Svetat e golyam i spasenie debne otvsyakade

Naslov: Svetat e golyam i spasenie debne otvsyakade - Leto: 2008 - Država: Bolgarija, Nemčija, Slovenija - Žanr: Drama - Dolžina: 105 min. - Režija: Stephan Komandarev - Igrajo: Miki Manojlovič, Carlo Ljubek, Hristo Mutafchiev, Ana Papadopulu, Lyudmila Cheshmedzhieva, Nikolai Urumov - imdb

Če bi po kakšnem čudežu ta bolgarski kandidat, naslednje leto dobil oskarja za tujejezični film, bi na naših naslovnicah zopet lahko brali: “Oskar je naš!”. Ja, zopet je nekaj denarja iz našega sklada steklo drugam. In ker smo “platili da gledamo (citiranje slepca v kinodvorani – Alan Ford)”, je naš producent Hočevar, hotel tudi nekaj slovenskega. Ni vrag, v filmu se govori kar v štirih jezikih, slovenščine pa nikjer. No, režiser Stephan Komandarev se nas je usmilil. Dal nam je pet minut slave, v pojavi dobrega pripadnika JNA. “Pizda”, pomisli Hočevar. “Graničar na italijanski meji, sigurno ne bi bil Slovenec in še bolj sigurno ne bi govoril slovensko, tudi če bi bil”. In tako je naših pet (30 sekund) minut minilo nemo, brez besed. Sklonjenih glav. Hja, bar nekaj…
Kdor je predlagal Miki Manojloviča za vlogo bolgarskega dedka Bai Dana, šampiona Backgammona, je opravil dobro delo. Miki je svetski, pardon evropski človek, ki svojo delo opravi vedno na nivoju. S prepričljivo igro mu celo odkupimo vožnjo s kolesom iz Nemčije v Bolgarijo. In to z dvosedom. Na drugem sedežu sedi njegov vnuk Aleks. Po nesreči, v kateri sta umrla Aleksova starša, ga dedek iz bolniške postelje posadi na vrtiljak spominov. Kajti Aleks se ničesar več ne spomni. Ne njegove davne otroške odiseje, ko je skupaj s staršema prebegnil iz komunistične Bolgarije v “demokratično” Italijo, niti njegove babice, ki ga čaka v Bolgariji. “Mogoče si ti moja prva?”, razloži eni, katero že po nekaj plesih nategne.
Še sreča, da so tukaj igre na srečo, ki vedno rešijo vsako težavo. Tudi za vogalom. Jep, Svet je velik, in kič se skriva za vsakim vogalom.

OCENA: +3

A Perfect Getaway

Naslov: A Perfect Getaway - Leto: 2009 - Država: ZDA - Žanr: Triler, Misterij, Drama - Dolžina: 98 min. - Režija: David Twohy - Igrajo: Steve Zahn, Timothy Olyphant, Milla Jovovich, Kiele Sanchez - imdb

Steve Zahn in Milla Jovovich sta prav posrečen par. Zaljubljena do ušes. Njuna ljubezen je večja od S. Neila in N. Kidman, ki v Dead Calmu z barko hočeta pozabiti smrt svojega otroka. Večja od K. Russella in njegove žene, ki se z novim avtom v Breakdownu furata čez zapuščeno Ameriko. Celo večja od Mulderja in njegove izbranke, ki si v Kaliforniji naložita strupena sopotnika.
Jasno, Zahn in Jovovicheva sta mladoporočenca. Medene tedna bosta preživela na sanjskih Havajih. Pustolovska romantika, kjer jo par piči čez goščavo, nevarne prepade in ostale popotniške dobrote. In če je kdo gledal vsaj enega izmed zgoraj naštetih filmov, mu bo sedaj jasno. Ubogi “mestni”, razvajeni parček bo najebal.
Nekje tu, v divjini z nožem kosita dva psihopata – prav tako moški /ženska. Sta to štoparja, ki že na kilometer smrdita po težavah ali nova, čudaška, svobodno-misleča sopotnika, ki razen živali vesta zaklati še kaj?
Če si pred ogledom ne bi prebral oznake “triler”, bi v zadnjih pol urah filma bil šokiran. Mogoče celo navdušen. Tako pa sem bil prisiljen čakati tisti “trilerski” trenutek, ki je nastopil šele čez dobro uro. Ko pa dobimo še tisti končni Twist, pa nam na koncu ni jasno, zakaj smo sploh gledali uro filma, v kateri se v resnici ni dogajalo to, kar smo videli?

OCENA: 2

Pour elle

Naslov: Pour elle - Leto: 2008 - Država: Francija - Žanr: Triler, Krimi, Drama - Dolžina: 96 min. - Režija: Fred Cavayé - Igrajo: Vincent Lindon, Diane Kruger, Lancelot Roch - imdb

V katero smer se naj odvija film, kjer nekoga po nedolžnem obtoži umora? V mnogih, bi se v stilu Poirota, odvijal v iskanju pravega zločinca. Ne Pour Elle. Obtožena je Diane Kruger. Zaljubljena žena, ki se s svojim možem še vedno poljublja kot kakšna najstnica. Zakaj pa ne, vzrokov za srečo v življenju imata dovolj. Majhen otrok, dobra služba… Vse to do dne, ko v stanovanje vdre policija in aretira Krugerovo. OK, mogoče bo tiste vrste “sodiščni” film, kjer zavzeti odvetnik reši nedolžnega pred dolgoletno ječo? Ne Pour Elle. Njenemu možu, odličnemu Vincent Lindonu, ne pomagajo niti odvetniki, niti privatni detektivi. Dokazi za umor svoje šefice so dokaj trdni.
Kot v zelo podobnem in prav tako dobrem trilerju Ne le dis à personne, je zopet povprečni Francoz tisti, ki se mora preobraziti. Iz navadnega možakarja se mora spremeniti v kriminalca, v moža s pištolo. V moža, ki je pripravljen iti do konca. Kajti minila so že tri leta, odkar je žena priprta. Oddaljitev s svojim sinem, ki svojo mamo sploh ne pozna, je za Krugerjevo vedno bolj boleča. Še nadaljnjih 20 let ne bo zdržala. Potrebno bo ukrepati. Iti v ekstreme. “Hmm, kaj če bi naredil en Prison Break po francosko”, pomisli Landin.
Spomnite se nekaj Heist klasik, kjer je bolj zanimivo opazovati protagoniste pri načrtovanju, kot pa pri samem ropu. Takšen je tudi Pour Elle. Za perfekten pobeg, bo potrebna dobra študija. Nabaviti ponarejene papirje, veliko količino denarja, planirati načrt pobega… vse to Landin počne, pri tem pa vedno bolj brede v zaporno celico, kot pa na samotni, sanjski in varen otok, kjer družine po begu nihče več ne bo našel.

OCENA: +4

The Private Lives of Pippa Lee

Naslov: The Private Lives of Pippa Lee - Leto: 2009 - Država: ZDA - Žanr: Drama - Dolžina: 93 min. - Režija: Rebecca Miller - Igrajo: Maria Bello, Julianne Moore, Robin Wright Penn, Keanu Reeves, Alan Arkin - imdb

Za Rebecco Miller ni preostalo drugega kot umetnost. Je hčerka znamenitega Arthurja Millera in žena Daniel Day-Lewisa. Med pisanjem in igranjem je izbrala tisto po očetu. No, njeni romani so ji bili tako všeč, da je hotela posneti tudi film po svojih zgodbah. The Private Lives of Pippa Lee sicer ni avtobiografija, čeprav je govora o ženski ujeti v svetu umetnika.
Pippa Lee je Robin Wright Penn. Kot vedno je tudi v tem filmu Pennova prijazna in dobrega srca. Sprva je je Pippa Lee bila Pippa Sarkassian. Najstnica ujeta v svetu svoje mame, ki je bila odvisna od tablet… Ampak to izvemo kasneje. Takrat, ko se Pippa skupaj s svojim 30 let starejšim možem preseli v hišico na podeželju. V neke vrste hišo za penzioniste, le da ta ni postavljena v Florido. Dovolj je bilo divjega življenja v srcu New Yorka. No, Pippa se še ne počuti tako staro. Hočem še živeti, si misli. Pa čeprav bo to le v primeru nočnih pohodov – v pižami. Prav v teh pohodih Pippa bolje spozna mlajšega K. Reevesa, sicer sinka njene sosede.
Reeves tukaj le znova dokazuje, da enostavno ni primeren za “resnega” igralca. Millerjeva se celo potrudi, ter Reevesu nameni čim manj dialogov in ogromno Jezus tetovažo na plečih, ki naj bi odvrnila poglede na leseno igro igralca, vendar je bilo to vseeno premalo. Verjetno se je režiserka celo preveč posvečala svojemu igralcu, saj se ji je film ob enem počasi izmuzljal iz rok. Preveč je nihanj v razpoloženju. Zgodba se nikoli odloči v katero smer bo dokončno odšla. Gledalec ne ve ali naj se joče ali smeji.
Medtem, ko je Pennova v “30 let nazaj” zgodbi dobila svojo mlajšo dvojnico, si je Arkin, ki igra Pippinega moža, moral nadeti tupe. Ko se Arkin, Cage v Ghost Riderju ali B. Willis v novem Surrogates vidijo z lasuljo, si verjetno oddahnejo in pomislijo: “uf, še dobro, da sem plešast”.

OCENA: +2

Looking for Eric

Naslov: Looking for Eric - Leto: 2009 - Država: VB, Francija - Žanr: Komedija, Drama - Dolžina: 116 min. - Režija: Ken Loach - Igrajo: Steve Evets, Eric Cantona, Stephanie Bishop , Gerard Kearns - imdb

Legendarni Ken Loach se je zopet znašel tam, kjer ga imamo najraje. V delavskem razredu. V tragični-socialni dramediji navadnega smrtnika. Našega Erica – poštarja, samohranilca dveh otrok in velika ljubitelja ManU-a, lahko torej postavimo nekje ob bok Joe-a (My Name Is Joe) ali Boba (Raining Stones). Človek enostavno nima sreče.
Nihanje med tisto najbolj črno situacijo brez izhoda in čudovitimi, smešnimi, pristnimi angleškimi “pub” dialogi, lahko posname le največji mojster. In to Ken Loach sigurno je. V njegovih zgodbah je vedno nekaj upanja.
Ericu, ki po tridesetih letih še vedno objokava svojo strahopetno odločitev, ko je zapustil svojo veliko ljubezen, skupaj z njuno hčerkico, je Loach podaril kar angela varuha. Ne angela, kralja. “Jaz nisem človek, jaz sem Cantona”. Jep, Eric Cantona igra samega sebe.
Kar tako, se nekega večera znajde v sobi Erica, njegovega najzvestejšega fana. Pred 10-timi leti je bil poštar eden izmed tistih, ki so bodrili Cantonaja tudi v najtežjih trenutkih. Tudi takrat, ko je po karate udarcu navijača, moral pavzirati skoraj celo leto. Sedaj je Cantona tisti, ki pomaga nazaj na noge. In Eric – poštar to pomoč potrebuje. Ne le njegova izgubljena ljubezen, predvsem odraščajoča otroka, s katerima Eric skupaj živi, se vedno bolj oddaljujeta od njega – in vedno bolj približujeta kriminalu.
V nekem trenutku oba Erica razglabljata in ugotavljata najboljši nogometni trenutek genija. V trenutku sem se tudi jaz spomnil na “moj” dogodek z večno sedmico. Kot če bi Loach s svojim depresivnim tonom vplival tudi na mene, sem se spomnil njegovega slabega trenutka. Leto 1997. Polfinale lige prvakov – povratna tekma. BVB proti ManU. Tečejo zadnje minute, Cantona je meter pred praznim golom. Meter pred finalom, če se le tam, prav tako iz nebes pojavila noga “Fussballgotta” Jürgena Kohlerja. To je bil moj trenutek za vedno. Kohler je nato kot obrambni igralec bil proglašen za najboljšega nogometaša Nemčije, Cantona pa nekaj mesecev zatem končal svojo veličastno kariero.
Upam, da svojo veličastno kariero ne bo končal še Ken Loach.

OCENA: +4

Tatarak

Naslov: Tatarak - Leto: 2009 - Država: Poljska - Žanr: Drama - Dolžina: 85 min. - Režija: Andrzej Wajda - Igrajo: Krystyna Janda, Pawel Szajda, Jan Englert - imdb

Stari mojster Andrzej Wajda tokrat ni bil tako ambiciozen, kot je to bil v njegov prejšnjem filmu Katyn, kjer je začel tisto “Sovjetsko zgodbo”, katera je pozneje z dokumentarnim filmom le še dokončala kritiko bivšega političnega sistema v Sovjetski zvezi. Katyn je bil všeč tudi Slovencem, ki so mu dodeli nagrado za najboljši film na lanskem festivalu Liffe. Brez ambicij oz. zgodovinske/politične zgodbe, s katerimi si je Wajda pravzaprav naredil veliko ime, za Liffe ni več dovolj dober. Mala zgodba o smrti je premalo. Tatarak mi je osebno bolj všeč.
V začetku smo malce zmedeni, ko se v zgodbo vsake toliko vključi statična kamera postavljena v temačni sobi. V sobi je ženska. Žalostna ženska. Z zamišljenimi monologi se spominja konec svojega moža. Pokončal ga je rak. Ta ženska je znana Poljska igralka Krystyna Janda. “Igra” sama sebe, kajti njen mož, dolgoletni sodelavec Andrzeja Wajde, je pred kratkim umrl za to zahrbtno boleznijo. Njemu je Wajda tudi ta film posvetil.
No, v tisti “glavni” zgodbi, ki je postavljena nekje v 50-ta leta, spremljamo Marto. Tudi ona neozdravljivo zboli. Čeprav je ona svoje trenutke bolečine že doživela, ko je v vojni izgubila oba svoja sinova. Verjetno se prav zaradi tega počuti vedno bolj nagnjeno k mlademu Bogudu, za katerega se Marta ne more odločiti ali naj bo njen mladi ljubimec ali njen nadomestni sin. Ko se zmenita za plavanje v reki, se zgodi nesreča, ki postavi na glavo ne le življenje Marte, ampak tudi celoten film. Še sreča, kajti prav konec reši sam film.

OCENA: 3

Bride Flight

Naslov: Bride Flight - Leto: 2008 - Država: Nizozemska - Žanr: Drama - Dolžina: 130 min. - Režija: Ben Sombogaart - Igrajo: Karina Smulders, Waldemar Torenstra, Anna Drijver, Pleuni Touw - imdb

O, glej ga – Rutger Hauer! Tudi on se vrača domov. V domačo, nizozemsko produkcijo. Ampak Hauer je že star dedec. Njegova kariera gre proti koncu. Zato, simbolično, se v tem filmu pojavi le kot mrtvec. Njegov lik namreč umre po treh minutah filma. Za pomanjkanje denarja pri honorarju ne bi mogli govoriti, saj gre za enega najdražjih Nizozemskih filmov vseh časov. Te ogromne produkcijske denarje pa lahko dobi le sinek kakšnega politika ali pa režiser, ki je svojo znanje že dokazal – celo pokasiral oskar nominacijo. Z dokazovanjem znanja, bi se sam nekoliko zadržal, kajti de Tweeling smatram, kot enega najslabših nominirancev zadnjih deset let.
Z Bride Flight se je režiser Ben Sombogaard držal zmagovite formule – ženska soap opera, ki se dotakne sedanjosti in preteklosti. In tako je tudi z Hauerjem. Po sedanjosti, ko njegov lik uspešnega pridelovalca vin v Novi Zelandiji umre, se vrnemo v preteklost. V čase, ko še Hauer živi. Kako pa ne, ko je sedaj, ko smo v letu 1953, star šele 20 let. Jep, sedaj je čas za mlade…
Sam plot filma je dolg in žajfniško zakompliciran, zato ne bi razglabljal vsake potankosti. Sprva sem pomislil, da bi filmu namesto Bride Flight lahko bilo naslov tudi “Človek, ki je na hitro podrl tri ženske”, vendar se je Sombogaard raje ustavil pri tisti zadnji. Pri tisti, ki s svojim novim možem ne more imeti otrok. Ena v tem človeku najde svojega princa, druga pa postane noseča. In tako se vse tri po 50-tih letih zberejo na pogrebu svojega “moškega iz letala”.
Tudi Altman je snemal o treh ženskah. Tudi W. Allen je imel svojo plat s Hannah in njenih dveh sester. No, Sombogaard si je rekel “ženske so že v redu, ampak brez moških pa ne gre”.

OCENA: -3

The Tournament

Naslov: The Tournament - Leto: 2009 - Država: VB - Žanr: Akcija - Dolžina: 89 min. - Režija: Scott Mann - Igrajo: Ian Somerhalder, Kelly Hu, Robert Carlyle, Ving Rhames - imdb

Kdaj bom lahko na svojem “reality” kanalu gledal tudi ta resničnosti šov? Najbolj napeto igro vseh časov. Igro do zadnjega – dobesedno. Najboljši turnirji na svetu se ne prirejajo vsake štiri leta, ampak vsakih sedem. Seveda, vedno v drugi državi. No, v tem športu, ki ga igrajo ti fantje (+dekleta) se ne uporabljajo žoge ali podobni športni pripomočki. Ne, tukaj pojejo bombe, noži, šibrovke in ostale naprave na naboje. Kdo na koncu zmaga? Tisti, ki preživi. Pravilo je samo eno – ubij ali umri in to v 24-tih urah. Nagrada: življenje in 10 milijonov dolarjev. Končni turnir ne potrebuje kvalifikacij, tudi ne tistih dodatnih… v igri nastopajo le najboljši poklicni morilci. Zmagovalec na koncu ne bo le postal trenutno najboljši morilec na svetu, ampak tudi edini. Torej, naj se igre pričnejo.
Mnogi bodo ob filmu takoj pomislili na Švarcijev The Running Man, na Cainov Rollerball ali celo na Lambertov Mean Guns. Nekateri bodo jamrali, da so vse to že videli v nedavnem Death Race-u ali v The Condemned. Bolj izkušeno filmsko oko bo podobnost videlo v Japonskem kultnem filmu Batoru rowaiaru. Zopet tisti najbolj “odvisni”, pa bodo rekli: “Series 7: The Contenders mi je bil mnogo boljši”.
Ker pa šport ni predvidljiv, in ker na koncu ne zmagajo vedno favoriti, je tudi The Tournament nekaj posebnega. Tukaj je tekmovalcev 30. Med njimi tudi aktualni svetovni prvak izpred sedmih let – Ving Rhames. Super azijska bejba, ki je ušla iz elitne skupine G. I. Joe – Kelly Hu. Sadistični amerikanec, ki ne pusti preživeti niti psu - Ian Somerhalder. Leteči “Francoz” iz strehe na streho - Sebastien Foucan. In župnik brez narekovajev, ki se v igri znajde čisto slučajno oz. zaradi tega, ker mu zjutraj paše Bar kafe - Robert Carlyle.
Zelo zabavni satiri modernega življenja zapakirani v krvavi masaker človeške norosti, mogoče manjka večji proračun, ki bi lahko izpeljal vse te svoje nore ideje do konca. Če pa po drugi strani dobro premislimo – ni ravno v tem B-feelingu celoten čar tega filma?

OCENA: 3

My iz budushchego

Naslov: My iz budushchego - Leto: 2008 - Država: Rusija - Žanr: Avantura, Vojna, Fantazijski, Drama - Dolžina: 110 min. - Režija: Andrei Malyukov - Igrajo: Boris Galkin, Yekaterina Klimova, Danila Kozlovsky, Sergei Makhovikov, Dmitry Volkostrelov - imdb

My iz budushchego ali po naše Mi (smo) iz prihodnosti je ruski teen-film (samo poglejte si ta poster – strah in trepet vsakega ljubitelja dobrih filmov). Coming-of-age zgodba, ki za svoje odraščajoče like, mora prepotovati skoraj 70 let nazaj, da bi na koncu končno postali veliki. Otroci v sodobni Rusiji so namreč pozabili na heroje, na osvoboditelje, na velikega Stalina, ki so pomagali odstraniti in premagati zlo med drugo svetovno vojno. Premalo je spoštovanja. Ali kot pravi vsak ponosen pripadnik JNA: “moral bi si probati vojsko, pa bi vedel kaj je življenje…”.
Najboljše prigode Zvitorepca, Lakotnika in Trdonje so bile prav tiste, kjer so se skupaj odpravili v tisto luknjo med skalami, zavrteli svojo uro in odpotovali v želeni čas ali pa pristali pač tam, kjer se je ustavil kazalec. Nikoli niso vedeli kaj jih čaka, le eno je bilo sigurno – svet je drugačen kot sedaj doma.
No, prav takšno uro oz. v tem primeru skrivnostno časovno luknjo so našli tudi štirje mladi prijatelji. Amaterski Tomb Raiderji, le brez Lare Croft. Na lovu so za izgubljenim zakladom - ostanki orožja, medalj, nožev… Kajti prav na tem zeleniku ob jezeru, se je leta 1942 odvijala krvava bitka med Rusi in Nemci. Po prekopavanju se najde dobro ohranjen bunker in še preden na tržnici pokasirajo za nemški Glock, se že znajdejo v preteklosti. Prav v tem letu, prav v rovih ob tem bunkerju. No, še dobro, da se znajdejo na Ruski strani, kjer sprva seveda veljajo za dezerterje ali vohune. “Nekaj pač so, če pa nagi kot Terminatorji, stojijo tukaj v vrsti”, si mislijo ruski častniki. “Hja, Rusko znajo, potem pa jih pošljimo v akcijo, bomo videli kako ljubijo svojo domovino…”. Eden pomisli na svoje izkušnje iz Call of Duty, drugi na mlado bolničarko, tretji – moderni neonacist, pomisli na svoje kamerade, pri tem pa skriva svojo kljukasto tetovažo, četrti pa bi rad le rapal ob zvokih harmonike. Vsi pa bi radi čim prej odšli nazaj domov.
Še dobro, da so si fantje iz šolskih klopi odnesli vsaj nekaj, kar jim daje moč in upanje – Rusija na koncu zmaga.

OCENA: +2

Goemon

Naslov: Goemon - Leto: 2009 - Država: Japonska - Žanr: Akcija, Fantazijski, Drama - Dolžina: 128 min. - Režija: Kazuaki Kiriya - Igrajo: Yôsuke Eguchi, Takao Osawa, Ryoko Hirosue - imdb

Sin City velja za najboljši “stripovski” film. Prvi je ujel tisto atmosfero, ki ga lahko prinaša le strip. Za Goemon bi lahko rekli, da je najboljši “manga” film vseh časov. Za njega sicer ne moremo reči da je prvi, saj nam je režiser Kazuaki Kiriya že v svojem prvencu nakazal svojo ljubezen do anime in mange. Casshern sicer ni imel na voljo denarja, kot ga je to imel Goemon, vendar je svoje ljubitelje našel po vsem svetu.
No, Goemon ima denar. Za japonske razmere verjetno kar precej. Film zgleda kot ogromna video igra. Kot vsi deli Final Fantasya skupaj preneseni v tiste čase, ko so še živeli heroji. Ko so Shinobiji in Ronini in ostali “samuraji”, letali po zraku in s svojim mečem presekali svoje nasprotnike na dve polovici.
Tudi Goemon je junak. Kot Zorro v Mehiki ali Robin Hood v Angliji. Zamaskiran, vedno v klinču zatiralcev in velik ljubitelj množic. Kot vsak epska zgodba vključuje tudi Goemon vse elemente, ki jih ta žanr potrebuje. Mogoče jih celo preveč. Vsaj zame. Pa vendar mi ob vsakih junaških prigodah, ki smo jih neštetokrat lahko videli že v podobnih filmih, vedno znova zastane dih ob pogledu na to veliko modro ozadje, ki so jo potem računalniški mojstri spremenili v pisano barvanko vojne med dobrim in zlim.
Ker sam nisem velik ljubitelj popularnih zadev iz Japonske, mi ostanejo le efekti. Za nekoga, ki pa brez mang ali animov ne more živeti, pa bi Goemon lahko bil najboljši film vseh časov.

OCENA: -3

My Year Without Sex

Naslov: My Year Without Sex - Leto: 2009 - Država: Avstralija - Žanr: Komedija, Drama - Dolžina: 96 min. - Režija: Sarah Watt - Igrajo: Portia Bradley, Matt Day, Sacha Horler, Jonathan Segat - imdb

Točno eno leto povzame ta kronika povprečne, predmestne avstralske družine. Vseh dvanajst mesecev. In kot je jasno že iz naslova, se v filmu ne seksa vseh 365 dni. No, če izvzamemo mesec avgust v začetku in koncu filma. Naslov torej da, kar obljublja.
Po tem prvem seksu v avgustu, se namreč situacija zresni. Mama družine, ki za razliko od Ameriških podobnih filmov, ne zgleda kot bivša misica, se na rutinskem pregledu nezavestno zgrudi. Neke vrste možganska kap. Lahko bi se končalo mnogo huje, jo tolaži doktor, medtem ko ženska vidno zdelana od operacije leži v postelji. “Dobili ste rumeni karton, vendar ste še vedno v igri. Izogibajte se le stresu, kihanju in orgazmu."
Režiserka Sarah Watt, ki je nase opozorila s svojim zelo dobrim prvencem Look Both Ways, se tudi tukaj sprašuje o smislu življenja, strahom pred smrtjo in spopadanjem največje težave človeka – živeti svojo normalno, povprečno življenje. Življenje, ki je polno vzponov in padcev. Prav v tej smeri me je ta film zelo spominjal na francoskega odličnjaka Le premier jour du reste de ta vie. Tam je družinska kronika razvlečena celo na nekaj let.
No, po tem šoku postane žena nesigurna. Nekaj manjka, ampak kaj? Je grda, ima premalo vere, bo lahko čestitala otrokom za rojstni dan tudi drugo leto ( v nekem prizoru piše čestitke svojima otrokoma, kar za nekaj let naprej)? Njen neodločen mož se sprijazni z vlogo rezervista. Tako v službi, na igrišču, kjer sodeluje kot pomočnik trenerja, kot pri svoji ženi. Ob svojih otrocih se še najbolj znajde.
Čeprav na trenutke tragična in žalostna pripoved, se Wattova potrudi, da film nikoli ne zgleda preveč sentimentalen. Nikoli preveč pomilovanja vreden. Humor še vedno prevladuje. Predvsem dobri situacijski dialogi, ki na videz težke čase v hipu spremenijo v dobre.

OCENA: +3

Coco avant Chanel

Naslov: Coco avant Chanel - Leto: 2009 - Država: Francija - Žanr: Biografija, Drama - Dolžina: 107 min. - Režija: Anne Fontaine - Igrajo: Audrey Tautou, Alessandro Nivola, Benoit Poelvoorde, Emmanuelle Devos, Marie Gillain - imdb

Imel sem grd občutek. Preveč je bilo podobno. OK, takšne biografije pač so. Vse so iste. Čeprav, ta je bila preveč ista… No, v zadnjem posnetku, ko Coco sedi na vrhu stopnic njene manekenke pa se mučijo s svojim nastavljen, se nisem mogel več vzdržati. Prevara! Nekdo je dvakrat prodal svoj scenarij.
Biografijo Coco Chanel smo letos že videli. Kot TV film, z Shirley MacLaine kot staro, že uspešno modno oblikovalko. Tisti del “pred Chanel”, pa je na las podoben temu filmu. Sicer logično, saj gre za biografijo. Verjetno me ni motila niti podobnost, ampak dejstvo, da je scenarij enako porazen. Coco avant Chanel je le dober primer vpliv režiserja. Kaj dober režiser lahko izvleče iz slabega scenarija. TV film je bil zanič, ta je malo boljši. Zato – hvala Anne Fontaine.
Coco avant Chanel je bil neke vrste letošnji evropski hit. Vsakega je zanimala uspešna pot iz sirotišnice do vrha modnega oblikovanja. Moto Chanelove mode je bil: ne pokaži vsega, naj domišljija naredi svoje….” In prav takšen je tudi film. Osredotoči se na leta od 1920 do 1930. Na leta, ko si do uspeha lahko prišel le preko bogatega moškega. To se je zavedala tudi mlada Gabrielle, kot je njeno pravo ime. Takrat, friška iz sirotišnice, kamor jo je skupaj z njeno sestro postavil njen oče, je bila Coco še pevka. Pela je “Coco” pesem. Tam je njene talente odkril bogati ex-vojak s svojim dvorcem in konjsko štalo. “Me vzameš?”, jo vpraša. “Imaš denar?”, si s svojim “ščene” pogledom misli Audrey Tautou. Jep, ima ga. Ampak v velikem dvorcu je lahko dolgčas. Potrebno si bo najti hobi. Coco pa razen petja ve le še šivati. “Šivati oblek še ne vem, zato bom raje ustvarjala klobuke. Klobuke brez perja.”, pomisli Coco. Ker pa ljubezenska zgodba nikoli ne deluje le med dvema golobčkoma, se igri vedno mora priključiti tudi tretji. Še bolj bogati…

OCENA: 2

The Damned United

Naslov: The Damned United - Leto: 2009 - Država: VB - Žanr: Biografija, Šport, Komedija, Drama - Dolžina: 97 min. - Režija: Tom Hooper - Igrajo: Michael Sheen, Timothy Spall, Colm Meaney, Jim Broadbent, Stephen Graham, Peter McDonald- imdb

Brian Clough je eden najboljših angleških trenerjev, ki jih angleška reprezentanca nikoli ni imela. Ali kot sam pravi: “ne bom rekel, da sem najboljši trener v državi, sem pa na vrhu”. Njegovi največji uspehi so bili v začetku 70-tih. Takrat, ko se je igral še pravi moški nogomet. Ko je bil pretep na igrišču nekaj vsakdanjega. Ko še nogometna igrišča niso poznala ultra natreniranih, zdravih atletov.
Smo v letu 1969. Brian Clough – mladi, gobezljavi trener kluba Derby County, kateri se v drugi ligi bori za obstanek, ima srečo. Žrebanje pokalnega tekmovanja, mu je dodelilo njegov klub. Njegovega trenerja. Zmagoviti Leeds United, s trenerjem Donom Reviem na čelu. Strah in trepet angleških zelenic. Ampak to je naša priložnost, sanja Clough, skupaj z njegovim vernim pomočnikom Taylorjem. Sam se potrudi za topel sprejem prvakov. V slačilnicah vsakemu igralcu gostov nastavi brisačo, pomarančo in pepelnik!
No, tistega večera se za kariero Clougha zgodi nekaj bolj pomebnega. Vzrok, zaradi katerega Clough na vsak način hoče uspeti. Ponižati osovraženi Leeds. Po tekmi, ki so jo kajpak domači izgubili, se slavni trener Leedsa ni želel rokovati s trenerjem domačih, s svojim fanom, s človekom, ki je po tekmi upal na prijateljski razgovor ob kozarčku vina.
Skočimo v leto 1974. Po trinajstih letih, Dan Rivie - oče uspehov Leedsa, zapusti svojo “družino”. Postal bo selektor reprezentance. Njegov naslednik bo B. Clough.
Kamera ujame malo čistega nogometa, pa vendar lahko govorimo o enem najboljšem nogometnem filmu vseh časov. Sicer je film nafilan z mnogimi zgodovinskimi dejstvi, ob katerih se bo najbolje počutil prav tisti, ki se še te dogodke spomni, jih doživel. Torej, predvsem Angleži.
Michael Sheen je tokrat že tretjič upodobil znamenito javno osebnost. Po T. Blairu, D. Frostu, bi za njegovo vlogo karizmatičnega trenerja, lahko govorili kot njegovi najboljši. Takrat je Clough bi prava medijska zvezda. Britanski Brane Oblak – plus uspehi. Še Muhammed Ali ga je izzval na dvoboj šovmenov.
Trije klubi, ki so z Clouhom bili najbolj povezani – D. County (po naslovu v drugi ligi, je takoj sledil naslov v prvi), Nottingham Forrest (dvakratna osvojitev evropskega pokala) in Leeds United (famoznih 44 dni), se sedaj nahajajo v drugi ali še nižji ligi. Logično, manjka jim dvojec Clough/Taylor.

OCENA: +4

Public Enemies, The Taking of Pelham 1 2 3, Transformers: Revenge of the Fallen, The Ugly Truth, G.I. Joe: The Rise of Cobra

Public Enemies
M. Mann ni imel sreče. Najbolj so ga jebali zgodovinski fakti. Hotel nam je vriniti ljubezensko zgodbo, pa se ni izšlo. Čeprav je vso svojo življenje Dillinger (Depp) ropal in ubijal, je po drugi strani bil zelo zvest in ljubeč moški, ki je svojo izbranko ljubil iz vsega srca. Jep, takšen je baje bil Dillinger. Pri tem pa Mann ni mogel mimo dejstva, da sta Dillingerja izdali dve kurvi. Tega Mann na koncu ni smel spregledati. Resnica pokoplje neresnično ljubezen.
Tudi z likom C. Bale-a je bilo podobno. Dvoboj obeh glavnih protagonistov se je odvijal skozi celotni film. Tam kjer se je nahajal Depp, mu je za vratom že pihal Bale. Bale si zasluži zadnji strel. Ne, že spet! Melvin Purvis, katerega je Bale upodobil, v resnici ni ustreli Dillingerja, zato je moral v zadnjih desetih minutah filma izginiti. Slavo je požel nekdo drug. To zgleda tako, kot če bi v filmu Heat moral na koncu izginiti Al Pacino, De Nira pa bi pokončal neki navaden policajček.
Film traja skoraj dve uri in pol, pa vendar se Mannu mudi. Nekatere stvari nam je hotel razložiti kar v enem stavku. V enem prizoru.
Primer 1: Ko C. Bale s snajperskim strelom pokonča nekega gangsterja, ga ta – preden izdahne, še uspe vprašati “Kdo si ti?”. Ne jamra, ne prosi za pomoč. Pred smrtjo hoče vedeti ime mogočneža, ki ga je tako mojstrsko pokončal. Kamera zumira na Bala, kateri ponosno dahne “agent Melvin Purvis”. V enem prizoru smo spoznali znanje in moč agenta.
Primer 2: Dillinger začne ropati banke. Strelja v zrak, pri tem pa si klači bankovce v vreče. Ko opazi na pultu majhno vsoto denarja naključne stranke, ga Dillinger pomiri: “pospravi to nazaj v žep. Jaz ropam le banke.” V enem stavku smo spoznali karakter Dillingera. Novega ljubimca publike, modernega Robin Hooda, ki ropa le tiste, ki imajo preveč.
Primer 3: Otroštvo in odraščanje Dillingerja? Povedano v enem dolgem stavku.
Jep, Mannu se je mudilo. Raje se je osredotočil na akcijo. Na pokanje brzostrelk, ki se vklopijo vsakih pet minut.
No, to pa niso najbolj moteče stvari. Kajti Mann je tudi šparal. Zgodovinski gangsterski ep je posnel v stilu Dogme 95. Ob ročni digitalni vodeni kameri in zelo neatmosferično osvetljavi, sem se na hipe počutil, kot če bi se znašel v kakšnem evropskem art filmu. Čas je ob tej tehniki bil popolnoma izgubljen. Le stari avti so nakazovali prostor, čas ter predvsem atmosfero, katere pa ni bilo. Še Deppova sončna očala so moderna.
Biografija človeka, ki si raje ogleda film C. Gable-a namesto S. Temple, je tako izpadla premalo pristna. Premalo verjetna, saj Dillingerja nismo v filmu nikoli spoznali. Kajti Depp je vse tisto, kar Warren Oates ni bil v filmu Dillinger iz leta 1973. OCENA: 3

The Taking of Pelham 1 2 3
Super film. Klasika. Napet od začetka do konca. Pa ne samo napeti, tudi zabavni trenutki, kot je Japonska druščina ali končni Freeze Frame odličnega Walter Matthaua, postavljalo ta film med sam vrh trilerjev, ki so jih snemali v 70-tih. Pa gospodje “barvasti” z neusmiljenim gospodom Shawon in gospodom “kihcem” na čelu… Uf, takih ne delajo več. No, delajo. Vendar le rimejke, kateri tako nikoli ne morejo doseči svojih originalov. Posneti so le za tiste najmlajše.
Tony Scott in njegova muza Denzel Washington sta sigurno ljubitelja originala. Banda, katera ugrabi podzemni vlak poln potnikov, za izpustitev le teh pa zahteva milijone dolarjev, je lahko povod le za dober film. Razen, če se Scott zopet ne bi odločil za mnoge tehnične presežke, kot so pretiravani slow motioni, pa spet 2X hitrost predvajanja, disko barve , hip glasbo in podobne stvari, ki nikakor niso delovale že v filmu Domino. Tudi Travolta je skapiral “dober sem le če plešem ali če sem hudoben…”.
Pa saj je mogoče celo dober film, če le ne bi bilo te preklete stvari, ki vse pokvari - originala. OCENA: -3


Transformers: Revenge of the Fallen
Ko M. Bay pomisli: “ po tem uspehu prvega dela, moramo sedaj gledalcu dati še več…”, pri tem vedno misli le na eksplozije, efekte, razsturavanja, dirkanja in podobno “Bay” akcijo. Le malokrat na zgodbo ali svoje like. Da ne bo pomote. Rad gledam Bay filme. Ali kot pravi Iztok Gartner na svojem blogu “ni me sram priznati, da sem ljubitelj Bay filmov”.
Po dolgih letih prijateljevanja z Jerry Bruckheimerom, mu je tokrat za prvi del Transformersov prišel na pomoč sam S. Spielberg, kar se je filmu poznalo. Bay je uspel najti pravi nivo med akcijo in humorjem. Pravo razmerje med Shio Labeouf in njegovim novim ljubimcem – avto ter njegovo novo ljubimko – Megan Fox. In prav Foxova je mogoče najbolj kriva za ta debakel nadaljevanja. V prvem delu je imel glavno vlogo Labeouf, tokrat roboti, za katere pa se noben ne sekira. Kup železa brez duše. Ker je prvem delu romanca ter predvsem mladenka M. Fox med gledalci najbolj sekala, jo Bay v nadaljevanju ni mogel črtati. Tako je rajcanje propadlo. Ljubezen med roboti pa ne bo nihče gledal…zato pač več eksplozij. Še huje, Foxova ima sedaj glavno vlogo v stranskem liku. V prizorih ne rabi govoriti, dovolj je že nemo nastavljanje, kot če bi se slikala za kakšno naslovnico revije. In to v vsakem prizoru.
Kot sem že omenil na zgoraj omenjenem blogu: “če dam na koncu trojko, bom s filmom zadovoljen…” No, ni trojka. OCENA: 2

The Ugly Truth
Tudi The Ugly Truth je rimejk. Rimejk stotih filmov, ki smo jih lahko videli zadnja leta. Dvoboj med spoloma, ki se konča v postelji. Ženska je uspešno, ameriško, blond dekle. Potrebna, a doma jo čaka le mačka (simbol samske ženske). Moški je prav tako potreben, ampak on to vsaj pove in to javno. V svojem šovu “Gola resnica”, kateremu je producentka postala naša samica. Rejting njene oddaje je padel. Namesto vremena bo potrebno govoriti o seksu. Producentka je stara šola, zato seveda tako nizkega nivoja zabave ne odobrava. Skupaj z G. Butlerjem jo veže le služba – in pač to, da sta oba samska in potrebna. Moteči faktor oz. tisti tretji, ki se vedno vrine med obema slepcema (od ljubezni, seveda), je tukaj doktor mišica (v obeh primerih – logično), sosed producentke. No, G. Butler je tako dober ter se še tudi v prostem času potrudi s svojimi inštrukcijami zapeljevanja. Človek dela nadure, pri tem pa sploh nič ne zaračuna. No, razen tistim, ki te laži hodijo gledat v kino. OCENA: -2

G.I. Joe: The Rise of Cobra
G. I. Joe je izkoristil tisti zadnji joker, ki je še preostal. Joker, kateri vso svojo pomanjkanje idej preusmeri le na ta prizor. Kako se raznese Bela hiša, smo videli v Independence Day. Kip svobode je prevzel Cloverfield. Ostal je le še Eiffelov stolp v Parizu. To poznajo vsi. “Če podremo ta stolp, se bo govorilo le o tem”, upa režiser Stephen Sommers. Narobe, gospod Mumija. Opazili smo tudi porazno režijo zgodbe, ki je praktično ni bilo – kljub mnogim scenaristom.
Nova super bomba grozi svetu. Pred pokvarjenim poslovnežem nas reši lahko le elitna skupina G.I. Joe. Vod mladih in lepih + komandant D. Quaid, kateremu je dovoljeno povedati vedno le eno frazo, pri tem pa držati zelo resno in pametno faco.
Zavedam se, da je film vseeno posnet po seriji otroških igrač oz. pupah za fante, ampak potem naj vsaj pred filmom postavijo opozorilo PG – 13. Prepovedano za vse, ki so stari nad 13 let. Eden najslabših filmov leta… OCENA: +1

La belle personne

Naslov: La belle personne - Leto: 2008 - Država: Francija - Žanr: Drama, Romantični - Dolžina: 190 min. - Režija: Christophe Honoré - Igrajo: Louis Garrel, Léa Seydoux, Grégoire Leprince-Ringuet - imdb

To je bilo jasno. Če se Francozi spravijo na klasični ljubezenski roman, ki je bil stoletja nazaj napisan in ga potem postavijo med današnje šolske klopi, se bo zadeva malce resneje odvijala, kot se je to v Ameriških filmih. 10 Things I Hate About You, Clueless ali Cruel Intentions so bili taki primeri.
La Belle Personne je svojo inspiracijo jemal iz romana Madame de Lafayette. Prevare, čenče, varanja, ljubezen , tragika.. jep, vse imamo. Klasika pač.
Tu je Junie objekt poželenja. Vsi jo hočejo takoj, ko se Junie prvič znajde na novi šoli. Tudi mladi učitelj Italijanščine, ki izgleda kot da bi nekaj razredov preskočil. No, toliko pameten ni, da se ne bi zaljubil v svojo učenko. Logično, ljubezen brez prihodnosti. Zato Junie vzame enega izmed “svojih”. Ampak to še ni vse. Tu je še Junien bratranec. Dobro, svojo sestrično ne more naskočiti, zato bo dober tudi moški. Ah, kje so romantični časi iz filmov kot so La Boum?
Tudi tukaj se je Christophe Honoré posvetil nekaterim momentom le s glasbo. O mjuziklu, kot je to bil njegov prejšnji film Les chansons d'amour ni govora, opazimo pa lahko skoraj enako igralsko zasedbo. Predvsem Louis Garrel ima obraz, ki si ga zapomniš. Kot rojen za “Godard” filme.

OCENA: +2

Kaminey

Naslov: Kaminey - Leto: 2009 - Država: Indija - Žanr: Akcija, Drama, Krimi - Dolžina: 125 min. - Režija: Vishal Bhardwaj - Igrajo: Amol Gupte, Deb Mukherjee, Priyanka Chopra, Shahid Kapoor - imdb

Ko se v filmu pojavita brata dvojčka, je tu stvar jasna. Eden je dober, drugi je slab.
Že zadnjič (Gulaal) sem omenil, da bo Kaminey, okoli katerega je pri ljubiteljih Bollywood zadev veliko govora in hvaljenja, moj zadnji letošnji indijski film. Logično, moja pričakovanja so bila majhna.
“Indijski Tarantino”, je nekdo omenil… Ne vem, v katerih prizorih je ta optimist našel podobnost s Tarantinom, kajti jaz sem iskal in iskal, našel pa nisem nič.
No, film je boljši od pričakovanj. Celo gledljiv. Za pričakovati je bilo, da brez glasbe in plesa ne bo šlo, vendar je režiser Vishal Bhardwaj te trenutke vsaj dobro tempiral. Po navadi Indijci zapojejo kar med streljanjem ali seksom, tukaj smo tem nepotrebnim stvarem bili priči pri poroki ali v disku. Tam kjer glasbo vsaj pričakuješ.
Kaminey je akcijska kriminalka. O dveh bratih, kot že povedano. Po očetovi smrti, sta poti dveh dvojčkov šli vsaka na svojo stran. Tisti dobri, s plesom opozarja na nevarnost AIDS-a. Ironično, svoji dekli nehote naredi otroka, ker ni uporabljal kondoma. Bila bi lepa družina, če le to dekle ne bi bila sestra nekega mafijskega politika. Tisti slabi, dela za tri gangsterske brate, ki se ukvarjajo predvsem s stavami in prirejanjih le teh. No, ena stava ne gre po načrtu. Vse te prigode vodijo do kitare in njenega polnega kovčka, katera bo zopet združila oba bratca.

OCENA: +2