Naslov: Sveti Georgije ubiva aždahu - Leto: 2009 - Država: Srbija - Žanr: Drama, Vojna - Dolžina: 130 min. - Režija: Dušan Kovačević - Igrajo: Lazar Ristovski, Nataša Janjić, Milutin Milošević, Zoran Cvijanović, Milena Dravić - imdb
Sveti Georgije velja kot najdražji srbski film vseh časov. Cifre kotirajo nekje od 4 – 5 milijonov evrov. Logično, pričakovanja so bila doma bila velika. Govorilo se je o filmu nacionalnega značaja. O učbeniku, ki bo na filmski način učil o zgodovini in ponosu srbskega naroda. Zato verjetno ne rabim niti omeniti, da bo prav ta film predstavljal svojo državo na letošnjih oskarjih tujejezičnega filma. No, toliko pa vemo prav vsi, da denar vedno ne pomeni kvaliteto. Tudi v filmih ne. Hja, še posebej ne v filmu.
Dogajanje je postavljeno v čas med balkansko vojno in prvo svetovno vojno. V majhno vasico na meji z Avstro-ogrsko. Tudi jaz sem nekoč živel na meji, zato vem… najmanj kar lahko obmejni človek naredi za svoje brate sodržavljane je – švercanje. V mojem cajtu riž in kava, skoraj sto let nazaj pa sol. Jep, tako kot naš Martin Krpan. No, za kaj drugega ti vaščani niso niti uporabni. So namreč vojni veterani. Nekomu manjka noga, nekomu pamet, nekomu roka. Tako kot Gavrilu, ki se pohabljen vrne iz vojne ter svoj prazen rokav takoj pomoli svoji zaročenki, katera ga je sijoča pričakala na postaji. Gavril ji torej ne more ponuditi celo moškost, zato ženska vzame drugega. Starejšega patriota, ki v tej vasi velja kot šef carinikov. Seveda, mlada baba + stari (preveč zaposleni) mož + mladi (enoroki) ded = prepovedan ljubezenski trikotnik.
Srbi kot Srbi pa brez vojne ne morejo. Hja, kdo pa ne bi imel rad vojne, če pa v vsaki zmaga. In če je že glavnemu junaku ime Gavril, potem imamo lahko še enega. In če so Hrvati imeli svoj najuspešnejši film z naslovom “Kako je počeo rat na mom otoku“, bi Srbi lahko svojemu dali “Kako je počeo rat u mom selu”.
OCENA: -3
Sveti Georgije velja kot najdražji srbski film vseh časov. Cifre kotirajo nekje od 4 – 5 milijonov evrov. Logično, pričakovanja so bila doma bila velika. Govorilo se je o filmu nacionalnega značaja. O učbeniku, ki bo na filmski način učil o zgodovini in ponosu srbskega naroda. Zato verjetno ne rabim niti omeniti, da bo prav ta film predstavljal svojo državo na letošnjih oskarjih tujejezičnega filma. No, toliko pa vemo prav vsi, da denar vedno ne pomeni kvaliteto. Tudi v filmih ne. Hja, še posebej ne v filmu.
Dogajanje je postavljeno v čas med balkansko vojno in prvo svetovno vojno. V majhno vasico na meji z Avstro-ogrsko. Tudi jaz sem nekoč živel na meji, zato vem… najmanj kar lahko obmejni človek naredi za svoje brate sodržavljane je – švercanje. V mojem cajtu riž in kava, skoraj sto let nazaj pa sol. Jep, tako kot naš Martin Krpan. No, za kaj drugega ti vaščani niso niti uporabni. So namreč vojni veterani. Nekomu manjka noga, nekomu pamet, nekomu roka. Tako kot Gavrilu, ki se pohabljen vrne iz vojne ter svoj prazen rokav takoj pomoli svoji zaročenki, katera ga je sijoča pričakala na postaji. Gavril ji torej ne more ponuditi celo moškost, zato ženska vzame drugega. Starejšega patriota, ki v tej vasi velja kot šef carinikov. Seveda, mlada baba + stari (preveč zaposleni) mož + mladi (enoroki) ded = prepovedan ljubezenski trikotnik.
Srbi kot Srbi pa brez vojne ne morejo. Hja, kdo pa ne bi imel rad vojne, če pa v vsaki zmaga. In če je že glavnemu junaku ime Gavril, potem imamo lahko še enega. In če so Hrvati imeli svoj najuspešnejši film z naslovom “Kako je počeo rat na mom otoku“, bi Srbi lahko svojemu dali “Kako je počeo rat u mom selu”.
OCENA: -3
"Tudi jaz sem nekoč živel na meji ..."
OdgovoriIzbrišiNekoč? Kolikor vem, si se v zadnjih letih preselil celo za kak kilometer bliže meji. :D
To je res. Ampak zadnja leta je zmanjkala tudi "meja".
OdgovoriIzbriši