Naslov: Das weisse Band - Eine deutsche Kindergeschichte (The White Ribbon) - Leto: 2009 - Država: Avstrija, Nemčija, Francija - Žanr: Drama, Misterij, Krimi - Dolžina: 144 min. - Režija: Marc Webb - Igrajo: Josef Bierbichler, Burghart Klaußner, Susanne Lothar, Ulrich Tukur, Wolfgang Böck - imdb
Če pogledamo na dosedanja dela, se je Haneke vedno posvetil le posamezniku (OK, 71 Fragmente einer Chronologie des Zufalls ne šteje…) ali družini. Tokrat je naredil izjemo. Sicer logično, saj se v Das Weisse Band v prvi vrsti postavlja vprašanje “kdo je storilec?” - hja, kaj pa bi delala Holmes ali Poirot, če bi imela le dva ali tri osumljence.
Film se začne z misteriozno nesrečo zdravnika, katera že naslednji dan gre nekoliko v pozabo. V mlinu se namreč smrtno ponesreči delavka. No, nepojasnjenih dogodkov je vedno več in vsak dogodek je grozovitejši od prejšnjega. Jasno, kdo pozna Haneka, ve – nekatera vprašanja bodo ostala odprta, ampak to nam na koncu niti ni pomembno. Mi svoje odgovore dobimo. Natančno spoznamo vse pomembne prebivalce v tej vasici in si s tem sami določimo koliko in kdo je kaj kriv.
“Vse točne dogodke se niti ne spomnim prav točno…”, začne glas preko slike vaškega učitelja, ki jih v filmu šteje 31 let, po glasu sodeč, pa je sedaj že v krepkih zrelih letih.
In kdo pozna Haneke, ve – režiser se ne bo ubadal samo z “detektivskimi” stvarmi. Niti malo. Haneke si je vzel čas. V vse te nejasnosti je mojstrsko vpletel tudi “ljubezensko” zgodbo (film se dogaja tik pred prvo svetovno vojno – takrat je dvorjenje izgledalo nekoliko drugače), pa kroniko delavske družine od tragičnega začetka, do tragičnega konca, katerega je Haneke opazoval le iz daljave. Pa vplet nedolžnih otrok in vprašanja “kaj je to smrt?” ali prevzemanje odgovornosti pri preživljanju nebogljenega ptička…
V vasi, kjer imajo besedo le moški, so ženske samo statistke. Otroci veljajo še manj. Pri tem ne moti niti nekaj klišejev, kot je župnik, ki s palico uči pravo vero ali cenjeni oče, ki zlorablja svojo hčer… vse to v temačni, črno-beli atmosferi v kateri za razliko od prejšnjih Hanekovih del ne doživimo krvavih šok momentov. Haneke se tukaj drži nazaj, pri tem pa vzbuja še bolj srhljivo ozračje. Šok moment je tukaj otrok privezan posteljo, škripajoča tla v stari hiši, zaprta vrata za katerimi slišimo bičanje otroka ali poučna zgodbica očeta, katera privede otroka do solz.
Ko je padla Zlata palma, so Avstrijci bili sigurni – “tretja zaporedna oskar nominacija je sigurna…”. Hja, če le Nemci ne bi bili hitrejši in to mojstrovino pred nosom ukradli svojim južnim sosedom.
OCENA: -5
Če pogledamo na dosedanja dela, se je Haneke vedno posvetil le posamezniku (OK, 71 Fragmente einer Chronologie des Zufalls ne šteje…) ali družini. Tokrat je naredil izjemo. Sicer logično, saj se v Das Weisse Band v prvi vrsti postavlja vprašanje “kdo je storilec?” - hja, kaj pa bi delala Holmes ali Poirot, če bi imela le dva ali tri osumljence.
Film se začne z misteriozno nesrečo zdravnika, katera že naslednji dan gre nekoliko v pozabo. V mlinu se namreč smrtno ponesreči delavka. No, nepojasnjenih dogodkov je vedno več in vsak dogodek je grozovitejši od prejšnjega. Jasno, kdo pozna Haneka, ve – nekatera vprašanja bodo ostala odprta, ampak to nam na koncu niti ni pomembno. Mi svoje odgovore dobimo. Natančno spoznamo vse pomembne prebivalce v tej vasici in si s tem sami določimo koliko in kdo je kaj kriv.
“Vse točne dogodke se niti ne spomnim prav točno…”, začne glas preko slike vaškega učitelja, ki jih v filmu šteje 31 let, po glasu sodeč, pa je sedaj že v krepkih zrelih letih.
In kdo pozna Haneke, ve – režiser se ne bo ubadal samo z “detektivskimi” stvarmi. Niti malo. Haneke si je vzel čas. V vse te nejasnosti je mojstrsko vpletel tudi “ljubezensko” zgodbo (film se dogaja tik pred prvo svetovno vojno – takrat je dvorjenje izgledalo nekoliko drugače), pa kroniko delavske družine od tragičnega začetka, do tragičnega konca, katerega je Haneke opazoval le iz daljave. Pa vplet nedolžnih otrok in vprašanja “kaj je to smrt?” ali prevzemanje odgovornosti pri preživljanju nebogljenega ptička…
V vasi, kjer imajo besedo le moški, so ženske samo statistke. Otroci veljajo še manj. Pri tem ne moti niti nekaj klišejev, kot je župnik, ki s palico uči pravo vero ali cenjeni oče, ki zlorablja svojo hčer… vse to v temačni, črno-beli atmosferi v kateri za razliko od prejšnjih Hanekovih del ne doživimo krvavih šok momentov. Haneke se tukaj drži nazaj, pri tem pa vzbuja še bolj srhljivo ozračje. Šok moment je tukaj otrok privezan posteljo, škripajoča tla v stari hiši, zaprta vrata za katerimi slišimo bičanje otroka ali poučna zgodbica očeta, katera privede otroka do solz.
Ko je padla Zlata palma, so Avstrijci bili sigurni – “tretja zaporedna oskar nominacija je sigurna…”. Hja, če le Nemci ne bi bili hitrejši in to mojstrovino pred nosom ukradli svojim južnim sosedom.
OCENA: -5
Ni komentarjev:
Objavite komentar