Naslov: Le père de mes enfants (Father of My Children) - Leto: 2009 - Država: Francija, Nemčija - Žanr: Drama - Dolžina: 110 min. - Režija: Mia Hansen-Løve - Igrajo: Chiara Caselli, Michaël Abiteboul, Alice de Lencquesaing, Louis-Do de Lencquesaing, Manelle Driss - imdb
Nočem pokvariti nepričakovanega preobrata, ki se zgodi po slabi uri filma in tako Le père de mes enfants razpolovi na dve zgodbi. Na „pred“ in „po“ situacijo. Nočem, ampak moram. Vsaj namigniti, če ne drugo.
Da produkcija filmov ni enostavna zadeva, se zavedamo vsi. Financiranje filma je po navadi tista prva in mnogokrat tudi zadnja težava. Razumem, zakaj se včasih nekateri producenti raje odločijo za lahkotno komedijo, katera bo najverjetneje hitreje povrnila nazaj vložena sredstva, kot pa financiranje nekonvencionalne art zadeve, ki svojih gledalcev, predvsem pa distributerjev mogoče sploh nikoli ne bo našla.
Grégoire se je v svoji dolgi karieri odločil za težjo pot. Dosedanji uspehi mu dajejo prav, kar pa ambicioznemu producentu ni dovolj. Njegova želja za ustvarjanjem umetnosti je še vedno prisotna. Tako močna, kot verjetno še nikoli do sedaj. Ob vsem tem neprestanem delu, pa bi Grégoire rad bil tudi vzoren oče in mož. Prav zaradi tega ga vedno vidimo s telefonom prislonjenim na uho. Če na drugi strani niso poslovni kolegi, so njegovi ljubljeni otroci. Žena njegovo odvisnost od dela ne odobrava, vendar ga podpira. Razume njegovo poslanstvo, kateremu pa grozi konec.
Vse več klicev je namreč od odvetnika, ki Grégoira še z zadnjimi močmi rešuje pred finančnim propadom in ogromnimi dolgovi. Lahko človek sploh obstaja, brez svojega življenjskega dela? Lahko živi brez življenja?
Težko bi po gledanem razumeli končno sporočilo, predvsem pa namen samega filma. Prav po prvi polovici filma, sem bil prepričan, da bo ta težko pričakovani filma odletel v pozabo, ko se vse skupaj spremeni. Ampak le za kratko.
Zaradi Grégoireve odločitve moramo na njega biti jezni. Ne razumemo ga. Režiserka Mia Hansen-Løve je v to smer naredila premalo. Namenoma, zaradi večjega šoka? Mogoče, vendar neprepričljivo.
V „po“ nadaljevanju je bilo ponujenega mnogo, a se tudi tokrat ni izkoristilo priložnosti. Tako Le père de mes enfants, bolj kot družinska drama, velja kot poklon filmskim ustvarjalcem. Predvsem pa spomin na producenta in pa režiserkinega mentorja Humberta Balsana, kateri je leta 2005 sprejel enako odločitev kot Grégoire.
OCENA: 3
Nočem pokvariti nepričakovanega preobrata, ki se zgodi po slabi uri filma in tako Le père de mes enfants razpolovi na dve zgodbi. Na „pred“ in „po“ situacijo. Nočem, ampak moram. Vsaj namigniti, če ne drugo.
Da produkcija filmov ni enostavna zadeva, se zavedamo vsi. Financiranje filma je po navadi tista prva in mnogokrat tudi zadnja težava. Razumem, zakaj se včasih nekateri producenti raje odločijo za lahkotno komedijo, katera bo najverjetneje hitreje povrnila nazaj vložena sredstva, kot pa financiranje nekonvencionalne art zadeve, ki svojih gledalcev, predvsem pa distributerjev mogoče sploh nikoli ne bo našla.
Grégoire se je v svoji dolgi karieri odločil za težjo pot. Dosedanji uspehi mu dajejo prav, kar pa ambicioznemu producentu ni dovolj. Njegova želja za ustvarjanjem umetnosti je še vedno prisotna. Tako močna, kot verjetno še nikoli do sedaj. Ob vsem tem neprestanem delu, pa bi Grégoire rad bil tudi vzoren oče in mož. Prav zaradi tega ga vedno vidimo s telefonom prislonjenim na uho. Če na drugi strani niso poslovni kolegi, so njegovi ljubljeni otroci. Žena njegovo odvisnost od dela ne odobrava, vendar ga podpira. Razume njegovo poslanstvo, kateremu pa grozi konec.
Vse več klicev je namreč od odvetnika, ki Grégoira še z zadnjimi močmi rešuje pred finančnim propadom in ogromnimi dolgovi. Lahko človek sploh obstaja, brez svojega življenjskega dela? Lahko živi brez življenja?
Težko bi po gledanem razumeli končno sporočilo, predvsem pa namen samega filma. Prav po prvi polovici filma, sem bil prepričan, da bo ta težko pričakovani filma odletel v pozabo, ko se vse skupaj spremeni. Ampak le za kratko.
Zaradi Grégoireve odločitve moramo na njega biti jezni. Ne razumemo ga. Režiserka Mia Hansen-Løve je v to smer naredila premalo. Namenoma, zaradi večjega šoka? Mogoče, vendar neprepričljivo.
V „po“ nadaljevanju je bilo ponujenega mnogo, a se tudi tokrat ni izkoristilo priložnosti. Tako Le père de mes enfants, bolj kot družinska drama, velja kot poklon filmskim ustvarjalcem. Predvsem pa spomin na producenta in pa režiserkinega mentorja Humberta Balsana, kateri je leta 2005 sprejel enako odločitev kot Grégoire.
OCENA: 3
Ni komentarjev:
Objavite komentar