Tedenska izbira (17)

The Hunter

 

 Ko sem kolegom postavil vprašanje o tasmanskem tigru in letnici izumrtja te vrste, sem dobival same samozavestne odgovore, ki so krožili med 10.000 let, pa do milijonov let nazaj. Marsikateri verjetno ni niti vedel, kje Tasmanija sploh je, kar je le še eno potrdilo, da nas filmi včasih tudi kaj naučijo. Če bi kdo izmed kolegov namreč gledal nedavni Van Diemen's Land, bi vedel, da je to »nedotaknjen« otok na jugu Avstralije, kamor so nekoč pošiljali obsojence. Ob Lovcu sem se tudi jaz zopet nekaj naučil: zadnji primer tasmanskega tigra je umrl leta 1936 v nekem avstralskem živalskem vrtu, s čimer se mnogi optimisti sicer nočejo strinjati. Tako kot ne neka biotehnična korporacija, ki v želji, da najde še zadnji še živeči primerek, najame plačanca, lovca, Pet Detectiva Dafoea. Ta se v tej tihi, umirjeni in ledeno hladni (tudi ljudje) vukojebini počuti kot očim Gosling v Driveu, kar pa le pripomore k enemu najbolj čudovitih filmov zadnjega leta.(FILM TEDNA)

De Bende van Oss

 

Nizozemski gangsterski film najverjetneje diha pod zgodovinskim političnim ozadjem, ki se nas toliko niti ne tiče. Tudi z verskega stališča ne, v katerem so verniki oz. meščani mesta Oss razdeljeni med svoje - katoliki in ostale - protestanti. Kdor ni njihov, je avtomatsko proti njim in prav zaradi tega se držijo svojih zakonov. Zakonov, ki jih je napisal mogočni župan, katere pa prekrši lepa kelnarca s svojim ljubimcem. Nekaj domačih nominacij, stranska vloga za „Rundskop“ Matthias Schoenaertsa, to pa je tudi vse. 

If a Tree Falls: A Story of the Earth Liberation Front

 Ko pride čas nominacij za oskarje, se ameriška filmska akademija vedno znova obnaša kot kakšen obrabljen eko-hipi, ki s svojim glasom jasno in glasno protestira proti vsem nepravičnim vladam, pohlepnim kapitalistom in ostalim »od medijev zamolčanih« novic. A to le v dokumentarcu, seveda. V kategoriji, ki pač nima velikega pomena. Tu se da prednost sporočilu in ne kvaliteti. Sicer je večino dokumentarcev (tako kot vsak TV dnevnik) itak posnetih v smislu »ljudje uživajo v slabih in negativnih novicah, zato jim to tudi ponudimo«, pa vseeno … bi se včasih našlo tudi kaj boljšega.
If a Tree Falls je dokumentarni prikaz terorista, ki je lahko tudi dober terorist. Ja, tudi to obstaja. Njegove sabotaže, uničevanja lastnin in s protestiranjem proti krčenju gozdov, so le njegove dobronamerne besede za ohranjanje drevesa, ki jih neka oregonska lesna firma pridno podira. Člani ekstremistične skupine ELF (Earth Liberation Front) so rekli ne, prav tako roka zakona, ki skupaj z nami čaka na končno obsodbo enemu izmed članov. Oskar nominacija, kajpak.

Bróder

 Prav nič zanimivega se ne sliši več iz Brazlije. Stanje je celo tako dolgočasno in prazno, da sem se celo prisilil k ogledu kakšnega brazilskega filma. Izmed vseh maloštevilnih kandidatov, se je še najbolj svetil slumovski Bróder, ki naj bi me vsaj malo spomnil na dobre stare čase. Najverjetneje je tudi to razlog, zakaj se ob tem ponovnem srečanju starih prijateljev, ki jih je pot nanesla na različne smeri (od nogometaša v Španiji do nepomembnega gangsterja), nisem počutil zadovoljno. Cidade de Deus, Cidade dos Homens ali Linha de Passe so lestvico žal postavili previsoko.  

Albert Nobbs

 No, če si pa kdo letos res zasluži nominacijo za zlati kipec, pa je to sigurno Glenn Close. Česar se je Closeva sicer zavedela že pred začetkom snemanja, saj je v svojem producentskem/scenarističnem izdelku uporabila najbolj preverjeno formulo, ki kasneje prinaša nagrade – naredi se grdo! Ali še bolje, naredi se v moškega. Za ta nasvet sploh ni rabila vprašati kolegice iz filmov Boys Don't Cry, Transamerica, Yentl, Victor/Victoria ali The Year of Living Dangerously, kjer so vse po vrsti dobivale svoje nagrade in nominacije.
Glenn Close je Albert Nobbs. Mož, butler, služabnik, ki v svojih prostorih nekega prefinjenega hotela le čaka, kdaj ji/mu bo pozvonil milord. In to že 30 let! Hja, tako dolgo, da se več niti ne spomni ali jo rajcajo ženske ali moški ...

Tedenska izbira (11)

The Future

Ko po odbitem, čudaškem prvencu, kakor je to bil Me and You and Everyone We Know, sledi režiserjev drugi film, sem do tega vedno pesimistično naklonjen. Je lahko dober prvi film le začetniška sreča? Ali k uspehu pomaga predvsem dejstvo, da se režiser pojavi iz čiste anonimnosti, brez velikih pričakovanj na njegov izdelek in je zato gledalec lahko hitro zadovoljen? Ali pa gre res za svojevrsten ustvarjalen talent? Pred Mirando July je stal torej zahteven projekt. S svojim debijem si je namreč nabrala svojo publiko, ustvarila svoj kultni prostor in tega je bilo potrebno nadgrajevati.
Le slaba minuta je bila potrebna in igralka/režiserka me je s svojim nenavadnim humorjem zopet osvojila. Kakšno olajšanje. No, marsikateri se bo ob tem filmu olajšal predvsem na stranišču, z bruhanjem ali drisko. Tudi to bom razumel, kajti film vas bo v vsakem primeru ganil. Od vašega smisla za humor pa bo odvisno, na katero stran se bo nagib vlekel. **** (FILM TEDNA)

 

Le moine

Na slabe ocene pri imdb-ju se ne ozirajte preveč. Filmom, ki so posneti po knjižnih klasikah, ni lahko. Vsak privrženec knjige (svojo filmsko verzijo je spisal tudi Bunuel - 1972) bo na platnu našel nekaj primanjkljajev. Pa naj bodo še tako mali. Še sreča, da je Dominik Moll star filmski maček. Še en »drugačen« francoski obrtnik. Intimité, Lemming  ter predvsem Harry, un ami qui vous veut du bien se vsi po vrsti vrtijo okrog poželenja, potisnjenega globoko v notranjost duše glavnega (anti)protagonista. Tudi Vincent Cassel, kot priljubljeni menih v 17. stoletju, se bo tokrat moral upreti skušnjavi. Roža bo nosila ime Hudič. ****

Project Nim

Ameriška filmska akademija je že objavila ožji seznam dokumentarnih filmov, ki se bodo v začetku drugega leta potegovali za nagrado oskar. Na seznamu se je znašel tudi ta film, ki pa bi si nominacijo prislužil le zaradi tega, ker za dokumentarcem stoji James Marsh. Človek za oskarjevim Man on the Wire. Hmm, tip je fasciniran z majhnimi medijskimi senzacijami v 70. letih prejšnjega stoletja. Včeraj človek na vrvi, danes opica na drevi.
Z rojstvom šimpanza Nim, se je začel dolgoletni gverilski kvazi-eksperiment, v katerem naj bi opica odraščala isto kot človek, pri tem pa z znaki komunicirala s svojimi človeškimi brati in sestrami. Eh, dokumentarce »nazaj« ne maram. Preveč manipuliranja s strani ustvarjalcev. Not cute doku, kot to bo mogoče komu. ****

 

Red Dog

Težko si predstavljam gledalca, ki mu ta »pasji« film ne bi bil všeč. Feel-good tragika, z ravno dovolj prebavljivo mero kiča, da podobne Hachike, kot za šalo pospravi v žep. Sicer je tudi to resnična legenda o legendarnem psu, ki je prav tako dobil svoj kip, a dolgotrajno čakanje na svojega gospodarja je za rudarje iz outbacka le ena izmed njegovih nepozabnih dogodivščin.
V domači Avstraliji je film pobral vse nagrade, kar jih je možno osvojiti, trenutno pa dela na tem, da postane najboljši pasji film vseh časov. +3 ****

 

Life, Above All

Vsakega, ki za ogled tega filma ni prepričal podatek, da bo ta južnoafriški film poskušal naslediti podoben Yesterday (revščina in aids v slumih + mama/hčer odnos), ki je pod svoje ime že vpisal oskar nominacijo, se je na Life, Above All zopet spomnil prav te zadnje dni. Namreč, priznani filmski kritik Roger Ebert objavi ob koncu leta svojo listo najboljših filmov in na tem seznamu se je znašel tudi ta primerek. To sigurne nekaj pove o kvaliteti samega filma, ne pa veliko, saj so se na tem seznamu filmov znašli tudi sila povprečni Terri, The Whistleblower ali Another Earth. Dobra dvojka. ****

Tedenska izbira

V prihodnje se bom zopet vrnil k staremu, že preverjenemu načinu objavljanja. Tako bom spet objavljal novice o prihodnjih indie izdelkih, novih napovednikih ali prvih slik težko pričakovanega filma. Vmes bo prostora še za kratko priporočilo o vikend filmih na TV-ju, kakšnemu kratkemu filmu, novic s festivalov, top 10 lestvici določene zvrsti ali le za spomin na spregledano/pozabljeno klasiko. Seveda pa ne bom pozabil na opis zadnjih gledanih filmov, tedensko poročilo x5. Zaradi zamujenega objavljanja bom tokrat v treh delih razdelil 30 filmov, ki so tako ali drugače zaznamovali moja zadnja dva filmska meseca.

Le gamin au vélo (The Kid with a Bike)

Nič novega na relaciji bratov Dardenne. Njune zgodbe so še vedno minimalne, enostavne ter predvsem življenjske. In ja, nič kaj prida vesele. Tako kot ta, kjer oče noče več videti svojega sina s kolesom, ta pa najde zatočišče pri neki neizkušeni samici. ****

Ovsyanki (Silent Souls)

Če zopet omenim minimalizem, pa tokrat res mislim dobesedno. Še najbolj živa v tem ruskem road filmu, ki je med drugim pobral kar nekaj nagrad v Benetkah, je mrtva žena, katero njen tradicionalni mož pospremi na zadnjo pot. ****




The Guard

To vemo že vsi: film, v katerem se pojavi tudi Katarina Čas, kot hrvatica na
lovu za vizo. Ne se bati, slovenska naveza ne pokvari filma, niti ga ne
izboljša. Za kaj takega je B. Gleeson enostavno preveč dober, ko s svojim
črnim buddyem Cheadlom, lovi intelektualne (ni hec) prekupčevalce mamil. ****



Snowtown

Kaj dobrega ravno ne bom povedal, če povem, da mi je ta resnična zgodba o psihopatskem serijskem morilcu celo boljša od zelo podobnega Animal Kingdom. AK mi pač ni tako sedel, kot bi mi lahko, kot sem upal. Zato pa si nisem kaj dosti obetal od tega filma, heh, in že je tu najboljši avstralski film leta. ****

Win Win

Ob Thomasu McCarthyu (The Visitor, The Station Agent) lahko vedno pričakujemo le eno. Zelo dober film, nikakor pa ne najboljši film leta. McCarthy je ziheraš. Tipični indie dramaš, ki nikoli ne pove preveč, ki svojim igralcem da zanimive like in ki raje vse skupaj hitro konča, še preden postane dolgočasno. Tam v Belgiji (glej prvi film zgoraj) je baba herbala kolesarja, tukaj si ded (Giamatti) nabavi rokoborca. ****

A-i-deul... (Children...)

Začetnega stavka "posneto po resničnih dogodkih" sploh več ne zaznavam. Ga sprejmem kot nujen ritual, kakor "screenplay by" ali "directed by". To pač na filmu mora biti. Ampak hej, "resnična zgodba o petih fantih, ki so sredi belega dne za vedno izginili neznano" te pa pritegne. Še bolj, če je to posneto tako maestralno, kot se to dogaja s filmom dokaj neznanega režiserja Kyoo-man Leea. ****

Rundskop (Bullhead)

Nekateri ga že vidijo kot letošnjo Gomoro, čeprav se veterinarska mafija seveda ne more kosati s špagetarsko mafijo. Prav zaradi tega se Michael R. Roskam v svojem prvencu raje odloči za večje posvečanje le enemu izmed teh rejcev bikov, ki pa je svojo pravo bikoborbo doživel že v rani mladosti. Posledice pa logično nosi še danes. Resen kandidat, da Belgiji prinese tujejezično nominacijo. ****

Morgen

"Morgen, Morgen..." pravi romunski kmečki človek prestrašenemu prebežniku iz Turčije, ki se je izgubljen zasidral v obmejni vasici in ki bi se rad na vsak način, ter čim hitreje odpravil naprej proti Nemčiji, kjer ga že čaka njegov sin. Človek, katerega nihče ne razume, je imel srečo v nesreči. Sina je zgrešil za 1000 kilometrov, je pa zato našel sorodno dušo. In to dobro, simpatično dušo. ****

Drive

Vse dobrega so tem favoritu letošnjega leta (tudi na Cannesu) že rekli Goodfella, Paucstadt in Filmoljub. Zato brž na njihove bloge, prebrat recenzije, ki so napisane, kot se za ta art transporterski film tudi spodobi. Jaz sem se počutil močnega le za komentar, kjer sem izpostavil tempo, atmosfero, pristnost ter tajming. ****

The Music Never Stopped

Davno ločena očeta in sina združi tumor (oz. škoda, ki je od njega ostala) in pa ljubezen do glasbe. Sundance hitič me je spominjal na nedavni Music Within, zato me tudi ta ni razočaral. Okej, pa tudi dejstvo, da je pisan na kožo obsedencem s glasbo. ****

Oranges and Sunshine

Naslov: Oranges and Sunshine

Leto: 2010
Država: VB, Avstralija
Žanr: Drama
Dolžina: 104 min.
imdb (7,2)

Režija: Jim Loach
Igrajo: Hugo Weaving, Emily Watson, David Wenham, Tara Morice

---------------------

Socialna delavka pomaga združiti družine, ki sta jih vladi Velike Britanije in Avstralije načrtno ločili za vedno.

----------------------

Filmski festivali in nagrade: -

Spominja nas na: Secrets & Lies, Ladybird Ladybird, Then She Found Me, Song for a Raggy Boy

Moja ocena: ****

Tomorrow, When the War Began

Naslov: Tomorrow, When the War Began

Leto: 2010
Država: Avstralija, ZDA
Žanr: Akcija, Avantura, Drama
Dolžina: 103 min.
imdb (6,7)

Režija: Stuart Beattie
Igrajo: Caitlin Stasey, Rachel Hurd-Wood, Deniz Akdeniz, Lincoln Lewis

---------------------

Skupina mladičev se po počitnicah v neokrnjeni naravi, vrne v svojo, od vojne okrnjeno mesto.

----------------------

Filmski festivali in nagrade: IFA - avstralski film leta
Spominja nas na: Red Dawn, Toys Soldiers

Moja ocena: ****

The Tree

Naslov: The Tree

Leto: 2010
Država: Francija, Avstralija
Žanr: Komedija, Krimi, Drama
Dolžina: 100 min.
imdb (6,8)

Režija: Julie Bertucelli (Depuis qu'Otar est parti...)
Igrajo: Charlotte Gainsbourg, Morgana Davies, Marton Csokas

---------------------

Po nenadni smrti moža ostane žena sama s štirimi otroki, s katerimi živi na podeželju Avstralije. V tišino hiše se poleg samote in žalovanja začne vrivati še veliko sosednje drevo.

----------------------

Filmski festivali in nagrade: Cannes, AFI nominacje
Spominja nas na: The Boys Are Back, Dear Frankie, Grace is Gone

Moja ocena: ****

Animal Kingdom, Tangshan dadizhen, Holy Rollers

Animal Kingdom (David Michôd)

Moja končna ocena bi bila sigurno višja, če ne bi bilo teh pričakovanj. Pričakovanja pa so po Sundance nagradi za naj „tuji“ film in po ocenah avstralskih kritikov, ki so film slavili kot enega najboljših zadnjih let, bila zares visoka. Ne bom rekel, da me je razočaral kot podoben Little Fish. Animal Kingdom je vrhunsko posneta in odlična odigrana kriminalka. K temu sigurno pripomore tudi temačna in depresivna atmosfera, ki pa na trenutke preveč zaide v arty počasne vode. Če k temu prištejem še nekaj malo verjetnih oz. nelogičnih situacij, pa se pred oceno pojavi še minus.
OCENA: -4

Tangshan dadizhen - Aftershock (Xiaogang Feng)

To je bilo za pričakovati še pred premiero filma. Aftershock je podrl vse letošnje rekorde v kitajskih kinih. Pa ne samo zato, ker je to delo avtorja odličnega Assembly. Od filma katastrofe v katerega je vloženo ogromno denarja, se to tudi pričakuje. Še posebej, če je govora o na Kitajskem tako znanih potresih. Takrat zgodba ne rabi biti niti fikcija, ampak le resnična zgodba. Eden izmed najbolj tragičnih potresov se je zgodil leta 1978. No, potres ni sprožil le tragike, ampak tudi patriotsko melodramo, ko je odcepil dvojčka na dve poti življenja in ju trideset let pozneje zopet ponovno združil.
OCENA: +3




Holy Rollers (Kevin Asch)

"Obnašaj se normalno, in zgledaj kot žid". To je celotna lekcija, ki jo je moral obvladati ortodoksni Jesse Eisenberg (nekoč bo igral Jezusa), ko naivno, kot mula šverca "zdravila" iz Amerike v Evropo. Holy Rollers je po Winter's Bone moj drugi Sundance film iz sekcije nominirancev za glavno nagrado. Hja, po oceni sodeč, bi po moje moral zmagati celo ta filma, a takrat bi Redford lahko svoj "spodbujajmo inovativnost in originalnost" festival takoj ukinil
OCENA: 3

The Loved Ones, Kimssi pyoryugi, Lourdes, After.Life, The Disappearance of Alice Creed

The Loved Ones (Sean Byrne)

Mnogokrat smo se že lahko prepričali, kako šablonsko potekajo maturantski plesi v Ameriki. Čisti dolgčas. Kot kaže se v Avstraliji ob takšnih priložnostih zabavajo drugače. Večer, ki ostane v spominu za vse večne čase. Dobro no, tudi avstralska mladina se ta večer načička z oblekami, škorenjčki in kravatami, in prav tako se slikajo in zaljubljeno plešejo. Vseeno pa si dolgolasi mladenič ni predstavljal preživeti tega večera z njegovo oboževalko, s svojim novim tastom (po Mum & Dad, smo sedaj dobili Daughter & Dad) ter z noži pribit ob stol in z veliko luknjo v čelu. Če sem že pri tem… ste vedeli, da če ti kdo z bormašino vrta luknjo v lobanjo, se iz svedra začne kaditi?
OCENA: 4



Kimssi pyoryugi - Castaway on the Moon (Hae-jun Lee)

Korejski Tom »FedEx« Hanks se za svoj brodolom ne more zahvaliti ne letalu, ne ladji, ampak svoji norosti. Kot vemo, nori pa imajo včasih tudi srečo. Ta norost (poskus samomora) namreč našega junaka naplavi na samotni otok, katerega bi Robinson Crusoe takoj vzel za svojega. Sicer pa sem že dovolj povedal z besedo »korejski«... Ne, goli otok ne leži v kakšnem oceanu, ampak kar na sredini reke Han. V centru Seula. 100 metrov od civilizacije. Nič lažjega, če se seveda ne bojiš vode. Takrat pa te lahko reši le prav tako fobični Petek v ženski obliki. Originalno, zabavno, Korejsko!
OCENA: 4



Lourdes (Jessica Hausner)

Če trenutno duhovno romanje zgleda tako, potem sem tudi jaz letos »romal« na počitnice. Kajti sveti kraj v Lourdesu, kamor se letno odpravi na milijone vernikov, se komercialno nič kaj ne razlikuje od hrvaške obale. Hoteli ležijo eden na drugem, na vsakem koraku stojijo štanti s spominki, kjer je moč zapraviti še tiste zadnje evre, nepopisna gneča avtobusov z obiskovalci... Heh, svetost se iz leta v leto kvari, zato je bilo za pričakovati, da se bo čudež zgodil prav tistemu, ki pred spanjem ne moli.
OCENA: -3




After.Life (Agnieszka Wojtowicz-Vosloo)

Na tej mrliški mizi, na kateri se znajde zmedeno hladna C. Ricci, bi morali raje postaviti tistega, ki je do L. Neesona in C. Ricci prišel z ideji: "Hej Liam, bi le nekaj mesecev po smrti tvoje žene igral mrliškega oglednika, ob tem pa bi to bil še najslabši film tvoje kariere?" In ideja št. 2: " Christina, predolgo si oklevala z goloto, sedaj pa boš naga celoten film v najcenejšem filmu tvoje kariere, katerega itak nihče ne bo gledal«.
OCENA: -2




The Disappearance of Alice Creed (J Blakeson)

Uf, kako vrhunsko so posnete prve minute tega minimalističnega trilerja z otoka. Čisto brez besed, natančno planirano in odločno, si dva sumljiva tipa urejata prostor, v katerem bo čez nekaj dni zaprta ugrabljena Alice Creed. Sledi sicer nekaj tipičnih »če hočem obdržati napetost, moram pretiravati« prijemov, z nekaj tipičnimi »počasi izgubljam živce« liki, a še vedno dovolj prepričljivo in nadpovprečno.
OCENA: 4

Beneath Hill 60, Four Lions, Inhale, Die Fremde, That Evening Sun

Beneath Hill 60 (Jeremy Sims)

Kot pravi napis na plakatu tega filma - „Ko je Gibsonov tekaški kolega iz Gallipolija v Freeze Frameju junaško padel, je pred Avstralci še vedno bila Velika vojna za zmagati.“ In to na tujem terenu. V Belgiji leta 1916, kjer se skupina Avstralskih knapov v rovih polnih dinamita bojuje za nepomemben hrib 60. Priznam, pričakovanja so bila nekolika večja.
OCENA: 3



Four Lions (Christopher Morris)

Težko bi to britansko komedijo označil kot politično satiro. Za ta naziv je enostavno preveč ostra, preveč sit-comovska, preveč nora in odštekana. V Kanadi so zmikavtski Trailer Park Boysi, ki so seveda isto glupi in nerodni v svojih akcijah, kot ti štirje islamski skrajneži, dobili film po svoji seriji. Tu, v Angliji, bi Four Lions moral dobiti serijo po tem filmu.
OCENA: -4



Inhale (Baltasar Kormákur)

Ob zadnjem filmu Islandca Baltasara Kormákura sem že napovedal njegov čas za Ameriko. Sicer še ne za čisti Hollywood, ampak tudi Mehika je okej. Tja namreč zaide družinski ata, ki v ilegalnem nakupu organov, upa na zadnjo rešitev za njegovo bolno hčer. Ko povem „ilegalen“, si že lahko mislimo, da bo to barantanje potekalo v podobnem stilu, kot sta ga to doživljala prav tako „podzemeljsko“ neizkušena Tilda Swinton (Julia) ali George C, Scott (Hardcore).
OCENA: 3



Die Fremde (Feo Aladag)

Sibel Kekilli je zopet rinila „Gegen die Wand“, ko je v tem letošnjem nemškem predstavniku za tujejezičnega oskarja posnela svojo avtobiografijo. No, tokrat ji njena celotna družina ne obrne hrbta zaradi njene porno kariere, ampak zaradi njene odločitve, da bo skupaj z otrokom zapustila svojega nasilnega moža. Nemški Turki bi tem dogodkom lahko rekli stereotip, ob teh besedah pa bi seveda burno pazili na čast družine.
OCENA: -4



That Evening Sun (Scott Teems)

Nekaj let nazaj, so se pri Akademiji čisto ušteli. Mislič, da bo Into the Wild Hal Holbrookov zadnji film, so mu namesto častnega oskarja šenkali raje nominacijo za stransko vlogo. Heh, prehitro. Holbrook še ni za odpisati. V That Evening Sun je namreč odigral eno najboljših vlog v svoji karieri. Za oskarja, če bi film dobil boljšo promocijo oz., če takrat ne bi bilo Into the Wilda. Njegov lik starčka, ki se iz doma ostarelih hoče le vrniti nazaj na svojo staro farmo, sicer ni tako enodimenzionalen, kot je to celotna redneck (predvsem oče) družina, katera se v tem času že naseli v njegovo hišo (in seveda noče iz nje), a to pa je tudi edina stvar, ki nekoliko moti v tej spregledani drami.
OCENA: 4

Bran Nue Dae

Naslov: Bran Nue Dae - Leto: 2009 - Država: Avstralija - Žanr: Komedija, Mjuzikl, Drama - Dolžina: 88 min. - Režija: Rachel Perkins - Igrajo: Geoffrey Rush, Rocky McKenzie, Jessica Mauboy, Ernie Dingo, Missy Higgins - imdb

Ko oče Benedictus (Rush) v cerkvi pred sebe pokliče mladega Willia, katerega hoče pred ostalimi učenci kaznovati zaradi kraje pijače in sladkarij, mu tik pred udarcem še zažuga »saj sem vedel, kakšni ste vi Aborigini…«.
»Ne!« se proti postavi mladenič, ki bo po volji mame nekoč prav tako postal mož vere ter obenem zapoje - 'There's nothing I'd rather be than an Aborigine'. V trenutku so vsi prisotni že na nogah, vsak s svojo koreografijo in svojim vokalnim vložkom – vsi pa so seveda ponosni na svojo potomstvo.
Jep, Bran Nue Dae je mjuzikl. Tiste najbolj kičaste sorte. Takšen, ki se ga s šolo gre gledat namesto pouka. Glede na čas v katerem se ta film odvija, bi mu lahko rekli kar avstralski Hairspray. Kajti tudi Willie je upornik. Ko zapoje to zgoraj omenjeno pesem, ga iz internata pihne kar nazaj domov. K njegovi mami, k ribarjenju, predvsem pa k njegovi simpatiji.
V Avstraliji pa se vrnitve domov vedno zavlečejo, zato se mjuzikl že pomeša z road filmom. No, ne srečajo se le žanri, tukaj se na poti sreča celotna družina.

OCENA: 2

100 naj... avstralski film

Zelo malo filmov iz Avstralije, ki so nastali pred letom 1970, se omenja kot dobre ali tiste, katere si velja zapomniti kot ene najboljših iz te države. Komaj s pojavljanjem novega filmskega vala in s prihodom režiserjev kot so Bruce Beresford, Phillip Noyce, Peter Weir ali Fred Schepisi se je avstralski film resneje začel pojavljati v filmskem svetu. Do danes je v Avstraliji nastalo ravno toliko število zanimivih filmov, da sem lahko brez pretiravanja zapolnil celotno stotko.
Tako so se na tej lestvici znašle nekoliko starejše klasike - Walkabout, The Last Wave ali The Chant of Jimmie Blacksmith, nekoliko novejše klasike - Romper Stomper, Strictly Ballroom ali Muriel's Wedding, nekoliko manj znani, vendar kultni - Long Weekend, Wake in Fright ali Hercules Returns, vsesplošno znani hiti - Mad Max, Crocodile Dundee ali Young Einstein, odlične komedije - Kenny, The Castle ali Bliss ter meni eni najboljših filmov, kar jih poznam - Lantana, Breaker Morant in Evil Angels (A Cry in the Dark). No, to jih je le nekaj... več pa v videu.

Zadnjič sem za skupino Thrice omenil kot mojo najboljšo tege zadnjega desetletja. Evo, tokrat grem še desetletje nazaj in se ustavim pri moji takratni naj skupini The Smashing Pumpkins.

The Boys Are Back

Naslov: The Boys Are Back - Leto: 2009 - Država: Avstralija, VB - Žanr: Drama - Dolžina: 104 min. - Režija: Scott Hicks - Igrajo: Clive Owen, Nicholas McAnulty, George MacKay, Laura Fraser & Emma Booth - imdb

Clive Owen je eden najboljših avstralskih športnih novinarjev. Jasno, zaradi njegove poslovne uspešnosti trpi družina. Predvsem njegov šestletni sin, katerega Owen le redko vidi. Vse to pa se spremeni, ko v družino vstopi tragika. Ko žena umre za rakom. Owen ostane sam s svojim zmedenim otrokom, ki naenkrat ostane brez mame. Nevede, kako sploh biti oče.
In kot če bi si novinar vzel inštrukcije iz Sandlerovega filma Big Daddy, postane tudi Owen takšne vrste očeta. Samska mamica (logično!) šolske prijateljice sina, mu očita celo neodgovornost in nemarnost. Seveda, če bi z njim bila zadovoljna, bi že nastala nova srečna družina. Ampak, Owen še vedno žaluje. Tudi ko se v Avstralijo priseli njegov starejši, »angleški«sin iz prejšnjega zakona, je Owen še vedno v dilemi, kaj naj stori. Kariera ali otroci? Na to vprašanje pa niti režiser Scott Hicks, sicer avtor okronanega filma Shine, ni našel pravega odgovora.

OCENA: -3