Naslov: My Year Without Sex - Leto: 2009 - Država: Avstralija - Žanr: Komedija, Drama - Dolžina: 96 min. - Režija: Sarah Watt - Igrajo: Portia Bradley, Matt Day, Sacha Horler, Jonathan Segat - imdb
Točno eno leto povzame ta kronika povprečne, predmestne avstralske družine. Vseh dvanajst mesecev. In kot je jasno že iz naslova, se v filmu ne seksa vseh 365 dni. No, če izvzamemo mesec avgust v začetku in koncu filma. Naslov torej da, kar obljublja.
Po tem prvem seksu v avgustu, se namreč situacija zresni. Mama družine, ki za razliko od Ameriških podobnih filmov, ne zgleda kot bivša misica, se na rutinskem pregledu nezavestno zgrudi. Neke vrste možganska kap. Lahko bi se končalo mnogo huje, jo tolaži doktor, medtem ko ženska vidno zdelana od operacije leži v postelji. “Dobili ste rumeni karton, vendar ste še vedno v igri. Izogibajte se le stresu, kihanju in orgazmu."
Režiserka Sarah Watt, ki je nase opozorila s svojim zelo dobrim prvencem Look Both Ways, se tudi tukaj sprašuje o smislu življenja, strahom pred smrtjo in spopadanjem največje težave človeka – živeti svojo normalno, povprečno življenje. Življenje, ki je polno vzponov in padcev. Prav v tej smeri me je ta film zelo spominjal na francoskega odličnjaka Le premier jour du reste de ta vie. Tam je družinska kronika razvlečena celo na nekaj let.
No, po tem šoku postane žena nesigurna. Nekaj manjka, ampak kaj? Je grda, ima premalo vere, bo lahko čestitala otrokom za rojstni dan tudi drugo leto ( v nekem prizoru piše čestitke svojima otrokoma, kar za nekaj let naprej)? Njen neodločen mož se sprijazni z vlogo rezervista. Tako v službi, na igrišču, kjer sodeluje kot pomočnik trenerja, kot pri svoji ženi. Ob svojih otrocih se še najbolj znajde.
Čeprav na trenutke tragična in žalostna pripoved, se Wattova potrudi, da film nikoli ne zgleda preveč sentimentalen. Nikoli preveč pomilovanja vreden. Humor še vedno prevladuje. Predvsem dobri situacijski dialogi, ki na videz težke čase v hipu spremenijo v dobre.
OCENA: +3
Točno eno leto povzame ta kronika povprečne, predmestne avstralske družine. Vseh dvanajst mesecev. In kot je jasno že iz naslova, se v filmu ne seksa vseh 365 dni. No, če izvzamemo mesec avgust v začetku in koncu filma. Naslov torej da, kar obljublja.
Po tem prvem seksu v avgustu, se namreč situacija zresni. Mama družine, ki za razliko od Ameriških podobnih filmov, ne zgleda kot bivša misica, se na rutinskem pregledu nezavestno zgrudi. Neke vrste možganska kap. Lahko bi se končalo mnogo huje, jo tolaži doktor, medtem ko ženska vidno zdelana od operacije leži v postelji. “Dobili ste rumeni karton, vendar ste še vedno v igri. Izogibajte se le stresu, kihanju in orgazmu."
Režiserka Sarah Watt, ki je nase opozorila s svojim zelo dobrim prvencem Look Both Ways, se tudi tukaj sprašuje o smislu življenja, strahom pred smrtjo in spopadanjem največje težave človeka – živeti svojo normalno, povprečno življenje. Življenje, ki je polno vzponov in padcev. Prav v tej smeri me je ta film zelo spominjal na francoskega odličnjaka Le premier jour du reste de ta vie. Tam je družinska kronika razvlečena celo na nekaj let.
No, po tem šoku postane žena nesigurna. Nekaj manjka, ampak kaj? Je grda, ima premalo vere, bo lahko čestitala otrokom za rojstni dan tudi drugo leto ( v nekem prizoru piše čestitke svojima otrokoma, kar za nekaj let naprej)? Njen neodločen mož se sprijazni z vlogo rezervista. Tako v službi, na igrišču, kjer sodeluje kot pomočnik trenerja, kot pri svoji ženi. Ob svojih otrocih se še najbolj znajde.
Čeprav na trenutke tragična in žalostna pripoved, se Wattova potrudi, da film nikoli ne zgleda preveč sentimentalen. Nikoli preveč pomilovanja vreden. Humor še vedno prevladuje. Predvsem dobri situacijski dialogi, ki na videz težke čase v hipu spremenijo v dobre.
OCENA: +3
Ni komentarjev:
Objavite komentar