Orphan
Ste opazili že to novo foro v novejših grozljivkah? Lik, po navadi ženska se v kopalnici postavi pred omarico z ogledalom. Odpre vratca in iz omarice nekaj vzame (mnogokrat tablete). Ko vratca počasi zapira nazaj, vsi izkušeni horor mački pričakujemo nenavadno grozljivo pojavo v odsevu ogledala. Ne v novih hororjih! Napeto čakanje na nič. Kot da nam režiserji hočejo povedati: “Heh, ste mislili da bom uporabljal izrabljene klišeje? Moj film je nekaj več kot navaden stereotip”.
No, osnovna premisa Orphana je vse prej kot nerabljena - na videz prijazen otrok se spremeni v hudiča. Hmm…, ne spomnim se na noben podoben film…
Zakonca Coleman sledita trendu ter si novega otroka nabavita kar v sirotišnici. Jasno, izbere se najstarejši čudak. Vsi so na koncu razočarani nad 10-letno deklico Esther (odlična Isabelle Fuhrman), ker je bila drugačna, pa čeprav so to vsi od nje pričakovali. Jep, tudi tokrat vse po starem. Pa vendar režiserju Jaume Collet-Serrasu uspe iz tega potegniti maksimum. Ravno toliko, da se človek sekira. Ravno toliko, da ti mala gre smrtno na živce. In ravno toliko, da celo sočustvuješ z likom mame, za katero si vsi drugi mislijo da je nora.
Če bi se Orphan imenoval Koji. Bil posnet na Japonskem. Črnolasa deklica pa bi namesto iz Rusije prihajala iz Tajske, bi film že zdavnaj veljal kot mojstrovina. Tako pa je le še eden izmed mnogih iz Hollywooda.
OCENA: +3
Julie & Julia
Začel bom z opozorilom – ne glejte tega filma lačni!
Vsake toliko časa se pojavi nova zvezda TV kuhanja. Tudi pri nas opažam vedno več oddaj, kjer pa so kuharji le statisti. Off-glas jih komandira kaj naj počnejo. In če je kdo mislil, da se je vso to TV kuhanje začelo z Jamie Oliverjem ali z Jackie Chanom, se moti.
Julia Child (Merryl Streep) je to počela že v 60tih in takrat v Ameriki povzročila pravo kuharsko revolucijo. Svojim gledalcem je prikazala umetnost francoskega kuhanja, katerega je spisala že v svoji debeli kuharski knjigi. Do TV zvezde mi niti ne pridemo. Nora Ephron gre na začetek. Do časov, ko se Childova skupaj s svojim možem, ameriškim diplomatom, preseli v Pariz. Ker pa je Pariz dolgočasen, se Julia Child začne učiti kuhati. V tem je tako dobra, da se skupaj z dvema kolegicama odloči napisati kuharsko knjigo. Mnogo let pozneje se ta knjiga smatra kot klasika. Doživela je že ogromno ponatisov. Tudi Julie (Amy Adams), ki se službeno spopada z demoni 9/11 tragedije, je nad recepti navdušena. Prav tako kot njena vzornica, je tudi Julie našla svojo odrešitev pred dolgočasnostjo v kuhanju. In ja, tudi ona ima talent za pisanje. Childova je za objavljanje svojih idej kuhanja potrebovala veliko živcev, dela in sreče. Sedaj imamo bloge, kjer lahko v hipu vsak postane pisatelj. “Že vem. Ne bom postala razočarana gospodinja, čeprav nastopam v Sex in the City situaciji”, se spomni skoraj 30-letna Julie. “Eno leto bom pisala blog, kjer bom probala vse recepte iz te 700-strani debele knjige”. Logično, blog postane hit.
Streepova zopet velja kot ena glavnih kandidatk pri oskarjih. Če si prej ne boste privoščili originala na Youtubu, boste mislili da v njeni vlogi pretirava. Parodira, kot Dan Akroyd v Saturday Night Live-u.
Dve resnični zgodbi, obe posneti po svojih knjigah, bi se lahko predvajali tudi vsaki v svojem filmu. Povezava je le knjiga in ljubezen do kuhanja. No, meni je najbolj realen bil spor med možem in blogerko, kjer ji mož očita: “samo ta blog ti gre še po glavi. Pišeš neznancem, pri tem pa je vprašanje, če te sploh kdo bere…”. Jep, to mi je bilo znano.
Bon appétit! OCENA: 3
Surrogates
Zakaj bi kdo hotel svojo življenje prebiti na kavču ali priklenjen na posteljo? Zakaj bi radost svojega življenja pustili živeti drugim? OK, skozi Surrogate oz. nadomestke, kateri sedaj živijo namesto nas (98%), baje čutimo in doživljamo vse, kar bi doživeli tudi v realnosti. Hmm, vseeno mi ne gre iz glave končna scena, kjer človek prestrašeno pride iz svojega stanovanja ter se z odprtimi usti čudi “Vau, pločnik. Glej, drevo in sonce…”.
Preko nadomestkov lahko živiš življenje, kot si ga vedno hotel živeti. Bruce Willis si je zaželel lase in poklic detektiva. (kdo si potem zaželi delo smetarja?). Ostaja brez dela, saj je zaradi novega načina življenja kriminal čisto upadel (še ena zelo nelogična zadeva). No, vse do trenutka, ko nekdo izumi super orožje, s katerim lahko skozi nadomestnega robota pokonča njegovega lastnika.
Joj, kakšno razočaranje. Pa tako veliko se je obetalo. Vsaj leto dni nazaj, ko smo še vedeli samo – Sci-fi, Bruce Willis in Jonathan Mostow (Breakdown, Terminator 3). Ampak ta kombinacija nam je bila že dovolj. Leto kasneje, nam je iz minute v minuto bilo vedno slabše in iz minute v minuto sem si vedno bolj želel nadomestnega robota, ki bi si to stvar ogledal namesto mene. OCENA: -2
Ste opazili že to novo foro v novejših grozljivkah? Lik, po navadi ženska se v kopalnici postavi pred omarico z ogledalom. Odpre vratca in iz omarice nekaj vzame (mnogokrat tablete). Ko vratca počasi zapira nazaj, vsi izkušeni horor mački pričakujemo nenavadno grozljivo pojavo v odsevu ogledala. Ne v novih hororjih! Napeto čakanje na nič. Kot da nam režiserji hočejo povedati: “Heh, ste mislili da bom uporabljal izrabljene klišeje? Moj film je nekaj več kot navaden stereotip”.
No, osnovna premisa Orphana je vse prej kot nerabljena - na videz prijazen otrok se spremeni v hudiča. Hmm…, ne spomnim se na noben podoben film…
Zakonca Coleman sledita trendu ter si novega otroka nabavita kar v sirotišnici. Jasno, izbere se najstarejši čudak. Vsi so na koncu razočarani nad 10-letno deklico Esther (odlična Isabelle Fuhrman), ker je bila drugačna, pa čeprav so to vsi od nje pričakovali. Jep, tudi tokrat vse po starem. Pa vendar režiserju Jaume Collet-Serrasu uspe iz tega potegniti maksimum. Ravno toliko, da se človek sekira. Ravno toliko, da ti mala gre smrtno na živce. In ravno toliko, da celo sočustvuješ z likom mame, za katero si vsi drugi mislijo da je nora.
Če bi se Orphan imenoval Koji. Bil posnet na Japonskem. Črnolasa deklica pa bi namesto iz Rusije prihajala iz Tajske, bi film že zdavnaj veljal kot mojstrovina. Tako pa je le še eden izmed mnogih iz Hollywooda.
OCENA: +3
Julie & Julia
Začel bom z opozorilom – ne glejte tega filma lačni!
Vsake toliko časa se pojavi nova zvezda TV kuhanja. Tudi pri nas opažam vedno več oddaj, kjer pa so kuharji le statisti. Off-glas jih komandira kaj naj počnejo. In če je kdo mislil, da se je vso to TV kuhanje začelo z Jamie Oliverjem ali z Jackie Chanom, se moti.
Julia Child (Merryl Streep) je to počela že v 60tih in takrat v Ameriki povzročila pravo kuharsko revolucijo. Svojim gledalcem je prikazala umetnost francoskega kuhanja, katerega je spisala že v svoji debeli kuharski knjigi. Do TV zvezde mi niti ne pridemo. Nora Ephron gre na začetek. Do časov, ko se Childova skupaj s svojim možem, ameriškim diplomatom, preseli v Pariz. Ker pa je Pariz dolgočasen, se Julia Child začne učiti kuhati. V tem je tako dobra, da se skupaj z dvema kolegicama odloči napisati kuharsko knjigo. Mnogo let pozneje se ta knjiga smatra kot klasika. Doživela je že ogromno ponatisov. Tudi Julie (Amy Adams), ki se službeno spopada z demoni 9/11 tragedije, je nad recepti navdušena. Prav tako kot njena vzornica, je tudi Julie našla svojo odrešitev pred dolgočasnostjo v kuhanju. In ja, tudi ona ima talent za pisanje. Childova je za objavljanje svojih idej kuhanja potrebovala veliko živcev, dela in sreče. Sedaj imamo bloge, kjer lahko v hipu vsak postane pisatelj. “Že vem. Ne bom postala razočarana gospodinja, čeprav nastopam v Sex in the City situaciji”, se spomni skoraj 30-letna Julie. “Eno leto bom pisala blog, kjer bom probala vse recepte iz te 700-strani debele knjige”. Logično, blog postane hit.
Streepova zopet velja kot ena glavnih kandidatk pri oskarjih. Če si prej ne boste privoščili originala na Youtubu, boste mislili da v njeni vlogi pretirava. Parodira, kot Dan Akroyd v Saturday Night Live-u.
Dve resnični zgodbi, obe posneti po svojih knjigah, bi se lahko predvajali tudi vsaki v svojem filmu. Povezava je le knjiga in ljubezen do kuhanja. No, meni je najbolj realen bil spor med možem in blogerko, kjer ji mož očita: “samo ta blog ti gre še po glavi. Pišeš neznancem, pri tem pa je vprašanje, če te sploh kdo bere…”. Jep, to mi je bilo znano.
Bon appétit! OCENA: 3
Surrogates
Zakaj bi kdo hotel svojo življenje prebiti na kavču ali priklenjen na posteljo? Zakaj bi radost svojega življenja pustili živeti drugim? OK, skozi Surrogate oz. nadomestke, kateri sedaj živijo namesto nas (98%), baje čutimo in doživljamo vse, kar bi doživeli tudi v realnosti. Hmm, vseeno mi ne gre iz glave končna scena, kjer človek prestrašeno pride iz svojega stanovanja ter se z odprtimi usti čudi “Vau, pločnik. Glej, drevo in sonce…”.
Preko nadomestkov lahko živiš življenje, kot si ga vedno hotel živeti. Bruce Willis si je zaželel lase in poklic detektiva. (kdo si potem zaželi delo smetarja?). Ostaja brez dela, saj je zaradi novega načina življenja kriminal čisto upadel (še ena zelo nelogična zadeva). No, vse do trenutka, ko nekdo izumi super orožje, s katerim lahko skozi nadomestnega robota pokonča njegovega lastnika.
Joj, kakšno razočaranje. Pa tako veliko se je obetalo. Vsaj leto dni nazaj, ko smo še vedeli samo – Sci-fi, Bruce Willis in Jonathan Mostow (Breakdown, Terminator 3). Ampak ta kombinacija nam je bila že dovolj. Leto kasneje, nam je iz minute v minuto bilo vedno slabše in iz minute v minuto sem si vedno bolj želel nadomestnega robota, ki bi si to stvar ogledal namesto mene. OCENA: -2
Brez skrbi, beremo te, samo da ne komentiramo (vedno). :) Kar tako naprej.
OdgovoriIzbrišiMeni je bil Orphan totalno zanič, eden slabših filmov leta, Surrogates pa super zabava, eden boljših filmov leta. Julia pa nekje vmes.
OdgovoriIzbriši@Iztok - uf, hvala Juliji. Drugače bi imela čisto drugačne poglede na kvaliteto filmov.
OdgovoriIzbrišiHvala Filmoljub. Vsaj nekdo...