Flugten

Naslov: Flugten - Leto: 2009 - Država: Danska - Žanr: Drama, Triler - Dolžina: 114 min. - Režija: Kathrine Windfeld - Igrajo: Iben Hjejle, Lars Mikkelsen, Faegh Zamani - imdb

To, da Danci nimajo radi preveč muslimanov, vemo že iz njihov karikatur. Še svojega premiera so postavili na mesto generalnega sekretarja Nata, samo da bi lahko bolje pomagali pri izboljševanju sveta. In res. Danci so v vojni proti terorizmu. Vojna jim ne da miru. Doma se z vojno obračuna z umetnostjo. Ko niso stripi, je film.
Že v začetku leta sem pisal o “mali vojakinji”, ki se travmatizirana vrne domov iz Iraka. V mirni okoliš, s katerim pa si ne ve kaj početi. Ženska je rabila vojno.
Še letos bomo lahko priča ameriškemu rimejku filma Susan Bier. V Brødre oz. Brothers bodo danske zvezdnike zamenjali Gyllenhaal, Portmanova in Maguire. Drugo bo ostalo isto. Logično, Danska vojska = Ameriška vojska.
No, prav z Brødre, bi se Flugten lahko najbolj primerjal. Tudi tukaj Talibani ugrabijo Danca. Novinarko, ki je rinila nos tja, kamor ne bi smela. Ker pa nam že sam naslov (Pobeg) pove, da talka ne bo končala kot mož Angeline Jolie, se tudi tukaj vrnemo domov. Na Dansko. Ženska v hipu postane heroj. “Še nobenemu ni uspelo pobegniti od Talibanov”, se čudijo kolegi. Tudi novinarka se počuti junaško. Tako samozavestno, da o tem napiše celo knjigo. Jasno, bestseller. Pri vsem tem pa je pozabila omeniti eno majčkeno stvar. Pobegnila ni samo s svojo pomočjo. Ne, pomagal ji je Taliban junior, ki je imel preveč dobro srce za kruto rezanje prstov talki. “Ne bom te nikoli pozabila…” mu v slovo dahne blondinka. “Hmmm, za to bom že sam poskrbel”, si misli mladi Nazir, pri tem pa že pakira svojo culo za svojo pot do Danske. In This World, kjer kontejner zamenja streha tovornjaka.
In kje najde ubogi muslimanček na koncu svojo novo domovino? Jasno, pri sosedih Švedih, kateri že upajo na pridobitev novega nogometnega reprezentanta.
Bi radi še en dokaz rasizma? Poglejte plakat – glavno vlogo igra Nazir, vendar Danci vseeno raje dajo na plakat 2X isto blondinko, kot pa črne, skodrane lase.

OCENA: +3

Gamer

Naslov: Gamer - Leto: 2009 - Država: ZDA - Žanr: Akcija - Dolžina: 95 min. - Režija: Mark Neveldine, Brian Taylor - Igrajo: Gerard Butler, Amber Valletta, Michael C. Hall, Kyra Sedgwick - imdb

Dajte no, dečki! Ne se zafrkavati. Tokrat ste šli absolutno predaleč. Ne imejte nas za norca, predvsem pa se ne norčujte iz filmov. Malo rešpekta prosim. Vsak slab film ima vsaj nekaj dobrega. Vaš film, ki pa je povrh vsega še namerno “slab”, ne prinaša ničesar dobrega. Prinese le eno veliko vprašanje: “zakaj bi se kdo odločil posneti najslabši film vseh časov?”
OK, s Trashom se da zaslužiti. To tvorca Cranka že vesta. Prav zaradi tega bomo sedaj priča vsakoletnemu novemu nadaljevanju. Kot Žaga. Iz leta v leto slabše. No, ko se dvojec Mark Neveldine in Brian Taylor ne bo odločil za nadaljevanje, bomo dobili pač Gamera. Prvo-osebno streljačino. Igrico, ki ima toliko zgodbe kot Serious Sam ter se ponaša z grafiko iz prvega Unreal dela.
Gerald Butler je obsojenec. Dosmrtna zaradi umora. Na srečo se je našel novi Bill Gates, novi ameriški alfa in omega, računalniški genij, ki ima za ponuditi več kot sam predsednik. Ponuja rešitev, kako bi se lahko na umor pozabilo. “Potrebno bo ubiti 300 ljudi, pa boš svoboden”, se važi Dexterjeva faca, ki se propagandno pojavlja na vsakem koraku. V realni online igri, gledani bolj od Kmetije, se je potrebno boriti za preživetje. Saj vemo, kot že v mnogih filmih (beri - The Tournament). No, tukaj Butler, ki je “zunaj” popularen kot Truman in ki se o svoji popularnosti zaveda toliko kot Jim Carrey, o svoji usodi ne odloča sam. Pomaga mu roka. Roka na miški razvajenega, bogataškega najstnika, ki si je svoj lik Butlerja kupil ter ga sedaj vodi skozi ogenj na poti do “varne točke”.
Je potrebno še sploh omeniti, da je Butler nedolžen? Da je na poti do svoje manekenske žene in hčerke? Da mu pomagajo Cyber punkerji (raperi), katere nočejo postati web sužnji? Mislim, da vam je to bilo jasno že takrat, ko sem omenil “najslabši film vseh časov”.

OCENA: +1

Inglourious Basterds

Naslov: Inglourious Basterds - Leto: 2009 - Država: ZDA, Nemčija - Žanr: Drama, Vojna, Akcija - Dolžina: 153 min. - Režija: Quentin Tarantino - Igrajo: Brad Pitt, Mélanie Laurent, Christoph Waltz, Eli Roth, Michael Fassbender, Diane Kruger, Daniel Bruhl, Til Schweiger, Mike Myers - imdb

Najverjetneje je krivec Tarantinov prijatelj R. Rodrigues, kateri si je kraljevski naslov dovolil uporabiti v tretjem delu El mariachia. Once Upon a Time… Nekoč sem že o tem pisal, kako si ta naslov lahko lastijo le najboljši filmi. Filmi, ki bodo za vselej predstavljali svojo državo, katera je napisana na koncu tega naslova. Jep, Bilo je nekoč v Ameriki, Kitajski, Indiji, Zahodu… in ja, na žalost tudi v Mehiki. Tako si Tarantino ni upal postaviti na mesto Inglourious Basterds raje besede Once Upon a Time in Europe. Naslova, ki tako bode v oči. Film bi si takšen naslov zaslužil. Ampak ne, bilo bi preveč očitno.
Za njega je bil ta stavek le uvod v sijajni scenarij. In prav v uvodu nas Tarantino zopet opomni na njegovo veliko ljubezen – film. Kajti, zopet se poklanja. V Kill Bill-u se je klanjal azijskim nindžam z Bruce Leejem in njegovo rumeno trenirko na čelu. Death Proof je bil hommage B-filmom iz 70-tih let. Tokrat so na vrsti špageti. Western špageti. Glasba Ennio Morricona in prvo “Sergio Leone” poglavje, ki nas spominja na Lee Van Cleefa in ubogega meksikanca iz Dober, grd, hudoben. Tudi tam kavboj ne vlači pištole nad slabšim. Dovolj so že besede. Tako kot tukaj, ko se na domu francoske družine pojavi lovec na žide Hans Landa. Nacist s srcem. Srce pa bije za Hitlerja. Landa nima rad židov, zato pa ljubi mleko. Dalj časa ga pije, bolj se francoski kmet trese. 20-minut prefinjenega oralnega mučenja nam mine v trenutku.
Logično - tempo, ki ga Tarantino ni mogel zdržati vseh 150 minut. Tisti minus pred petico gre v zaslugo predvsem drugi plati zgodbe. Naslovni zgodbi. Sicer je pul-ducata žigosanih pod poveljstvom Brada Pitta zelo zabavna druščina, vendar se režiser svojim “barabam” posveti še najmanj od vseh svojih likov. Če že, pa so nekatere scene, kot je predstavitvena sekvenca psihopatskega Till Schweigera, izpadle preveč posiljene. Preveč Tarantinovske.
No, tudi slabih strani je hitro konec. Predvsem takrat, ko film zaide v filmska nebesa, ki so skrita v neki kletni gostilni. Ko nastopi obračun pred koncem. Finalni obračun v polfinalu. In ko že pomisliš, da boljše tekme ne more biti, nas maestro zopet prepriča v nasprotno. In kje je lahko boljši prostor za zadnjo poglavje, kot pa kinodvorana? Vsi so povabljeni na propagandi film Stolz der Nation. Herojska zgodba nemškega pardona na Vassili Zaitseva. Film, ki bi si ga v celoti z veseljem ogledal tudi sam (odlična sekvenca v ozadju, kjer junak Brühl pod ovacijami publike v tla rezbari haklkrojc). Med gledalci sta Goebbels in Hitler in vsi, ki so do tega konca kovali maščevanje, željo po skalpih in okusu po mleku.
In če je bil lansko leto oskar za stransko vlogo rezerviran in predčasno oddan H. Leadgeru, je letos stvar ista. Lani – Joker, letos – Hans Landa.

OCENA: -5

I Sell the Dead

Naslov: I Sell the Dead - Leto: 2008 - Država: ZDA - Žanr: Komedija, Grozljivka - Dolžina: 85 min. - Režija: Glenn McQuaid - Igrajo: Dominic Monaghan, Larry Fessenden, Angus Scrimm, Ron Perlman, John Speredakos, Brenda Cooney - imdb

Zelo lahkotna horor komedija, ki nas sočasno zabava in pozablja na to, kar smo pravkar gledali. Prav ničesar ni, kar bi gledalcu lahko ostalo v spominu teden dni, obenem pa filmu prav ničesar ne gre zameriti. Svojo skromno poslanstvo izpolni. Žanri, kjer se ne gre v nobeno stran do konca, imajo ta privilegij. “Zakaj film ni bolj smešen?” - ker je grozljivka. “Zakaj pa ni bolj strašen in grozen?” - ker je komedija.
Smo nekaj sto let nazaj na Irskem. Na giljotini pravkar pade glava. Obglavljen je bil dolgoletni partner Arthura, kateri na svojo kazen še čaka. Oba sta bila obsojena umora in skrunitev grobov oz. kraje trupel. “Mrtvece sem res izkopaval. V tem sem celo najboljši, ampak ubil pa nisem nikogar!”, se izpoveduje Arthur duhovniku, kateri z zanimanjem posluša življenjsko zgodbo nenavadne dvojice.
In res, priča smo neprestanemu nočnemu kopanju po grobovih. Že tako slabo plačana služba še postane nevarna, ko naletita na zombije, vampirje ali nenavadno zamrznjeno bitje. Tako lahko sploh začnemo govoriti o “grozi”. Oba se dobesedno kopljeta iz dolgov pokvarjenemu doktorju, kateremu trupla nabavljata.
Jep, vse to je bolj podobno grozljivim zgodbicam v zakajenih pubih, kot kakšnemu resnemu poskusu spomina vrednega filma. Na srečo je režiser Glenn McQuaid imel na razpolago dober igralski kader, ki pa je te zgodbice znal dobro povedati.

OCENA: +2

Bellamy

Naslov: Bellamy - Leto: 2009 - Država: Francija - Žanr: Drama, Krimi - Dolžina: 90 min. - Režija: Claude Chabrol - Igrajo: Gérard Depardieu, Clovis Cornillac, Jacques Gamblin, Marie Bunel - imdb

Nikoli nisem bil velik ljubitelj Clauda Chabrola. Še najbolj sem se spoprijateljil s filmom La cérémonie, medtem ko njegove klasike, kot so Le boucher ali Que la bête meure, smatram za nekoliko precenjene. Drugačna zgodba je z Gérard Depardieuem. No, on snema do pet filmov na leto. Ni vrag, da bo vsaj eden dober. In če ta kariera traja že desetletja, se nabere kar lepo število dobrih filmov s katerimi se lahko pohvali šarmanten francoz. Zanimivo, tako veliki dve imeni francoskega filma, pa se tokrat srečata prvič. Oba v svoji paradni vlogi. Chabrol kot krimi pripovedovalec, Depardieu kot inšpektor.
Komisar Bellamy je s svojim preiskovalnim delom doživel že toliko, da je o tem celo napisal knjigo. No, tudi tisti največji umi si morajo včasih odpočiti. In ker je Bellamy znana osebnost tudi tam, kamor sta jo s svojo ženo mahnila na počitnice, od počitka ne bo nič. »Mislim, da sem nekoga umoril«, mu pravi skrivnostnež, ki se že tri dni potika okoli Bellamyeve hiše. To pove tako, kot če bi napovedal najbolj napeto kriminalko. Eh, pa je daleč od tega. Najbolj napete so Depardieueve hlače, ko šlata svojo mlajšo ženo. Še posebej zdaj, ko pride na obisk osovraženi in odtujeni pol-bratec. Vse je ostalo je le en velik čvek okoli menjave identitet, prevar zavarovalnic in velikih ljubezni.

OCENA: 2

Skjult

Naslov: Skjult - Leto: 2009 - Država: Norveška - Žanr: Grozljivka - Dolžina: 96 min. - Režija: Pål Øie - Igrajo: Arthur Berning, Knut Morten Brekke, Gabriel August Gjønnes - imdb

Si lahko horor film zaželi boljšo ozadje, kot je to samotna, stara hišica na sredi gozda? Kot babičina hišica pri Rdeči kapici, do katere potem zaide volk. Logično, če bi stara živela v 3. nadstropju nebotičnika, volka ne bi bilo nikjer. Tako pa je babica lahek plen. Prav to so se naučili tudi režiserji. Tudi tisti največji – od Kubricka (The Shining – Ok, ni ravno hišica), do von Triera (Antichrist).
Norveţan Pal Oie đe gre dalje. Na mesto volka postavi kar babico. Po uvodnem delu, kjer smo priča tragediji pred leti, se nam sprva zdi naš glaven lik potrt in pretresen. Logično. Umrla mu je mama in tukaj, sam v mrtvaški sobi hoče preživeti še zadnje skupne minute s svojo ljubljeno mamo. Hej, kaj pa je to? Sinček polomi truplu prste, da bi se dokončno prepričal v njeno smrt. In prvo kar misli narediti s tisto hišo v gozdu, ki jo je zdaj herbal od svoje mame, je - politi jo z bencinom in požgati. Jep, človek ni preživel lepega otroštva. Demoni matere ga še vedno preganjajo. Na vsakem koraku.
No, v tem trenutku se je režiser s svojim neuradnim nadaljevanjem njegovega Villmarka iz leta 2003 odločil iti še globlje v pravljico. Prav tam, na sredi gozda je na delu zamaskirani morilec. Priče so ga prepoznale kot – Rdečo kapico.

OCENA: -3

Jennifer's Body

Naslov: Jennifer's Body - Leto: 2009 - Država: ZDA - Žanr: Komedija, Grozljivka - Dolžina: 102 min. - Režija: Karyn Kusama - Igrajo: Megan Fox, Amanda Seyfried, Johnny Simmons, Adam Brody - imdb

Še zdaj ne vem, kaj je najbolj vplivalo na tako veliko pričakovanja filma? Scenaristka ali igralka? Spomnim se leto dni nazaj: “uf, dobri filmi 2009? Avatar, novi film Scorsesa in P. Jacksona, Watchmen, Public Enemies…, pa Jennifer's Body!?” Tako se je po forumih debatiralo. Se spomnim, kako sem tuhtal. Jennifer's Body, kaj je to? Neki teaser plakat je že obstajal in ta mi ni povedal nič. Režiserka Katyn Kusama je sicer že posnela Sundance zmagovalca – Girlfight, ampak to ni mogel biti razlog. Šele ko se je pojavil novi del Transformersov in ko se je Megan Fox začela pojavljati na vsaki naslovnici, se mi je vsaj malo posvetilo. Prepoznal sem dekle na plakatu. Novo Hollywood seks-boginjo, naslednico Jessice Alba iz Sin City časov.
Malo pred ogledom filma, sem skapiral še drugo znamenitost. Diablo Cody, scenaristka tega filma je oskarjevka. Popularnost ji ni prinesel le film Juno, ampak dejstvo, da je nekoč bila kurva (ali nekaj takšnega). Imamo torej dve seks-boginji naenkrat. No, o tem pa se lahko govori že leto dni naprej.
Jennifer in Needy sta najboljši prijateljici. Sestri iz peskovnika. Živita v simbiozi. Jennifer je poleg očalarke Needy veliko lepša. Jasno, oboževalcev zato ne primanjkuje. Oboževalce, ki odpadejo pri Jennifer, dobi Needy. Tako imata obe nekaj od skupnega prijateljstva. Po obisku nekega koncerta, kjer gre vse narobe, se Jennifer ne vrne več ista. Postala je lačni demon. Krvoločna kot vesoljci iz Faculty, prebrisana kot Winona Ryder v Heathers in potrebna krvi kot vampirji iz Buffy serije. Logično, če hoče ostati najlepša na šoli, so potrebne žrtve. Drugače grozi zaton v povprečje, na “Needy” položaj. To pa nikakor ni vloga za Megan Fox.

OCENA: 3

Ballast

Naslov: Ballast- Leto: 2008 - Država: ZDA - Žanr: Drama - Dolžina: 96 min. - Režija: Lance Hammer - Igrajo: Micheal J. Smith Sr., JimMyron Ross, Tarra Riggs - imdb

Če pogledamo v slovar slovenskega knjižnega jezika pomeni beseda “balast” naslednji dve stvari – nekoristna stvar (navlaka) in material za obtežitev. Pomen besede bi za film lahko veljal v obeh primerih. Film se na nas obteži in nas vleče vedno bolj dol, globoko v praznino samote in praznine. Vprašanje je tisto z “navlako”, kdo izmed treh glavnih likov je tukaj nekoristen?
Dobitnik nagrade za režijo na lanskem Sundance festivalu nam tukaj stvari nekoliko otežuje. Koristen pravzaprav ni nihče. Hja, tako kot Melissa Leo v Frozen River, katera pa si je svoj hobi na koncu vseeno našla. Tu, v prav isti vukojebini, v prav istih propadlih hišah, v prav isti hladnoči pozabljene in zakrite Amerike kot v omenjenem filmu, se ne živi prav nič. OK, spreglejmo podatek, da je tukaj vseeno govora o črncih… V Ballastu je vse mrtvo.
Tako kot brat tihega Lawrenca, ki po samomoru že dneve mrtev leži v svoji sobi. Ker dvojčki spadajo skupaj, se ustreli še Lawrence. Njemu to početje ne gre tako dobro od rok, kot njegovemu bratu – preživi. A le na pogled. V notranjosti je mrtev. Tako niti ne trzne, ko se s pištolo v roki na vratih pojavi njegov nečak. Mini-gangster, ki se je zadolžil pri napačnih mladeničih. Njegova mati, se za smrt bivšega moža ne sekira preveč. Brez službe (logično) ji je ostala le majhna trgovina, nad katero dobi sedaj lastništvo. Le polovico, druga polovica je od Lawrenca. Trgovina pa nihče noče. Vsi bi raje ležali na kavču ali se drogirali.
Lance Hammer je to posnel kar v Dogma stilu. Pravilna odločitev – v tej brezupnosti in pustoti, je tresoča ročna kamera edina realistična. “Zakaj ti liki tako malo govorijo?”, bi se lahko kdo vprašal. “Heh, ne vidiš kako miga kamera? Ko snemaš tako, potem snemaš art in takrat ne rabiš zgodbe”, so vedno znova v zmoti ti mladi nadarjeni režiserji.

OCENA: +3

Yi ngoi

Naslov: Yi ngoi - Leto: 2009 - Država: Hong Kong - Žanr: Triler, Drama, Krimi - Dolžina: 89 min. - Režija: Pou-Soi Cheang - Igrajo: Michelle Ye, Louis Koo, Richie Ren, Lam Suet - imdb

Umor je lahko tudi umetnost. Tako skrbno načrtovana in tako mojstrsko izpeljana, da se na koncu na umor niti ne pomisli. Jasno, “The Brain” in njegova druščina so torej umetniki brez občinstva. Na koncu jim nihče ne zaploska. No, razen tistega, ki umor naroči. Umor, pri katerem vse mora zgledati kot nesreča. “Bil je na napačnem mestu ob napačnem času…”. Kot perfektno konstruirana naključja iz Final Destination.
Hja, vendar naključja ne obstajajo. V to je šef skupine prepričan. Nesreče se njegovim bližnjim ne dogajajo. Tako nesreča njegove žene, kot ponorel avtobus, kateri je zgazil njegovega kolega, njega pa le za las zgrešil. Ta incident se je namreč zgodil kmalu po opravljenem poslu. “Kdo me hoče ubiti, kdo se mi hoče maščevati…” – vprašanja, ki “Možgančku” ne dajo miru. Obseden kot Hackman iz The Conversation začne iskati krivca, katerega pa najde v njihovi zadnji stranki in katerega začne manično zasledovati in prisluškovati.
Film je nastal pod producentsko taktirko akcijske legende Johnnie To-a. Strelskih balad ne pričakujte. “Akcija” predvsem potihne v drugem delu filma, kjer postane dogajanje vse bolj filozofsko in psihološko. Drugače rečeno – film kjer so prve in zadnje minute filma odlične, vse ostalo pa je ostalo nekje v povprečju.

OCENA: -3

Orphan, Julie & Julia, Surrogates

Orphan
Ste opazili že to novo foro v novejših grozljivkah? Lik, po navadi ženska se v kopalnici postavi pred omarico z ogledalom. Odpre vratca in iz omarice nekaj vzame (mnogokrat tablete). Ko vratca počasi zapira nazaj, vsi izkušeni horor mački pričakujemo nenavadno grozljivo pojavo v odsevu ogledala. Ne v novih hororjih! Napeto čakanje na nič. Kot da nam režiserji hočejo povedati: “Heh, ste mislili da bom uporabljal izrabljene klišeje? Moj film je nekaj več kot navaden stereotip”.
No, osnovna premisa Orphana je vse prej kot nerabljena - na videz prijazen otrok se spremeni v hudiča. Hmm…, ne spomnim se na noben podoben film…
Zakonca Coleman sledita trendu ter si novega otroka nabavita kar v sirotišnici. Jasno, izbere se najstarejši čudak. Vsi so na koncu razočarani nad 10-letno deklico Esther (odlična Isabelle Fuhrman), ker je bila drugačna, pa čeprav so to vsi od nje pričakovali. Jep, tudi tokrat vse po starem. Pa vendar režiserju Jaume Collet-Serrasu uspe iz tega potegniti maksimum. Ravno toliko, da se človek sekira. Ravno toliko, da ti mala gre smrtno na živce. In ravno toliko, da celo sočustvuješ z likom mame, za katero si vsi drugi mislijo da je nora.
Če bi se Orphan imenoval Koji. Bil posnet na Japonskem. Črnolasa deklica pa bi namesto iz Rusije prihajala iz Tajske, bi film že zdavnaj veljal kot mojstrovina. Tako pa je le še eden izmed mnogih iz Hollywooda.
OCENA: +3

Julie & Julia
Začel bom z opozorilom – ne glejte tega filma lačni!
Vsake toliko časa se pojavi nova zvezda TV kuhanja. Tudi pri nas opažam vedno več oddaj, kjer pa so kuharji le statisti. Off-glas jih komandira kaj naj počnejo. In če je kdo mislil, da se je vso to TV kuhanje začelo z Jamie Oliverjem ali z Jackie Chanom, se moti.
Julia Child (Merryl Streep) je to počela že v 60tih in takrat v Ameriki povzročila pravo kuharsko revolucijo. Svojim gledalcem je prikazala umetnost francoskega kuhanja, katerega je spisala že v svoji debeli kuharski knjigi. Do TV zvezde mi niti ne pridemo. Nora Ephron gre na začetek. Do časov, ko se Childova skupaj s svojim možem, ameriškim diplomatom, preseli v Pariz. Ker pa je Pariz dolgočasen, se Julia Child začne učiti kuhati. V tem je tako dobra, da se skupaj z dvema kolegicama odloči napisati kuharsko knjigo. Mnogo let pozneje se ta knjiga smatra kot klasika. Doživela je že ogromno ponatisov. Tudi Julie (Amy Adams), ki se službeno spopada z demoni 9/11 tragedije, je nad recepti navdušena. Prav tako kot njena vzornica, je tudi Julie našla svojo odrešitev pred dolgočasnostjo v kuhanju. In ja, tudi ona ima talent za pisanje. Childova je za objavljanje svojih idej kuhanja potrebovala veliko živcev, dela in sreče. Sedaj imamo bloge, kjer lahko v hipu vsak postane pisatelj. “Že vem. Ne bom postala razočarana gospodinja, čeprav nastopam v Sex in the City situaciji”, se spomni skoraj 30-letna Julie. “Eno leto bom pisala blog, kjer bom probala vse recepte iz te 700-strani debele knjige”. Logično, blog postane hit.
Streepova zopet velja kot ena glavnih kandidatk pri oskarjih. Če si prej ne boste privoščili originala na Youtubu, boste mislili da v njeni vlogi pretirava. Parodira, kot Dan Akroyd v Saturday Night Live-u.
Dve resnični zgodbi, obe posneti po svojih knjigah, bi se lahko predvajali tudi vsaki v svojem filmu. Povezava je le knjiga in ljubezen do kuhanja. No, meni je najbolj realen bil spor med možem in blogerko, kjer ji mož očita: “samo ta blog ti gre še po glavi. Pišeš neznancem, pri tem pa je vprašanje, če te sploh kdo bere…”. Jep, to mi je bilo znano.
Bon appétit! OCENA: 3

Surrogates
Zakaj bi kdo hotel svojo življenje prebiti na kavču ali priklenjen na posteljo? Zakaj bi radost svojega življenja pustili živeti drugim? OK, skozi Surrogate oz. nadomestke, kateri sedaj živijo namesto nas (98%), baje čutimo in doživljamo vse, kar bi doživeli tudi v realnosti. Hmm, vseeno mi ne gre iz glave končna scena, kjer človek prestrašeno pride iz svojega stanovanja ter se z odprtimi usti čudi “Vau, pločnik. Glej, drevo in sonce…”.
Preko nadomestkov lahko živiš življenje, kot si ga vedno hotel živeti. Bruce Willis si je zaželel lase in poklic detektiva. (kdo si potem zaželi delo smetarja?). Ostaja brez dela, saj je zaradi novega načina življenja kriminal čisto upadel (še ena zelo nelogična zadeva). No, vse do trenutka, ko nekdo izumi super orožje, s katerim lahko skozi nadomestnega robota pokonča njegovega lastnika.
Joj, kakšno razočaranje. Pa tako veliko se je obetalo. Vsaj leto dni nazaj, ko smo še vedeli samo – Sci-fi, Bruce Willis in Jonathan Mostow (Breakdown, Terminator 3). Ampak ta kombinacija nam je bila že dovolj. Leto kasneje, nam je iz minute v minuto bilo vedno slabše in iz minute v minuto sem si vedno bolj želel nadomestnega robota, ki bi si to stvar ogledal namesto mene. OCENA: -2

Politist, adj.

Naslov: Politist, adj. - Leto: 2009 - Država: Romunija - Žanr: Drama, Krimi - Dolžina: 115 min. - Režija: Corneliu Porumboiu - Igrajo: Dragos Bucur, Vlad Ivanov, Irina Saulescu - imdb

Tokrat je šlo to predaleč.
Corneliu Porumboiusov film A fost sau n-a fost? je izšel nekje takrat, kot tudi mnogo uspešnejši 4 luni, 3 saptamâni si 2 zile. A fost sau n-a fost? je bila komedija, satira na post-komunistično stanje v Romuniji. V 4 mesecih… ni bilo smešno nič. Hladno, srhljivo ter predvsem potrpežljivo smo bili priča železnemu režimu. Je bil prav uspeh 4 luni, 3 saptamâni si 2 zile kriv k temu, da je Porumboiu šel še naprej? Še bolj hladno, še bolj počasi.
Ob dobitniku letošnje Un Certain Regard nagrade v Cannesu boste morali biti potrpežljivi. Obstajajo “tihe” klasike, ki na dialoge pozabijo čez več minut. Začetek Odiseje ali rop v Rififi…, a tam so govorile slike namesto besed. Dialogov nismo potrebovali. Tu, v prizorih, ko mladi detektiv pred hišo čaka na svojo tarčo ali takrat, ko si privošči juho, bi besede še kako potrebovali. Vsaj v teh primerih, ko ta monotonost traja čez 10 minut.
Detektiv je Cristi. Njegova naloga – zasledovati in poročati hašišarske aktivnosti najstnika Alexa. Marihuano si Alex privošči, tu ni dilem. Tu se bolj postavljajo druga vprašanja. Vprašanja morale in vesti policaja Crista. Naj privede norega najtnika pred pravico in mu s tem uniči življenje (grozi mu 3 – 7 let) ali naj svoje preiskovanje nadaljuje in pograbi raje večjo ribo – tistega, ki robo nabavlja in jo preprodaja najstnikom?
Policija, zasledovanje, preprodajanje…hmm, vse to diši po orožju. Pri tem pa nisem niti prepričan, če Cristi pištolo sploh ima? Največja streljanja je na plakatu. Da je ne bo nikoli uporabil, nam je bilo jasno že takoj. Svojo “akcijo” je Porumboiu uporabil raje takrat, ko so igralci po dolgem času prišli do besed. Prepiranje Crista in njegove žene o smislu besedila neke balade ali pa prikaz realnosti šefa policije, ki s slovarjem dokaže Cristu pravilno obnašanje policista. Jep, besede so močnejše o dejanj.
Politist, adj. nam končno pokaže pravo resnico za vsakim preiskovanjem in zasledovanjem. Dolgočasno čakanje in eno neskončno pisanje poročil. Ali kot pravi policaj tajnici, katero opazuje pri tipkanju poročila, medtem ko čaka na svojega šefa: “čuj Jožica, ti imaš bolj razburljivejšo delo kot mi.”

OCENA: 3

World's Greatest Dad

Naslov: World's Greatest Dad - Leto: 2009 - Država: ZDA - Žanr: Komedija, Drama - Dolžina: 99 min. - Režija: Bobcat Goldthwait - Igrajo: Robin Williams, Alexie Gilmore, Daryl Sabara, Michael Thomas Moore - imdb

Priznajte. Ko ste slišali ta naslov v katerem velja Robin Williams kot “Najboljši očka na svetu”, ste sigurno pomislili – “Khmm.., Najboljši očka v najslabšem filmu na svetu?”. Kot prvo, World’s Greatest Dad ni tipična “Williams” družinska komedija. Ni niti tipična “High-School” komedija (za vse tiste, ki ste si privoščili trailer). World's Greatest Dad je "Sundance" film.
Film je prvi primer odvisnika od internet porna. Odvisen je Kyle, 15-letni sin Williamsa. Za Kyla velja le vagina. Vse ostalo je “pedersko”. Tako sošolci, glasba kot njegov foter Williams, ki uči na šoli kamor zahaja tudi njegov sin. Williams je tudi pisatelj. Napisanih knjig: 5, objavljenih: 0. O svojem sinu še ni pisal. Drkanje, pička, fukanje… le to so besede, ki jih sliši najboljši očka od svojega najslabšega sina. Jep, Kyle – velik bedak. Celih 45 minut. Verjetno smo morali biti olajšani, ko se Kylu zgodi nesreča. Tiste vrste nesreča, kot sta jo doživela tudi pevec od INXS in eden izmed bratov Carradine. Recimo temu nenamerno obešanje pri domači nalogi.
No, takrat se na žalost konča tudi komičen del filma. Seveda, pomisli Williams. Umetnik je znan komaj po smrti. Nesrečo prikaže kot samomor, ob tem pa nastavi še poslovilno pismo. Logično, Williams je odličen pisatelj, kateremu je manjkala le publika. Lažni dnevnik, katerega spiše pod “Kyle” psevdonimom, postane v hipu pomembnejši od dnevnikov Anne Frank. Popularnejši od Hitlerjevega dnevnika, kateri se je na koncu prav tako izkazal kot falsifikat.
Režiser Bobcat Goldthwait si je na koncu dovolil še eno podlost. Pazi to – minutni počasni posnetek končne odrešitve v ozadju pa David Bowie glasba. Ne, ne… ne izkoriščajte mojstrovin, katere morajo polepševati ne-mojstrovin.

OCENA: -3

The Maiden Heist

Naslov: The Maiden Heist - Leto: 2009 - Država: ZDA - Žanr: Komedija, Krimi - Dolžina: 89 min. - Režija: Peter Hewitt - Igrajo: William H. Macy, an Freeman, Christopher Walken, Marcia Gay Harden - imdb

Težko se odrečeš filmu, kjer igra vsaj eden od trojice Christopher Walken, Morgan Freeman ali William H. Macy. Vsi trije skupaj v enem filmu… hmm, lahko gre sploh kaj narobe? Lahko, če so ambicije premajhne. Če je film mišljen le kot lahkotna zabava. Če se ne jemlje preveč resno in zgleda bolj kot šolsko srečanje starih prijateljev, ki namesto dobrega scenarija uporabljajo raje svoje izkušnje in znanje improvizacij. Tudi režiser Peter Hewitt (Bill & Ted's Bogus Journey, The Borrowers, Garfield) se je zavedal svojega položaja - “edino kar mi je ostalo, so trije vrhunski igralci, zato ne bo nobenega kadra brez njih”.
Vsi trije so čuvaji v neki umetniški galeriji. Vsak ljubi svoje delo in vsak ljubi “svojo” umetnino. V vseh teh letih službe, so do določenih del navezali posebna čustva. Strast in obsesijo. Walken in Freeman sta zaljubljena v določeni sliki, Macy v skulpturo nagega moškega. Hja, manjka le še Mr. Bean in njegova Whistlerjeva mati. Tako kot Beanova slika, se tudi tukaj umetnine selijo. Za vedno in to na Dansko. V državo, kjer se uporablja zelo kompliciran jezik – zato selitev za slikami odpade. Tik pred penzijo hočejo možje zaživeti. Še zadnjič okusiti strast življenja in pozabiti na domače probleme z ženo, ki tečnari o dopustu na Floridi. Kot starčki v Going in Style, kateri se na stara leta odločijo oropati banko. No, tukaj ne bo banka ampak te tri umetnine, katere so našim varnostnikom tako prirasle k srcu. Potreben bo le The Perfect Plan.

OCENA: -3

The Marc Pease Experience

Naslov: The Marc Pease Experience - Leto: 2009 - Država: ZDA - Žanr: Komedija - Dolžina: 84 min. - Režija: Namik Kabil - Igrajo: Anna Kendrick, Ben Stiller, Jason Schwartzman - imdb

Nisem stoodstoten, ampak mislim da je bilo okoli leta 2002. Na netu se je že začela pojavljati moderna neodvisna scena. Kje drugje, če ne tam. Z malo sreče si lahko mnogokrat naletel na neodkrit biserček in mnogi so prav s pomočjo interneta doživeli svojo zasluženo slavo. No, tistega leta sem odkril tudi tipičnega neodvisneža z naslovom Love Liza. P. S. Hoffman je bil potrt mož, ki je svojo preminulo ženo hotel pozabiti s pomočjo bencinskih hlapov. Lahko bi rekel, da je prav ta film pripomogel k moji ustvaritvi zelo amaterske “vtrgane” strani, ki se je ustvarila pod motom “spregledani filmi – nikoli več”. Režiser filma je bil Jon Gribble. Tisto je bil njegov prvenec, tokrat se je po sedmih letih vrnil s svojim drugim filmom.
OK, ime režiserja je pozitivno. Jason Schwartzman se znajde vedno v zanimivih filmih. In kdo nima rad Bena Stillera? Hja, bila je moja dolžnost, pogledati ta film. Ne glede na oceno na imdb-ju.
Marc Pease je Schwartzman. Pred šestimi leti je bil brez srca. V šolski igri, katero je ustvaril mentor in teaterski guru Ben Stiller, je Schwartzman nastopal kot Pločevinko iz Čarovnika iz Oza. Živci odpovejo, Schwartzman se zjoče, predstava odpade. Šest let pozneje, Stiller še vedno ustvarja isto igro. Marc Pease je sedaj že velik poba. Vozi limuzino in ima svojo vokalno skupino. Hja, limuzina ni njegova, skupina pa vse bolj razpada kot pa ustvarja čudovito kariero, katero je napovedal Stiller. Schwartzman teh spodbudnih besed ne more pozabiti . “Posneli bomo ploščo, kateri bo producent slavni (na šoli) mojster Stiller”, najavi Marc Pease, obenem pa že prodaja hišo svoje babice.
No, tukaj obstaja tudi dekle. Uradno Schwartzmanovo, neuradno Stillerjevo.
Vam povem kako se konča? Ker sem dober človek, vas raje rešim muk. Na premiernem večeru predstave, se novi pločevinko poškoduje (!?). Na igrišče vstopi Marc Pease, si nadene pločevinasti dres in zabije v 90. minuti.

OCENA: 2

Fengkuang de saiche

Naslov: Fengkuang de saiche (Crazy Racer) - Leto: 2009 - Država: Kitajska - Žanr: Krimi, Komedija, Akcija - Dolžina: 99 min. - Režija: Ning Hao - Igrajo: Lifan Dong, Bo Huang, Kong Jiu, Jack Kao - imdb

Prvo je posnel svoj Lock, Stock & Two Smoking Barrels, zdaj je na vrsti Snatch. Ne, ne govorim o Guy Ritchieu. Govora je o njegovem bratrancu iz Kitajske. Ning Hao je na sebe opozoril že z njegovim prejšnjim filmom Fengkuang de shitou in si prav takrat prislužil to povezavo z angleškim režiserjem. Šlo je za velik hit. Logično, Ning Hao je uporabil zmagovito formulo – poveži različne zgodbe bizarnih in otkačenih (ter predvsem nerodnih in norih) likov, dodaj veliko slapstick situacij, nekaj kriminala, nekaj prekupčevanja ter ogromno naklučij. “Hja, če je uspelo enkrat, bo tudi še drugič”, si reče režiser ter posname tokrat še večjo uspešnico Fengkuang de saiche. Kot lahko vidite, zopet je “Fengkuang” oziroma – noro.
Imamo tri začetne pozicije:
- biciklista, ki po dirki nasede s požirkom reklamnega napitka. Logično, test je na koncu pozitiven. Sledi infarkt trenerja, prepoved tekmovanja in skok leto dni naprej.
- mafijce, ki po neuspelem dilu z belim prahom začnejo iskati svojo pravico (beri - robo).
- naveličanega moža, ki najame zelo izkušena in profesionalna morilca (pridevniki bi morali biti v navedkih), katera naj bi pospravila njegovo ženo.
OK, to so začetne točke. Kako se potem stvari začnejo odvijati vam ne bom izdajal. Bilo bi škoda filma. Lahko pa si že mislite…
Bilo je kar nekaj zamer na očitno plagiatorstvo Ritchiejevih filmov. Dejstva, katerega Ning Hao niti ne zanika. Prav ima. S tem hoče povedati: “Heh, vsaj nekdo, ki snema Guy Ritchie filme!”

OCENA: +4

Pandorum

Naslov: Pandorum - Leto: 2009 - Država: ZDA, Nemčija - Žanr: Grozljivka, Znanstveno-fantastika, Akcija - Dolžina: 108 min. - Režija: Namik Kabil - Igrajo: Dennis Quaid, Ben Foster, Cam Gigandet, Antje Traue - imdb

Ne vem niti zakaj, ampak to znanstveno-fantastiko sem hotel poriniti kar v kratki “Hollywood” paket. V Big Budget kategorijo. Po prvih minutah sem mnenje spremenil – “Hej, to je ja B-film in to tiste najhujše vrste!”
Pandorum je zopet ena tistih nemško-ameriških ko-produkcij, kot jih poznamo že iz Resident Evil serije. No, v tem kontekstu bi bila bolj primerna Uwe Boll povezava. Pri tem pa velja režiser Christian Alvart vse prej kot najslabši režiser vseh časov. Njegov Antikörper je prepričal tudi mene, pa glejte kako sem zajeban.
Začne se klavstrofobično in amnezično. Nekje na vesoljski ladji se dva pilota zbudita iz dolge hibernacije. Zaprta v majhen prostor in brez spomina. Še manj vesta kot mi. Mi sedaj že vemo, da smo se znašli v slabem filmu, onadva na svojo odrešitev še čakata. Hja, stanje na ladji je podobno tistemu iz Kocke. Samo čakal sem, da se bo na ekranu pojavila podoba Jigsawa, ki bo pojasnil nadaljnja navodila. No, mlajšemu, okretnejšemu vojaku Boweru (Foster) se uspe izmuzniti skozi past. Jasno, skozi prezračevalni jašek. Drugi, D. Quaid, ki delovno opremo in švingl-listek z besedilom iz filma G.I. Joe ni vrgel v smeti, nadaljuje pač tam, kjer je z njegovim prejšnjim filmom končal. Jep, tako se ustvarja nova civilizacija na drugem planetu.
Je Alien bolj sci-fi ali horor? Predvsem odlična mešanica obeh zvrsti. “Hja, če lahko oni to počnejo v kar štirih delih, zakaj ne bi poskusili še mi?”, se tukaj vplete producent Paul W.S. Anderson, sicer avtor podobnih filmov.
Tam, v ozkih in temačnih hodnikih železne ladje, čaka Bowera presenečenje. Orki iz Lord of the Rings. Ne, stvori iz The Descent. Pač neki ex-človeški zmazek – nepremagljiv, lačni, Bruce Lee Zombi.
Pilot Bower je na poti do odrešilnega reaktorja, ki se kot vedno nahaja na sredi neke velike hale. Do njega pa vodi le citrav mostiček. Zveri pa prežijo na vsakem koraku. Ko ne pomaga skrivanje za vogalom, pridejo na pomoč ostali preživeli. Ti so svojo apokalipso že doživeli. Vsaj zgledajo tako. Jep, tudi brez klišejskih likov ne gre. Tako se zbere prava bratovščina - “prototip homo-sapiens”, “mutavi bojevnik iz Mad Maxa”, “naoljana amazonka z dekoltejem (logično)” in “nori znanstvenik iz Waterworlda”.
Proti koncu, ko je vseh teh bedarij že enostavno preveč, te pojasnilo sploh več ne zanima. Tista končna razlaga je bolj podobna pravljici za lahko noč, kot pa smislu ali bistvu filma.
Če mislite, da ste v zadnjih letih že doživeli podenj z nejasnimi, hitro-režečimi akcijskimi sekvencami, potem si privoščite ta film in se naučite nekaj novega. Kaj, kdo, bum, kje, tresk, tema… ha?
Z metaforičnim naslovom se strinjam. Pandorum – ko odpreš film, dobiš nočno moro.

OCENA: -2