno naslovnico revije. In to v vsakem prizoru.
Kot sem že omenil na zgoraj omenjenem blogu: “če dam na koncu trojko, bom s filmom zadovoljen…” No, ni trojka. OCENA: 2

The Ugly Truth
Tudi The Ugly Truth je rimejk. Rimejk stotih filmov, ki smo jih lahko videli zadnja leta. Dvoboj med spoloma, ki se konča v postelji. Ženska je uspešno, ameriško, blond dekle. Potrebna, a doma jo čaka le mačka (simbol samske ženske). Moški je prav tako potreben, ampak on to vsaj pove in to javno. V svojem šovu “Gola resnica”, kateremu je producentka postala naša samica. Rejting njene oddaje je padel. Namesto vremena bo potrebno govoriti o seksu. Producentka je stara šola, zato seveda tako nizkega nivoja zabave ne odobrava. Skupaj z G. Butlerjem jo veže le služba – in pač to, da sta oba samska in potrebna. Moteči faktor oz. tisti tretji, ki se vedno vrine med obema slepcema (od ljubezni, seveda), je tukaj doktor mišica (v obeh primerih – logično), sosed producentke. No, G. Butler je tako dober ter se še tudi v prostem času potrudi s svojimi inštrukcijami zapeljevanja. Človek dela nadure, pri tem pa sploh nič ne zaračuna. No, razen tistim, ki te laži hodijo gledat v kino. OCENA: -2

G.I. Joe: The Rise of Cobra
G. I. Joe je izkoristil tisti zadnji joker, ki je še preostal. Joker, kateri vso svojo pomanjkanje idej preusmeri le na ta prizor. Kako se raznese Bela hiša, smo videli v Independence Day. Kip svobode je prevzel Cloverfield. Ostal je le še Eiffelov stolp v Parizu. To poznajo vsi. “Če podremo ta stolp, se bo govorilo le o tem”, upa režiser Stephen Sommers. Narobe, gospod Mumija. Opazili smo tudi porazno režijo zgodbe, ki je praktično ni bilo – kljub mnogim scenaristom.
Nova super bomba grozi svetu. Pred pokvarjenim poslovnežem nas reši lahko le elitna skupina G.I. Joe. Vod mladih in lepih + komandant D. Quaid, kateremu je dovoljeno povedati vedno le eno frazo, pri tem pa držati zelo resno in pametno faco.
Zavedam se, da je film vseeno posnet po seriji otroških igrač oz. pupah za fante, ampak potem naj vsaj pred filmom postavijo opozorilo PG – 13. Prepovedano za vse, ki so stari nad 13 let. Eden najslabših filmov leta… OCENA: +1