Invictus, Whip It, The Men Who Stare at Goats, It's Complicated, Case 39

Invictus

Uf, kako Eastwood žuga s prstom proti rasni problematiki. Kot da bi bil plačan od Oprah. To je bilo sicer za pričakovati. Mandela je človek, ki je združil obe strani Južne Afrike. Tako smo do zdaj vsaj mislili… Heh, narobe. Pravi krivec je Matt Damon oz. njegova ragbi ekipa, ki je presenetljivo na krilih motivatorja Mandele, dobila svetovno prvenstvo, ki se je leta 1995 odvijalo v tej državi. Kaj takega se letos v nogometu ne more zgoditi. Ne le, da tokrat ni Mandele, ki ga je tukaj solidno odigral Morgan Freeman…, tokrat so zraven tudi naši fantje, ki bodo domačinom v finalu prekrižali račune, če ne že prej. Jep, preko športa se ustvarja zgodovina. Preko športa se dela politika. Preko športa dobiš volilce na svojo stran, le pravi morajo zmagati. To vejo tudi naši politiki. No, Pahor je ob zmagi moral čistiti čevlje, Mandela pa je dobil Nobelovo nagrado za mir. OCENA: 4

Whip It
Ne vem točno kje, ampak globoko v sebi skriva režijski debi Drew Barrymore tudi kultni potencial. Kako daleč bi lahko šla Barrynorova brez športa, lahko samo ugibamo. Kajti prav šport oz. v tem primeru žensko rolkanje a la Rollerball, naredi tipičen, že mnogokrat videni filmček, kjer odpadnik v moštvenem športu najde svoj prostor. Tokrat je Ellen Page tista, ki mora svoj novi hobi skrivati pred svojo staromodno mamo, katera je kariero svojo hčerke že našla v lepotnih tekmovanjih. Ampak mala Juno je borec. To že vemo iz vseh njenih filmov. Miss Amerike ji ni pisana na kožo, zato postane Miss Holly Rowlers. Mini zvezdnica najslabše ekipe v ligi. Hmmm, Drew Barrymore mi je končno postala všeč – Elenn Page na koncu z ekipo ne zmaga, niti ne zadrži novega fanta. Heh, pa le ni sam kliše. OCENA: -4

The Men Who Stare at Goats
Ewan McGregor je zopet Padowan. Kako postati Jedi, ga je nekoč že učil Liam Neeson, tokrat še enkrat poskuša George Clooney. Vendar McGregor ne bo rabil vrteti svetlobnega meča, dovolj bo le pogled. A View to Kill. Vsaj tako pravi bivši operativec Clooney, ki je v 70. letih sodeloval v tajnem vojaškem eksperimentu, kjer so izučevali mega-vojake. Vojake s para-psihološkimi sposobnostimi. “Brez koz, ni slave” sem zadnjič prebral na slovenskem reklamnem plakatu, pri tem pa se nasmehnil nelogičnosti prevoda – “No Goats, No Glory”. Ni važno. V filmu se itak nič ne jemlje resno. Sicer bi ta komedija bolje delovala, če bi bil posneta v 80-tih. V času, ko se še je iz Bljižnega vzhoda norčevalo. Ko Clooney in McGregor vedno bolj toneta v puščavo, postajata namreč vedno bolj podobna Chevy Chaseu in Dan Aykroydu iz Spies Like Us. No, smešna sta le toliko, kot sta to bila D. Hoffman in W. Beatty v Ishtaru. Za ta film pa vemo, da je bil proglašen za enega najslabših iz tega obdobja. OCENA: -3

It's Complicated
Na mojem Screenerju se je vsake toliko časa čez ekran pojavil napis “For Awards Consideration Only”. Ha? Kaj je zdaj že res dovolj decemberski termin predvajanja ali Meryl Streep v glavni vlogi, da začnejo tudi takšna sranja upati na filmske nagrade? OK, to moram priznati. Tokrat nisem bil do konca prepričan, katerega bo (znova kuharica) Streepova vzela. Ali sivega (v romantiki to pomeni – moder, prijazen, pameten) arhitekta ali pa svojega bivšega, sveže poročenega z mladenko ( v romantiki pomeni to – nastavljati svoje lepo telo in se hkrati afnati) ter očeta Streepovih otrok? No, deca so svojega favorita že našli – “oče in mama zopet seksata? Fuuj!? Dajte nam raje sveže spoliranega Steve Martina.” OCENA: 2

Case 39
Christian Alvart s svojo prvo selitvijo v Hollywood ni imel sreče. Renée Zellweger je res veliko ime na sceni, ampak slabše izbire vloge v hororju ne moreš narediti. Prav v vsaki sceni občutiš umetno prisotnost te igralke, ki svoji vlogi ni bila kos niti v prisotnosti male deklice. No, Alvart in ostali veljaki so to opazili, zato so s premiero čakali. Zopet ni bilo sreče. Čakali so dve leti – dve leti predolgo. Čakali so namreč tako dolgo, da jih je prehitel že Orphan. Case 39 sedaj zgleda, kot skupek scen, ki so jih v Orphanu zavrgli. Če kdo še zdaj ne ve - Case 39 je torej ženska verzija Omena, kjer Zellwegerova kot socialna delavka posvoji svoj primer. Deklico, katero sta starša hotela speči v peči. Jep, čarovnice lahko samo zažgeš. No, mi smo sicer takoj opazili, da sta starša hotela le dobro, ne glede na trud režiserja, ki nas je s psihopatskimi pogledi staršev hotel prepričati v nasprotno. Naša Lemon-face, ki v tem fahu pač nima izkušenj, pa seveda takoj podleže nedolžnim pogledom deklice. Zato najebejo prav vsi, ki se hudiču postavijo proti. In ja, najebemo tudi mi. OCENA: -2