Prikaz objav z oznako Romunija. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Romunija. Pokaži vse objave

sobota, 14. januar 2012

Tedenska izbira (14)

Jin líng shí san chai


 
Za to štirico bom najverjetneje celo tepen, če ne drugega, pa vsaj opozorjen na kičaste preobrazbe glavnih akterjev, s čimer se bom moral strinjati. Pravzaprav je film umrl skupaj s snajperskim herojem, ki je filmu dal dodaten žanr, imenovan vojna. Po njem je sledila le še kolateralna škoda, ustvarjena ob bojišču.  Na zaščitenem zemljišču s cerkvijo, kamor se skupaj s prostitutkami zateče tudi pogrebnik C. Bale. Kako pa je Bale pristal v tako dolgem naslovu, ki si ga težko zapomnijo še Kitajci sami? Odgovor bi lahko razdeli na dva odgovora. Prvi je sigurno denar, drugi pa pojasnilo, zakaj je proračun sploh bil tako velik. Kriv je režiser Yimou Zhang, ki ima za sabo filme, kot so Raise the Red Lantern, House Of Flying Daggers ter seveda mojstrovino Hero. »Kvaliteta je torej zagotovljena, denar tudi… zakaj pa ne,« se zamisli Bale in že se iz kurbirja spreminja v svetnika, ki mu je mar le za župnijske otroke.
Na Nanking tragedijo iz leta 1937,  ko so Japonci zavzemali to kitajsko mesto, smo se nazadnje spominjali v odličnem City of Life and Death, pa tudi v nemškem John Rabe. The Flowers of War stoji nekoliko pod City of Life and Death, kar pa bo še vedno dovolj za tujejezično oskar nominacijo. Zlati globus nominacijo namreč že ima. (FILM TEDNA)

Blackthorn



Pozna leta Butcha Cassidya! Hja, tudi s tem si upajo eni bahati. Kaj ni pravi in edini Butch »zmrznil?« Seveda je, skupaj s svojim pajdašem Sundanceom sta dobesedno sfreezala pred celotno bolivijsko vojsko. Za Newmana in Redforda je ostalo le še Želo. Butch je umrl. Skoraj, kajti svojeglavi kavboj živi še vedno. Še vedno v Boliviji, še vedno sanja o povratku domov. Če Newman ne bi žal že umrl, bi ga lahko znova zaigral on in zaradi tega se ne bi rabil sramovati. Sam Shepard, novi obraz Butcha, je to že vedel. Tudi Shepard namreč hrepeni po dobrih vesternih, ki jih je vedno manj in Blackthorn je presenetljivo eden boljših zadnjih deset let. Celo tako dober, da si je prislužil kar 11 Goya nominacij.

Bill Cunningham New York

 


Če bi to bil dokumentarec o nekem mladem, nadobudnem fotografu, na lovu za posnetkom tedna, bi ga Američani prespali, kot smo ga prespali mi. Ali pa vsaj tisti, ki ne beremo New York Timesa. Ali pa vsaj tisti, ki se ne zanimamo za paparazzi modo. Ne vem sicer, če je to sploh primeren izraz - modni paparazziji so namreč fotografi, ki naključno fotografirajo neznano, zanimivo oblečeno osebo. Nosilce potencialne nove mode. Pločnik je za te fotografe njihov runway. Bill Cunningham pa je pionir med njimi. Legenda, stara čez 80 let, ki deluje še vedno in ki svoje anonimne modele tedensko objavlja v Timesovi kolumni. Verjetno je prav zaradi Billovih let, dokumentarec vseeno nekaj posebnega, vroča roba tudi pri oskarjevih nominacijah. Meni nekoliko dolgočasen, pa ne zaradi mode, še bolj ne zaradi starega, ki je še vedno prava faca. V njegovih letih ima človek pač marsikaj za povedati, osebne anekdote pa žal niso vedno zanimive. Predstavljajte si, da greste na obisk k dedku, on pa, namesto da bi govoril o vojnah, ponavlja zopet le staro pesem o pridelovanju krompirja. 

Forces spéciales




Forces spéciales se začne kot poceni propaganda, ki bi naj prikazala mišice in moč francoske vojske. Njihovih specialcev, ki pred sabo postreljalo vse, kar se premika.  Vse to bilo lepo in prav, če se v to streljačino ne bi vrinila Diane Kruger, ki se je v Afganistanu pustila ujeti Talibanom z načeli. Tega Francozi seveda ne morejo dovoliti, zato v reševalno misijo odpošljejo svoje najboljše ljudi. Pol-ducata žigosanih, ki v tem samomorilskem žrtvovanju niso skapirali, da Krugerjeva vseeno ni Monica Bellucci, za katero je celo Bruce Willis bil pripravljen potočiti Sončeve solze.

Restless

 


 

V čem je fora, da na plakat filma na veliko izpišejo napis: »od avtorja Good Will Hunting in Milk«? Kaj ne vejo, da obstajata dva obraza Gusa Van Santa? Obraz ambicije ter obraz preprostosti, minimalizma. Z ogromno mero velikodušnosti bi Restless lahko postavili nekje na sredino. Hej, lahko bi ga celo krstili kot rimejk Harold & Maude, kjer starko/preprostost zamenja trenutno popularna Mia Wasikowska/ambicija. Fant ostaja isti, obseden s smrtjo, ki pa v kratkem prihaja po njegovo novo, verjetno prvo ljubezen. Eh, veš ti to boljše Gus.

Ursul



Z romunskim filmom je tako, kot z našo nogometno reprezentanco: tu pa tam kakšni prebliski, celo genialne izjeme, a manjka konstantnost, ki bi osnovo premaknila eno stopničko višje. Romunski film ne bo nikoli v vrhu, tako kot ne naši fantje. Vse preveč je padcev, ko pa manjkajo še občasni vzponi, pa se preteklo navdušenje hitro prelevi v pozabo. Namreč, v letu 2011 niso Romuni posneli nobenega pametnega filma. Komedija Ursul (propadli cirkusanti ne dajo svoje maskote) oz. medved, je edino, kar se je približalo normativom solidnega filma. Zato sem se k ogledu celo prisilil. Vsaj enega na leto, pomislim. Mnogo ne bi zamudil, mogoče le nekaj prizorov, ki bi k rjavemu medvedu lahko postavil še Črno mačko in belega mačkona.

četrtek, 20. oktober 2011

Tedenska izbira

V prihodnje se bom zopet vrnil k staremu, že preverjenemu načinu objavljanja. Tako bom spet objavljal novice o prihodnjih indie izdelkih, novih napovednikih ali prvih slik težko pričakovanega filma. Vmes bo prostora še za kratko priporočilo o vikend filmih na TV-ju, kakšnemu kratkemu filmu, novic s festivalov, top 10 lestvici določene zvrsti ali le za spomin na spregledano/pozabljeno klasiko. Seveda pa ne bom pozabil na opis zadnjih gledanih filmov, tedensko poročilo x5. Zaradi zamujenega objavljanja bom tokrat v treh delih razdelil 30 filmov, ki so tako ali drugače zaznamovali moja zadnja dva filmska meseca.

Le gamin au vélo (The Kid with a Bike)

Nič novega na relaciji bratov Dardenne. Njune zgodbe so še vedno minimalne, enostavne ter predvsem življenjske. In ja, nič kaj prida vesele. Tako kot ta, kjer oče noče več videti svojega sina s kolesom, ta pa najde zatočišče pri neki neizkušeni samici. ****



Ovsyanki (Silent Souls)

Če zopet omenim minimalizem, pa tokrat res mislim dobesedno. Še najbolj živa v tem ruskem road filmu, ki je med drugim pobral kar nekaj nagrad v Benetkah, je mrtva žena, katero njen tradicionalni mož pospremi na zadnjo pot. ****




The Guard

To vemo že vsi: film, v katerem se pojavi tudi Katarina Čas, kot hrvatica na
lovu za vizo. Ne se bati, slovenska naveza ne pokvari filma, niti ga ne
izboljša. Za kaj takega je B. Gleeson enostavno preveč dober, ko s svojim
črnim buddyem Cheadlom, lovi intelektualne (ni hec) prekupčevalce mamil. ****



Snowtown

Kaj dobrega ravno ne bom povedal, če povem, da mi je ta resnična zgodba o psihopatskem serijskem morilcu celo boljša od zelo podobnega Animal Kingdom. AK mi pač ni tako sedel, kot bi mi lahko, kot sem upal. Zato pa si nisem kaj dosti obetal od tega filma, heh, in že je tu najboljši avstralski film leta. ****


Win Win

Ob Thomasu McCarthyu (The Visitor, The Station Agent) lahko vedno pričakujemo le eno. Zelo dober film, nikakor pa ne najboljši film leta. McCarthy je ziheraš. Tipični indie dramaš, ki nikoli ne pove preveč, ki svojim igralcem da zanimive like in ki raje vse skupaj hitro konča, še preden postane dolgočasno. Tam v Belgiji (glej prvi film zgoraj) je baba herbala kolesarja, tukaj si ded (Giamatti) nabavi rokoborca. ****


A-i-deul... (Children...)

Začetnega stavka "posneto po resničnih dogodkih" sploh več ne zaznavam. Ga sprejmem kot nujen ritual, kakor "screenplay by" ali "directed by". To pač na filmu mora biti. Ampak hej, "resnična zgodba o petih fantih, ki so sredi belega dne za vedno izginili neznano" te pa pritegne. Še bolj, če je to posneto tako maestralno, kot se to dogaja s filmom dokaj neznanega režiserja Kyoo-man Leea. ****


Rundskop (Bullhead)

Nekateri ga že vidijo kot letošnjo Gomoro, čeprav se veterinarska mafija seveda ne more kosati s špagetarsko mafijo. Prav zaradi tega se Michael R. Roskam v svojem prvencu raje odloči za večje posvečanje le enemu izmed teh rejcev bikov, ki pa je svojo pravo bikoborbo doživel že v rani mladosti. Posledice pa logično nosi še danes. Resen kandidat, da Belgiji prinese tujejezično nominacijo. ****


Morgen

"Morgen, Morgen..." pravi romunski kmečki človek prestrašenemu prebežniku iz Turčije, ki se je izgubljen zasidral v obmejni vasici in ki bi se rad na vsak način, ter čim hitreje odpravil naprej proti Nemčiji, kjer ga že čaka njegov sin. Človek, katerega nihče ne razume, je imel srečo v nesreči. Sina je zgrešil za 1000 kilometrov, je pa zato našel sorodno dušo. In to dobro, simpatično dušo. ****


Drive

Vse dobrega so tem favoritu letošnjega leta (tudi na Cannesu) že rekli Goodfella, Paucstadt in Filmoljub. Zato brž na njihove bloge, prebrat recenzije, ki so napisane, kot se za ta art transporterski film tudi spodobi. Jaz sem se počutil močnega le za komentar, kjer sem izpostavil tempo, atmosfero, pristnost ter tajming. ****


The Music Never Stopped

Davno ločena očeta in sina združi tumor (oz. škoda, ki je od njega ostala) in pa ljubezen do glasbe. Sundance hitič me je spominjal na nedavni Music Within, zato me tudi ta ni razočaral. Okej, pa tudi dejstvo, da je pisan na kožo obsedencem s glasbo. ****


sobota, 1. januar 2011

Marti, dupa craciun


Naslov: Marti, dupa craciun (Tuesday, After Christmas)

Leto: 2010
Država: Romunija
Žanr: Drama
Dolžina: 99 min.
imdb (7,6)

Režija: Radu Muntean (Boogie, The Paper Will Be Blue)
Igrajo: Dragos Bucur, Maria Popistasu, Mimi Branescu

---------------------

"portret moškega, razpetega med domačnost družinske intime in vznemirljivost sveže ljubezni" (liffe.si)

----------------------

Filmski festivali in nagrade: Cannes (Un Certain Regard), LIFFe
Spominja nas na: Une liaison pornographique, Intimacy

Moja ocena:
****

petek, 12. november 2010

Cea mai fericita fata din lume


Naslov: Cea mai fericita fata din lume (The Happiest Girl in the World)

Leto: 2009
Država: Romunija, Nizozemska, Francija
Žanr: Komedija, Drama
Dolžina: 90 min.
imdb(7,3)

Režija: Radu Jude
Igrajo: Andreea Bosneag, Doru Catanescu, Alexandru Georgescu

---------------------

Najsrečnejše dekle na svetu zadane v nagradni igri nov avto. Vse kar mora še storiti, je posneti kratko reklamno sporočilo. Problemi nastanejo, ko starši začnejo planirati takojšnjo prodajo avtomobila, filmska ekipa pa iz dekleta nikakor ne more potegniti pravega nasmeška.

----------------------

Filmski festivali in nagrade: Berlinale, Cannes, LIFFe (2009)
Spominja nas na: The Prize Winner of Defiance, Ohio

Moja ocena:
****

četrtek, 3. junij 2010

Eu cand vreau sa fluier, fluier


Naslov: Eu cand vreau sa fluier, fluier (If I Want to Whistle, I Whistle) - Leto: 2010 - Država: Romunija, Švedska - Žanr: Drama - Dolžina: 94 min. - Režija: Florin Şerban - Igrajo: Ada Condeescu, George Piştereanu, Mihai Constantin, Clara Vodă, Marian Bratu - imdb

Pri Eu cand vreau sa fluier, fluier si moraš mnogo teh pomembnih izhodišč kar zamišljati ali predstavljati po svoje. To sicer ne bi bil velik problem, če režiser Florin Serban v svojem prvencu ne bi od nas zahteval simpatij do glavnega protagonista, predvsem pa razumevanja za njegovo finalno početje.
Zakaj se mladi Silviu sploh znajde v zaporu, ne izvemo. Veliko krivdo k temu Silviu pripiše njegovi mami, katera se baje nikoli ni zanj skrbela. Kje je oče v vsem tem neredu, se boste vprašali? On je bolnici (!?).
S temi redkimi informacijami, sedaj “čez rame” spremljamo zadnje dneve Silviua pred svobodo. Prav zaradi tega je tarča podjebavanj nekaterih njegovi kolegov iz ogromne celice, ki bolj spominja na poceni sobo v youth hostlu. Seveda, če mladenič hoče ob datumu domov, na provokacije ne sme reagirati.
No, drugače pa se odloči v primeru, ko izve, da se bo njegov mali bratec odselil z mamo v Italijo. Če se bo mali pridružil k mami, bo postal takšen kot on. V italijanskih zaporih pa se ob obedu ne zapoje vesela pesem...
Pride čas, ko se mora vsak filmski ljubitelj odločiti med umetnostjo in ponaredkom. Mnogi so se na letošnjem Berlinalu odločili za prvo opcijo, jaz sem se pač za drugo.

OCENA: +2

torek, 18. maj 2010

Vrhunci Cannesa 2010 - A Frankenstein-terv, Aurora, Autobiografia lui Nicolae Ceausescu

SZELID TEREMTES - A FRANKENSTEIN TERV - Kornél MUNDRUCZÓ

"Po letih preživetih v zavodih in drugih inštitucijah, se 17 letni sin vrne domov z namero, da bi združil in pobotal celotno družino. Ker doma ni dobrodošel, se naključno znajde na filmski avdiciji, kjer je režiser navdušen nad njegovim nedolžnim obrazom. Ampak fant je vse prej kot nedolžen..."



AURORA - Cristi PUIU

"Avtor filma Smrt gospoda Lazarescuja pošilja na krvavo pot Viorela, moškega srednjih let, ki svojo dnevno rutino in povprečje menja z jezo in nasiljem"



AUTOBIOGRAFIA LUI NICOLAE CEAUSESCU - Andrei UJICA

„Nekoliko drugačen dokumentarec o bivšem romunskem diktatorju“

sobota, 23. januar 2010

Amintiri din epoca de aur


Naslov: Amintiri din epoca de aur (Tales from the Golden Age) - Leto: 2009 - Država: Romunija, Francija - Žanr: Komedija, Drama - Dolžina: 155 min. - Režija: Hanno Höfer, Razvan Marculescu,Cristian Mungiu, Constantin Popescu, Ioana Uricaru - Igrajo: Teodor Corban, Alex Potocean, Tania Popa, Liliana Mocanu, Emanuel Parvu - imdb

Komaj po glomaznem uspehu filma Good Bye Lenin, so Nemci svoje Ossise spoznali za svoje. Vzhod je postal kult, zato se je cela Nemčija (tudi zahodnjaki) začela spominjate na lepe čase komunizma. V trenutku se je pozabilo na strogi režim, pravila, blagovno pomanjkanje ali (ne)svobodo govora. No, Slovenci smo “norost” tega režima lahko spoznali že veliko prej. Klopčič je svoj Moj ata, socialističen kulak pognal kar med partijo ter se mu posmehoval v obraz (čeprav je tu “najebal” socializem). Klopčiča in Partljiča bi Ceausescu zrihtal takoj, ko bi zagledal zvezdo iz gnoja.
Ne, Romuni si tega niso mogli privoščiti. Zgodbe iz zlate dobe bi lahko veljale tudi kot promocijski video Romunije za vstop v EU. “Jep, komunizem smo odpisali. Glejte, kako se norčujemo iz teh časov. Kapitalizem, daj nam priložnost, mi smo pripravljeni”. Hja, če kalkuliramo le filme, so Romuni res leta pred nami. Tako daleč, da jih ne bomo nikoli ujeli. Ali drugače – prej bodo nas oni prehiteli v gospodarstvu, kot mi njih v filmih.
Od komunizma so ostale le še urbane legende. Šest, če sem natančen. Groteskna omnibus satira, ob kateri se je največkrat zasliši ime Christian Mungiu, bi se lahko postavila tudi v naše kraje tistega časa. Primer – z enodnevnim zbiranjem steklenic (ena izmed epizod), smo si lahko kupili nogometne drese. Hja, če bi zbirali eno leto, bi bilo dovolj že za Zastavo 101.

OCENA: 4

sreda, 16. december 2009

Nunta muta


Naslov: Nunta muta - Leto: 2008 - Država: Romunija, Francija - Žanr: Komedija, Drama- Dolžina: 87 min. - Režija: Horatiu Malaele - Igrajo: Meda Andreea Victor, Alexandru Potocean, Valentin Teodosiu, Alexandru Bindea - imdb

Poroka na Balkanu oz. v vzhodni Evropi, je za film vedno bila zanimiva. Naj bo to poljski Wesele, ruska Svadba ali Kusturičev Črna mačka, beli mačkon. Dogajanje na teh porokah je vedno pestro, predvsem pa nepredvidljivo. Vedno se nekaj zgodi, kar pokvari tradicionalno rezanje torte ali ples mladoporočencev.
V Romuniji ni nič drugače. V majhni vasici v 50-tih letih prejšnjega stoletja se prav tako pripravlja na poroko. Vasica, katera bi lahko zamenjala celo tisto iz Asterixove Galije in kjer komunisti zamenjajo šašave Rimljane, je center vsem tipičnim vaškim dogajanjem, nam zelo znanim iz starejših slovenskih filmov. Seks na pšeničnem polju, polna gostilna stalno pijanih strank, kateri vsake dve minuti zavriskajo: “Aufbix! Črejva na plout!”, nori župan, vaška kurva…
Jep, Malaele alias romunski Fellini je svoje like navil do kraja. Celo preveč. Politična burleska pride do izraza komaj v drugi polovici filma. Ko nastopi ruski vpliv. Z odlično “Chaplin” sekvenco, katera simbolizira norost komunistične propagande ali z izvirno tiho poroko. Zakaj tiho? Na dan poroke umre tovariš Stalin. “Teden dni žalovanja. Brez porok in ostalih prireditev. Tudi pogrebov…”, jim ukaže ruski komisar.
Balkanci in tiha poroka? Nemogoče…

OCENA: +3

sobota, 21. november 2009

Politist, adj.


Naslov: Politist, adj. - Leto: 2009 - Država: Romunija - Žanr: Drama, Krimi - Dolžina: 115 min. - Režija: Corneliu Porumboiu - Igrajo: Dragos Bucur, Vlad Ivanov, Irina Saulescu - imdb

Tokrat je šlo to predaleč.
Corneliu Porumboiusov film A fost sau n-a fost? je izšel nekje takrat, kot tudi mnogo uspešnejši 4 luni, 3 saptamâni si 2 zile. A fost sau n-a fost? je bila komedija, satira na post-komunistično stanje v Romuniji. V 4 mesecih… ni bilo smešno nič. Hladno, srhljivo ter predvsem potrpežljivo smo bili priča železnemu režimu. Je bil prav uspeh 4 luni, 3 saptamâni si 2 zile kriv k temu, da je Porumboiu šel še naprej? Še bolj hladno, še bolj počasi.
Ob dobitniku letošnje Un Certain Regard nagrade v Cannesu boste morali biti potrpežljivi. Obstajajo “tihe” klasike, ki na dialoge pozabijo čez več minut. Začetek Odiseje ali rop v Rififi…, a tam so govorile slike namesto besed. Dialogov nismo potrebovali. Tu, v prizorih, ko mladi detektiv pred hišo čaka na svojo tarčo ali takrat, ko si privošči juho, bi besede še kako potrebovali. Vsaj v teh primerih, ko ta monotonost traja čez 10 minut.
Detektiv je Cristi. Njegova naloga – zasledovati in poročati hašišarske aktivnosti najstnika Alexa. Marihuano si Alex privošči, tu ni dilem. Tu se bolj postavljajo druga vprašanja. Vprašanja morale in vesti policaja Crista. Naj privede norega najtnika pred pravico in mu s tem uniči življenje (grozi mu 3 – 7 let) ali naj svoje preiskovanje nadaljuje in pograbi raje večjo ribo – tistega, ki robo nabavlja in jo preprodaja najstnikom?
Policija, zasledovanje, preprodajanje…hmm, vse to diši po orožju. Pri tem pa nisem niti prepričan, če Cristi pištolo sploh ima? Največja streljanja je na plakatu. Da je ne bo nikoli uporabil, nam je bilo jasno že takoj. Svojo “akcijo” je Porumboiu uporabil raje takrat, ko so igralci po dolgem času prišli do besed. Prepiranje Crista in njegove žene o smislu besedila neke balade ali pa prikaz realnosti šefa policije, ki s slovarjem dokaže Cristu pravilno obnašanje policista. Jep, besede so močnejše o dejanj.
Politist, adj. nam končno pokaže pravo resnico za vsakim preiskovanjem in zasledovanjem. Dolgočasno čakanje in eno neskončno pisanje poročil. Ali kot pravi policaj tajnici, katero opazuje pri tipkanju poročila, medtem ko čaka na svojega šefa: “čuj Jožica, ti imaš bolj razburljivejšo delo kot mi.”

OCENA: 3

četrtek, 11. junij 2009

Weekend cu mama


Naslov: Weekend cu mama - Leto: 2009 - Država: Romunija - Žanr: Drama - Dolžina: 93 min. - Režija: Stere Gulea - Igrajo: Medeea Marinescu, Adela Popescu, Tudor Istodor, Gheorghe Dinica, Ion Sapdaru - imdb

Težko je novim romunskim filmom doseči lestvico, ki so si jo sami postavili, tam leta 2007 s svojimi uspešnimi in dobrimi filmi. Se pa trudijo… Ampak, da si ne bo kdo mislil, da so Romuni začeli snemati komaj v tem stoletju. Romuni imajo kar bogato filmsko tradicijo, predvsem po zaslugi legendarnega režiserja Sergiu Nicolaesca (Mihai Viteazul), pa tudi Stere Gulee. Prav Stera Gulea je leta 1988 posnel še vedno enega najboljših romunskih filmov vseh časov. Morometii je bila povest o družini in skoraj 20 let pozneje se Gulea vrača h koreninam. Težko bi tej situaciji, ki je nastala v Weekend cu mama, sploh lahko rekli družina. Pa čeprav je temelj celotnega dogajanja.
Luiza se po petnajstih letih vrača domov v Bukarešto. Svojo novo življenje in družino si je ustvarila v Španiji. Sedaj “doma”, le za kratek čas, si želi ponovnega snidenja s svojo hčerko katero je zapustila pred 15-timi leti, ko je Cristina bila stara komaj tri leta. Vendar se vzgoja pri njeni sestri (sedaj težko bolni) in njenemu možu ni iztekla po pričakovanjih. Cristina je odvisnik od heroina, pred kratkim pa je tudi zbežala od doma. Občutek krivde Luizi ne da miru, zato hoče svojo novo/staro hčer prepričati v boljšo prihodnost. Če še je ta sploh možna…

OCENA: +3

torek, 24. februar 2009

31/2002 - MOARTEA DOMNULUI LAZARESCU (2005)

Naslov: Moartea domnului Lazarescu (Smrt gospoda Lazarescuja)
Leto: 2005
Država: Romunija
Žanr: Drama
Dolžina: 150 min.
Režija: Cristi Puiu
Igrajo: Ion Fiscuteanu, Luminita Gheorghiu, Gabriel Spahiu, Doru Ana, Dana Dogaru
www.imdb.com/title/tt0456149

Gospod Lazarescu, 63-letnik, živi v stanovanju s tremi mačkami. Žena mu je umrla pred osmimi leti, hči se je preselila v Kanado. Tega večera se Lazarescu ne počuti najbolje; boji se, da se mu je znova vnel čir na želodcu, zato pokliče ambulantno vozilo. Med čakanjem si hoče bolečine lajšati z zdravili, vendar mu jih je zmanjkalo, zato pozvoni pri sosedih. Ti pa mu ne morejo pomagati. Ko Lazarescuja končno odpeljejo v bolnico, se njegove težave šele začnejo; najprej ga peljejo v napačno bolnico, potem mu ugotovijo napačno bolezen, povrh vsega ima opravka s tečnimi, ciničnimi in preutrujenimi zdravniki …
vir: liffe.si

nedelja, 4. januar 2009

FILMSKO LETO 2008 - ROMUNIJA

Seveda ni bilo za pričakovati, da bi po štirih biserih (4 luni, 3 saptamâni si 2 zile, Hîrtia va fi albastrã , California Dreamin' (Nesfarsit) in A fost sau n-a fost?) iz leta 2007, Romuni lahko ponovili izredno leto romunskega filma, pa vendar se vsi trije glavni aduti Restul e tacere, Supravietuitorul in Boogie niso niti približali kvaliteti omenjenim štirim filmom.Da bi bilo govora o krizi romunskega filma ni potrebno skrbeti. Restul e tacere (kandidat za oskarja) dobiva odlične kritike, sam se mnenja da visoki proračun (za romunske razmere), kostumi, odprte lokacije ne gredo skupaj z Romunskim filmom kot ga poznamo. Nae Caranfil je avtor tudi zelo uspešnega in popularnega filma Filantropica (2002), kateri me tudi takrat ni navdušil.
Pa vendar je največji in najznamenitejši romunski film prav zgodovinski ep
Mihai Viteazul, delo režiserja Nicolaesca, ki skoraj po 40-tih letih še vedno neumorno snema. Za razliko od Resul e tacere pa kriminalka Supravietuitorul ni navdušila večino kritikov.
Še najbolj me je prepričal Boogie, kjer mora Bogdan, sedaj mož in oče, izbirati med mirnimi družinskimi počitnicami ali dolgimi brezskrbnimi nočmi s starimi prijatelji.Tudi letos so romunski filmi posegli po nagradah na velikih festivalih. Italijansko, Francoska ko-produkcija
Pa-ra-da je v Benetkah dobila nagrado Pasinetti.
Pescuit sportiv na festivalu v Torontu nagrad sicer ni dobil, je pa pokazal talent mladega režiserja Adrian Sitara.
Filma Dupa ea in Elevator še ostajata uganki, medtem ko Nunta muta vedno bolj prihaja na površje kot nova filmska mojstrovina iz Karpatov.