L'armée du crime

Naslov: L'armée du crime (The Army of Crime) - Leto: 2009 - Država: Francija - Žanr: Vojna, Drama, Krimi - Dolžina: 139 min. - Režija: Robert Guédiguian - Igrajo: Simon Abkarian, Virginie Ledoyen, Robinson Stévenin- imdb

Ne samo resnični junaki, tudi ta poster bi si zaslužil boljši film…
Zadnje čase smo res videli ogromno dobrih “Resistance” filmov. Ne samo iz Francije, tudi drugod iz Evrope.
No, Francozi so se odporniškim gibanjem posvetili še najmanj. Nazadnje z žensko četo Les femmes de l'ombre. Hja, ko da bi bilo do Melvillove klasike L'armée des ombres enostavno preveč rešpekta – “te kvalitete ne bomo nikoli dosegli…”.
Hmm, mogoče pa so Francozi med vojno res bili največje pičke ter o svojih herojih, kot smo jih npr. to imeli mi (wink), sploh nimajo kaj snemati. Seveda, tudi tokrat ni zraven “Francoza”. Le priseljenci, ki so v Francijo zbežali pred Frankovim režimom, Turki ali fašisti. Komaj so svobodni, že jim načrte prekrižajo nacisti. Za komuniste, jude ali intelektualce je sedaj tudi Francija premajhna. Hja, odpadniki ne bodo več bežali, ker nimajo kam, zato se bodo borili. Po partizansko. In to kar v dobrih dveh urah, ki pa se po nepotrebnem preveč razvlečeta v spoznavanju likov, kot pa pri sami akciji. Tako smo namesto pričakovanega vojnega biserčka dobili TV mini-serijo.

OCENA: 3

Trailer Park Boys: Countdown to Liquor Day

Naslov: Trailer Park Boys: Countdown to Liquor Day - Leto: 2009 - Država: Kanada - Žanr: Komedija - Dolžina: 102 min. - Režija: Mike Clattenburg - Igrajo: Robb Wells, John Paul Tremblay, Mike Smith, Patrick Roach, John Dunsworth - imdb

Zgodovina Trailer Park Boysov sega tja v leto 1999, ko je Mike Clattenburg prenesel svojo idejo v kratki, črno-beli film. Ideja o treh zgubah, ki hočejo vedno na najlažji način obogateti (s kriminalom), pri tem pa uživati v svoji travi, je prepričala tudi neke veljake, ki so večnem neuspehu trojice, našli zmagovito formulo za serijo.
Imeli so prav. Serija je v Kanadi doživela neverjeten uspeh, zato je sledilo kar osem sezon. Logično, like kot so živčni Ricky ali pa huronsko smešni Bubbles, so gledalci v hipu vzljubili. Čeprav so igrali “negativce”. No, tista “dobra” - upravnik (ex-policist) kampa prikolic in njegov verni spremljevalec “brez-majice” Randy, sta še večja šelebajzara.
V stilu mockumentarca, so se dogodivščine treh prijateljev vedno končale isto – z zaporom. Sam te serije nisem poznal. No, vse do prvega filma, ki ga je Clattenburg pognal nekaj let nazaj. Za gledalca, ki se je takrat prvič spoznal liki je bil uvod v dogajanje enostaven. Pri tem si je Clattenburg vzel čas, ter na drobno predstavil vsakega izmed svojih herojev.
Če začnete komaj sedaj spoznavati te odbitke, je ogled prvega filma obvezen, kajti tokrat predstavitev ali uvod odpade. Manjka zgodovina odnosov med večnimi petelini. No, meni je manjkalo še nekaj. Predvsem izvirnega humorja, ki sem ga bil deležen v prvem filmu. Nobenih presenečenj. Priporočam le najbolj zagretim ljubiteljem serije. Za vse ostale je tu prvi film.

OCENA: -3

Big River Man

Naslov: Big River Man - Leto: 2009 - Država: ZDA - Žanr: Dokumentarni, Komedija, Avantura - Dolžina: 100 min. - Režija: John Maringouin - Igrajo: Martin Strel, Borut Strel, Matthew Mohlke - imdb

Borut Strel, sin našega svetovnega ambasadorja, ve kaj mediji hočejo. S tem se pohvali tudi sam. Ali drugače povedano – Borut Strel ve, kaj hočejo videti gledalci. Hočejo videti avanturo, zanimivosti, neobičajne stvari, pa čeprav bo to včasih tudi majhna laž. No, Borut Strel, menedžer, PR-ovec, koordinator in deklica za vse pri vseh dotedanjih projektih in rekordih ultra-plavalnega maratonca Martina Strela, ve kako se služi tudi denar. Nova pustolovščina po reki Amazonki je dovolj zanimiva tudi za film. Za dokumentarec, kakšnega bi vedeli posneti le Američani. Hja, če smo v Slovenijo pripeljali kamero, bomo tudi posneli našo lepo Slovenijo. Vendar le tiste dele, kateri so to propagando tudi plačali.
Jep, familija Strel se zna iti. Za dober šou, za kvalitetno samo-promocijo se je včasih potrebno tudi norčevati iz sebe, iz svojih navad ter iz svojih stereotipov, ki v javnosti vladajo o tebi. To mi je bilo zelo všeč…
In ker je Strel mlajši edini v družini, ki obvlada angleščino, je v tem dokumentarcu prevzel tudi vlogo naratorja. Prav z njegovim off glasom izvemo o Martinu vse, kar do tedaj še nismo vedeli ali pa smo le sumili.
Sama struktura dokumentarca je klasična. Od priprav, napornega plavanja ter do končne postavitve kralja na prestol. No, Strela na cilju res nosijo na posebnem prestolu, a namesto krone, ga okronajo s kisikovo masko. Deliverance Strela, katerega je s kitaro sam naznanil v začetku filma.
Zdaj vsaj veste kako se snemajo vsi dokumentarci. Prav vsi. Ko postane monotono in dolgočasno se v scenarij hitro doda nekaj scen ali nekaj dialogov, prizori se snemajo tudi večkrat, pri tem pa ti sploh ni potrebno vedno govoriti po resnici.
Ej, še nekaj me zanima. V trenutkih ko Strel na spremljevalni ladji počiva, meditira, si elektrizira možgane, se baše s piščancem ali se zaliva s pivom… zakaj se ladja še vedno pomika naprej?

OCENA: +3

Big Fan

Naslov: Big Fan - Leto: 2009 - Država: ZDA - Žanr: Komedija, Drama - Dolžina: 86 min. - Režija: Robert Siegel - Igrajo: Patton Oswalt, Michael Rapaport, Kevin Corrigan, Marcia Jean Kurtz, Matt Servitto, Jonathan Hamm - imdb

Paul ne rabi veliko prostora. Niti v službi, niti doma. Dovolj mu je le radio. Ko se v poznih urah vrne domov iz službe, kjer dela na enem kvadratnem metru kot blagajnik v parkirni hiši, na njega že čaka smisel življenja. Družina? Hja, Paul, kot 35-letni samec res še živi pri materi, ampak to sigurno ni to. Njegova ljubezen je ameriški nogomet. Ali če sem bolj natančen – New York Giantsi.
S telefonom v roki in z radiom pred seboj, se “beda” Paul spremeni v “Paula iz Staten Islanda”. Je namreč redni klicatelj na športno radijsko oddajo, kjer neutrudno brani svojo moštvo s touché stavki, katere si pred tem v službi skrbno zapiše.
Jep, Paul je Big Fan. Z njegovim edinim prijateljem gresta na vsako tekmo. Ampak le do stadiona, kjer parkirata svoj avto ter si tekmo raje ogledata preko TV sprejemnika. Vendar to je življenje, ki ga Paul ljubi. Ki ga ne bi zamenjal za noben denar. Tudi ko nad njim fizično obračuna njegov največji vzornik ter s tem zadane svoj Fortune Cookie, Paul ne obrne hrbta svojemu moštvu. Hja, kakšen fan pa bi bil, če bi pred nadalnjimi porazi svojega moštva, zaradi suspendiranja njihovega razvajenega zvezdnika, raje vzel milijone iz tožbe?

OCENA: 4

Upperdog

Naslov: Upperdog- Leto: 2009 - Država: Norveška - Žanr: Komedija, Drama - Dolžina: 100 min. - Režija: Sara Johnsen - Igrajo: Hermann Sabado, Agnieszka Grochowska, Mads Sjøgård Pettersen - imdb

Tudi Norvežani doživljajo svoje vojne travme. Ker pa so oni v tej vojni proti terorizmu tako pomembni kot mi, je njihovih vojnih dogodivščin le malo. Niti za celoten film. Le za kratki intermezzo v tem filmu režiserke Sare Johnsen (Vinterkyss).
Johnsenova je stavila na naključja. Eh, na usodo, kateri se ne moreš izogniti. Kako pa gre drugače pojasniti ponovno snidenje brata in sestre, ki sta v otroštvu bila priseljena iz Azije ter razdeljena na dve družini. Od takrat se nista več videla in se tudi ne bi nikoli več, če ne bi na zidu premožne hiše visela fotografija izpred mnogih let, v kateri služkinja iz Poljske odkrije preteklost njene cimerke.
Hja, eni so v fotografiji našli srečo, drugi so nad objavo svoje slike v časopisu nesrečni. OK, ne zgleda ravno fajn, če z brzostrelko meriš v otroka. No, v svojo pravilno početje je mladi “veteran” prepričan. Proti tistim, ki niso blond, nima nič, le ukaze je izpolnjeval. In res, komaj se vojak vrne domov, že zavrže svojo rasistično šolanje, ter se zagleda v (sestro/cimerko) Azijko.
Vse lepo, če le ne bi bilo spet teh prekletih naključij…

OCENA: 2

Map of the Sounds of Tokyo

Naslov: Map of the Sounds of Tokyo - Leto: 2009 - Država: Španija - Žanr: Drama - Dolžina: 109 min. - Režija: Isabel Coixet - Igrajo: Rinko Kikuchi, Sergi López, Min Tanaka, Manabu Oshio, Takeo Nakahara - imdb

OK, po eni strani razumem mnoge kritike, ki jih je ta film dobival po predvajanju na Canneskem festivalu in jih še dobiva. Profi morilka se zaljubi v svojo tarčo… pa, neumestna pojava in razlogi tonskega mojstra.. pa, naga Rinko Kikuchi ni Penelope Cruz… Prav Cruzova je namreč bila zadnja “stranka” režiserke Isabel Coixet, ki je svojo špansko kolegico, kar nekajkrat slekla v filmu Elegy. Tako kot tukaj japonsko zvezdico Kikuchijevo (oskar nominacija – Babel).
Čeprav se Map of the Sounds of Tokyo pripovedno zelo razlikuje od Elegy, se znani melanholični ton Coixetove takoj prepozna. Spomnimo se samo na My Life Without Me ali The Secret Life of Words. Osamljenosti pusti režiserka veliko prostora.
Na to nas opozori že glas čez sliko, ko nam predstavi mlado Ryu, zaposleno nekje ribji tržnici. Tiha, zadržana, skrivnostna… Za nekoga, ki se z vsebino filma ni seznanil, ga bo preobrazba “sramežljive” Ryu nekoliko presenetila. Ženska živi dvojno življenje. Kot Nikita, le da ona mori za sebe (denar) in ne za vlado. Njena nova tarča je španski prodajalec vina, katerega uspešen poslovnež krivi za samomor njegove hčerke. Profi kot je, Ryu sprva svojo tarčo preštudira. Heh, napaka. Sergi Lopez ni ravno Antonio Banderas, vendar še vedno dovolj zanimiv in privlačen, da Ryu začne dvomiti. Naj z njim zaplešem svoj zadnji tango v Tokiu?

OCENA: 4

The Road

Naslov: The Road - Leto: 2009 - Država: ZDA - Žanr: Avantura, Drama, Triler - Dolžina: 111 min. - Režija: John Hillcoat - Igrajo: Viggo Mortensen, Kodi Smit-McPhee, Robert Duvall, Guy Pearce, Molly Parker, Michael Kenneth Williams, Garret Dillahunt, Charlize Theron - imdb

Ogromno filmov ima nelogičnosti ali majhnih lukenj v scenariju, katere pa velikokrat namerno spregledamo, oprostimo ali pa sploh nima smisla razglabljati, ker pač curlja tudi iz drugih lukenj, ne samo scenarističnih. Pri The Road ne morem narediti izjeme. Preveč je dober film, preveč je dobra knjiga McCarthya (No Country for Old Men), ki je skasirala tudi Pulitzerjevo nagrado ter vse preveč je bilo nestrpnega pričakovanja na ta izdelek.
Odprtih vprašanj ostaja pri The Road kar nekaj. OK, zakaj je sploh prišlo do konca sveta kot ga poznamo, me sploh ne zanima. Starec Duvall sicer nekaj omenja – “vedel sem…vsi so opozarjali na to…”, vendar pravega razloga ne dobimo. No, prav zaradi sodnega dne je umrlo večino prebivalstva, izumrla je flora in favna, infrastruktura je porušena…. Kaos, kjer lakota spreminja preostalo človeštvo v živali.
Zakaj trava več ne rase, je eno izmed vprašanj, ki me muči. Dežja je več kot preveč, na trenutke pa zasije tudi sonce (mavrica ob slapu…)… OK, ampak tudi to sprejmem. Prav ob naslovu “Cesta”, bi se človek najbolj vprašal – zakaj? V mojih krajih bi temu rekli “kan te rineš v toten blati?”
Na poti sta oče (Viggo Mortensen) in sin. Z nakupovalnim vozičkom, kjer imata spakirano podobne stvari kot klošar, sta na poti do morja. Morje oz. jug je v teh situacijah vedno bila odrešilna točka. Na jugu se je vedno razvijala nova civilizacija. Ne, tukaj. Upanja na nov svet ni. To se oče in sin še kako zavedata. Odpišeta lahko idealno družino – oče, mama, hčerka, sin in pes…
Zakaj potem raje spita na dežju ob ogromnem ognju, namesto v kakšni zapuščeni hiši, je drugo vprašanje, ki me muči še bolj? Obstaja še tudi tretje, končno vprašanje, katerega pa tukaj ne bom omenjal (nekje med vrsticami je tudi to omenjeno)…
Zaradi lakote vlada strah in paranoja. Nihče ne zaupa nikomur. Se spomnite na tiste uboge športnike, ki so z letalom pikirali nekje v gorah? Tudi njih je dajala lakota, katero pa so potešili s svojimi umrlimi prijatelji. No, v tem svetu se na naravno smrt ali nesrečo ne čaka. Logično, obstajajo dobri ljudje/lačni (naš oče in sin) ter slabi ljudje/kanibali (večino ostalega prebivalstva).
Apokalipsa v stilu Mad Max norcev se sliši dobro, vendar je film nekaj več. Predvsem odnos starša in otroka. Oče je za svojega sina pripravljen storiti marsikaj. Tudi ubijati. Mortensen pripravlja svojega sina na čas, ko njega več ne bo zraven. Slutimo, da bo ta čas prišel hitro, zato smo končno enkrat dobili post-apokaliptični film, ki je tudi depresiven. Svet, katerega res ne bi radi doživeli. Jep, ob otrocih se zamislimo. Otrok reši film. Ali drugače rečeno – si predstavljate film preživetja, kjer sta na poti Viggo Mortensen in Tom Cruise? Film, bi lahko rešila le akcija. Tukaj režiserju Johnu Hillcoatu (The Proposition) ob odlični atmosferi tega ni bilo potrebno vsiljevati.

OCENA: +4

Joueuse

Naslov: Joueuse - Leto: 2009 - Država: Francija, Nemčija - Žanr: Drama - Dolžina: 97 min. - Režija: Caroline Bottaro - Igrajo: Sandrine Bonnaire, Kevin Kline, Valérie Lagrange, Didier Ferrari - imdb

Me sploh nič ne čudi, ko sem pod imenom režiserja prebral žensko. Emancipacija preko šaha (“kraljica/ženska je najmočnejša figura v šahu…”). In to tiste najbolj pomilovanja vredne sorte. Tako prazni, enodimenzionalni ter predvsem klišejski kičasti francoski film, pa že dolgo nisem gledal.
Pri Caroline Bottaros so stvari jasne – intelektualci igrajo šah, zaradi tega so tudi uspešni. Tisti, ki pravila šaha ne poznajo, so čistilci ali navadni reveži. Hja, tako kot Helene, ki v trenutku ko vidi šahovnico, dobi preblisk. Seveda, če se nauči igrati šah, ne bo več rabila čistiti po drugih hišah. In koga je boljše imeti za mentorja, kot pa doktorja (Kline), ki ji sicer obljubi le eno partijo.
No, doktor še takrat ni vedel to, kar je vedela čistilka. Ženska je talent, katerega sploh ne rabiš obrusiti. Dovolj je le pet iger in šahovsko znanje Helene je dovolj za zmago na turnirju. Če bi film trajal še nekaj minut, bi čistilka v naslednjem trenutku postala že zdravnica. Le zaželeti bi si morala…

OCENA: -2

The Stoning of Soraya M.

Naslov: The Stoning of Soraya M. - Leto: 2009 - Država: ZDA - Žanr: Drama, Krimi - Dolžina: 116 min. - Režija: Cyrus Nowrasteh - Igrajo: Shohreh Aghdashloo, Mozhan Marnò, James Caviezel, Navid Negahban - imdb

The Stoning of Soraya M. Je tiste vrste film, ki s svojo šokantno temo posledično vpliva na našo oceno filma. Kot v športnih filmih, kjer ekipa v zadnji sekundi odloči tekmo... ali pa če na koncu pes umre...
No, Cyrus Nowrasteh gre še dalje. V Iran, kjer je vsako življenje pretresljivo.
Resnično zgodbo iranske ženske, ki se na konci konča kot realen snuff film, je svetu prvič povedal pisatelj/novinar Sahebjam, kateri je skoraj dvajset let nazaj napisal svetovno uspešnico. Kamenjanje ženske do smrti je za svet bila šokantna novica. Nismo s požigom čarovnic že zdavnaj končali? Hja, bog tako hoče, pravijo muslimani. Bog je moški, zato ima lahko mož 14-letno ljubico, žena pa se drugemu moškemu ne sme niti nasmejati. Takšen je bila tožba Soraye M., katero so vaški veljaki, vključno z njenim možem, obsodili prešuštva. Logično, ženska ni bila nič kriva in to je vedel prav vsak, ki je na koncu dvignil kamen ter ga pognal proti zakopani, nemočni ženski.
Prav ti končni prizori so tako realno posneti, da je na koncu človek celo ponosen na krščanstvo. OK, tako daleč ravno ne bom šel, ampak vera, ki majhno deklico obtoži zapeljevanja starega moškega (še en resničen primer nekaj let nazaj) ter jo zato do smrti kamenja, ni vera. Pa naj reče Bog kar hoče...

OCENA: 4

Adam

Naslov: Adam - Leto: 2009 - Država: ZDA - Žanr: Drama, Komedija, Romantični- Dolžina: 99 min. - Režija: Max Mayer - Igrajo: Hugh Dancy, Rose Byrne, Frankie Faison, Mark Linn-Baker, Amy Irving, Peter Gallagher - imdb

“Kaj pa je s tem mladeničem?” - “Ima lažjo obliko avtizma, imenovano Aspergerjerjev sindrom.” - “Kaj to pomeni?” - “Večino časa je (skoraj) normalen, a včasih se mu vtrga….”
Ali kot v Adamovem primeru – ironija, sarkazem, cinizem ali normalen pogovor – za njega vse isto. Zato se Adam pri pogovorih ne ozira na vljudnost ali diskretnost, pri tem pa mu je gledanje v oči sogovornika težje, kot opazovanje in razumevanje ozvezdja.
Njegova nova soseda je Beth, ki je od svoje ex-veze še vedno dovolj labilna ter ranljiva, da v Adamu vidi dovolj zanimivo osebo za prijateljstvo. Logično, ko je nekdo drugačen ali bolan, se ti človek zasmili. Včasih do te mere, da se v človeka, ki te s svojo nedolžnostjo fascinira, tudi zaljubiš. Sicer jo oče opozarja – “na njega boš vedno pazila, kot na kakšnega otroka…” Kar je sicer logično – Beth je namreč vzgojiteljica.
Romantična komedija, ki pa s koncem naznani, da je vsaj “neodvisna” romantična komedija. Problem filma je le v tem – “avtizem” je svoj žanr filma, kateri pa se vedno mora primerjati s Rain Man-om. Hja, takrat pa vsak pogrne…

OCENA: 3

Tempos de Paz

Naslov: Tempos de Paz (Peacetime) - Leto: 2009 - Država: Brazilija - Žanr: Drama, Misterij - Dolžina: 80 min. - Režija: Daniel Filho - Igrajo: Tony Ramos, Daniel Filho, Dan Stulbach - imdb

»Vidiš štampiljko v tem potnem listu? Ne, in tako bo tudi ostalo. Kajti jaz sem tisti, ki odloča kdo ostane in kdo gre« Jep, časi so težki. Leto 1945. Uradno se tudi Brazilija nahaja v vojni. In vsak, ki bi se rad skril v toplih krajih, mora prvo dokazati svojo preteklost. Če si bil preganjen od nacistov, si dobrodošel. Če si pristaš Hitlerja, se vrni na ladjo, s katere si prišel. Sodnik in porota v enem je bivši policaj, ki ima z zasliševanjem kar nekaj izkušenj. »Časi so zmešani... premlati komunista, cartaj komunista...ukazi se dnevno menjavajo«, razloži svežemu prišleku.
Logično, če mu kdo pove, da prihaja iz Poljske, kjer se je ukvarjal s kmetijstvom, roke pa ima nežne kot dojenček, bo stari maček takoj zavohal prevaro.To namreč trdi ubogi židek, ki je med vojno izgubil vse. No, če so židje v stripu Maus bili prikazani kot miši, naš zasliševalec pa je »stari maček«, se potem lahko začne dolga psihološka igrica mačke in miši.

OCENA: +2

Up in the Air

Naslov: Up in the Air - Leto: 2009 - Država: ZDA - Žanr: Komedija, Drama, Romantični - Dolžina: 108 min. - Režija: Jason Reitman - Igrajo: George Clooney, Vera Farmiga, Melanie Lynskey, Jason Bateman, Anna Kendrick - imdb

Jason Reitman je pravi lisjak. Ve, da ima tokrat odprto pot do oskarja, a se zaveda tudi povprečja svojega scenarija. Tragikomedija o večnem samcu, ki na koncu le spozna svojo praznino in samoto v svojem monotonem življenju… Hmm, ja, nič novega. Še toliko hujše - k pameti ga spravi otrok. Seveda, za najvišje cilje je za Reitmana to premalo. Potrebno bo iti tja, kamor še nihče ni šel.
OK, »Up« jih je bilo letos že kar nekaj, vendar nihče toliko kot G. Clooney (s svojo značilno "Coen" igro). 322 dni na leto. In vsega je kriva služba Clooneya, ki je ob enem tudi rešiteljica Reitmana. In pazi to – ko Reitman očitno ukrade idejo (slikanje palčkov…khmm, zaljubljenega para pred znamenitosti Amerike), to tudi prizna. Ampak ne dobesedno. Le nakaže in s tem zadovolji tiste, ki so stvar zaznali ter začeli deliti črne pike. Hja, s (nepopolnim) priznanjem kritika več ne velja. Saj pravim, pravi lisjak.
Služba Clooneya je res edinstvena. Predvsem pa aktualna. Amerika je v gospodarski krizi. V tisti prvi, so obupanci skakali skozi okno, tokrat jih v nasprotno prepriča elegantni Clooney alias Ryan Bingham. Ko je potrebno koga odpustiti in ko je na vrsti šef, kateri bi se moral postaviti pred svojo žrtvijo ter ji povedati novico, se tam pojavi Clooney. Profesionalno, po predpisih izreče delavcu zadnje slovo ter mu pod nos pomoli odrešitveno brošuro, ki brezposelnemu nakaže srečo v novem začetku. Služba ni lahka, vendar jo Clooney s svojo hladnokrvnostjo obvlada v nulo, pri tem pa že misli na svoj dom. Vilo, nekje v Beverly Hillsu? Eh, Clooneyev dom je letalo. V zraku visi njegova motivacija pri njegovi službi. Postati namreč hoče sedmi človek, ki bo preletel 10 milijonov milj. Logično, babo lahko najde samo sebi podobno. Ali kot mu pravi prav tako preveč zaposlena Farmigova: »name misli kot sebe z vagino« Jep, ljubezen na urnik.
No, še ena ženska je prav tako podobna Clooneyu – le mlajša verzija. Prav Anna Kendrick je tista, ki hoče te nadure Clooney revolucionirati. Odpoved preko web-cama. Zelenka je v hipu rešila problematiko neprestanega letenja njenih sodelavcev ter s tem oddaljila Clooneya od magičnih milj. Ker pa stvar vseeno ni tako preprosta, postane Kendrickova vajenec, Clooney pa mentor. Pri tem pa celo noben od njiju ne pomisli na seks. Seveda, to bi bi kliše. Reitman pa je, kot že rečeno, pravi lisjak.

OCENA: -4

Amintiri din epoca de aur

Naslov: Amintiri din epoca de aur (Tales from the Golden Age) - Leto: 2009 - Država: Romunija, Francija - Žanr: Komedija, Drama - Dolžina: 155 min. - Režija: Hanno Höfer, Razvan Marculescu,Cristian Mungiu, Constantin Popescu, Ioana Uricaru - Igrajo: Teodor Corban, Alex Potocean, Tania Popa, Liliana Mocanu, Emanuel Parvu - imdb

Komaj po glomaznem uspehu filma Good Bye Lenin, so Nemci svoje Ossise spoznali za svoje. Vzhod je postal kult, zato se je cela Nemčija (tudi zahodnjaki) začela spominjate na lepe čase komunizma. V trenutku se je pozabilo na strogi režim, pravila, blagovno pomanjkanje ali (ne)svobodo govora. No, Slovenci smo “norost” tega režima lahko spoznali že veliko prej. Klopčič je svoj Moj ata, socialističen kulak pognal kar med partijo ter se mu posmehoval v obraz (čeprav je tu “najebal” socializem). Klopčiča in Partljiča bi Ceausescu zrihtal takoj, ko bi zagledal zvezdo iz gnoja.
Ne, Romuni si tega niso mogli privoščiti. Zgodbe iz zlate dobe bi lahko veljale tudi kot promocijski video Romunije za vstop v EU. “Jep, komunizem smo odpisali. Glejte, kako se norčujemo iz teh časov. Kapitalizem, daj nam priložnost, mi smo pripravljeni”. Hja, če kalkuliramo le filme, so Romuni res leta pred nami. Tako daleč, da jih ne bomo nikoli ujeli. Ali drugače – prej bodo nas oni prehiteli v gospodarstvu, kot mi njih v filmih.
Od komunizma so ostale le še urbane legende. Šest, če sem natančen. Groteskna omnibus satira, ob kateri se je največkrat zasliši ime Christian Mungiu, bi se lahko postavila tudi v naše kraje tistega časa. Primer – z enodnevnim zbiranjem steklenic (ena izmed epizod), smo si lahko kupili nogometne drese. Hja, če bi zbirali eno leto, bi bilo dovolj že za Zastavo 101.

OCENA: 4

The Invention of Lying

Naslov: The Invention of Lying - Leto: 2009 - Država: ZDA - Žanr: Komedija, Drama, Romantični - Dolžina: 99 min. - Režija: Ricky Gervais, Matthew Robinson - Igrajo: Ricky Gervais, Jennifer Garner, Jonah Hill, Tina Fey, Rob Lowe - imdb

Spomnite se Jima Careya in njegovega Liar, Liar. Najbolj huda stvar, kar se človeku lahko zgodi je – nezmožnost laganja. Carey je lahko povedal samo po resnici, direktno v obraz svojemu sogovorniku. Tam je te probleme imel samo on, tukaj jih imajo vsi.
No, v tem svetu, kjer se prav tako hodi v službo, vozi avto, ustvarja družine, to niti ni problem. Besede “laž” namreč sploh ne poznajo. Ne poznajo najbolj zahrbtnega orožja človeštva. Vse do dne, ko naredi “klik” v glavi debeluškaste zgube, s smešnim nosom. Tako Marka (Gervais) opiše njegova dolgoletna skrita ljubezen, ko gresta prvič skupaj na randi. Angleški komik Ricky Gervais ima torej zopet opraviti z nečim nadnaravnim. In kljub zadovoljive originalnosti tega filma in lanskega Ghost Towna, ga filmski svet sploh ne jebe ("človek je samo za oder..."). Njegovi filmi neopazno odletijo mimo…
Jep, ko Mark spozna moč laži, začne to s pridom izkoriščati. Ljudje mu verjamejo vse. Tudi to, da obstajajo nebesa in mož od zgoraj, ki vse te reči nadzoruje. Mark postane novi mesija, ko se kot Mojzes postavi pred množico, ter oznani 10 novih zapovedi. Hja, sedaj tudi jaz vem, kdaj je “naše” človeštvo začelo lagati. Z letom nula, ko se je “rodilo” krščanstvo.

OCENA: +3

Brothers

Naslov: Brothers - Leto: 2009 - Država: ZDA - Žanr: Drama, Vojna - Dolžina: 104 min. - Režija: Jim Sheridan - Igrajo: Tobey Maguire, Jake Gyllenhaal, Natalie Portman, Sam Shepard, Patrick Flueger, Mare Winningham, Bailee Madison - imdb

Iz enega vprašanja nastane drugo. “Zakaj bi v rimejku odličnega filma sploh kaj spreminjal ali delal po svoje?”. Logično, “Zakaj pa potem sploh delaš rimejk?” Ti dve vprašanji sta si zastavljala tudi Van Sant (Psycho) ali Haneke (Funny Games), ko sta kopirala originale skoraj do potankosti. No, ljudem to (meni nerazumljivo) ni bilo všeč.
Drugače je s Sheridanom in njegovim “Brothers”, ki celo lahko računa na nekaj oskarjev. Iz tega lahko zaključimo kar nekaj stvari – “Je danski original v režiji Susanne Bier premalo znan, priljubljen in s premajhnim statusom nedotakljivosti, kot sta to zgoraj omenjena primera?”, “Je Jim Sheridan, avtor odličnih My Left Foot, In America, In the Name of the Father ali The Boxer toliko boljši režiser ter tako iz originala potegnil še tisti zadnji maksimum?”, “Je Brødre pač boljši film od originalov Psycho ali Funny Games?”
Vzrokov za pomanjkanje negodovanj do rimejka je kar nekaj, pri tem pa verjetno najbolj izstopa sporočilo – vojna je sranje. S tem se strinjajo vsi ter tako podpirajo anti-ameriška sporočila, kjer le lahko. Ne glede na kopiranje…
Tokrat gre v vojno Tobey Maguire. V Afganistan bolj rečeno, kamor je zadnja leta že odšel služit. Njegovi ženi Portmanovi in dvema hčerama, so taki slovesi sicer težki, a se mirijo z mislimi: “saj se bo hitro vrnil”.
No, pred tem se je vrnil nekdo drug. Jake Gyllenhaal, brat Maguirea se vrne iz zapora. Gyllenhaal velja kot črna ovca družine, česar se hitro spomni njegov oče Sam Shepard ob njunem prvem, ponovnem srečanju. Jep, Gyllenhaal ne segne do kolen junaku Maguireu. Redkokdaj omenjam igralce v filmih, vendar ti so svoje delo opravili z odliko, zato si to tudi zaslužijo.
In kdaj je za odpadnika boljši trenutek dokazovanja, kot takrat, ko se pred vrati Portmanove pojavita dva vojaka s tragično novico o smrti našega heroja? Seveda, brat takoj zamenja vlogo umrlega, ter si v trenutku ustvari družino in novo življenje. Pri tem pa vemo le mi in kopica talibanov, da je Maguire še vedno živ…

OCENA: +4

Nefes: Vatan sagolsun

Naslov: Nefes: Vatan sagolsun (The Breath) - Leto: 2009 - Država: Turčija - Žanr: Drama, Vojna - Dolžina: 128 min. - Režija: Levent Semerci - Igrajo: Birce Akalay, Ibrahim Akoz, Serkan Altintas - imdb

Nekje med poezijo The Thin Red Line, sarkazmom in cinizmom Karaule, v napetosti pričakovanja sovražnika iz izraelskega Beauforta, krvavim spopadom v 9 rota ali osamljenostjo ter dolgočasnostjo vojakov iz Jarheada, nas čaka Nefes. Najboljši turški film vseh časov.
Resnična zgodba iz začetkov 90-tih, postavljena v obmejne gore Turčije. Tudi na 2365 metrih nadmorske višine stoji turška zastava in tam mora tudi ostati. V to je vodja turškega voda prepričan. Njegov začetni govor, bi se v poniževanju ali ustrahovanju svojih vojakov lahko kosal tudi s tistimi iz An Officer and a Gentleman ali Full Metal Jacket. Pokoplje jih, še preden vojaki sploh nabijejo svoje puške. Hja, kot da bi vedel…
Vojna s kurdskimi PKK teroristi je dosegla vrhunec. Peščica, katero vodi skrivnostni “doktor”, se skriva prav med temi gorami, kjer služijo Turški vojaki. Vojakom ostane le čakanje… Tam med oblaki, katere nam režiser Levent Semerci v svojem prvencu tako presunljivo prikaže, je nesmisel vojne za kamen, še toliko večja. Vendar pazi – “če spiš, si mrtev!”

OCENA: 4

Endgame

Naslov: Endgame - Leto: 2009 - Država: VB - Žanr: Drama - Dolžina: 105 min. - Režija: Pete Travis - Igrajo: William Hurt, Chiwetel Ejiofor, Jonny Lee Miller - imdb

Endgame se konča tam, kjer se začne Invictus. Konec apartheida in izpustitev Mandele iz dolgoletnega zapora. “To je črn dan za Južno Afriko” pravo belec, otrokom v novem filmu C. Eastwooda. Jep, tega so se zavedali tudi tedanji predsednik de Klerk in njegova vlada, ki je ta režim hotela zavlačevati v nedogled. Ne glede na ostre kritike ostalega sveta.
Konec apartheida se je začel v Angliji leta 1985, ko sta se obe strani (črni proti belim) začeli pogajati. Odločati o nadaljnji usodi J. Afrike. Pogovori, psihološke igrice, grožnje, blefiranja… napeto? Niti malo. No, tukaj vstopi v igro režiser P. Travis. Možakar je sicer mnogim znam po “Rashomon” trilerju Vantage Point, ampak to ni vse. Ko je Greengrass snemal Bloody Sunday, je on posnel podoben Omagh. Resnična zgodba o bombnem napadu nekje na Irskem. Je kdo rekel bomba? Travis ima namreč problem. Njegov Endgame je dolgočasen. Tega se človek dobro zave. No, tukaj pade ideja: “Kaj pa, če bi še snemal kot Greengrass? Saj veste, tresoča kamera, nenadni close-upi… Hja, če to ne bo dovolj, bomo v trejler in na plakat naflikali še bombne napade in eksplozije. Ja, to bo. Ljudje bodo potem pričakovali novi Omagh” je prepričan Travis. Nekdo izmed njegovih kolegov iz ozadja ima dvome: “Hej šef, kaj bomo pa potem, ko bodo nad filmom vsi razočarani?” “Eh, potem pa grem nazaj v Ameriko posnet novi film z D. Quiadom v glavni vlogi”

OCENA: 2