Frequency, Happy Accidents, The Navigator: A Mediaeval Odyssey, Primer, Retroactive, Somewhere in Time, The Philadelphia Experiment, Time Bandits, Time After Time, Los cronocrímenes
sreda, 30. junij 2010
Top 10: potovanje skozi čas
Frequency, Happy Accidents, The Navigator: A Mediaeval Odyssey, Primer, Retroactive, Somewhere in Time, The Philadelphia Experiment, Time Bandits, Time After Time, Los cronocrímenes
Le roi de l'évasion
Naslov: Le roi de l'évasion (The King of Escape) - Leto: 2009 - Država: Francija - Žanr: Komedija - Dolžina: 93 min. - Režija: Alain Guiraudie - Igrajo: Ludovic Berthillot, Hafsia Herzi, Pierre Laur - imdb
Ne vem za vas, ampak meni je že ideja: »kaj če bi naš junak prodajal traktorje?« v osnovi zelo smešna. Ne avtomobile ali zavarovalniške police, traktorje. Že ta poklic nam da vedeti, da bo ta komedija nekoliko drugačna. Kako drugačna, si nisem niti zamišljal…
Uf, tako čudaškega filma pa že dolgo ne. Okej, da Ludovic, možakar srednjih let in povrh vsega še homoseksualec, prodaja traktorje je smešno, da pa drugo polovico filma, ko je na begu pred zakonom, skače le še v gatah in s tem razkazuje svoj odvečni špeh, pa je le nagravžno in grdo. No, ne samo to. Kot vitez na belem konju, ki je rešil princesko v težavah, dobi oboževalko v obliki 16-letnice. Ta se seveda v njega neskončno zaljubi, kar pa privede Ludovica do dileme – naj ostanem v tej dolgočasni gay sceni ali pa poskusim nekaj novega in to z najstnico?
Ne, to ni film moralnih vprašanj. To je čisto odbita komedija, ki to sploh ne misli biti in kjer moški v naravi skupaj drkajo ali se s pomočjo čudežne rastline narajcajo in se potem grupno fukajo. Pa ne zato, ker so pedri. Tak, zaradi fore, ki pa se je režiserju Alain Guiraudieu poleg traktorjev prav tako zdela smešna.
Traktorji ja, to pa je že šlo nekoliko predaleč.
OCENA: +2
Ne vem za vas, ampak meni je že ideja: »kaj če bi naš junak prodajal traktorje?« v osnovi zelo smešna. Ne avtomobile ali zavarovalniške police, traktorje. Že ta poklic nam da vedeti, da bo ta komedija nekoliko drugačna. Kako drugačna, si nisem niti zamišljal…
Uf, tako čudaškega filma pa že dolgo ne. Okej, da Ludovic, možakar srednjih let in povrh vsega še homoseksualec, prodaja traktorje je smešno, da pa drugo polovico filma, ko je na begu pred zakonom, skače le še v gatah in s tem razkazuje svoj odvečni špeh, pa je le nagravžno in grdo. No, ne samo to. Kot vitez na belem konju, ki je rešil princesko v težavah, dobi oboževalko v obliki 16-letnice. Ta se seveda v njega neskončno zaljubi, kar pa privede Ludovica do dileme – naj ostanem v tej dolgočasni gay sceni ali pa poskusim nekaj novega in to z najstnico?
Ne, to ni film moralnih vprašanj. To je čisto odbita komedija, ki to sploh ne misli biti in kjer moški v naravi skupaj drkajo ali se s pomočjo čudežne rastline narajcajo in se potem grupno fukajo. Pa ne zato, ker so pedri. Tak, zaradi fore, ki pa se je režiserju Alain Guiraudieu poleg traktorjev prav tako zdela smešna.
Traktorji ja, to pa je že šlo nekoliko predaleč.
OCENA: +2
torek, 29. junij 2010
Prva slika: The Experiment
Že po samem naslovu ste verjetno sumili tisto najhujše, po ogledu Adrien Brodya za rešetkami pa vam je bilo vse jasno - The Experiment je rimejk odličnega nemškega istoimenskega filma (The=Das) iz leta 2001. Plakat nakazuje na to, da se je Brody v tej igri znašel med "zaporniki", medtem ko bo Forest Whitaker najverjetneje igral psihopatskega čuvaja. Bomo videli...
You Don't Know Jack
Naslov: You Don't Know Jack - Leto: 2010 - Država: ZDA - Žanr: Biografija, Drama - Dolžina: 134 min. - Režija: Barry Levinson - Igrajo: Al Pacino, Danny Huston, John Goodman, Susan Sarandon - imdb
To, kar smo vsi potihem upali, a vseeno nismo verjeli, se je naposled le zgodilo. Al Pacino se je vrnil v velikem stilu! V formo, katero smo zadnje desetletje tako močno pogrešali. Ironično, You Don’t Know Jack je (le) TV film. Le druga liga velikega biznisa, kar pomeni da je Pacinu Emmy siguren, za oskarja pa bo takšne projekte moral izbirati tudi v prihodnje. Med scenariji, kjer ne bo igral klišejskega mafijca ali karikaturo samega sebe, ampak lik posebneža, sivega, očalastega in puklastega starčka – nekaj, kar je igral tudi v tej biografiji.
Če vam ime Jack Kevorkian ne pove kaj dosti, se vam bo mogoče posvetilo ob njegovem vzdevku, imenovanem »Dr. Death«. Jp, to je zdravnik, ki je pomagal umreti mnogim obupanim Američanom in se prav zaradi tega še ob smrtnih posteljah največkrat nahajal tudi na sodiščih. V mnogih letih je namreč asistiral pri samomoru v 130-ih primerih, ki zaradi svoje težke, neozdravljive bolezni niso hoteli več trpeti.
Poleg smrtne kazni ali splava, je evtanazija zagotovo tema, ki razdružuje ljudi. Tudi z You Don’t Know Jack se mnenja tistih ZA ali tistih PROTI, ne bodo spremenila. Kar je počel Jack Kevorkian je v mnogih primerih sporno, ampak Pacino ga zaigra na tako všečen način, da se enostavno moramo postaviti na njegovo stran.
Spomnim se njegovega primera tudi iz naših novic in takrat smo si svoje mnenje ustvarili vsi. Seveda, Jacka nismo poznali. Nismo poznali zdravnikovega prepričanja v početje nekaj dobrega in ja, nismo poznali trpljenja njegovih pacientov, katere preko video posnetkov vidimo prositi za smrt.
Močna biografija, ki je lahko uspela le v rokah izkušenega mačka. V rokah, ki so znale izkoristiti velik talent Pacina. Barry Levinson (Rain Man, Good Morning, Vietnam, Diner) je skozi njegovo dolgo kariero že dokazal, da lahko iz igralca potegne maksimum. Za Pacina so bile dovolj že besede: »postani človek vreden Time naslovnice«. Če pa je to največji serijski morilec v zgodovini Amerike ali pa zdravnik dobrega srca, ki za svoje paciente naredi prav vse, pa je vprašanje na katerega si boste morali sami odgovoriti.
OCENA: 4
To, kar smo vsi potihem upali, a vseeno nismo verjeli, se je naposled le zgodilo. Al Pacino se je vrnil v velikem stilu! V formo, katero smo zadnje desetletje tako močno pogrešali. Ironično, You Don’t Know Jack je (le) TV film. Le druga liga velikega biznisa, kar pomeni da je Pacinu Emmy siguren, za oskarja pa bo takšne projekte moral izbirati tudi v prihodnje. Med scenariji, kjer ne bo igral klišejskega mafijca ali karikaturo samega sebe, ampak lik posebneža, sivega, očalastega in puklastega starčka – nekaj, kar je igral tudi v tej biografiji.
Če vam ime Jack Kevorkian ne pove kaj dosti, se vam bo mogoče posvetilo ob njegovem vzdevku, imenovanem »Dr. Death«. Jp, to je zdravnik, ki je pomagal umreti mnogim obupanim Američanom in se prav zaradi tega še ob smrtnih posteljah največkrat nahajal tudi na sodiščih. V mnogih letih je namreč asistiral pri samomoru v 130-ih primerih, ki zaradi svoje težke, neozdravljive bolezni niso hoteli več trpeti.
Poleg smrtne kazni ali splava, je evtanazija zagotovo tema, ki razdružuje ljudi. Tudi z You Don’t Know Jack se mnenja tistih ZA ali tistih PROTI, ne bodo spremenila. Kar je počel Jack Kevorkian je v mnogih primerih sporno, ampak Pacino ga zaigra na tako všečen način, da se enostavno moramo postaviti na njegovo stran.
Spomnim se njegovega primera tudi iz naših novic in takrat smo si svoje mnenje ustvarili vsi. Seveda, Jacka nismo poznali. Nismo poznali zdravnikovega prepričanja v početje nekaj dobrega in ja, nismo poznali trpljenja njegovih pacientov, katere preko video posnetkov vidimo prositi za smrt.
Močna biografija, ki je lahko uspela le v rokah izkušenega mačka. V rokah, ki so znale izkoristiti velik talent Pacina. Barry Levinson (Rain Man, Good Morning, Vietnam, Diner) je skozi njegovo dolgo kariero že dokazal, da lahko iz igralca potegne maksimum. Za Pacina so bile dovolj že besede: »postani človek vreden Time naslovnice«. Če pa je to največji serijski morilec v zgodovini Amerike ali pa zdravnik dobrega srca, ki za svoje paciente naredi prav vse, pa je vprašanje na katerega si boste morali sami odgovoriti.
OCENA: 4
V produkciji: A Topiary
Med ene najbolj originalnih filmov kar sem jih kdaj videl sodi sigurno zmagovalec Sundance festivala iz leta 2004 - Primer (slika). Od takrat naprej se od tvorca filma Shane Carrutha ni kaj dosti slišalo. No, vse do nedavnega, ko so se pojavile prve govorice (+ int. stran) o naslednjem skrivnostnem projektu imenovanem A Topiary.
ponedeljek, 28. junij 2010
Carcasses
Naslov: Carcasses - Leto: 2009 - Država: Kanada - Žanr: Drama - Dolžina: 72 min. - Režija: Denis Côté - Igrajo: Jean-Paul Colmor - imdb
Vsako leto se po končanem filmskem festivalu v Torontu (TIFF) sestavi lestvica desetih najboljših kanadskih filmov tistega leta. Med temi filmi so se lansko leto tako znašli J'ai tué ma mère, Polytechnique, La Donation, Defendor… in ja, tudi Carcasses. Film označen kot »drama«, čeprav ne bi bil presenečen, če bi mi kdo na koncu rekel, da sem gledal dokumentarec.
Čudi me, zakaj Denis Cote iz tega ponujenega ni raje potegnil kar dokumentarni film. Tako bi vsaj izvedeli, kako je Jean-Paul Colmor (igra samega sebe) spravil na svoje dvorišče preko 4000 avtomobilov? Zarjavelih, odpadnih, razstavljenih, seveda. Sam pravi (ko kaj pravi), da je tukaj govora o bolezni – »nekdo svoj denar zapravi za alkohol, jaz ga za rabljene stvari«. Bolezen, ki traja že 40 let.
No, ta filma traja le dobro uro, ki pa se nam vleče, kot če bi morali vsak rezervni avtodel na tem smetišču razstaviti, očisti in popraviti. To kar Colmor počne skozi cel film. Tu ne pomaga niti zelo weirdo ideja o vključitvi oborožene grupe mladih z Downovim sindromom.
OCENA: -2
Vsako leto se po končanem filmskem festivalu v Torontu (TIFF) sestavi lestvica desetih najboljših kanadskih filmov tistega leta. Med temi filmi so se lansko leto tako znašli J'ai tué ma mère, Polytechnique, La Donation, Defendor… in ja, tudi Carcasses. Film označen kot »drama«, čeprav ne bi bil presenečen, če bi mi kdo na koncu rekel, da sem gledal dokumentarec.
Čudi me, zakaj Denis Cote iz tega ponujenega ni raje potegnil kar dokumentarni film. Tako bi vsaj izvedeli, kako je Jean-Paul Colmor (igra samega sebe) spravil na svoje dvorišče preko 4000 avtomobilov? Zarjavelih, odpadnih, razstavljenih, seveda. Sam pravi (ko kaj pravi), da je tukaj govora o bolezni – »nekdo svoj denar zapravi za alkohol, jaz ga za rabljene stvari«. Bolezen, ki traja že 40 let.
No, ta filma traja le dobro uro, ki pa se nam vleče, kot če bi morali vsak rezervni avtodel na tem smetišču razstaviti, očisti in popraviti. To kar Colmor počne skozi cel film. Tu ne pomaga niti zelo weirdo ideja o vključitvi oborožene grupe mladih z Downovim sindromom.
OCENA: -2
Napovednik: Les Arbitres
Ob včerajšnjih velikih napakah sodnikov se mi zdi prav primerno, če opomnim na prihajajoči dokumentarec o težkem delu nogometnih sodnikov ob in na terenu. Zelo zanimiva, celo hecna se mi zdi izpoved (1:04) italijanskega sodnika grškemu igralcu Basinasu „Nisem bog. Tudi mi delamo napake...“.
No, včeraj bi se en drugi Italijan res lahko igral boga, ko je bil pred odločitvijo: „naj zajebem milijardo ljudi ali naj zjebem moje šefe na Fifi?“ Kot vemo, odločil se je narobe ter tako ostal navaden smrtnik z napakami.
No, včeraj bi se en drugi Italijan res lahko igral boga, ko je bil pred odločitvijo: „naj zajebem milijardo ljudi ali naj zjebem moje šefe na Fifi?“ Kot vemo, odločil se je narobe ter tako ostal navaden smrtnik z napakami.
P.S. (še ena fuzbalska) – včeraj sem pred mojim blokom skoraj povozil legendarnega nemškega trenerja Volker Finkea (M. Pavlin mu je za svojo kariero mnogo dolžan...), ki se je s kolesom vozil po našem mestu.
nedelja, 27. junij 2010
Top 10: alkohol
The Lost Weekend, Days of Wine and Roses, Who's Afraid of Virginia Woolf?, Barfly, Arthur, Leaving Las Vegas, My Name Is Joe, Aberdeen, When a Man Loves a Woman, Trees Lounge
Filmski festivali in nagrade: LAFF
LAFF je kratica za Los Angeles Film Festival, kateri se je danes tudi končal. Nagrade na festivalu, kjer se prevajajo predvsem neodvisni filmi, sta med drugimi pobrala tudi danski film En familie (Pernille Fischer Christensen) - oče želi predati svojo pekarno njegovi hčerki, njo pa že čaka služba v New Yorku in pa dokumentarec Make Believe - najstniki tekmujejo za naslov najboljšega teen čarovnika na svetu.
Boy
Naslov: Boy - Leto: 2010 - Država: Nova Zelandija - Žanr: Komedija, Drama - Dolžina: 87 min. - Režija: Taika Waititi - Igrajo: James Rolleston, Taika Waititi, Te Aho Aho Eketone-Whitu, Ei Kura Albert, Maakariini Butler - imdb
Ko je svet pravkar doživljal mojstrovino imenovano Thriller, se nekje v Novi Zelandiji sanja še o nečem drugem, kot le o Michael Jacksonu. Čeprav, če bi Boy imel na izbiro, koga bi raje imel za očeta – Jacksona ali njegovega pravega očeta, katerega že lep čas ni videl, izbira ne bi bila tako enostavna. Jackson je res edini bog, ampak njegov oče je odlikovan vojak, kapetan ragbi moštva, se potaplja za zakladi in je mojster rezbarjenja.
Hja, fant ima pač domišljijo. Kajti njegov oče ni ničesar od teh naštetih stvari. Je le navaden kriminalec, ki se je pravkar vrnil iz zapora. Za Boy-a in njegovega mlajšega brata se tako začne čas spoznavanja, kakšen je njun oče v resnici. Resnica pa je seveda daleč od tega, kar sta si otroka predstavljala.
Idejo samega filma je režiser Taika Waititi potegnil kar iz svojega kratkega filma Two Cars, One Night, kateri je kasiral tudi nominacijo za oskarja.
Po odličnih domačih kritikah in na Sundance festivalu sem ta film štel med ene izmed vrhuncev tega leta. Nadgradnja odličnega Eagle vs Shark (zelo priporočam vsem ljubiteljem Napoleon Dynamite humorja) je bilo najmanj, kar sem pričakoval.
Kot nadgradnjo bi lahko štel le odraslost režiserja, ki je ob nekaj zlizanih for pristavil tudi tragiko, se svojim likom posvetil nekoliko bolj resno, kot sta to bila deležna junaka “Eagle” in “Shark”, kar pa filmu odnese čisto v drugo kategorijo. Na žalost, ta razred pa je na trenutke daleč stran od režiserjevega prvega filma.
OCENA: +3
V produkciji: The Impossible
Španski režiser J.A Bayona se po mednarodnem uspehu njegove srhljivke El orfanato seli kar v Ameriko, oz. bolje rečeno v Tajsko, kjer bo z Ewan McGregorom in Naomi Watts v The Impossible preživljal cunami katastrofo iz leta 2004.
sobota, 26. junij 2010
À Deriva
Naslov: À Deriva (Adrift) - Leto: 2009 - Država: Brazilija - Žanr: Drama - Dolžina: 97 min. - Režija: Heitor Dhalia - Igrajo: Camilla Belle, Vincent Cassel, Taís Araújo, Laura Neiva, Izadora Armelin - imdb
Priznam, bilo me je celo nekoliko strah, da se z novim filmom Heitora Dhalie ne bo nadaljevalo tam, kjer je režiser končal s svojim, recimo temu »originalnim« O Cheiro do Ralo, ki me kljub dobrim kritikam, ni povsem prepričal. In če je O Cheiro do Ralo res bil nekoliko nenavaden v svojem načinu pripovedovanja, je A Deriva vse prej kot originalen film. Ravno takrat, ko smo priča že mnogokrat videni zgodbi, leži veliko na režiserju. Nalogo »kliše pretvoriti v umetnost« pa je Dhalia opravil z odliko.
Izvrstno je ustvaril bohemsko vzdušje v družini, ki se med poletjem v Braziliji nastane v svoji počitniški hiši ob plaži. K temu je sigurno pripomogla natančna kamera, ki se je predvsem posvečala odnosu med očetom Vincent Casselom in njegovo najstniško hčerko. Medtem, ko se hčerka nahaja v letih, ko kot ženska začne odkrivati svojo moč in vpliv nad moškimi - predvsem pa seksualnost, si Cassel, kot uspešen pisatelj, ne more upreti sproščenemu vzdušju ob morju ter se spusti v afero z turistko iz Amerike. Za zidovi tega raja, seveda ne more biti vse tako rajsko.
Oba mlajša otroka teh trenj med starši še ne zaznata, čisto drugače pa se s težavami spopada ta najstarejša hčer, ki se z varanjem očeta, katerega naskrivaj zasleduje, ne more sprijazniti. Njena jeza in razočaranje nad očetom, se hkrati preliva tudi v ljubosumje in radovednost do fizičnega zbliževanja med moškim in žensko, kar pa počasi spoznava tudi sama ter se zraven uči, da starši niso najpopolnejša bitja, pri katerih čustva in nagoni več ne veljajo.
OCENA: 4
Napovednik: Armadillo
Ne Sex and the City 2, Iron Man 2 ali Prince of Persia... Film, ki se je znašel na samem vrhu gledanosti na Danskem je domači dokumentarec Armadillo. Ob slikah na napovedniku bi celo težko verjeli, da je tukaj govora o dokumentarnem filmu, saj akcije Danskih vojakov in vso dogajanje okoli stacioniranja njihovih vojakov v Afganistanu, zgledajo kot iz kakšnega big-budget vojaškega filma.
petek, 25. junij 2010
Prva slika: The Fighter
David O. Russell (I Heart Huckabees, Three Kings, Flirting with Disaster) tokrat misli resno, saj je že znan datum premiere tega boksarskega filma - sredina decembra, kar pomeni, da bo šel odločno v borbo za oskarje. Resnična zgodba o boksarju 'Irish' Mickey Wardu (Mark Wahlberg) in njegovem bratu Christian Bale-u (tisti okostnjak levo od Wahlberga).
Poleg tega filma ima Russell letos v planu še odbito komedijo Nailed, ki pa je ob The Fighteru čisto potihnila.
The Good Heart
Naslov: The Good Heart - Leto: 2009 - Država: Danska, Islandija, ZDA - Žanr: Drama, Komedija - Dolžina: 95 min. - Režija: Dagur Kari - Igrajo: Brian Cox, Paul Dano, Isild Le Besco - imdb
Skoraj celo desetletje je minilo, od kar smo nazadnje lahko videli Paula Dano in Briana Coxa skupaj. Od L.I.E. se ni kaj dosti spremenilo. Dobro no, njuno takratno razmerje s pridihom pedofilije tokrat ni tako pikantno, sta pa ostala prepoznavna karakterja, ki sta njuno kariero že dodobra zaznamovala.
Ob naslovu „dobro srce“ nam ni potrebno dvakrat razmišljati, kdo bi ga lahko imel. Tudi ko bo dobričina Dano imel toliko let kot Cox, ne bo nikoli mogel zaigrati takšnega zagrenjenega lika, kot jih meni odličen igralec Cox tako dobro obvlada.
V The Good Heart gre namreč Coxu scenarij popolnoma na roko. Do konca je dobil možnost izpeljati in uporabiti svoj nečimrni obraz nezadovoljneža, ki žali vsakogar, ki mu pride pred oči. Če se ob tej priložnosti še nekoliko zadržim pri scenariju...
Res je, film ima pomanjkljivosti. Prav s tem „srcem“ sem upal do konca da se ne bo zgodil, a vseeno bil razočaran. Takšno predvidljivost si za tega odličnega islandskega režiserja nisem mogel predstavljati. Jep, prav ste slišali - Islandija. Dagur Kári si je z izvirnima, delno kultnima Voksne mennesker in Nói albínói resnično zaslužil boljše igralce, boljše možnosti, večjo produkcijo ali na kratko – Ameriko.
No, meni so te vrste komedije, kjer zadrti starec uči naivnega mladiča in obratno (Man in the Chair, Rushmore), vedno bile dopadljive. Tudi The Good Heart ni nič drugačen in prav zaradi tega sem mu tudi namenil nekoliko višjo oceno.
Se spomnite prizora iz večne klasike sit-comov imenovane Cheers? Vedno iste face za šankom Teda Dansona! Ne bom rekel, da je Cox Danson, Dano pa W. Harrelson, ampak podobnosti so tu.
Film se sicer začne veliko bolj tragično, ko se oba prvič srečata na intenzivni negi. Coxa je že petič stisnil infarkt, Danu pa ni uspel samomor. Ker je Cox takšen prasec brez prijateljev, doma pa ima beznico brez gostov, za katero se po njegovi bližnji smrti nihče ne bo sekiral, skleneta pakt. Starec pobere mladeniča iz ceste, ga nauči vsakega trika za pultom, mu razloži vsa čudna pravila, ki v tej gostilni veljajo, Dano pa bo delal. Delal, dokler ne povrne usluge in le dokaže da ima »dobro« srce.
OCENA: -4
Skoraj celo desetletje je minilo, od kar smo nazadnje lahko videli Paula Dano in Briana Coxa skupaj. Od L.I.E. se ni kaj dosti spremenilo. Dobro no, njuno takratno razmerje s pridihom pedofilije tokrat ni tako pikantno, sta pa ostala prepoznavna karakterja, ki sta njuno kariero že dodobra zaznamovala.
Ob naslovu „dobro srce“ nam ni potrebno dvakrat razmišljati, kdo bi ga lahko imel. Tudi ko bo dobričina Dano imel toliko let kot Cox, ne bo nikoli mogel zaigrati takšnega zagrenjenega lika, kot jih meni odličen igralec Cox tako dobro obvlada.
V The Good Heart gre namreč Coxu scenarij popolnoma na roko. Do konca je dobil možnost izpeljati in uporabiti svoj nečimrni obraz nezadovoljneža, ki žali vsakogar, ki mu pride pred oči. Če se ob tej priložnosti še nekoliko zadržim pri scenariju...
Res je, film ima pomanjkljivosti. Prav s tem „srcem“ sem upal do konca da se ne bo zgodil, a vseeno bil razočaran. Takšno predvidljivost si za tega odličnega islandskega režiserja nisem mogel predstavljati. Jep, prav ste slišali - Islandija. Dagur Kári si je z izvirnima, delno kultnima Voksne mennesker in Nói albínói resnično zaslužil boljše igralce, boljše možnosti, večjo produkcijo ali na kratko – Ameriko.
No, meni so te vrste komedije, kjer zadrti starec uči naivnega mladiča in obratno (Man in the Chair, Rushmore), vedno bile dopadljive. Tudi The Good Heart ni nič drugačen in prav zaradi tega sem mu tudi namenil nekoliko višjo oceno.
Se spomnite prizora iz večne klasike sit-comov imenovane Cheers? Vedno iste face za šankom Teda Dansona! Ne bom rekel, da je Cox Danson, Dano pa W. Harrelson, ampak podobnosti so tu.
Film se sicer začne veliko bolj tragično, ko se oba prvič srečata na intenzivni negi. Coxa je že petič stisnil infarkt, Danu pa ni uspel samomor. Ker je Cox takšen prasec brez prijateljev, doma pa ima beznico brez gostov, za katero se po njegovi bližnji smrti nihče ne bo sekiral, skleneta pakt. Starec pobere mladeniča iz ceste, ga nauči vsakega trika za pultom, mu razloži vsa čudna pravila, ki v tej gostilni veljajo, Dano pa bo delal. Delal, dokler ne povrne usluge in le dokaže da ima »dobro« srce.
OCENA: -4
V produkciji: All Quiet on the Western Front
Tako nekako bo videti, ko bo Daniel Radcliffe (Harry Potter), kot tretji igralec po letu 1930 in 1979 igral nemškega vojaka Paula Bäumera, posnetega po eni najboljši knjigi vseh časov Na zahodu nič novega. Slika desno je sicer iz TV filma My Boy Jack, kjer se Radcliffe nahaja na drugi (domači) strani, je pa do leta 2012, ko film (režiser še ni znan) misli biti dokončan, dobra alternativa na temo prva svetovna vojna.
četrtek, 24. junij 2010
TV vikend
POP TV
petek 25.6.
23:10 - 01.10
Heavenly Creatures
TV 3
petek 25.6.
23:46- 01:36
The World's Fastest Indian
TV 3
sobota 26.6.2010
20:00 - 22:26
POP TV
nedelja 27.6.2010
23:55 - 02:05
Fucking Amal
RTS Maribor
sobota 26.6.2010
20:15 - 21:50
Viyon no tsuma
Naslov: Viyon no tsuma (Villon's Wife) - Leto: 2009 - Država: Japonska - Žanr: Drama - Dolžina: 114 min. - Režija: Kichitaro Negishi - Igrajo: Takako Matsu, Tadanobu Asano, Shigeru Muroi - imdb
Kako znani so Japonci po svojih otkačenih in bizarnih filmih, tako močno po drugi strani zopet pretiravajo s svojo značilno in tradicionalno senzualnostjo, čustvenostjo in melodramo. Viyon no tsuma je eden izmed tistih »ženskih« filmov. Tako miren, pozoren in tih, da bi se celo ustrašili, če bi kdo vsaj malo povzdignil glas. Pravzaprav je film oda japonski ženski. Vedno ljubeča, strežna, prijazna in poslušna ženska, ki pa se nam bolj smili, kot pa pozitivno priljubi.
Saj je lepo, če je ženska predana, ampak to dekle v filmu Kichitaro Negishija gre nekoliko predaleč. Njen mož jo vara, se zapija in ja, tudi krade. Velike vsote smukne kar nekemu gostilniškemu paru, kamor se je mesece zastonj spravljal zapijat. In da to ne bo dovolj, je tale zguba tudi umetnik. Pesnik, bolje rečeno. Kar pomeni – njegova duša trpi. Kaj takega pa lahko pozdravi le samomor.
No, vse te težave ne motijo njegovo ženo, ki hodi ta nabrani dolg moža pridno odplačevat s trdim delom. Kot kelnarca, kar pa logično nanese nekaj dodatnih snubcev. Ampak kot že rečeno – to je oda najboljšim ženskam na svetu – vernim Japonkam.
Bolj izkušeni ljubitelji japonskega filma bodo v filmu prepoznali nekaj znanih obrazov, kar je privedlo tudi do nekaj domačih filmskih nagrad. Seveda, film se dogaja le leto dni po izgubljeni drugi svetovni vojni, zgodba pa na hraber način dokaže – ne, Japonci niso izgubili svojega ponosa.
OCENA: 2
Kako znani so Japonci po svojih otkačenih in bizarnih filmih, tako močno po drugi strani zopet pretiravajo s svojo značilno in tradicionalno senzualnostjo, čustvenostjo in melodramo. Viyon no tsuma je eden izmed tistih »ženskih« filmov. Tako miren, pozoren in tih, da bi se celo ustrašili, če bi kdo vsaj malo povzdignil glas. Pravzaprav je film oda japonski ženski. Vedno ljubeča, strežna, prijazna in poslušna ženska, ki pa se nam bolj smili, kot pa pozitivno priljubi.
Saj je lepo, če je ženska predana, ampak to dekle v filmu Kichitaro Negishija gre nekoliko predaleč. Njen mož jo vara, se zapija in ja, tudi krade. Velike vsote smukne kar nekemu gostilniškemu paru, kamor se je mesece zastonj spravljal zapijat. In da to ne bo dovolj, je tale zguba tudi umetnik. Pesnik, bolje rečeno. Kar pomeni – njegova duša trpi. Kaj takega pa lahko pozdravi le samomor.
No, vse te težave ne motijo njegovo ženo, ki hodi ta nabrani dolg moža pridno odplačevat s trdim delom. Kot kelnarca, kar pa logično nanese nekaj dodatnih snubcev. Ampak kot že rečeno – to je oda najboljšim ženskam na svetu – vernim Japonkam.
Bolj izkušeni ljubitelji japonskega filma bodo v filmu prepoznali nekaj znanih obrazov, kar je privedlo tudi do nekaj domačih filmskih nagrad. Seveda, film se dogaja le leto dni po izgubljeni drugi svetovni vojni, zgodba pa na hraber način dokaže – ne, Japonci niso izgubili svojega ponosa.
OCENA: 2
sreda, 23. junij 2010
Napovednik...
As Melhores Coisas do Mundo - Laís Bodanzky(Bicho de Sete...), coming of age v Sao Paulu
Jackboots on Whitehall, epska zgodba poguma, časti in LUTK
Somewhere (Sofia Coppola), Stephen Dorff + mlajša sestra Dakote Fanning
Les 7 jours du talion (Daniel Grou), zdravnik maščuje njegovo umorjeno hčer
Da lui toi (Gallants), novi kult iz Hong Konga
Vincent will meer (Ralf Huettner), deseti teden med top 5 v nemških kinih
La pivellina (Tizza Covi, Rainer Frimmel), cirkuški par najde otroka - naj avstrijski film leta
I Saw the Devil (Ji-woon Kim-A Tale of Two Sisters, A Bittersweet Life, The Good,the Bad,the Weird)
Somos Lo Que Hay - Mehiški kanibali prihajajo... ("Film of the year!" - Twichfilm.net)
Shanghai (Mikael Hafstrom)
Top 10...
Apartheid
Dokumentarec v Iraku
Fuzbal
Nova Zelandija
Prva svetovna vojna
Mokumentarec (lažni dokumentarec)
Politični nemiri v Južni in Srednji Ameriki
Dennis Hopper
Dokumentarec v Iraku
Fuzbal
Nova Zelandija
Prva svetovna vojna
Mokumentarec (lažni dokumentarec)
Politični nemiri v Južni in Srednji Ameriki
Dennis Hopper
V produkciji...
Twitter novice, napovednike, Top 10 izbrane filme, prve slike, TV program..., bom od sedaj naprej raje objavljal pod rednim programom bloga.
"Slagtebænk Dybbøl - Ole Bornedal (Nattevagten), bitka med dansko in prusko vojsko leta 1864"
"Slagtebænk Dybbøl - Ole Bornedal (Nattevagten), bitka med dansko in prusko vojsko leta 1864"
"Keyhole - Guy Maddin (The Saddest Music.., My Winnipeg), Kanadski čudak se vrača... Zgodba? Tudi po ogledu še vedno uganka."
"Nizozemci bodo snemali rimejk belgijskega triler hita Loft (!?)"
"Skylab (Julie Delpy) - spomini na dvodnevno srečanje velike družine v letu 1979"
"The Congress - (Ari Folman - Vals Im Bashir), animirana R.W. Penn v futurističnem svetu halucinacijskih drog"
"Cool Water - Emir Kusturica Film ceste o dveh Palestinskih bratih na poti od Jeruzalema do Ramallaha, v prtljažniku pa truplo"
The Last Station
Naslov: The Last Station - Leto: 2009 - Država: VB, Rusija, Nemčija - Žanr: Drama, Biografija - Dolžina: 112 min. - Režija: Michael Hoffmann - Igrajo: Christopher Plummer, Paul Giamatti, Helen Mirren, James McAvoy, Anne-Marie Duff - imdb
Le kaj bi na ta film rekel Tolstoj sam? Ne, The Last Station ne temelji na enem izmed njegovih romanov. To je »vojna in mir« njegovega življenja. Njegovega zadnjega leta, katerega režiser Hoffman posname kar po »angleško«. Saj veste, kot če bi se vse te aristokratke melodrame, ki so v Angliji zacvetele predvsem v 90-tih letih, srečale in se preselili v Rusijo. Jep, Tolstoja daje razsodnost, njegovo ženo pa rahločutnost.
V letu 1910, ko je Tolstoj veljal kot prava zvezda in bil s strani medijev oblegan, kot so to danes oblegani naši nogometaši na prvenstvu, je bil pisatelj nezadovoljen z vsem, kar ga je obdajalo. Kot se to za 82 let starega prdca pač spodobi. Ne paše mu bogastvo, komfort, religija, predvsem pa ne njegovo nasledstvo. Njegove knjige je namreč pisal za ljudstvo in njim te knjige tudi pripadajo. Seveda, že takrat se je vedelo, da bo nad avtorskimi pravicami nekdo služil še dolga leta.
Prav zaradi tega se v igro vključi Tolstojev tesni sodelavec in velik prijatelj Vladimir Čertkov, oče »Tolstoj« gibanja, pri katerem bo prihodnost velikih zgodb na varnem, kar pa zopet ne ugaja grofici Tolstoj, katera pokvarjene in pohlepne politike zavoha že na daleč. Da bi Čertkov dokončno prepričal Tolstoja na njegovo stran, mu nastavi mladega pomočnika v podobi J. McAvoya, ki pa je trenutno prevroča roba igralstva, da bi v filmu lahko shajal brez babe. No, vsaj nekaj mu dam prav – tako kot on, se tudi mi ne moremo odločiti za koga bomo navijali.
Mirrenova, kot Tolstojeva žena, ki mu je rodila 13 otrok in z njim bila poročena 48 let, deluje na trenutke preveč histerično in senilno. Čertkov je mogoče v resnici res bil dober človek, ampak tukaj deluje kot vsak politik – pokvarjeno in zahrbtno.
In kaj bi rekel Tolstoj na igro Plummera? »Uf, madona. Kaj se mi je res tako videlo, da bom to poletje umrl?«
OCENA: -3
Le kaj bi na ta film rekel Tolstoj sam? Ne, The Last Station ne temelji na enem izmed njegovih romanov. To je »vojna in mir« njegovega življenja. Njegovega zadnjega leta, katerega režiser Hoffman posname kar po »angleško«. Saj veste, kot če bi se vse te aristokratke melodrame, ki so v Angliji zacvetele predvsem v 90-tih letih, srečale in se preselili v Rusijo. Jep, Tolstoja daje razsodnost, njegovo ženo pa rahločutnost.
V letu 1910, ko je Tolstoj veljal kot prava zvezda in bil s strani medijev oblegan, kot so to danes oblegani naši nogometaši na prvenstvu, je bil pisatelj nezadovoljen z vsem, kar ga je obdajalo. Kot se to za 82 let starega prdca pač spodobi. Ne paše mu bogastvo, komfort, religija, predvsem pa ne njegovo nasledstvo. Njegove knjige je namreč pisal za ljudstvo in njim te knjige tudi pripadajo. Seveda, že takrat se je vedelo, da bo nad avtorskimi pravicami nekdo služil še dolga leta.
Prav zaradi tega se v igro vključi Tolstojev tesni sodelavec in velik prijatelj Vladimir Čertkov, oče »Tolstoj« gibanja, pri katerem bo prihodnost velikih zgodb na varnem, kar pa zopet ne ugaja grofici Tolstoj, katera pokvarjene in pohlepne politike zavoha že na daleč. Da bi Čertkov dokončno prepričal Tolstoja na njegovo stran, mu nastavi mladega pomočnika v podobi J. McAvoya, ki pa je trenutno prevroča roba igralstva, da bi v filmu lahko shajal brez babe. No, vsaj nekaj mu dam prav – tako kot on, se tudi mi ne moremo odločiti za koga bomo navijali.
Mirrenova, kot Tolstojeva žena, ki mu je rodila 13 otrok in z njim bila poročena 48 let, deluje na trenutke preveč histerično in senilno. Čertkov je mogoče v resnici res bil dober človek, ampak tukaj deluje kot vsak politik – pokvarjeno in zahrbtno.
In kaj bi rekel Tolstoj na igro Plummera? »Uf, madona. Kaj se mi je res tako videlo, da bom to poletje umrl?«
OCENA: -3
torek, 22. junij 2010
Kaj čaka naše navijače na tekmi z Anglijo...
...mogoče Gary Oldman in njegovi West Ham pripadniki iz Clarkovega kultnega TV filma The Firm...
...mogoče Američan Eliah Wood, ki se je komaj v Green Street Hooligans naučil kaj pomeni nogomet...
...mogoče navijači Chelsea iz The Football Factory...
...mogoče policist pod krinko iz filma I.D., ki je na koncu raje izbral nogomet kot pa značko...
...mogoče jezni Jamajčan Cass - "Ronaldo" med huligani...
...mogoče kriminalec iz Rise of the Footsoldier, ki si je pot do vrha podzemlja ubiral skozi nogomet...
...mogoče pa kar fantje iz lanskega rimejka filma The Firm v režiji Nicka Lovea?
...mogoče Američan Eliah Wood, ki se je komaj v Green Street Hooligans naučil kaj pomeni nogomet...
...mogoče navijači Chelsea iz The Football Factory...
...mogoče policist pod krinko iz filma I.D., ki je na koncu raje izbral nogomet kot pa značko...
...mogoče jezni Jamajčan Cass - "Ronaldo" med huligani...
...mogoče kriminalec iz Rise of the Footsoldier, ki si je pot do vrha podzemlja ubiral skozi nogomet...
...mogoče pa kar fantje iz lanskega rimejka filma The Firm v režiji Nicka Lovea?
Naročite se na:
Objave (Atom)