Avatar, Everybody's Fine, Sherlock Holmes, The Informant!, The Time Traveler's Wife

Avatar
Za blog, pri katerem je že iz naslova razvidno, da se bo posvetil predvsem neodvisnim filmom, bi bilo večje pisarjenje o najdražjem filmu vseh časov nelogično. Kaj naj še rečem? Ogromno je bilo že napisanega. Tudi od strani kolegov blogerjev, ki jih lahko najdete tam na desni strani. Avatar je točno tak, kot sem ga pričakoval. Brez večjih pozitivnih presenečenj in brez razočaranj. Ob ogledu screenerja na TV, se moraš pač bolje posvetiti zgodbi, za katero pa ne bom rekel da je klišejska, ampak klasična. Večna zgodba o dobrem proti slabim, kjer pa so klišejski predvsem liki. OK, Cameron je rutinsko opravil svoj posel in se zato zasluženo še enkrat povzpel na filmski prestol. OCENA: +4


Everybody's Fine
Everybody's Fine je posnet za vse ljubitelje evropskih filmov. Za vse ljubitelje Giuseppe Tornatora. Moto tega rimejka je bil – “če je Stanno Tutti Bene (1990) edini film, ki ga še od tega odličnega režiserja niste gledali, pa vam bomo ga posneli mi. Še De Nira vam damo namesto Mastroianna.” Hvala vam Hollywood…
Po smrti njegove žene je sedaj De Niro tisti, ki mora povezovati svoje člane družine. Svoje štiri otroke, ki so razposajeni po celi Ameriki. Vsak s svojo uspešno kariero. No, ker so vsi tako zaposleni, se na vabilo očeta na starem domu ne pojavi nihče. Kar lahko naredi gospod Schmidt, lahko tudi gospod Goode. Seveda, De Niro reče Away I Go ter se odpravi po sledeh svojih otrok. Z vlakom in avtobusom, logično. Če bi to bilo letalo, ne bi bil to road film. In Everybody's Fine to sigurno je. V filmu ceste pa junak vedno spoznava neznance, kateri pa so to v tem primeru njegovi odrasli otroki. Vsak s svojimi težavi, vsak s svojimi skrivnostmi, katere so pred mamino smrtjo tako spretno skrivali pred svojim očetom. OCENA: -4

Sherlock Holmes
Vsega so krivi predfilmi. Nobenih presenečenj ni bilo, ko smo videli našega Sherlock Holmesa, kako se zgoraj brez boksa ter pri tem tudi uživa. Tega od tako prefinjenega lika nismo bili vajeni. Sicer je bilo logično – če kamero v roke vzame Guy Ritchie, potem ne moremo niti pričakovati “normalen” film. Heh, Sherlock Holmes mogoče ni tipičen Holmes, je pa čisti Hollywood blockbuster, pri katerem se opazi, da Ritchie tokrat prvič ni imel pri scenariju svojih prstov vmes. Kar ni niti slabo. Tako se je Ritchie lahko povsem posvetil svoji režiji, svojim slikam ter novim vizualnim idejam, ki pa jih je v tem projektu “preobrazba znamenitega, dolgočasnega detektiva v James Bonda” bilo kar nekaj. No, tu pa je tudi kot vedno odličen Robert Downey Jr… OCENA: -4

The Informant!
„OK, mogoče nisem povedal vsega po resnici…“. Te besede so za Matt Damona dovolj. S tem je po njegovem rešen vsak problem. Pri tem, pa bi ravno on moral vedeti najbolje. Crichtona in Grishama obvlada na pamet in zato ve, kako sistem deluje. No, prav iz fikcije on dobiva svoje ideje. Korupcija, izsiljevanje in cenovna dogovarjanja med konkurencami… vse to v njegovem podjetju. Takemu izkušenemu človeku seveda to ne uide. Potrebno bo krojiti pravico po svoje. Z informacijami, ki bodo zanimive predstavnikom FBI. Tudi z lažjo, če bo treba.
Jep, tako postane Damon The Informant! Najslabši pogodbeni agent v zgodovini FBI. Steve Soderbergh se je tem resničnim dogodkom posvetil s komičnim tonom. Predvsem Damon, ki je te odvečne kilograme odlično uporabil v obeh lanskih filmih (Invictus), je tisti mejnik med realnostjo in politično satiro, kjer kot agenti tavamo v temi in se sprašujemo, koliko je tukaj sploh resnice. Damon sicer sploh ni tako budalo, kot bi si to mogoče mislili, če bi samo ocenjevali po filmskem plakatu. Človek je izobražen, pameten… le laže kot Ostržek. In če ne bi bilo tistega njegovega odličnega off glasa, kateri nam dokončno razjasnijo manjkajoče dele v Damonovi glavi, bi ta pričakovan film razočaral še bolj. OCENA: 3

The Time Traveler's Wife
Tudi ko ponudiš čisto fantazijo, se moraš držati logike. Nekih pravil, ki nerealnost naredijo bolj logično. Če nam hočeš dopovedati, da nekdo zaradi genetske napake skače med prostorom in časom, to povej jasno, pri tem pa se drži tistega, kar si pred desetimi minutami zapovedal kot zakon “potovanja skozi čas”. Ne, Nemec Schwentke tega ni uspel. Še več, The Time Traveler’s Wife smatram kot najslabše režiran film zadnjega leta. Če iz že napisane ideje (knjiga Audreya Niffeneggera) potegneš tako bledo malenkost, potem si ta naslov tudi zaslužiš. Ne samo scenaristične luknje, tudi kemija med popotnikom Bano in njegovo ženo (antipatično) McAdams nikakor ne štima. Da o samem razpletu sploh ne govorim… OCENA: 2