62. filmski festival v Cannesu, bo najboljši vseh časov. Največja filmska imena bodo maja prvič predstavljali svoje nove izdelke. In to kakšna imena. Imena, ki so zadnja leta ustvarjala zgodovino sedme umetnosti. Pa ne iz komercialnega pogleda, ampak tistega, ki najbolj šteje – avtorskega.
V prvem delu bom predstavil tekmovalno konkurenco, kateri bo sodila režija z Isabelle Huppert na čelu.
*nekateri filmi so omenjeni v jeziku, v katerem film najbolj poznamo.
Od mojega najmanj do najbolj pričakovanega filma:
1. Kinatay – Filipinski režiser Brillante Mendoza se je za Zlato palmo potegoval že lansko leto s filmom Serbis. Že ponovna nominacija je ogromen uspeh…
2. À l'origine - Xavier Giannoli še ni posnel “velikega” filma. Leta 2007 je sicer njegov film Quand j'étais chanteur bil nominiran za najboljši francoski film, ampak to je bilo premalo, da bi ga spoznal svetovni filmski svet. Tudi v “In The Beginning” bo v glavni vlogi Gérard Depardieu.
3. Bright Star – Če film ne bi režirala Jane Campion, novozelandska režiserka, ki nam je podarila filme kot so The Piano ali An Angel at My Table, bi film postavil pred Kinatay. Romantičnih biografij umetnikov iz Anglije izpred 100 in več let, enostavno ne prenesem.
4. The Time That Remains – zakaj angleški naslov, mi ni znano. Zelo čuden tip je ta Elia Suleiman. Njegov prejšnji film Divine Intervention se je prav tako potegoval za Zlato palmo. Kdor je gledal ta film napolnjen z absurdnim humorjem, bizarnimi prizori in surealnimi dogodki, pričakuje marsikaj od te zgodovinske obnove Izraelske države.
5. Visages - Ming-liang Tsaiev Muhasti oblak je bil skoraj še za mene preveč. Ampak OK, bilo je zanimivo. Visages se dogaja v Franciji, natančneje nekje okrog muzeja Louvra in se bo poigral z zgodbami o Salome. Tisti biblijski, ne naši. In Salome ne bo “prikrajšan” moški ampak Laetitia Casta.
6. Chun Feng Chen Zui De Ye Wan – veliko problemov je Kitajski režiser Ye Lou naredil svoji vladi. Nad filmi Summer Palace ali Suzhou River niso bili navdušeni, zato ni dobil uradnega dovoljenja za prikaz svojih filmov v Franciji. Še dobro, da se Lou ne ozira na to in nam tokrat prinaša ljubezensko zgodbo med tremi prijatelji.
7. Vincere – že šesta nominacija za Zlato palmo Marco Bellocchioa. Ironično, dva njegova najznamenitejša filma Buongiorno, notte (2003) in I pugni in tasca (1965), nista med njimi. Vincere bo zgodba o skriti ženski poleg Mussolinija.
8. Map of the Sounds of Tokyo – zadnji dve storitvi Isabel Coixet (Elegy in The Secret Life of Words) me nista povsem prepričali. Še vedno imam prevelika pričakovanja zaradi njene odlične tragedije My Life Without Me. Oskarjeva nominiranka Rinko Kikuchi bo imela glavno vlogo v tem trilerju o dvojni identiteti.
9. Un prophète - Če bi moral izbirati najboljši film Jacques Audiarda, bi izbral Sur mes lèvres, pa čeprav je Un héros très discret leta 1996 bil nagrajen za scenarij v Cannesu, pa čeprav je De battre mon coeur s'est arrêté odnesel mnogo mednarodnih in prestižnih nagrad. Un prophète se veselim prav zaradi tega, ker je žanrsko (mladi Arabec se znajde v zaporu, kjer se poveže z mafijo) najbolj podoben filmu Sur mes lèvres.
10. Les Herbes folles - Alain Resnais je eden tistih največjih. Pa čeprav se pod njegova največja dela štejejo filmi, ki so stari že preko 50 let, je z njegovim zadnjim filmom Coeurs dokazal, da še vedno zna. Prvič v njegovi karieri bo Resnais za podlago uporabil že napisano zgodbo. Po knjigi Christian Gaillya bo naključna torba in njena vsebina krojila usodo treh različnih ljudi.
11. Vengeance – Akcijska legenda Johnnie To bo tokrat v ospredje postavil Francoza Johnny Hallydaya. Bivšega plačanega morilca, sedaj kuharja, ki prispe v Hong Kong v želji po maščevanju.
12. Los abrazos rotos – nikoli nisem bil veliki ljubitelj Pedro Almodóvara in verjetno ne bom postal niti po tem filmu. Pa čeprav je v glavni vlogi zopet Penélope Cruz. Zgodba je klasična Almodóvarjeva – avtorska soap opera.
13. Fish Tank - Veliko jih je spregledalo prvenec Andrea Arnold - Red Road, ki je nase opozorila že s kratkim filmom Wasp (oskar). Na sreča jaz filma nisem zamudil, zato upam da bo ta zgodba o najstnici, njeni mami in njenemu novemu očimu vsaj približno podobna njenim ostalim filmom.
14. Taking Woodstock – že beseda Woodstock je dovolj. Če rečem, da je za režijskim stolčkom Ang Lee, pa je že preveč. Velika so pričakovanja, zato je padec lahko zelo nizek.
15. Looking for Eric – Edina nepravica se je Ken Loachu zgodila leta 2006. Ko je za enega njegovih najslabših filmov The Wind That Shakes the Barley dobil prvič Zlato palm, pa čeprav se je pred tem že mnogokrat potegoval za to nagrado. In to z veliko boljšimi filmi. Looking for Eric bo zopet njegov tipičen izdelek. Angleška sociala, ki edino svetlo točko v življenju vidi le v nogometu. Natančneje v Ericu Cantonaju.
16. Inglourious Basterds – Nov film Quentin Tarantina. Drugega več ne rabim povedati…
17. Antichrist – že sami prvi posnetki filma, nam nakazujejo novo mojstrovino malce že pozabljenega Larsa von Triera. Z filmom, ki zgodbeno spominja na avstralski kult The Lost Weekend (par proti podivjani naravi), se bo to sigurno zopet spremenilo. Na von Trierja stavim veliko…
18. Das weiße Band - Michael Haneke 19. Enter the Void - Gaspar Noé 20. Bak-Jwi - Park Chan-Wook. Pri teh zadnjih treh filmih je pričakovanje tako veliko, da sem jih moral omenjati že pred meseci (več pod linki)
V prvem delu bom predstavil tekmovalno konkurenco, kateri bo sodila režija z Isabelle Huppert na čelu.
*nekateri filmi so omenjeni v jeziku, v katerem film najbolj poznamo.
Od mojega najmanj do najbolj pričakovanega filma:
1. Kinatay – Filipinski režiser Brillante Mendoza se je za Zlato palmo potegoval že lansko leto s filmom Serbis. Že ponovna nominacija je ogromen uspeh…
2. À l'origine - Xavier Giannoli še ni posnel “velikega” filma. Leta 2007 je sicer njegov film Quand j'étais chanteur bil nominiran za najboljši francoski film, ampak to je bilo premalo, da bi ga spoznal svetovni filmski svet. Tudi v “In The Beginning” bo v glavni vlogi Gérard Depardieu.
3. Bright Star – Če film ne bi režirala Jane Campion, novozelandska režiserka, ki nam je podarila filme kot so The Piano ali An Angel at My Table, bi film postavil pred Kinatay. Romantičnih biografij umetnikov iz Anglije izpred 100 in več let, enostavno ne prenesem.
4. The Time That Remains – zakaj angleški naslov, mi ni znano. Zelo čuden tip je ta Elia Suleiman. Njegov prejšnji film Divine Intervention se je prav tako potegoval za Zlato palmo. Kdor je gledal ta film napolnjen z absurdnim humorjem, bizarnimi prizori in surealnimi dogodki, pričakuje marsikaj od te zgodovinske obnove Izraelske države.
5. Visages - Ming-liang Tsaiev Muhasti oblak je bil skoraj še za mene preveč. Ampak OK, bilo je zanimivo. Visages se dogaja v Franciji, natančneje nekje okrog muzeja Louvra in se bo poigral z zgodbami o Salome. Tisti biblijski, ne naši. In Salome ne bo “prikrajšan” moški ampak Laetitia Casta.
6. Chun Feng Chen Zui De Ye Wan – veliko problemov je Kitajski režiser Ye Lou naredil svoji vladi. Nad filmi Summer Palace ali Suzhou River niso bili navdušeni, zato ni dobil uradnega dovoljenja za prikaz svojih filmov v Franciji. Še dobro, da se Lou ne ozira na to in nam tokrat prinaša ljubezensko zgodbo med tremi prijatelji.
7. Vincere – že šesta nominacija za Zlato palmo Marco Bellocchioa. Ironično, dva njegova najznamenitejša filma Buongiorno, notte (2003) in I pugni in tasca (1965), nista med njimi. Vincere bo zgodba o skriti ženski poleg Mussolinija.
8. Map of the Sounds of Tokyo – zadnji dve storitvi Isabel Coixet (Elegy in The Secret Life of Words) me nista povsem prepričali. Še vedno imam prevelika pričakovanja zaradi njene odlične tragedije My Life Without Me. Oskarjeva nominiranka Rinko Kikuchi bo imela glavno vlogo v tem trilerju o dvojni identiteti.
9. Un prophète - Če bi moral izbirati najboljši film Jacques Audiarda, bi izbral Sur mes lèvres, pa čeprav je Un héros très discret leta 1996 bil nagrajen za scenarij v Cannesu, pa čeprav je De battre mon coeur s'est arrêté odnesel mnogo mednarodnih in prestižnih nagrad. Un prophète se veselim prav zaradi tega, ker je žanrsko (mladi Arabec se znajde v zaporu, kjer se poveže z mafijo) najbolj podoben filmu Sur mes lèvres.
10. Les Herbes folles - Alain Resnais je eden tistih največjih. Pa čeprav se pod njegova največja dela štejejo filmi, ki so stari že preko 50 let, je z njegovim zadnjim filmom Coeurs dokazal, da še vedno zna. Prvič v njegovi karieri bo Resnais za podlago uporabil že napisano zgodbo. Po knjigi Christian Gaillya bo naključna torba in njena vsebina krojila usodo treh različnih ljudi.
11. Vengeance – Akcijska legenda Johnnie To bo tokrat v ospredje postavil Francoza Johnny Hallydaya. Bivšega plačanega morilca, sedaj kuharja, ki prispe v Hong Kong v želji po maščevanju.
12. Los abrazos rotos – nikoli nisem bil veliki ljubitelj Pedro Almodóvara in verjetno ne bom postal niti po tem filmu. Pa čeprav je v glavni vlogi zopet Penélope Cruz. Zgodba je klasična Almodóvarjeva – avtorska soap opera.
13. Fish Tank - Veliko jih je spregledalo prvenec Andrea Arnold - Red Road, ki je nase opozorila že s kratkim filmom Wasp (oskar). Na sreča jaz filma nisem zamudil, zato upam da bo ta zgodba o najstnici, njeni mami in njenemu novemu očimu vsaj približno podobna njenim ostalim filmom.
14. Taking Woodstock – že beseda Woodstock je dovolj. Če rečem, da je za režijskim stolčkom Ang Lee, pa je že preveč. Velika so pričakovanja, zato je padec lahko zelo nizek.
15. Looking for Eric – Edina nepravica se je Ken Loachu zgodila leta 2006. Ko je za enega njegovih najslabših filmov The Wind That Shakes the Barley dobil prvič Zlato palm, pa čeprav se je pred tem že mnogokrat potegoval za to nagrado. In to z veliko boljšimi filmi. Looking for Eric bo zopet njegov tipičen izdelek. Angleška sociala, ki edino svetlo točko v življenju vidi le v nogometu. Natančneje v Ericu Cantonaju.
16. Inglourious Basterds – Nov film Quentin Tarantina. Drugega več ne rabim povedati…
17. Antichrist – že sami prvi posnetki filma, nam nakazujejo novo mojstrovino malce že pozabljenega Larsa von Triera. Z filmom, ki zgodbeno spominja na avstralski kult The Lost Weekend (par proti podivjani naravi), se bo to sigurno zopet spremenilo. Na von Trierja stavim veliko…
18. Das weiße Band - Michael Haneke 19. Enter the Void - Gaspar Noé 20. Bak-Jwi - Park Chan-Wook. Pri teh zadnjih treh filmih je pričakovanje tako veliko, da sem jih moral omenjati že pred meseci (več pod linki)
Ni komentarjev:
Objavite komentar