Naslov: It Might Get Loud - Leto: 2008 - Država: ZDA - Žanr: Dokumentarni, Glasba - Dolžina: 98 min. - Režija: Davis Guggenheim- Igrajo: Jimmy Page, The Edge, Jack White - imdb
Moja prva kitare je bila in še vedno je Melodija. Ta akustična kitara je stara več kot 20 let, vendar še svojemu namenu vedno (zadostno) služi. Prva in edina akustična kitara. Oče mi jo je kupil v mariborski glasbeni trgovini, kjer mi jo je prodal Spidi iz Čudežnih polj. Tega se še vedno spomnim. Zanimivo, tudi na moji prvi E-kitari je na vratu pisalo “Melodija”. Ampak ta je svoje odslužila že po kratkem letu…
No, svojih prvih kitar se spomnijo tudi tri rock legende, katere je režiser Davis Guggenheim (An Incovenient Truth) zbral nekega dneva skupaj v en prostor. Jimmy Page (Led Zeppelin), The Edge (U2) in Jack White (White Stripes) so se zbrali z enim namenom – povedati svojo zgodbo o njihovi najdaljši sopotnici, kitari. Vsak izmed teh treh ima svoj način igranja. Vsak uporablja svoje tehnike. Vsak posnema svoje vzornike.
Jimmy Page je legenda, virtuoz na kitari. The Edge si kitare brez efektov ne more predstavljati. Surovi, distorzirani punk zvoki s primesmi bluesa so Jack Whitea naredile unikatnega. Ampak tukaj ne gre za konkurente. Ko Page zaigra Whole Lotta Love se na obrazu trojice opazi ogromen rešpekt, ki ga ti glasbeniki imajo med seboj. Tako kot na Edgovem obrazu, kot na zarošenih očeh Whitea, lahko prebereš njihove misli “Vau, stojim pred Jimmy Pageom, medtem ko on zažiga svojo Gibsonko”.
Škoda, da teh momentov ni več. Tako je režiser zašel v zgodovino in začetke skupin, kjer (so) delujejo ti možje. The Edge nas popelje celo do oglasne deske, kamor je bobnar Larry Mullen zapičil svoj oglas “sestavljam rock skupino”. “Če se takrat ne bi javil na ta oglas, bi sedaj verjetno delal v kakšni banki” se zamisli The Edge. Jep, kitaro se na trenutke postavi nazaj na stojalo. No, sigurno je bilo zanimivo spoznati prostor, kjer se je posnela znamenita IV.
Lahko bi postalo glasno, pa ni. Tako se je trojica za konec akustično poslovila s svojo interpretacijo “Zadnjega valčka”.
OCENA: +3
No, svojih prvih kitar se spomnijo tudi tri rock legende, katere je režiser Davis Guggenheim (An Incovenient Truth) zbral nekega dneva skupaj v en prostor. Jimmy Page (Led Zeppelin), The Edge (U2) in Jack White (White Stripes) so se zbrali z enim namenom – povedati svojo zgodbo o njihovi najdaljši sopotnici, kitari. Vsak izmed teh treh ima svoj način igranja. Vsak uporablja svoje tehnike. Vsak posnema svoje vzornike.
Jimmy Page je legenda, virtuoz na kitari. The Edge si kitare brez efektov ne more predstavljati. Surovi, distorzirani punk zvoki s primesmi bluesa so Jack Whitea naredile unikatnega. Ampak tukaj ne gre za konkurente. Ko Page zaigra Whole Lotta Love se na obrazu trojice opazi ogromen rešpekt, ki ga ti glasbeniki imajo med seboj. Tako kot na Edgovem obrazu, kot na zarošenih očeh Whitea, lahko prebereš njihove misli “Vau, stojim pred Jimmy Pageom, medtem ko on zažiga svojo Gibsonko”.
Škoda, da teh momentov ni več. Tako je režiser zašel v zgodovino in začetke skupin, kjer (so) delujejo ti možje. The Edge nas popelje celo do oglasne deske, kamor je bobnar Larry Mullen zapičil svoj oglas “sestavljam rock skupino”. “Če se takrat ne bi javil na ta oglas, bi sedaj verjetno delal v kakšni banki” se zamisli The Edge. Jep, kitaro se na trenutke postavi nazaj na stojalo. No, sigurno je bilo zanimivo spoznati prostor, kjer se je posnela znamenita IV.
Lahko bi postalo glasno, pa ni. Tako se je trojica za konec akustično poslovila s svojo interpretacijo “Zadnjega valčka”.
OCENA: +3
sem gledal, fantastično, se popolnoma strinjam s citatom "Ko Page zaigra Whole Lotta Love se na obrazu trojice opazi ogromen rešpekt, ki ga ti glasbeniki imajo med seboj. Tako kot na Edgovem obrazu, kot na zarošenih očeh Whitea, lahko prebereš njihove misli “Vau, stojim pred Jimmy Pageom, medtem ko on zažiga svojo Gibsonko”, ker sem popolnoma enako opazil in komentiral tudi sam....še enkrat, zelo super videti začetke vseh in njihove vplive ter kako so postali sam svoj jaz; lp igor
OdgovoriIzbrišiZanimiv je tudi začetek, kjer si White v treh minutah zašraufa novo kitaro
OdgovoriIzbriši