Naslov: Ballast- Leto: 2008 - Država: ZDA - Žanr: Drama - Dolžina: 96 min. - Režija: Lance Hammer - Igrajo: Micheal J. Smith Sr., JimMyron Ross, Tarra Riggs - imdb
Če pogledamo v slovar slovenskega knjižnega jezika pomeni beseda “balast” naslednji dve stvari – nekoristna stvar (navlaka) in material za obtežitev. Pomen besede bi za film lahko veljal v obeh primerih. Film se na nas obteži in nas vleče vedno bolj dol, globoko v praznino samote in praznine. Vprašanje je tisto z “navlako”, kdo izmed treh glavnih likov je tukaj nekoristen?
Dobitnik nagrade za režijo na lanskem Sundance festivalu nam tukaj stvari nekoliko otežuje. Koristen pravzaprav ni nihče. Hja, tako kot Melissa Leo v Frozen River, katera pa si je svoj hobi na koncu vseeno našla. Tu, v prav isti vukojebini, v prav istih propadlih hišah, v prav isti hladnoči pozabljene in zakrite Amerike kot v omenjenem filmu, se ne živi prav nič. OK, spreglejmo podatek, da je tukaj vseeno govora o črncih… V Ballastu je vse mrtvo.
Tako kot brat tihega Lawrenca, ki po samomoru že dneve mrtev leži v svoji sobi. Ker dvojčki spadajo skupaj, se ustreli še Lawrence. Njemu to početje ne gre tako dobro od rok, kot njegovemu bratu – preživi. A le na pogled. V notranjosti je mrtev. Tako niti ne trzne, ko se s pištolo v roki na vratih pojavi njegov nečak. Mini-gangster, ki se je zadolžil pri napačnih mladeničih. Njegova mati, se za smrt bivšega moža ne sekira preveč. Brez službe (logično) ji je ostala le majhna trgovina, nad katero dobi sedaj lastništvo. Le polovico, druga polovica je od Lawrenca. Trgovina pa nihče noče. Vsi bi raje ležali na kavču ali se drogirali.
Lance Hammer je to posnel kar v Dogma stilu. Pravilna odločitev – v tej brezupnosti in pustoti, je tresoča ročna kamera edina realistična. “Zakaj ti liki tako malo govorijo?”, bi se lahko kdo vprašal. “Heh, ne vidiš kako miga kamera? Ko snemaš tako, potem snemaš art in takrat ne rabiš zgodbe”, so vedno znova v zmoti ti mladi nadarjeni režiserji.
OCENA: +3
Če pogledamo v slovar slovenskega knjižnega jezika pomeni beseda “balast” naslednji dve stvari – nekoristna stvar (navlaka) in material za obtežitev. Pomen besede bi za film lahko veljal v obeh primerih. Film se na nas obteži in nas vleče vedno bolj dol, globoko v praznino samote in praznine. Vprašanje je tisto z “navlako”, kdo izmed treh glavnih likov je tukaj nekoristen?
Dobitnik nagrade za režijo na lanskem Sundance festivalu nam tukaj stvari nekoliko otežuje. Koristen pravzaprav ni nihče. Hja, tako kot Melissa Leo v Frozen River, katera pa si je svoj hobi na koncu vseeno našla. Tu, v prav isti vukojebini, v prav istih propadlih hišah, v prav isti hladnoči pozabljene in zakrite Amerike kot v omenjenem filmu, se ne živi prav nič. OK, spreglejmo podatek, da je tukaj vseeno govora o črncih… V Ballastu je vse mrtvo.
Tako kot brat tihega Lawrenca, ki po samomoru že dneve mrtev leži v svoji sobi. Ker dvojčki spadajo skupaj, se ustreli še Lawrence. Njemu to početje ne gre tako dobro od rok, kot njegovemu bratu – preživi. A le na pogled. V notranjosti je mrtev. Tako niti ne trzne, ko se s pištolo v roki na vratih pojavi njegov nečak. Mini-gangster, ki se je zadolžil pri napačnih mladeničih. Njegova mati, se za smrt bivšega moža ne sekira preveč. Brez službe (logično) ji je ostala le majhna trgovina, nad katero dobi sedaj lastništvo. Le polovico, druga polovica je od Lawrenca. Trgovina pa nihče noče. Vsi bi raje ležali na kavču ali se drogirali.
Lance Hammer je to posnel kar v Dogma stilu. Pravilna odločitev – v tej brezupnosti in pustoti, je tresoča ročna kamera edina realistična. “Zakaj ti liki tako malo govorijo?”, bi se lahko kdo vprašal. “Heh, ne vidiš kako miga kamera? Ko snemaš tako, potem snemaš art in takrat ne rabiš zgodbe”, so vedno znova v zmoti ti mladi nadarjeni režiserji.
OCENA: +3
Prejšnji teden sem si tole delo tudi sam ogledal. Film je sicer precej zadovoljiv izdelek, če gledamo s kakšnim proračunom in igralsko zasedbo je operiral Hammer, a za moje pojme, je film preveč objektiven, nečloveški. Redkokdaj sem čutil povezanost s katerim od likov, tudi kamera iz roke k temu ni ravno pripomogla. Kar se tiče dialogov, morda igralci res govorijo malo, a po drugi strani sem prepričan, da bi v primeru dejanskega takšnega razpleta pogovor zgledal podobno. Menim, da bi film občutno izboljšala dobra, čustvena glasbena podlaga (nekaj v stilu Mansella). Drugače pa dobro napisano, morda se le ne strinjam ravno z zadnjim odstavkom, saj menim, da so dialogi precej realni in razmeram ustrezajoči in ne potrebujejo brezzveznih "pojasnjevalnih" stavkov. Me je pa (pozitivno) presenetil konec filma, precej drzna izbira konca, saj ponavadi spremljano nekakšne bombastično katarzične zaključke, v katerih vsi priznajo vse, a tu je konec stvaren in prikazuje dejansko stanje.
OdgovoriIzbrišiImaš prav, tudi s koncem (katerega sem pa pričakoval) in tudi s tvojo kritiko na mojo kritiko nemega minimalizma. No, takega občutka se pač pri takih filmih ne morem znebiti. Svojo nedogajanje hočejo kompenzirati ali opravičiti z umetniškim ali celo "nisem imel več denarja" pristopom. Pri tem pa so napisane besede najcenejša oblika izdelovanja dobrih filmov. Zame je še vedno najbolj pomemben scenarij (ne zgodba, ampak besede oz. dialogi). Sicer včasih paše tudi takšen tihi filmček... le včasih jih verjetno pogledam preveč za mojo prebavo.
OdgovoriIzbriši