Je l'aimais

Naslov: Je l'aimais - Leto: 2009 - Država: Francija, Italija, Belgija - Žanr: Romantični, Drama - Dolžina: 99 min. - Režija: Zabou Breitman - Igrajo: Daniel Auteuil, Marie-Josée Croze, Christiane Millet, Florence Loiret, Oliva Ross - imdb

Je l'aimais je ljubezenska zgodba povedana iz perspektive moškega. Ta zgodba je povedana iz naslonjača, ob toplem ognju iz kamina. Ampak vedite, romanca nima veselega konca. Pripoveduje jo Pierre (Daniel Auteuil), posluša jo Chloé (Florence Loiret Caille). Tudi njena romanca se ni izšla po načrtih. Njen zakon, bolje rečeno. Skupaj s svojima hčerkama se šokirana od novice moža (“ljubim drugo…”) zateče v gorsko kočo. Žalost ob izgubi bližnjega bo rešila samota.
Jep, tako kot v Antichristu. No, ta koča je last njenega tasta (Auteuil), ki hoče ženski na vsak način dopovedati pozitive v “novi priložnosti življenja”. Heh, ne pomaga kuhanje, ne pomaga igranje, ne pomaga niti McCdonald… ženska trpi, si liže rane in se sprašuje, kaj je naredila narobe.
“Ja nič, potrebno se bo izpovedati”, si misli Pierre ter se nekega večera ob kozarčku viskija posede v naslonjač. “Povedal ti bom mojo zgodbo. O moji ljubezni življenja.” Tudi on je namreč bil pred isto odločitvijo, kot sedaj njegov sin – naj zapustim svojo družino ali naj grem za srcem k svoji ljubici? Auteuil se je odločil za družino, in tistega trenutka je delček njega umrl. Njegova zgodba vodi v Hong Kong, kjer se je v hipu zaljubil v mlado prevajalko…
Romani Anne Gavalda na filmu so uspehe že poželi, ko je leta 2007 Claude Berri posnel film Ensemble, c'est tout z Audrey Tautou in Guillaume Canetom v glavni vlogi. Z Daniel Auteuilom kot nesrečnim amorjem se ne more zgrešiti. Njegova igra je vedno vrhunska in mnogih primerih smo se lahko spomnili na njegove romantične vloge v začetku 90-tih.
Vsaj nekaj v tolažbo nekaterim obupanim slovencem – tudi Francozi so lahko v svoji ljubezni nesrečni.

OCENA: +3

The Box

Naslov: The Box - Leto: 2009 - Država: ZDA - Žanr: Misterij, Triler, Drama, Znanstveno-fantastika - Dolžina: 115 min. - Režija: Richard Kelly - Igrajo: Cameron Diaz, James Marsden, Frank Langella, Gillian Jacobs - imdb

Ne bom povedal preveč, če povem, da Cameron Diaz po kratkem premisleku udari po gumbu. To je bilo vsem jasno. V nasprotnem primeru, bi se film lahko končal po začetnih minutah.
“Hvala ti, Cameron,” pomislimo in upamo na misteriozno nadaljevanje zanimivega začetka. Saj veste, mož s pol face, se s skrivnostno škatlo pojavi na vratih idilične družine. Ponuja jim dve možnosti: če ne stisnete gumba na vrhu te škatle, bom napravo odnesel in nikoli več ne boste videli – priložnost bodo dobili drugi … Eh, ta možnost ni zanimiva. “Two-face, povej drugo:” če pa stisnete, pa se bo zgodilo sledeče - 1. Dobili boste milijon dolarjev v kešu 2. Nekdo, ki ga ne poznate, se bo stegnil v tem trenutku, ko boste pritisnili ta velik rdeči knof.
Ja, vem. Čisti Twillight Zone. Ampak Richard Kelly je pod pritiskom. Vsi pričakujejo nadaljevanje Donnie Darka. Vsi pričakujejo film, katerega ne bodo razumeli. Southland Tales je bil zanimiv poizkus, vendar to je bila komedija. Stvari se niso jemale resno. Noben se ni popolnoma poglobil v sporočilo. Tu nam ponuja vprašanje vesti, kaj v takem primeru storiti? No, vprašanje je sicer nesmiselno. Tega primera nikoli ne more niti biti. Kdo pa bi čez noč pustil takšno lepo škatlo pri popolnih neznancih?
“Prekleta Cameron!” zopet pomislimo in se jezimo, ker je z udarcem uničila dobro idejo. Noir triler smo tako lahko odpisali. Začel se je Kelly šov. Krvavenje z nosa smo (čeprav klišejsko) še nekoliko prenesli. Tudi nemo strmenje izbrancev je bilo še kul. No, to je bilo Kellyju premalo. Hotel je več. Do tedaj smo namreč še vse razumeli, to pa je za režiserja nesprejemljivo.
Kaj pa če so vsega krive bile le kuhinjske tapete?

OCENA: -3
 

Nije kraj

Naslov: Nije kraj - Leto: 2008 - Država: Hrvaška, Srbija - Žanr: Komedija, Vojna, Drama - Dolžina: 100 min. - Režija: Vinko Brešan - Igrajo: Ivan Herceg, Nada Šargin, Predrag Vušović, Mladen Vulić, Dražen Kuhn - imdb

Vse se začne s pravljico Rdeča kapica. V pravljici hoče volk rdečo kapico na koncu pohrustati. Tukaj, v črni komediji standardno-dobrega Vinko Brešana (Kako je počeo rat na mom otoku , Maršal, Svjedoci) volk “deklico” nategne. Heh, še znamenite besede padejo: “O, babica, kako velik … imaš”.
Rdeča kapica je Srbkinja. Volk je cigan. “Lovec” je Hrvat.
Martin, vojni veteran, prepozna v porno igralki žensko (Desa), katero je nekoč občudoval. Skozi “nišan”.
Toliko za začetek. Kajti Brešan je skrivnosten in le počasi odkriva ozadja v tej zgodbi. Tudi Desa se sprašuje, zakaj jo je neznanec (Martin) kupil za velike denarja, sedaj pa jo noče niti probati. Ne, Martin ni peder. To izvemo v enem izmed mnogih odličnih flešbekov, ki nam peljejo pravljico naprej.
V naših filmih je nižja rasa človeka iz katerega se lahko smejimo vedno Balkanec (ali pa Mariborčan). V bivših republikah zamenja vlogo Balkanca cigan. Đuro je igralec pri katerem se talent meri v centimetrih. Prav on v vlogi naratorja,vedno znova dahne kakšno modro o ženski in življenju nasploh.
Ko-produkcija Srbov in Hrvatov, kateri preko tragi-komedije poskušajo pozabiti na bratske norosti iz preteklosti.

OCENA: -4

Explicit Ills

Naslov: Explicit Ills - Leto: 2008 - Država: ZDA - Žanr: Drama - Dolžina: 87 min. - Režija: Mark Webber - Igrajo: Rosario Dawson, Naomie Harris, Lou Taylor Pucci, Rebecca Comerford, Jermaine Crawford, Paul Dano - imdb

Predvidljiv omnibus o katerem se ne splača veliko pisati. Skupek kratkih zgodb, ki nimajo dovolj težine, da bi lahko postale dolge, imam počasi preko glave. Ne piše se vsak režiser Anderson, Iñárritu ali Altman.
Najslabši primeri takšnih filmov, so tisti, kjer zgodbe nimajo niti malo povezovalne niti. Kjer je zadosti, če se liki na cesti le srečajo, pri tem pa režiser upa: “aha, na pločniku sta se srečali dve zgodbi. Ena zgodba je torej vplivala na drugo”. Mark Webber je svojo temo našel v “problematična zdravstena skrb Američanov”, pa še to je moral argumentirati z otrokovo smrtjo.

OCENA: 2

The Vicious Kind

Naslov: The Vicious Kind - Leto: 2009 - Država: ZDA - Žanr: Drama - Dolžina: 98 min. - Režija: Lee Toland Krieger - Igrajo: Adam Scott, Brittany Snow, Alex Frost, J.K. Simmons - imdb

Človek enostavno mora ljubiti filmske like kot je Caleb. Vulgarne, sarkastične izjave. Poniževanja drugih. Zapuščen, kosmati obraz iz katerega se neprestano kadi dim cigarete… Če igralec ne izkoristi takšne priložnosti, si je za neuspešno kariero kriv sam. Adam Scott je to priložnost izkoristil.
Jep, prav on je tisti “Vicious”. Heh, kako pa ne bi bil. Že teden dni ni spal, pred kratkim pa se je razšel s svojim dekletom. Od družine mu je ostal le še brat. Z očetom namreč nista spregovorila že osem let. No, prav skupaj z bratom spoznamo Caleba in njegove metode, ko se na poti proti domu ustavita v neki okrepčevalnici. Mlajši bratec Peter ima punco, katero bosta na poti do doma pobrala pri njeni hiši. Zaljubljenca hočeta preživeti “Thanksgiving” pri Petrovem/Calebovem očetu. Komaj se dekle pojavi na vratih avtomobila, jo Caleb že “prečita”. “Bejba je preveč sexy, da bi hotela imeti mojega naivnega bratca.” Logično, če ženska prevara svojega fanta, da bi bila z drugim (s Petrom), to pove veliko o karakterju ženske. Prepričan, da je “mala” le navadna kurbica, katera se poigrava s čustvi brata, ji Caleb v svojem stilu zažuga: “razočaraj ga, pa te ubijem”.
No, naj Caleb govori kaj hoče, gledalec v njegovih jeznih očeh opazi simpatijo do mladega dekleta. In obratno. Seveda, probleme imamo na dlani. Pred minuto ji zaradi potencialnega varanja grozi z umorom, sam pa bi prvi skočil na njo, če le ne bi bilo teh občutkov krivde. Čudno, da je Caleb lahko sploh zdaj začel spati. “Heh, to so prvi znaki usode”, pomisli Caleb in že se slučajno neštetokrat sreča na samem s Femme Fatale.

OCENA: 4

It Might Get Loud

Naslov: It Might Get Loud - Leto: 2008 - Država: ZDA - Žanr: Dokumentarni, Glasba - Dolžina: 98 min. - Režija: Davis Guggenheim- Igrajo: Jimmy Page, The Edge, Jack White - imdb

Moja prva kitare je bila in še vedno je Melodija. Ta akustična kitara je stara več kot 20 let, vendar še svojemu namenu vedno (zadostno) služi. Prva in edina akustična kitara. Oče mi jo je kupil v mariborski glasbeni trgovini, kjer mi jo je prodal Spidi iz Čudežnih polj. Tega se še vedno spomnim. Zanimivo, tudi na moji prvi E-kitari je na vratu pisalo “Melodija”. Ampak ta je svoje odslužila že po kratkem letu…
No, svojih prvih kitar se spomnijo tudi tri rock legende, katere je režiser Davis Guggenheim (An Incovenient Truth) zbral nekega dneva skupaj v en prostor. Jimmy Page (Led Zeppelin), The Edge (U2) in Jack White (White Stripes) so se zbrali z enim namenom – povedati svojo zgodbo o njihovi najdaljši sopotnici, kitari. Vsak izmed teh treh ima svoj način igranja. Vsak uporablja svoje tehnike. Vsak posnema svoje vzornike.
Jimmy Page je legenda, virtuoz na kitari. The Edge si kitare brez efektov ne more predstavljati. Surovi, distorzirani punk zvoki s primesmi bluesa so Jack Whitea naredile unikatnega. Ampak tukaj ne gre za konkurente. Ko Page zaigra Whole Lotta Love se na obrazu trojice opazi ogromen rešpekt, ki ga ti glasbeniki imajo med seboj. Tako kot na Edgovem obrazu, kot na zarošenih očeh Whitea, lahko prebereš njihove misli “Vau, stojim pred Jimmy Pageom, medtem ko on zažiga svojo Gibsonko”.
Škoda, da teh momentov ni več. Tako je režiser zašel v zgodovino in začetke skupin, kjer (so) delujejo ti možje. The Edge nas popelje celo do oglasne deske, kamor je bobnar Larry Mullen zapičil svoj oglas “sestavljam rock skupino”. “Če se takrat ne bi javil na ta oglas, bi sedaj verjetno delal v kakšni banki” se zamisli The Edge. Jep, kitaro se na trenutke postavi nazaj na stojalo. No, sigurno je bilo zanimivo spoznati prostor, kjer se je posnela znamenita IV.
Lahko bi postalo glasno, pa ni. Tako se je trojica za konec akustično poslovila s svojo interpretacijo “Zadnjega valčka”.

OCENA: +3

La teta asustada

Naslov: La teta asustada - Leto: 2009 - Država: Peru, Španija - Žanr: Drama - Dolžina: 95 min. - Režija: Claudia Llosa - Igrajo: Magaly Solier, Susi Sánchez, Efraín Solís - imdb

Po uvodnem bluzenju se ženska prebudi na ginekološkem stolu. “Vaša nečakinja ima v vagini krompir. Ker je tam vlažno in toplo je začenjal poganjati korenine…” pravi doktor možakarju. Evo, to ti je začetek. To je moj nivo. Takoj mi je bilo jasno, zakaj je ta film dobil glavno nagrado na letošnjem berlinskem festivalu. Pa se je v tem tonu tudi nadaljevalo?
Fausta je ime temu nesrečnemu dekletu. V življenju pač nima sreče. Razlog so domačini našli v materinem mleku, s katerim se je Fausta hranila kot dojenček. Stres, žalost in strah matere se je pretočil v hčerko. Prav zaradi tragičnih dogodkov iz vojne, ki jih je Faustina mama doživela, se je krompir znašel tam, kjer pač zdaj je. Krompir bo preprečil posilstva, pomisli naivno dekle.
No, kljub velikemu trpljenju umre mati stara. V vasi, kjer živi Fausta so stvari sledeče – za poroko je denarja kot listja, za pogreb ga ni niti za najcenejšo krsto. Če bi film bil sneman leta 2010, bi režiserju očitali “izkoristek popularnosti”. Fausta namreč postane “La nana”, pri uspešni pianistki. Bogata ženska je študirala največje glasbene genije, pa se vseeno pali na tiho momljanje Fauste. Jep, nepravičnost se dogaja tudi v J. Ameriki. V La nana mora služkinja cele dneve garati, tukaj si ženska plačilo zasluži že z ljudskimi pesmi. Heh, “La nano” smo s časom vzljubili, čeprav je imela svoje principe. “Teto” nismo nikoli imeli možnosti jo spoznati, kaj šele vzljubiti.
Prav so imeli nekateri “Berlinčani”, ko so dejali: “La teta asustada pa je presenetljivo zmagal”

OCENA: +2

Welcome

Naslov: Welcome - Leto: 2009 - Država: Francija - Žanr: Drama - Dolžina: 110 min. - Režija: Philippe Lioret - Igrajo: Vincent Lindon, Firat Ayverdi, Audrey Dana - imdb

Oba bi rada imponirala svoje ženske. Obema se je ženska izmuznila iz rok. In oba jo hočeta nazaj.
Bilal, 17-letni “izbegljica” iz Iraka bi rad v Anglijo. Tam namreč skupaj s svojo družino živi njegova izbranka. Po več-mesečni odiseji je od cilja oddaljen le še 33 kilometrov. Le Rokavski preliv ga deli do končnega cilja. Vendar Bilal ni edini, ki bi hotel gledati tekme Manchester Uniteda v živo. Francosko mesto Calais je za večino ubežnikov zadnje postajališče. V to mesto namreč vsak dan odroma več muslimanov kot v sveto Meko.
Prvi poskusi tihotapljenja v tovornjaku spodletijo. Obmejna služba je opremljena z vrhunsko tehnologijo. Heh, še pse imajo. V razočaranju je Bilal odšel v kinodvorano (teh prizorov v nadaljevanju nismo videli. To so le moje izpopolnjene slutnje). Tam si je ogledal film (On a Clear Day), v katerem je Peter Mullan hotel preliv kar preplavati. “Heh, če je tega zmožen ta starec, potem bo to zame mala malica. Le plavati se morem še naučiti”. Jep, tako je študiral mladi Kurd, pri tem pa čisto pozabil na veliko razdaljo, na ledeno vodo, na močne toke in na ogromno tankerov, ki se dnevno prevažajo po tem kanalu.
In že smo pri samcu številka 2. Logično, pri Francozu. Pri učitelju plavanja, bivšemu šampionu. V svojem življenju je doživel kar nekaj razočaranj. Nazadnje, ko se je od njega ločila žena. (Ex) Žena je žilava borka za pravice drugačnih, medtem ko se je Simon v takšnih primerih vedno potegnil v ozadje. No, tokrat ima priložnost dokazovanja. Tudi on se lahko zavzame za tujca, čeprav je to kaznivo dejanje. Hja, Francozi so pri tem pravi prasci. V nogometni reprezentanci imajo same črnuhe, tukaj pa jim ni niti dovoljeno nakupovati v trgovinah.
In tako začnete oba živeti v simbiozi. Simon vliva Bilalu upanje. Bilal vliva ponos, spoštovanje in občutek dobrote Simonu. Stvari grejo celo tako dalje, da Simon okliče Bilala kot “moj sin…”.

OCENA: 4

Balibo

Naslov: Balibo - Leto: 2009 - Država: Avstralija - Žanr: Drama, Avantura, Triler - Dolžina: 111 min. - Režija: Robert Connolly - Igrajo: Anthony Lapaglia, Oscar Isaac, Damon Gameau, Gyton Grantley, Nathan Phillips - imdb

Američani so svoje zunanjo-politične filme postavili v Južno Ameriko. V 80-tih jih je bilo polno – Missing, Under Siege ali Salvador, so bili filmi, ki so na glas molčali o političnem vplivu ZDA v manj-razvitejših državah tega kontinenta. Tudi Avstralci niso zaostajali. Ti so svojo politiko delili z Azijci. The Year of Living Dangerously je le eden dober primer.
“Priča boste dogodkom, kateri do tega trenutka javnosti še niso bili znani…”, si je na začetku filma upal zapisati režiser Robert Connolly.
Leto 1975. Anthony LaPaglia je izmozgan, obrabljen novinar Roger East. “Dobri gospod Avstralec, pridite nam pomagat”, se nekega večera pred njim postavi kosmata pojava s čudnim naglasom. Ta človek je José Ramos-Horta, “bodoči” dobitnik Nobelove nagrade za mir (1996). Novinarju je prišel s ponudbo. S sporočilom, ki ga prinaša v imenu njegove vlade – portugalske kolonije Timor. “Našo malo državico bodo zavzeli Indonezijci, a nikomur ni mar. Niti vaši avstralski vladi, ki je tja sicer poslala peščico novinarjev, kateri pa se niso nikoli vrnili domov”. LaPaglia kot izkušen novinar takoj zavoha zgodbo. Belemu človeku nikoli ne bo mar za tisoče pobitih “rjavčkov”. To jih Ramos-Horta takoj dobi po nosu. “Heh, vaša novica bo na zadnji strani, poleg športa”, mu pravi. Seveda, če Roger East najde dokaze za umore teh novinarjev, potem pa bi ta novica prišla na prvo stran vseh časopisov. Petorica belcev je vrednih več kot 100.000 Timorcev.
In tako se Roger East s svojim prijateljem odpravi na nevarno iskanje sledi. Na pričanja očividcev, ki nam v stilu dokumentarnih posnetkov prikazujejo usodo novinarjev, kateri so kasneje postali znani kot “Balibo petorica”. Prav ta druga, dokumentarna polovica naredi film nekaj posebnega. Slike so tako avtentične, priče novinarjev tako realne, da ob trenutkih celo pomislimo na Punishment Park, kjer so mesto policistov na lovu za intelektualci zamenjali Indonezijci.

OCENA: -4

Staten Island

Naslov: Staten Island - Leto: 2009 - Država: ZDA, Francija - Žanr: Krimi, Komedija - Dolžina: 96 min. - Režija: James DeMonaco - Igrajo: Ethan Hawke, Vincent D'Onofrio, Seymour Cassel, Maggie Moore, Lynn Cohen, Dennis Albanese - imdb

Za Ethan Hawka je počasi napočil čas, ko se bo moral preizkusiti tudi v vlogi režiserja. Vsak igralec gre skozi to obdobje. Tokrat je imel odlično šolo. V Staten Islandu je moral igrati isto vlogo obupanega bedneža na lovu za lahko zasluženim denarjem, kot ga je to pred časom igral v Before the Devil Knows You're Dead. Na lastni koži je lahko doživel mojstra režije – Lumet in začetnika režije – DeMonaco. V skoraj identični zgodbi. Napake DeMonaca ali genijalnost Lumeta si je lahko nekje zapisal, nauke pa spretno izkoristil v morebitnem lastnem debiju. Paziti mora le, da si ne dodeli zopet isto vlogo…
Hawke je torej brez denarja. Njegovi ženi bi rad podaril čudežno seme, zato bodo morali zelenci sem. »Hmm, kaj če bi oropal hišo mafijca, kateremu sem pred kratkim odvažal gnojnico«. Ta mafijec je (vedno odlični ) Vincent D'Onofrio. Ekscentrik v svojem fahu in velik ljubitelj svoje mamice. Logično, kot vsak dober mafijec. OK, DeMonaco ima v primerjavi z Lumetom nekaj točk v dobrem. Staten Island je tudi komedija. Krimi komedija zmešnjav razdeljena na tri poglavja. Na tri glavne like. Vsak s svojim pogledom na dogajanje. No, pri tem ropu ranijo Hawke in Co. D'Onofrijevo mamo. Hja, kot da mafijec ne bi imel že velike probleme z prevzetjem celotnega otoka, s podiranjem svetovnega rekorda, z borbo proti njegovimi atentatorji in reševanji gozdov.
Aja, manjka še tisti tretji. Starec Seymour Cassel nima za povedati nič. Dobesedno. Je namreč mutavi prodajalec klobas in občasni mesar mafijskih trupel. Starec je tudi strasten in dolgoletni zbiralec gumbov. Pa čeprav jih ne mara. Manjka mu le še en gumb, pa bo svojo zbirko izpopolnil. In kaj imajo gumbi veze s konjskimi dirkami? Heh, zopet ena izmed mojih iger besed, kjer si boste odgovore poiskali v gledanju filma.

OCENA: 3

Feng sheng

Naslov: Feng sheng - Leto: 2009 - Država: Kitajska - Žanr: Krimi, Vojna, Triler, Drama - Dolžina: 117 min. - Režija: MikKuo-fu Chen, Qunshu Gao - Igrajo: Yihong Duan, Xiaoming Huang, Bingbing Li, Dahong Ni - imdb

Vsi poznamo končne prizore Agatha Christie filmov/romanov. Poirot postavi osumljence v eno sobo, ter jih taktično poniža do tiste točke, kjer storilec svojo krivdo prizna skoraj pred finalnim razkritjem detektiva.
Azijci tega znanja nimajo. Vsaj ne leta 1942. Če ne priznaš, te bomo mučili. Nekje v Kitajskem “Wolfenstein” gradu je japonski detektiv z imenom Takeda na lovu za “fantomom”. Takšno je partizansko ime kitajskega vohuna. Kandidatov je pet. Eden izmed njih sigurno razkriva tajne informacije. Vsak izmed teh je specialist na svojem področju in vsak izmed teh petih bi lahko sodeloval z odporniki. Vsaj tako je prepričan Takeda. Japonec se mantra z vsemi triki, da bi iztisnil priznanje osumljenih. Pa ne gre. Njegove metode omehčajo prej duše kot pa jezike. Hja, lažje bi mu bilo, če bi vse osumljence postrelil kar na začetku. Krivi ali ne.
No, tako pa nam režiser Chen Kuofu (Double Vision) postreže s psihološkim, noir razkrivanjem prave identitete.

OCENA: 3

La nana

Naslov: La nana - Leto: 2009 - Država: Čile, Mehika - Žanr: Drama - Dolžina: 95 min. - Režija: Sebastián Silva - Igrajo: Catalina Saavedra, Claudia Celedón, Mariana Loyola, Alejandro Goic, Anita Reeves, Delfina Guzmán - imdb

Po 20-ih letih trdega dela, si je Raquel priborila svoje mesto pri družini. “Srečna sem!” pravi.
Srečna služkinja? Ženska je svoje življenje posvetila tuji hiši, tujim otrokom, sedaj pa pravi, da je srečna? Ne, to se ne more dobro končati … Jep, takega mišljenja smo na začetku filma. Ko pogledaš ta “horor” plakat, ti misel na La ceremonie ne more biti daleč. Tam je Sandrine Bonnaire svoje delodajalce pokončala s šibrovko.
Heh, ne Raquel. Prepričana je, da je enakopravni član velike družine. “Rada imam otroke in oni imajo radi mene”, razlaga novi kolegici, katero je družina nabavila, da bi razbremenila ogromno dela, ki jih ima Raquel. No, nekaj posledic pa je dolgoletno službovanje le pustilo. Raquel namreč ne more več iz svoje vloge. Kot kakšen stekel pes se bori za svoj teritorij v kleti. Tam, kjer bi se lahko zbirali vsi služabniki in odšpilali sceno iz You Rang, M'Lord. Ujeta v svetu drugih, si Raquel konkurence ne more privoščiti. Svojo pozicijo čuti ogroženo. Pozicijo, ki ji prinaša varnost in spoštovanje. “Vsaj pri sesanju sem glavna v hiši” si misli ženska, ki še pravega in resničnega življenja ni okusila. Tako je niti ne gane, ko jo kateri od otrok prizemlji z besedami: “ti si navadna služkinja”. Ne, Raquel ni navadna služkinja. To ji dokaže tudi najnovejša delavska pridobitev družine – svobodomiselna Lucy.
Režiser Sebastian Silve je večinoma dogajanja postavil med zidove velike hiše. Sporočilo smo dojeli – če je nam že po uri in pol postajalo tesno, kako se še le počuti ženska, ki je med temi zidovi preživela zadnjih 20 let?
No, tesno pri srcu bo postalo tudi članom akademije: naj nagradimo in nominiramo ta poceni izdelek iz Čila, kot so to že storili kolegi z Golden Globesov in Sundance festivala ali pa ga raje spregledamo in sprejmemo podkupnino Rusov?

OCENA: 4

Extract

Naslov: Extract - Leto: 2009 - Država: ZDA - Žanr: Komedija - Dolžina: 92 min. - Režija: Mike Judge - Igrajo: Jason Bateman, Mila Kunis, Kristen Wiig, J. K. Simmons, David Koechner, Clifton Collins, Jr., Gene Simmons, Ben Afleck - imdb

Po Idiocracy nisem pomislil na razočaranje. Če je tip postal popularen s risanko Beavis in Butthead, potem ima vso pravico posneti tudi takšen film. Odbito komedijo, kjer je bila celotna, futuristična Amerika naseljena z idioti. Z Beavis in Butthead potomci.
Extract se v neki meri naslanja na prvi film Mike Judgea. Office Space je postal kulten in to zasluženo. Logično, če mu Extract sedaj ne seže niti do kolen, potem je razočaranje prisotno. In to veliko.
Extract je sicer zopet “delovna klasa” komedija, vendar o glavnem protagonistu kot revežu, ki sovraži svojo službo, ne bi mogli govoriti. Jason Bateman si lasti namreč celo podjetje. No, bolj kot s firmo ima Bateman probleme doma. Primanjkuje mu cartanja. Pri njegovi ženi nikakor ne more priti mimo deviškega pasa. Ben Afleck, s cameo vlogo dolgo 40 minut, je njegov najboljši prijatelj. Kelnar ima boljše ideje kot direktor. “Nabavi žigola, pa boš ugotovil, če žena sploh ima ključ za svoj pas…” mu svetuje Afleck. Seveda, če bi butastemu čistilcu bazenov uspelo priti med noge njegovi ženi, potem ima Bateman čisto vest pri njegovem skoku čez plot. K vsiljivemu in gobezljavemu sosedu? Eh, k mladi, novi sodelavki, ki pa ima tudi svoje, podle načrte s podjetjem ekstraktov.
Da bi se film vsaj malo potegnil iz povprečja, mu manjka najmanj klon Miltona in njegovega vzpenjača.

OCENA: -3

Harry Potter, Funny People, 2012

Harry Potter and the Half-Blood Prince
Vsak del Harry Pottera bi moral vsebovati najavno špico “kaj se je do sedaj zgodilo…”. Tako bi vsaj bili sigurni, če smo ta del že gledali ali ne. Čisto vsi so namreč isti. Kdo bi lahko povedal, razen velikih ljubiteljev knjig, kaj se je dogajalo v tretjem ali četrtem delu? Nemogoče. Harry je še vedno sfrustrirani, ker je “the one”, Hermiona bo počasi dobila otroka, oni rdečelasi pa je tako le karikatura. Zgodba? Evo, ne vem. Še en dokaz, da so današnji otroci veliko bolj pametni, kot smo to bili mi. Čeprav se mi zdi, da Rowlingova igra bolj na “The Lost” (serija o ničem) karto. Če ne veš kako dalje z zgodbo (folk pa še vedno hoče več), potem nateguj osnovno idejo v nedogled. Vmes dodaj kako ljubezen, kakšno smrt… konec pa le takrat, ko se še zadnji ljubitelj naveliča čakati. OCENA: -3


2012
Da se razumemo. –4 pomeni v tem žanru vrhunec. Top 10 iz filmov katastrofe. In zakaj ob vseh teh žanrih na imdb-ju nikjer ni zapisano komedija? Bilo je namreč huronsko smešno. Ob vsakem klasičnem “katastrofa” stavku, ob vsakem stereotipskem liku, ob vsaki smrti, ob vsakem preživetju za sekundo… vse je bilo zabavno. Kot da bi se Emmerich s parodijo poklanjal samemu sebi. Na primer, v sceni kjer vojakinja salutira predsedniku. Emmerich si je mislil – “gledalci bodo film itak popljuvali, karkoli bom posnel. Ljudje enostavno nimajo radi apokalipse, konca sveta. To je človeku prirojeno… in zakaj potem nebi v filmu katastrofe podrl vse, kar je vredno podreti? Zakaj ne bi uporabil vsake patetične scene iz mojih prejšnjih filmov? Ta ideja je Emmerichu bila tako všeč, da se s snemanjem ni niti vzdržal do leta 2012. Do leta, ko bi film pravi smisel, moč sporočila in še boljšo promocijo. OCENA: -4

Funny People

Vsi mu zamerijo nihanja. Malo komedija, malo tragedija, malo drama… Preveč je bilo mešanih občutkov. Meni je to pasalo. In čeprav je film dolg dve uri in pol mi nikoli ni postalo dolgočasno. OK, Sandler in Rogen sigurno nikoli ne bosta postala karakterna igralca. Ampak tako si vsaj vedel, da Sandler od svoje neozdravljive bolezni ne bo umrl. Si ga lahko predstavljate na smrtni postelji, ko govori zadnje modre besede, obenem pa pljuva kri? Ne, tega si ni mogel predstavljati niti Apatow. S tragiko se je le malo igral. In kdaj po Seinfeldu smo se lahko nasmejali ob Stand-up komediji?
Edino kar zamerim Apatowu je prisila genijalca James Taylora v tri grde besede. OCENA: 4

The Bad Lieutenant: Port of Call - New Orleans

Naslov: The Bad Lieutenant: Port of Call - New Orleans - Leto: 2009 - Država: ZDA - Žanr: Krimi, Drama - Dolžina: 122 min. - Režija: Werner Herzog - Igrajo: Nicolas Cage, Eva Mendes, Val Kilmer, Alivin “Xzibit” Joiner, Fairuza Balk, Jennifer Coolidge, Brad Dourif, Michael Shannon - imdb

Uf, kako se je Ferrara jezil, ko je zvedel za Herzogovo idejo. Naslov je bil dovolj - Bad Lieutenant. Pa čeprav je Herzog zmeraj trdil, da o rimejku kultnega filma iz leta 1992, ne bo govora.
Res je. Rimejk – nikoli. Osnovna ideja – oh, pa še kako. Pa saj bi Ferrara lahko bil pomirjen. Herzog je prva klasa režiserja. Ferrara bi si moral pogledati le Nosferata (1979). Tudi ta film je nosil isti naslov, kot Murnauva klasika grozljivk. Pa je to bil rimejk?
Priznam, tudi mene je bilo strah. Bila je hrabra poteza Herzoga, ki bi kaj hitro lahko zgrešila. Še posebej, ko je v glavno vlogo postavil Nicolas Caga. Logično, njegovo igro smo morala primerjati z odličnim Harvey Keitelom. Cage je imel več prostora. Več svobode. Izkoristil ga je dobro, a le v redkih primerih. Ob bok Keitelu bi se lahko postavil le z full frontal golo sceno. Je pa zato Cage dobil znamenito sceno “aretacije”. V teh prizorih bi prekleto težko verjel govoricam, da Herzog “originala” še nikoli ni videl.
In ko se Keitelu počasi svet podira, smo tukaj priča svetu, ki je že šel navzdol. New Orleans, dnevi Katrine. Cage je imel izbiro – naj rešim zapornika pred utopitvijo ali naj ohranim svoje dizajnerske gate suhe? Odločil se je za napredovanje. Odlikovanje z bonusom. Od skoka v vodo trpi Cage s kroničnimi bolečinami v hrbtu. Pomagajo le še močna zdravila. Eh, kaka zdravila – droge. Vse kar mu pride pod roko. Kot Stathamu v Cranku, ki si za preživetje pomaga z vsemi pripomočki.
Nekaj mesecev pozneje po neurju, se zgodi družinski pokol. Cage, ki je pri tem primeru glavni, se muči kot Rourke v Angel Heartu. Rourke se je ubadal z coprništvom, Cage se mantra s svojo odvisnostjo. Pri njegovih načinih pridobivanja droge, gre Cage vedno do konca. No, do konca gre tudi Herzog. V njegovih značilnih surealnih izpadih je Kinskemu v vrhuncu njegovega delirija iz Aguirre nastavil opice, tukaj so legvani ali krokodili.
Kaj pa konec? Heh, gospod Ferrara se bo od jeze razpočil.

OCENA: 4

Stella

Naslov: Stella - Leto: 2008 - Država: Francija - Žanr: Drama - Dolžina: 103 min. - Režija: Sylvie Verheyde - Igrajo: Léora Barbara, Anne Benoît, Benjamin Biolay, Guillaume Depardieu, Jeannick Gravelines, Johan Libéreau - imdb

“Vem, kako se zmeša koktajl. Vem, kako se igrajo karte, fliperji in biljard. Vem, kako se naredijo otroci… Vem vse, le tistega ne, kar bi 11-letnica morala vedeti v šoli.” - le ena izmed mnogih misli mlade Stelle.
V novi, bogati šoli, kamor po novem zahaja, se Stella nikakor ne znajde. Vsi so tako načičkani, olikani in pametni. Noben ne prežive cele dneve v gostilni, kot to počne Stella. Ne se bati, 11-letnica ni pijandura. Njeni starši si lastijo majhno gostilno. Beznico, kjer se zbirajo sami sumljivi tipi. In kjer je bolj zakajeno, kot v kakšni šolski zbornici (pred kadilskim zakonom). Jep, to je Stellino igrišče. Šank, fliper in otroška soba v kateri ne moreš zaspati zaradi preglasnih gostov in glasbe, ki vsako večer razbija pozno v noč.
V La faute à Fidel! so otrokovi starši bili zasedeni s politiko, tukaj so s pivom in plesom. V šoli, kjer velja za odpadnico, se Stella spoprijatelji z brihtno Gladys. To je njena druga prijateljica. Njena prva živi na severu Francije, kjer stanuje njena babica. Tam Stello označijo za razvajeno pariško bogatašinjo. Narobe svet leta1977. Ne samo leta 77', še danes so stvari iste. Tudi pri nas.
Zelo osebna izpoved režiserke Sylvie Verheyde, katera je v svojem petem, avtobiografskem filmu zadelo v polno. Predvsem z izbiro mlade glavne igralke Léore Barbara.

OCENA: 4