Ko sem se pred skoraj dvema letoma poglabljal kdo neki bi lahko bil nominiran za tujejezičnega oskarja, sem poleg Die Fälscher napisal. “Avstrija ima letos velike možnosti, da končno po mnogih letih zopet dobi kakšno nominacijo.” Kot vemo je na koncu bilo še več. Vojna drama o židovskih ponarejevalcih v koncentracijskem kampu je ni bila le nominirana, ampak je nagrado tudi dobila. Zasluženo? Mogoče, vendar vemo da akademija ljubi zgodbe in tragedije med drugo svetovno vojno. 
Letos si Avstrijci niso pripisovali velike možnosti. Imeli so le en dober film - Revanche. Bomo videli, so si mislili. Mogoče pa bo Američanom všeč tudi nenavadna zgodba o negativnem junaku, ki se v denarni stiski odloči oropati banko. Pri ropu nesrečno umre njegova punca, prostitutka pripeljana nekje iz vzhoda Evrope. Prostitutke nihče ne pogreša, tudi roparja policija verjetno ne bo nikdar našla, kar trenutno našemu junaku ni tako pomembno. Njegove misli so le pri maščevanju, še posebej če ve kje stanuje policist, ki je ustrelil njegovo ljubezen... In glej ga, Američanom je film bil všeč. Avstrija je drugič zapored nominirana!
Leto 2009 je še čisto mlado, poleg avstrijskega filma pa je govora že kar o treh filmih, ki bi naslednje leto lahko obkrožili številko 3.
Das Vaterspiel je imel načrtovano premiero že lansko leto, vendar se je končna produkcija zavlekla, tako da si bodo gledalci v Berlinu lahko ogledali ta že težko pričakovan film. Nastal je v koprodukciji z Nemčijo in Francijo, večino dogajanja pa je postavljeno v New York. Ratz, sin ministra, si izmisli video igro v kateri lahko ubije svoje očeta. Kolikokrat hoče. V dolgčasu sprejme vabilo stare prijateljice Mimi, katera ga prosi za pomoč. V New Yorku se začne igra, kjer je vpletena tudi židovska družina, izgubljena v holokavstu.
Če je Michael Glawogger, režiser Vaterspiela, še dokaj neznano ime, je Wolfgang Murnberger nekaj povsem drugega. Čeprav ima za sabo le še dva filma, lahko govorimo o enemu od najuspešnejšem Avstrijskem režiserju. Njegov Komm Süßer Tod je v Avstriji postal kult, s Silentium iz leta 2004, pa je status režiserja s prefinjenim črnim humorjem v svetu kriminala le še poudaril. Na letošnjem Berlinalu se bo zopet predstavil s svojo tipično pripovedjo zmešnjav, umorov in najrazličnejših zanimivih
karakterjev. Pozor, Der Knochenmann prihaja. In kot da še to ne bi bilo dovolj, se še na koncu leta vrne domov izgubljeni sin Michael Haneke. Največje in najprestižnejše ime avstrijske kinematografije vseh časov. Das Weisse Band se dogaja tik pred prvo svetovno vojno v majhni vasici nekje na severu Nemčije. V zgodbo, ki se prepleta okrog vodje šolskega pevskega zbora, se vključi skoraj celotna vas. Nepojasnjeni dogodki nesreč in ritualna kaznovanja zatemnijo vas v strah. Kdo stoji za tem?
Film je še v fazi post-produkcije, zato se premiera napoveduje tam nekje okrog Canneskega festivala. Lahko smo že danes sigurni, da bo naslednje leto Avstrijo v boju za oskarja predstavljal Michael Haneke. Akademija še mu je tako ali tako dolžna, ko njegove filme (Cache, La Pianiste) ne priznava kot avstrijske.
Letos si Avstrijci niso pripisovali velike možnosti. Imeli so le en dober film - Revanche. Bomo videli, so si mislili. Mogoče pa bo Američanom všeč tudi nenavadna zgodba o negativnem junaku, ki se v denarni stiski odloči oropati banko. Pri ropu nesrečno umre njegova punca, prostitutka pripeljana nekje iz vzhoda Evrope. Prostitutke nihče ne pogreša, tudi roparja policija verjetno ne bo nikdar našla, kar trenutno našemu junaku ni tako pomembno. Njegove misli so le pri maščevanju, še posebej če ve kje stanuje policist, ki je ustrelil njegovo ljubezen... In glej ga, Američanom je film bil všeč. Avstrija je drugič zapored nominirana!Leto 2009 je še čisto mlado, poleg avstrijskega filma pa je govora že kar o treh filmih, ki bi naslednje leto lahko obkrožili številko 3.
Das Vaterspiel je imel načrtovano premiero že lansko leto, vendar se je končna produkcija zavlekla, tako da si bodo gledalci v Berlinu lahko ogledali ta že težko pričakovan film. Nastal je v koprodukciji z Nemčijo in Francijo, večino dogajanja pa je postavljeno v New York. Ratz, sin ministra, si izmisli video igro v kateri lahko ubije svoje očeta. Kolikokrat hoče. V dolgčasu sprejme vabilo stare prijateljice Mimi, katera ga prosi za pomoč. V New Yorku se začne igra, kjer je vpletena tudi židovska družina, izgubljena v holokavstu.
Če je Michael Glawogger, režiser Vaterspiela, še dokaj neznano ime, je Wolfgang Murnberger nekaj povsem drugega. Čeprav ima za sabo le še dva filma, lahko govorimo o enemu od najuspešnejšem Avstrijskem režiserju. Njegov Komm Süßer Tod je v Avstriji postal kult, s Silentium iz leta 2004, pa je status režiserja s prefinjenim črnim humorjem v svetu kriminala le še poudaril. Na letošnjem Berlinalu se bo zopet predstavil s svojo tipično pripovedjo zmešnjav, umorov in najrazličnejših zanimivih
karakterjev. Pozor, Der Knochenmann prihaja. In kot da še to ne bi bilo dovolj, se še na koncu leta vrne domov izgubljeni sin Michael Haneke. Največje in najprestižnejše ime avstrijske kinematografije vseh časov. Das Weisse Band se dogaja tik pred prvo svetovno vojno v majhni vasici nekje na severu Nemčije. V zgodbo, ki se prepleta okrog vodje šolskega pevskega zbora, se vključi skoraj celotna vas. Nepojasnjeni dogodki nesreč in ritualna kaznovanja zatemnijo vas v strah. Kdo stoji za tem?Film je še v fazi post-produkcije, zato se premiera napoveduje tam nekje okrog Canneskega festivala. Lahko smo že danes sigurni, da bo naslednje leto Avstrijo v boju za oskarja predstavljal Michael Haneke. Akademija še mu je tako ali tako dolžna, ko njegove filme (Cache, La Pianiste) ne priznava kot avstrijske.
Ni komentarjev:
Objavite komentar