Taking Woodstock

Naslov: Taking Woodstock- Leto: 2009 - Država: ZDA - Žanr: Komedija, Drama - Dolžina: 120 min. - Režija: Ang Lee - Igrajo: Demetri Martin, Imelda Staunton, Emile Hirsch, Jeffrey Dean Morgan, Liev Schreiber, Paul Dano - imdb

Uf, kaj bi dal za časovni stroj. Preveril bi prave atentatorje našega Krambergerja ali Kennedya. Se igral Rimljane ali viteze. Zvedel resnico o mnogih nepojasnenih zadevah…
No, tudi na zabavo bi študiral. Za tri dni bi si zahotel miru, ljubezni, ter predvsem dobre glasbe. Jasno, v Woodstocku. Jep, še ena stvar, ki sem jo zamudil. Tako kot Ang Lee, ki se je veliko od tega legendarnega koncerta naučil iz kultnega dokumentarca, na katerega se je ta Tajvanski režiser vsake toliko časa spomnil. No, nisva jaz in Lee edina, ki nisva videla nastop Hendrixa ali Joplinove. Heh, Elliot je vso to stvar pognal kar iz svojega hleva, pa na koncu vseeno ni videl odra. No, naš mladi fant, ki na vsak način hoče zapustiti svojo kmečko življenje in motel njegovih staršev, ni bil organizator tega dogodka. “Planiran je ogromen koncert”… to izve naš Elliot kar iz časopisa… le primeren prostor še organizatorji niso našli. Seveda, iznajdljivemu Elliotu se takoj posveti. “Kaj pa farma našega Eugene Levya? Takšen koncert bo zaspanem mestu še kako prišel prav.” Jep, tako se je začela pisati zgodovina. No, nekaterim meščanom, prihod hipijev nikakor ni po godu. Heh, če bi oni vedeli, da jih bo na koncu čez 300.000…
Lee je Woodstock kot koncert uporabil le za ozadje. Kot že rečeno – dogajanja na odru ali za odrom, ne bomo videli. Lee se povsem posveti zgodbi odraščanja mladeniča in njegove družine, ki si lasti propadajoč motel. No, prav ta motel postane center vsega dogajanja, kamor zaidejo mišičasti transvestiti (Liev Schreiber) ali travmatizirani vojni veterani (Emile Hirsch). Pri tem se je Lee začuda zadržal še pri Soundtracku, ter le redko zavrtel kakšno zimzeleno.
Z glasbo ali brez, vzdušje Flower Power generacije si lahko začutil ob vsakem prizoru. Množica, ki v koloni dere mimo motela do zaželenega cilja, “posledice” LSD-a, jezera polna pomanjkljivo oblečenih, rajanje v blatu… kdo pa tega ne bi rad doživel? Woodstock je eden in ostal edini. Zato me prav čudi, kako je ta simpatična komedija letos odšla mimo mnogih ter zatonila v pozabo kot “rimejk” ponovnega koncerta, ki se je zgodil tam leta 1994.

OCENA: 4