Inglourious Basterds

Naslov: Inglourious Basterds - Leto: 2009 - Država: ZDA, Nemčija - Žanr: Drama, Vojna, Akcija - Dolžina: 153 min. - Režija: Quentin Tarantino - Igrajo: Brad Pitt, Mélanie Laurent, Christoph Waltz, Eli Roth, Michael Fassbender, Diane Kruger, Daniel Bruhl, Til Schweiger, Mike Myers - imdb

Najverjetneje je krivec Tarantinov prijatelj R. Rodrigues, kateri si je kraljevski naslov dovolil uporabiti v tretjem delu El mariachia. Once Upon a Time… Nekoč sem že o tem pisal, kako si ta naslov lahko lastijo le najboljši filmi. Filmi, ki bodo za vselej predstavljali svojo državo, katera je napisana na koncu tega naslova. Jep, Bilo je nekoč v Ameriki, Kitajski, Indiji, Zahodu… in ja, na žalost tudi v Mehiki. Tako si Tarantino ni upal postaviti na mesto Inglourious Basterds raje besede Once Upon a Time in Europe. Naslova, ki tako bode v oči. Film bi si takšen naslov zaslužil. Ampak ne, bilo bi preveč očitno.
Za njega je bil ta stavek le uvod v sijajni scenarij. In prav v uvodu nas Tarantino zopet opomni na njegovo veliko ljubezen – film. Kajti, zopet se poklanja. V Kill Bill-u se je klanjal azijskim nindžam z Bruce Leejem in njegovo rumeno trenirko na čelu. Death Proof je bil hommage B-filmom iz 70-tih let. Tokrat so na vrsti špageti. Western špageti. Glasba Ennio Morricona in prvo “Sergio Leone” poglavje, ki nas spominja na Lee Van Cleefa in ubogega meksikanca iz Dober, grd, hudoben. Tudi tam kavboj ne vlači pištole nad slabšim. Dovolj so že besede. Tako kot tukaj, ko se na domu francoske družine pojavi lovec na žide Hans Landa. Nacist s srcem. Srce pa bije za Hitlerja. Landa nima rad židov, zato pa ljubi mleko. Dalj časa ga pije, bolj se francoski kmet trese. 20-minut prefinjenega oralnega mučenja nam mine v trenutku.
Logično - tempo, ki ga Tarantino ni mogel zdržati vseh 150 minut. Tisti minus pred petico gre v zaslugo predvsem drugi plati zgodbe. Naslovni zgodbi. Sicer je pul-ducata žigosanih pod poveljstvom Brada Pitta zelo zabavna druščina, vendar se režiser svojim “barabam” posveti še najmanj od vseh svojih likov. Če že, pa so nekatere scene, kot je predstavitvena sekvenca psihopatskega Till Schweigera, izpadle preveč posiljene. Preveč Tarantinovske.
No, tudi slabih strani je hitro konec. Predvsem takrat, ko film zaide v filmska nebesa, ki so skrita v neki kletni gostilni. Ko nastopi obračun pred koncem. Finalni obračun v polfinalu. In ko že pomisliš, da boljše tekme ne more biti, nas maestro zopet prepriča v nasprotno. In kje je lahko boljši prostor za zadnjo poglavje, kot pa kinodvorana? Vsi so povabljeni na propagandi film Stolz der Nation. Herojska zgodba nemškega pardona na Vassili Zaitseva. Film, ki bi si ga v celoti z veseljem ogledal tudi sam (odlična sekvenca v ozadju, kjer junak Brühl pod ovacijami publike v tla rezbari haklkrojc). Med gledalci sta Goebbels in Hitler in vsi, ki so do tega konca kovali maščevanje, željo po skalpih in okusu po mleku.
In če je bil lansko leto oskar za stransko vlogo rezerviran in predčasno oddan H. Leadgeru, je letos stvar ista. Lani – Joker, letos – Hans Landa.

OCENA: -5