Naslov: Okuribito - Leto: 2008 - Država: Japonska - Žanr: Drama - Dolžina: 130 min. - Režija: Yojiro Takita - Igrajo: Masahiro Motoki, Tsutomu Yamazaki, Ryoko Hirosue, Kazuko Yoshiyuki - imdb
Dobitnik letošnjega oskarja za tujejezični film. Če poznamo okus filmske akademije – zasluženo.
Daigo končno dobi možnost živeti svoje sanje. Sprejet je v tokijski orkester, kjer igra čelo. A sanj je kaj hitro konec, ko zaradi pomanjkanja publike, mora orkester prenehati s svojim delovanjem. Daigu ne preostane nič drugega, kot pa se z njegovo ženo odsel
i v svoj domači kraj, v hišo, katero mu je zapustila njegova preminula mama.
Iz časopisnega oglasa se prijavi na razgovor za delo, kjer iščejo človeka za “odhode”. Ko Daigo pozneje od svojega novega šefa/mentorja spozna, da tukaj ne gre za turistično agencijo, ampak za agencijo, kjer po Japonskih običajih odpremijo mrtvo telo na njeno zadnjo pot, je mamljivost dobrega denarja in kratkega delovnega časa prevelika. Daigo sprejme službo. Sedaj bo za to potrebno povedati le še svoji ženi, katera takšne službe ne bi bila ravno vesela.
Če se na prvi trenutek Okuribito sliši kot sentimentalna melodrama, bi rekel ja. To Okuribito tudi je. In to je tisto, kar je članom akademije dalo prednosti pred drugimi konkurenti. Seveda moraš biti mojster, če smrt prikažeš na tako lepi in umirjeni način, da ti je na koncu filma vseeno če se sedaj stegneš. Glavno, da potem pride mojster polaganja v krsto, kjer ti na čustven in ljubeč način obleče in umije noge – z gobico, seveda.
Znanci in njegova žena ne obravnavajo njegovo novo službo, vendar je Daigo imel to (ne)srečo, da je ob tragični izgubi domačih in bližnjih lahko pokazal svojo umetnost tudi njim. Umetnost ni samo igranje čela (pozor na prizor, ki sp
ominja na Moje pesmi, moje sanje – višek kiča), je tudi spoštovanja do neznanca ter predvsem do žalujočih. To pa je tisto, kar nekako najbolj moti, čeprav so trenutki dobro tempirani, vendar je teh enostavno preveč. Drugače rečeno – če ste bolj nežne duše, vam napovedujem 3 – 5x jokanje ob filmu. Naj vam ne bo nerodno, po desetih pogrebih in neštetih spokojnih truplih, postane človekov um zmeden. In takrat dela po svoje…
Daigo končno dobi možnost živeti svoje sanje. Sprejet je v tokijski orkester, kjer igra čelo. A sanj je kaj hitro konec, ko zaradi pomanjkanja publike, mora orkester prenehati s svojim delovanjem. Daigu ne preostane nič drugega, kot pa se z njegovo ženo odsel
i v svoj domači kraj, v hišo, katero mu je zapustila njegova preminula mama.Iz časopisnega oglasa se prijavi na razgovor za delo, kjer iščejo človeka za “odhode”. Ko Daigo pozneje od svojega novega šefa/mentorja spozna, da tukaj ne gre za turistično agencijo, ampak za agencijo, kjer po Japonskih običajih odpremijo mrtvo telo na njeno zadnjo pot, je mamljivost dobrega denarja in kratkega delovnega časa prevelika. Daigo sprejme službo. Sedaj bo za to potrebno povedati le še svoji ženi, katera takšne službe ne bi bila ravno vesela.
Če se na prvi trenutek Okuribito sliši kot sentimentalna melodrama, bi rekel ja. To Okuribito tudi je. In to je tisto, kar je članom akademije dalo prednosti pred drugimi konkurenti. Seveda moraš biti mojster, če smrt prikažeš na tako lepi in umirjeni način, da ti je na koncu filma vseeno če se sedaj stegneš. Glavno, da potem pride mojster polaganja v krsto, kjer ti na čustven in ljubeč način obleče in umije noge – z gobico, seveda.
Znanci in njegova žena ne obravnavajo njegovo novo službo, vendar je Daigo imel to (ne)srečo, da je ob tragični izgubi domačih in bližnjih lahko pokazal svojo umetnost tudi njim. Umetnost ni samo igranje čela (pozor na prizor, ki sp
ominja na Moje pesmi, moje sanje – višek kiča), je tudi spoštovanja do neznanca ter predvsem do žalujočih. To pa je tisto, kar nekako najbolj moti, čeprav so trenutki dobro tempirani, vendar je teh enostavno preveč. Drugače rečeno – če ste bolj nežne duše, vam napovedujem 3 – 5x jokanje ob filmu. Naj vam ne bo nerodno, po desetih pogrebih in neštetih spokojnih truplih, postane človekov um zmeden. In takrat dela po svoje…OCENA: +4
*Okuribito dodan na 16. mesto 100x naj 2008
Ni komentarjev:
Objavite komentar