Naslov: Treeless Mountain - Leto: 2008 - Država: Južna koreja, ZDA - Žanr: Drama - Dolžina: 89 min. - Režija: So Yong Kim - Igrajo: Hee Yeon Kim, Song Hee Kim, Soo Ah Lee, Mi Hyang Kim, Boon Tak Park- imdb
So Yong Kim je v svojem drugem filmu uporabila klasičen primer postavljanja kamer. Kamera je vedno v višini otroka, odrasli se morajo pripogniti, drugače vidimo le njihova kolena. Tako še bolj občutimo, kar preživljata dve majhni punčki. Punčki, ki sta naenkrat ostali brez mame.
Celotnega ozadja nam režiserka nikoli ne razjasni, le toliko – mame nekaj časa ne bo domov. Punčki se znajdeta pri teti, katero do sedaj sploh nista poznali. Ena je stara okrog sedem let, druga nekoliko mlajša. Kot v vsaki družini z dvema otrokoma je tudi tukaj enako – starejša pazi na mlajšo. Teta je vse prej kot idealna mati. Bolj je podobna tisti mačehi iz Pepelke. “Če bosta pridni, bosta od tete vsak dan dobili kovanec, katerega bosta shranili v šparavček. Ko bo prašiček poln, bom doma”, to so bile zadnje besede matere, preden je brezskrbno in egoistično prepustila svoja otroka pijanki. Denarja pa ni niti za hrano, kaj šele za hranilnik.
V svojem prvencu je ameriška režiserka, korejskega rodu govorila o emigraciji. Tokrat je šla s časom in prostorom drugam. Domov, v Korejo. Obema otrokoma ni bilo potrebno igrati. Statična kamera, ki se je ustavljala na žalostnih očeh, ki so pogrešale mamo, je bila dovolj. Slika je bila govorila svoje. Ko je fant v Brazilskem “V letu, ko so moji starši šli na počitnice” našel prijatelja, pa čeprav starca, nam je bilo to dovolj. Fant se je vsaj nasmejal. V Treeless Mountain bomo na smeh čakali zaman. Le žalost im samota. Kot gora, ki nima dreves.
OCENA: +3
So Yong Kim je v svojem drugem filmu uporabila klasičen primer postavljanja kamer. Kamera je vedno v višini otroka, odrasli se morajo pripogniti, drugače vidimo le njihova kolena. Tako še bolj občutimo, kar preživljata dve majhni punčki. Punčki, ki sta naenkrat ostali brez mame.
Celotnega ozadja nam režiserka nikoli ne razjasni, le toliko – mame nekaj časa ne bo domov. Punčki se znajdeta pri teti, katero do sedaj sploh nista poznali. Ena je stara okrog sedem let, druga nekoliko mlajša. Kot v vsaki družini z dvema otrokoma je tudi tukaj enako – starejša pazi na mlajšo. Teta je vse prej kot idealna mati. Bolj je podobna tisti mačehi iz Pepelke. “Če bosta pridni, bosta od tete vsak dan dobili kovanec, katerega bosta shranili v šparavček. Ko bo prašiček poln, bom doma”, to so bile zadnje besede matere, preden je brezskrbno in egoistično prepustila svoja otroka pijanki. Denarja pa ni niti za hrano, kaj šele za hranilnik.
V svojem prvencu je ameriška režiserka, korejskega rodu govorila o emigraciji. Tokrat je šla s časom in prostorom drugam. Domov, v Korejo. Obema otrokoma ni bilo potrebno igrati. Statična kamera, ki se je ustavljala na žalostnih očeh, ki so pogrešale mamo, je bila dovolj. Slika je bila govorila svoje. Ko je fant v Brazilskem “V letu, ko so moji starši šli na počitnice” našel prijatelja, pa čeprav starca, nam je bilo to dovolj. Fant se je vsaj nasmejal. V Treeless Mountain bomo na smeh čakali zaman. Le žalost im samota. Kot gora, ki nima dreves.
OCENA: +3
Ni komentarjev:
Objavite komentar