Naslov: Synecdoche, New York- Leto: 2008 - Država: ZDA - Žanr: Drama, Komedija - Dolžina: 124 min. - Režija: Charlie Kaufman - Igrajo: Philip Seymour Hoffman, Catherine Keener, Samantha Morton, Michelle Williams, Tom Noonan, Emily Watson, Dianne Wiest, Hope Davis - imdb
O čem se sploh gre v Synecdoche, New York? To vprašanje si je verjetno zastavilo mnogo gledalcev po ogledu. Iskanje višjega pomena človeškega obstoja? Mogoče. O želji fikcijo spreobrniti v realnost – in obratno? Sigurno. Pa ljubezen pa starševstvo, življenjska kriza… Synecdoche, New York se dotakne mnogih tem. Pa vendar se jih
dotakne na tako edinstven način, da na koncu nismo več sigurni ali smo sploh gledali film? Ali nismo mogoče bili priča le monologu enega človeka?
Tudi tokrat se Kaufman loti podobnih prijemov igranja z vprašanji “kaj je sploh resnično in kaj so sploh sanje?”, kot jih to že poznamo iz njegovih prejšnjih napisanih mojstrovin Being John Malkovich, Adaptation in Eternal Sunshine of the Spotless Mind. In vsi tisti, ki smo se tedaj ponosno povzdigovali “hja, jaz sem pa približno vse razumel, kar je hotel scenarist povedati”, smo sedaj spoznali, da so ti filmi bili namenjeni za vrtec. Verjetno je razlog v tem, ker se je tokrat Kaufman odločil sam zrežirati film. Tako si je lahko pustil več prostora. Nobeden več mu ni mogel preprečiti vseh njegovi idej. Ampak naj nam ne bo nerodno. Mnogo je teorij, katera lahko po ogledu tuhtamo in rešujemo. Kaj simbolizira goreča hiša? Kaj nam hočejo povedati risanke na TV? Zakaj vedno novi in različni naslovi igre? Kakšen vpliv sta imela Kafka ali Dostojevski, katere se med vrsticami omenja? Vzroki in pomen Cadenove bolezni? Kdo je in kaj hoče skrivnostni Sammy, ki kasneje potopi v Cadenovo vlogo? Ali je Cedan ženska ali moški?…itd. Najboljše bi bilo, če bi se studio poleg izida DVD-ja odločil izdati tudi debelo knjigo z napotki in rešitvami. Kot za kakšno obsežno online igro.
Verjetno najboljši karakterni igralec, kar jih trenutno premore Hollywood - Philip Seymour Hoffman igra Caden Cotarda, depresivnega, hipohondričnega režiserja gledaliških iger, poročenega z umetnico s katero imata tudi 4-letno hčerko. Skoraj povprečna družina iz predmestja, bi lahko rekli. Caden postaja vse bolj prepričan da umira za zelo redko boleznijo, zato se odloči narediti nekaj velikega. Nekaj po čem se ga bodo spominjali še mnogo let po njegovi smrti. Najame veliko zapuščeno veleblagovnico, katero začne vedno bolj spreminjati v svojo domače
- realno okolje. V mali New York, bolje rečeno. Seveda ker brez igralce ne gre, je tudi teh veliko. Od stotine statistov, igralcev, ki igrajo režiserja, pa do igralcev, ki igrajo igralce. Ker pa je ta igra res velika, zahteva od Cadena vse. Njegovo celotno življenje. Tako vidi svojo bivšo ženo le še na mini avtoportretih, s svojo tetovirano hčerko se lahko pogovarja le preko prevajalca, imena svojega drugega otroka se sploh ne spomni… leta pa minevajo. Mnogi, ki so projekt začeli ali se udeleževali so že umrli. Ljudje pa še vedno čakajo na premiero.
Zanima me, kakšen bi postal film, če bi ga režirala Kaufmanova prijatelja Spike Jonze ali Michel Gondry. Bolj konvencionalen? Ali lahko Kaufman od nas pričakuje, da skapiramo vse simbolike, vse skrite detajle že v prvem ogledu filma? Za kaj takega bi bilo potrebno najmanj petkratno ponovno gledanje. Kot kakšen 7-minutni komad od Radioheadov, katerega moraš poslušati večkrat, da ti potem postane odličen. Dlje poslušaš, boljši je. Seveda je to pri pesmih mogoče, kaj pa pri 2 urnem filmu? Le za tiste najbolj zagrizene.
Jaz bom raje počakal na novo dogodivščino s Kaufmanom.
dotakne na tako edinstven način, da na koncu nismo več sigurni ali smo sploh gledali film? Ali nismo mogoče bili priča le monologu enega človeka?Tudi tokrat se Kaufman loti podobnih prijemov igranja z vprašanji “kaj je sploh resnično in kaj so sploh sanje?”, kot jih to že poznamo iz njegovih prejšnjih napisanih mojstrovin Being John Malkovich, Adaptation in Eternal Sunshine of the Spotless Mind. In vsi tisti, ki smo se tedaj ponosno povzdigovali “hja, jaz sem pa približno vse razumel, kar je hotel scenarist povedati”, smo sedaj spoznali, da so ti filmi bili namenjeni za vrtec. Verjetno je razlog v tem, ker se je tokrat Kaufman odločil sam zrežirati film. Tako si je lahko pustil več prostora. Nobeden več mu ni mogel preprečiti vseh njegovi idej. Ampak naj nam ne bo nerodno. Mnogo je teorij, katera lahko po ogledu tuhtamo in rešujemo. Kaj simbolizira goreča hiša? Kaj nam hočejo povedati risanke na TV? Zakaj vedno novi in različni naslovi igre? Kakšen vpliv sta imela Kafka ali Dostojevski, katere se med vrsticami omenja? Vzroki in pomen Cadenove bolezni? Kdo je in kaj hoče skrivnostni Sammy, ki kasneje potopi v Cadenovo vlogo? Ali je Cedan ženska ali moški?…itd. Najboljše bi bilo, če bi se studio poleg izida DVD-ja odločil izdati tudi debelo knjigo z napotki in rešitvami. Kot za kakšno obsežno online igro.
Verjetno najboljši karakterni igralec, kar jih trenutno premore Hollywood - Philip Seymour Hoffman igra Caden Cotarda, depresivnega, hipohondričnega režiserja gledaliških iger, poročenega z umetnico s katero imata tudi 4-letno hčerko. Skoraj povprečna družina iz predmestja, bi lahko rekli. Caden postaja vse bolj prepričan da umira za zelo redko boleznijo, zato se odloči narediti nekaj velikega. Nekaj po čem se ga bodo spominjali še mnogo let po njegovi smrti. Najame veliko zapuščeno veleblagovnico, katero začne vedno bolj spreminjati v svojo domače
- realno okolje. V mali New York, bolje rečeno. Seveda ker brez igralce ne gre, je tudi teh veliko. Od stotine statistov, igralcev, ki igrajo režiserja, pa do igralcev, ki igrajo igralce. Ker pa je ta igra res velika, zahteva od Cadena vse. Njegovo celotno življenje. Tako vidi svojo bivšo ženo le še na mini avtoportretih, s svojo tetovirano hčerko se lahko pogovarja le preko prevajalca, imena svojega drugega otroka se sploh ne spomni… leta pa minevajo. Mnogi, ki so projekt začeli ali se udeleževali so že umrli. Ljudje pa še vedno čakajo na premiero.Zanima me, kakšen bi postal film, če bi ga režirala Kaufmanova prijatelja Spike Jonze ali Michel Gondry. Bolj konvencionalen? Ali lahko Kaufman od nas pričakuje, da skapiramo vse simbolike, vse skrite detajle že v prvem ogledu filma? Za kaj takega bi bilo potrebno najmanj petkratno ponovno gledanje. Kot kakšen 7-minutni komad od Radioheadov, katerega moraš poslušati večkrat, da ti potem postane odličen. Dlje poslušaš, boljši je. Seveda je to pri pesmih mogoče, kaj pa pri 2 urnem filmu? Le za tiste najbolj zagrizene.
Jaz bom raje počakal na novo dogodivščino s Kaufmanom.
OCENA: 4
Ni komentarjev:
Objavite komentar