Naslov: Nang mai - Leto: 2009 - Država: Tajska - Žanr: Misterij, Drama, Fantazijski - Dolžina: 109 min. - Režija: Pen-Ek Ratanaruang - Igrajo: Jayanama Nopachai, Porntip Papanai, Wanida Termthanaporn - imdb
Tajski režiser Pen-Ek Ratanaruang nikoli ni slovel po svojih mainstream posegih. Njegova dela so težko dostopna, ponavadi tekoče mirna, kjer namesto besed govorijo dolgi kadri. Nang mai ni nobena izjema. Še več - njegova “duh” mešanica T. Mallicka in D. Lyncha, nam že v začetnem, dolgem one-shoot kadru, ki nas pelje skozi goščave Tajskih gozdov - ustavi pa se pri dveh truplih v vodi, nakaže svojo občinstvo. Art občinstvo.
Filma, kot sta bila Ruang rak noi nid mahasan ali Ploy sta bila postavljena v urban predel. Tokrat je Ratanaruang šel po sledeh svojega Tajskega kolega Apichatpong Weerasethakula (Sud pralad) in premaknil svoje dogajanje iz stolpnic med drevesa. Skupno obema omenjenima filmoma sta ostala le glavna protagonista. Moški – ženska.
V tem primeru poročen par, ki se za vikend s šotorom odpravi v gozd kampirat. Mož z imenom Nop je fotograf. Žena (May) novinarka. Njuno komuniciranje je na minimumu. Zakon pred propadom. Logično, saj ima May že nekaj mesecev skrito razmerje s svojim poročenim šefom. No, na tem taborjenju opazi Nop čudovito drevo, za katerim postane obseden. Nop izgine in se misteriozno čez nekaj dni zopet pojavi. “Čisto si spremenjen, odkar si se vrnil”, mu pravi May. Ja, človek je doživel katarzo. Reinkarnacijo, ki privede May do tega, da se zopet zaljubi nazaj v svojega moža.
Sliši se dokaj obetavno, vendar ni. Med vse te dogodke, morate prišteti še 20 minut tišine. Glas atmosphere gozda.
Če bi Pen-Ek Ratanaruangu bilo ime Lars von Trier, bi se vsak gledalec poskušal bolj poglobiti v samo sporočilo filma, iskati skrite znake in simbole, ampak se ne. Je le Tajec, ki s svojimi filmi sicer vedno pride do Cannesa in ima svoje krog ljubiteljev. Verjetno tudi pri nas.
OCENA: 2
Tajski režiser Pen-Ek Ratanaruang nikoli ni slovel po svojih mainstream posegih. Njegova dela so težko dostopna, ponavadi tekoče mirna, kjer namesto besed govorijo dolgi kadri. Nang mai ni nobena izjema. Še več - njegova “duh” mešanica T. Mallicka in D. Lyncha, nam že v začetnem, dolgem one-shoot kadru, ki nas pelje skozi goščave Tajskih gozdov - ustavi pa se pri dveh truplih v vodi, nakaže svojo občinstvo. Art občinstvo.
Filma, kot sta bila Ruang rak noi nid mahasan ali Ploy sta bila postavljena v urban predel. Tokrat je Ratanaruang šel po sledeh svojega Tajskega kolega Apichatpong Weerasethakula (Sud pralad) in premaknil svoje dogajanje iz stolpnic med drevesa. Skupno obema omenjenima filmoma sta ostala le glavna protagonista. Moški – ženska.
V tem primeru poročen par, ki se za vikend s šotorom odpravi v gozd kampirat. Mož z imenom Nop je fotograf. Žena (May) novinarka. Njuno komuniciranje je na minimumu. Zakon pred propadom. Logično, saj ima May že nekaj mesecev skrito razmerje s svojim poročenim šefom. No, na tem taborjenju opazi Nop čudovito drevo, za katerim postane obseden. Nop izgine in se misteriozno čez nekaj dni zopet pojavi. “Čisto si spremenjen, odkar si se vrnil”, mu pravi May. Ja, človek je doživel katarzo. Reinkarnacijo, ki privede May do tega, da se zopet zaljubi nazaj v svojega moža.
Sliši se dokaj obetavno, vendar ni. Med vse te dogodke, morate prišteti še 20 minut tišine. Glas atmosphere gozda.
Če bi Pen-Ek Ratanaruangu bilo ime Lars von Trier, bi se vsak gledalec poskušal bolj poglobiti v samo sporočilo filma, iskati skrite znake in simbole, ampak se ne. Je le Tajec, ki s svojimi filmi sicer vedno pride do Cannesa in ima svoje krog ljubiteljev. Verjetno tudi pri nas.
OCENA: 2
Ni komentarjev:
Objavite komentar