V letu 2013: 13x sci-fi/fantazijski

Pacific Rim

Režija: Guillermo del Toro
Igrajo: Idris Elba, Charlie Hunnam, Rinko Kikuchi



Se mi zdi, da bo to en visokoproračunski B izdelek. Brez zvenečih igralskih imen ter z zapletom (da bi obranili pred invazijo tuje rase, človeštvo ustvari nepremagljive robote), ki ga je možno zaslediti le v slabih filmih. Še v najboljšem primeru lahko upamo na za(pre)bavo enega Hellboya. Sicer pa, napovednik je že na voljo …

 

Elysium

Režija: Neill Blomkamp
Igrajo: Matt Damon, Jodie Foster, Sharlto Copley

 

E, to pa je že druga zgodba. Trailera niti ne rabim, pa sem prepričan, da bom užival bolj kot ob Pacific Rimu. Kljub Mattu Damonu. Za tako prepričanje je kriv predvsem mladi režiser Neill Blomkamp. Tip, ki je ustvaril nepozabni District 9. Tokrat se je odpravil v leto 2159, ko zemlja - ter revni prebivalci na njej – razpada, medtem  ko se na umetnem planetu bohotijo bogatuni. Za spremembe pa je potreben le en človek …

Gravity

Režija: Alfonso Cuarón
Igrajo: Sandra Bullock, George Clooney, Basher Savage

Vse slike na netu, na katerih opazimo George Clooneya v astronavtski opremi, so vzete iz Solarisa in ne iz novega filma Alfonsa Cuarona (Children of Men, Y tu mamá también). Vse kar mi je google našel pod »Gravity«, so le medle slike Sandre Bullock, iz katerih je razvidno nekaj modric na obrazu igralke in pa nova frizura. Čeprav postavljen pod »sci-fi« oznako, v Gravity ne bomo videli vesoljskih spak ali kaj podobnega. Po kratkem sinopsisu sodeč, si je najlažje predstavljati situacijo iz Open Water postavljeno v vesolje.

Oz: The Great and Powerful

Režija:  Sam Raimi
Igrajo: James Franco, Michelle Williams, Michelle Williams, Rachel Weisz

 

Ja, to je ta isti svet, po katerem je tavala že mala Dorothy, le da je tokratno dogajanje postavljeno v čas pred njo. Prequel, tako rečeno.  Spiderman (za starejše Evil Dead) Sam Raimi je hitro dojel, da je Wizard of Oz sveti in ga noben nima pravice rimejkati, zato je tri izgubljene duše raje zamenjal s tremi čarovnicami, psička Totoja pa z čarovnikom Jamesom Francom. Najverjetneje si bom film ogledal v kinu, s svojim otrokom.

 Oblivion

Režija:  Joseph Kosinski
Igrajo:  Tom Cruise, Morgan Freeman, Andrea Riseborough, Olga Kurylenko

Joseph Kosinski je the Man za znanstveno fantastiko. Brez primernih priporočil se je leta 2010 lotil rimejka Trona, v naslednjem projektu pa že komandira Tomu Cruisu.  Ta je nekakšna scientološka verzija Wall-Eja – pobiranje odpadkov in samotarstvo na uničeni zemlji, pa take fore. Človeštvo je namreč v vojni s pobesnelimi vesoljci, ki najverjetneje niso gledali War of the Worlds, saj bi tako vedeli, da jih Cruise zmožen uničiti kar sam.

Ender's Game

Režija: Gavin Hood
Igrajo: Asa Butterfield, Abigail Breslin, Harrison Ford, Ben Kingsley, Viola Davis

Kdo bi si mislil, da bo nekoč tako obetavni režiser Gavin Hood (tujejezični oskar za Tsotsi) pristal pri čistih znanstveno-fantastičnih filmih? Po X-Men Wolverinu je sedaj pristal tam, kjer je ob podobnih perspektivah nekoč pristal Paul Verhoeven z B klasiko Starship Troopers. Tudi v Ender's Game namreč leži upanje na mladini. Izurjeni mladini, ki jo na boj proti alienom pripravlja Harrison Ford.

After Earth

Režija:  M. Night Shyamalan
Igrajo: Will Smith, Jaden Smith, Isabelle Fuhrman

 

Sama premisa filma se mi zdi zelo podobna tisti iz Obliviona. Se bojim, da ko bosta Smith sr. in Smith jr. (tudi na filmu zopet vse ostane v družini) zasilno pristala na samotnem (predvsem pa nevarnem) planetu, imenovanem zemlja, še srečala Cruisa, kako se še vedno bori proti predatorjem in ostali zgagi. Aja, na režiserja ne smem pozabiti … rekel bom le: M. Night Shyamalan, za ostalo pa bom raje tiho.

 

The Host

Režija: Andrew Niccol
Igrajo: Saoirse Ronan, Diane Kruger, William Hurt

Okrog tega filma se vrti le eno ime, ki pa ni ne igralec, ne režiser. Po Twilightu je tudi pisateljica Stephenie Meyer postala zvezdnica Holivuda. The Host je prvo delo pisateljice po Belli, kar je dovolj velik garant za finančni uspeh. Najstniški Body Snatchers bo režiral Andrew Niccol (Gattaca, In Time), ki drugo kot sci-fi itak ne snema.

Winter's Tale

Režija:  Akiva Goldsman
Igrajo: Russell Crowe, Will Smith, Colin Farrell, Jennifer Connelly

 

Za Akivo Goldsmana je to režijski prvenec. Za človeka z zlatom v imenu, najverjetneje ni težko prepričati igralce, kot so Russell Crowe, Will Smith ali Colin Farrell, da se mu pridružijo na fantazijski dogodivščini, postavljeno v 19. stoletje.

The Colony

Režija: Jeff Renfroe

Igrajo: Laurence Fishburne, Kevin Zegers, Bill Paxton

 

Jeff Renfroe je do danes posnel dva čisto odpičena filma. Žal je od tega minilo že kar nekaj časa, zato bo po mojem The Colony čisto nasprotje filmoma One Point O in Civic Duty. Veterana (odpisana, kmm) Fishburne in Paxton se spopadeta še z hujšo grožnjo, kot je ledena doba, ki je prebivalce zemlje preselila pod površje zemlje.

Under the Skin

Režija:  Jonathan Glazer

Igrajo: Scarlett Johansson, Paul Brannigan, Robert J. Goodwin

 

Ta črnolaska v kožuhu je Scarlett Johansson, ki je »Pod kožo« sicer Nezemljanka na lovu za svežim ljudskim mesom, ki na njenem planetu velja kot specialiteta. Ob tem predvidevamo, da se je Scarlett tik po pristanku naselila v telo (zaužite?) zemeljske kurbe, ali pa se na njenem domačem planetu neprenehoma predvaja Pretty Woman. Ja, sam sinopsis se sliši zelo butasto. Skoraj za bojkot, če za kamero ne bi stal Jonathan Glazer, avtor zelo solidnega Sexy Beast in malo manj solidnega Birth.

The Congress

Režija: Ari Folman

Igrajo: Robin Wright, Paul Giamatti, Kodi Smit-McPhee, Harvey Keitel

 

To sliko sem na blog zalepil že leta 2010 in do danes novih slikic še ni bilo. Zagotovo je to slab znak, pa čeprav si možakar, ki ima pod kapo mojstrovino kot je Vals Im Bashir. Kot lahko vidite, se je Folman ponovno odločil za podobno tehniko vizualnih podob, le iz resnične zgodbe je prešaltal na čisti sci-fi.

Beautiful Creatures

Režija: Richard LaGravenese

Igrajo: Alice Englert, Viola Davis, Jeremy Irons, Emma Thompson

Nekdo mora zapolniti luknjo, ki jo je pustil Twilight. Kakšna ljubezen med mladimi pa je to, če vsaj eden nima nadnaravnih sposobnosti? No, ne se bati. Niso vampirji, čarovnice so. Lepše zapakirano serijo Sabrina bo režiral Richard LaGravenese, ki me je pred leti prepričal z Living Out Loud, potem pa rutinsko posnel še Freedom Writers in P.S. I Love You. 

Rare Exports

Naslov: Rare Exports: A Christmas Tale

Leto: 2010
Država: Finska, Norveška, Švedska
Žanr: Akcija, Fantazijski, Komedija, Družinski
Dolžina: 84 min.
imdb (7,4)

Režija: Jalmari Helander
Glasovi: Jorma Tommila, Peeter Jakobi, Per Christian Ellefsen

---------------------

Božična zgodba, kot jo poznajo na Finskem.

----------------------

Filmski festivali in nagrade: -
Spominja nas na: The Monster Squad, Gremlins

Moja ocena: ****

Loong Boonmee raleuk chat

Naslov: Loong Boonmee raleuk chat (Uncle Boonmee Who Can Recall His Past Lives)

Leto: 2010
Država: Tajska, VB, Francija, Nemčija
Žanr: Drama, Fantazijski
Dolžina: 114 min.
imdb (7,1)

Režija: Apichatpong Weerasethakul (Sang sattawat, Sud pralad)
Igrajo: Sakda Kaewbuadee, Matthieu Ly, Vien Pimdee

---------------------

Stric Boonmee se spominja...

----------------------

Filmski festivali in nagrade: Zlata palma - Cannes, tajski kandidat za tujejezičnega oskarja
Spominja nas na: Nang mai

Moja ocena: ****

Quartier lointain

Naslov: Quartier lointain

Leto: 2010
Država: Belgija, Francija
Žanr: Drama, Fantazijski
Dolžina: 93 min.
imdb (6,7)

Režija: Sam Garbarski (The Rashevski Tango, Irina Palm)
Igrajo: Pascal Greggory, Jonathan Zaccaï, Alexandra Maria Lara

---------------------

Risar stripov se čudežno znajde v svojem najstniškem telesu. Tik pred trenutek, ko je odhod očeta za vedno zaznamoval celotno družino...

----------------------

Filmski festivali in nagrade: -
Spominja nas na: 17 Again, Kid

Moja ocena: ****

Heartless

Naslov: Heartless - Leto: 2009 - Država: VB - Žanr: Drama, Fantazijski, Misterij, Grozljivka - Dolžina: 114 min. - Režija: Philip Ridley - Igrajo: Jim Sturgess, Clemence Poesy, Noel Clarke, Joseph Mawle, Luke Treadaway, Ruth Sheen - imdb

To se zgodi, če si režiser vzame preveč časa med svojimi filmi. V letih se nabere enostavno preveč idej. Minilo je 14 let, od kar je Philip Ridley (The Reflecting Skin) posnel svoj zadnji film. Od kar je rekel – „tako, s The Passion of Darkly Noon sem končal. Moj naslednji film pa bo socialna drama…ne, grozljivka… ne misteriozna fantazija… ne, najboljša bo kar surealnost, ki potem vse žanre posledično izniči". Kar se potem iz tega na koncu izcimi, je po navadi še najbolj podobno komediji.
Dobro no. Priložnost za smeh smo v Heartless imeli le enkrat. Ko se na vratih pojavi odlični »Weapons Man«, ki pride pokasirat usluge njegovega šefa, kateri je pred tem ponudil vse, kar si je sramežljivi Jim Sturgess lahko zaželel.
Hja, mladenič pa si ni zaželel oživitev tako ljubljenega očeta ali vrnitev nedavno umorjene matere… Nope, Sturgess hoče lepoto. Radiranje velikega madeža na njegovi faci. Izbris sramu, ki ga je vso življenje potiskal v izoliranost. Takšna usluga »novega življenja« pa se lahko zaračuna le z umorom. Ta pa mora biti storjen na način, ki bo naslovu filma dal pomen.
Kolikor se sam spomnim, me med filmom ni zmanjkalo (beri – zaprl utrujene očke) za več kot pet minut. Premalo, da bi kaj zamudil. Vseeno pa mi na koncu ni bilo vse jasno. Kakšen vpliv je pri vsem tem imel Sturgessov mrtev oče? Pomen novega soseda, ki se je v zgodbo tako glasno prilizal, potem pa čisto potihnil? Ognjeni napad na Sturgessa in njegovo mamo je bil tako amatersko posnet, da bi se lahko dogajal samo v sanjah. Ali pa se je zopet vse dogajalo v domišljiji glavnega protagonista, ki je svojo trpljenje že zdavnaj končal, ko si je porezal žile na roki.

OCENA: +2

Mr. Nobody

Naslov: Mr. Nobody - Leto: 2009 - Država: Kanada, Belgija, Francija - Žanr: Drama, Romantični, Fantazijski - Dolžina: 138 min. - Režija: Jaco Van Dormael - Igrajo: Jared Leto, Diane Kruger, Sarah Polley, Linh Dan Pham - imdb

Komaj 9-letni Nemo je pred nemogočo odločitvijo. Pred trenutkom, ki bo začrtala njegovo še tako mlado življenje. Naj steče za vlakom na katerem je njegova mama, ki se je ločila od družine, ali naj ostane doma, pri očetu? Jasno je, da bo vsaka izbira vplivala na jutrišnji dan, na odraščanje, na njegovo službo in ne nazadnje tudi na njegovo ljubezen.
Kar nam ponuja belgijski režiser Jaco van Dormael (Le huitième jour), ki se po 14-tih letih odsotnosti končno vrne na sceno, so paralelni svetovi, kjer lahko že majhen trenutek odločitve povzroči »učinek metulja«. Kaj je resnično, kaj so sanje in vprašanja obstoja, so delčki nekonvencionalne strukture pripovedovanja, katero je le s težavo mogoče spremljati.
Če ste torej imeli probleme že pri razumevanju The Curious Case of Benjamin Buttona ali s The Time Traveler's Wife, si ta film sploh ne zaželite. Ali drugače rečeno – komaj, če ste štekali The Fountain, potem boste verjetno prenesli tudi Mr. Nobody.
»Kaj bi bilo, če…« se spominja starec, ki v 118. letu velja kot najstarejši človek na svetu. Njegovo fantazijo so ustvarjale tri ženske. Tri mladenke, ki so Nema spremljale že od otroštva in s katerimi bo z vsako od njih živel svojo poročeno življenje. Si ustvaril svojo družino in na žalost tudi svoj konec. Teh pa je veliko.
Jared Leto, kateremu je zopet uspelo posneti film, katerega se bo spominjalo še leta, umre v nesreči na poti do Marsa, je ustreljen, se utopi… ali umre kot zgrbančeni starec. Če, umre oz. katero življenje je sploh živel? Če sploh je živel?
Tam, na smrtni postelji je Nemo prepričan – vsa videna življenja so si zaslužila živeti.

OCENA: 4

The Book of Eli, Alice in Wonderland, The Wolfman

The Book of Eli
»Prav vse religije naznanjajo ali opozarjajo na konec sveta kot ga poznamo. Ironično, do te apokalipse bo prišlo ravno zaradi religije...«. Ko enkrat bo tako daleč in če slučajno preživijo tisti, ki so se zatekli pod zemljo, bo za nov začetek potrebno ukreniti predvsem nekaj – ukiniti vero. Uničiti vse verske knjige, kateri bi v rokah napačnega človeka lahko postale nevarnejše, kot samo orožje. Enkrat se je to že zgodilo in zgodilo se še bo…
No, uničena je le zemlja, nebesa so ostala čista. Zato bog pošlje svojega angela v podobi Denzela Washingtona, da bi rešil še zadnjo upanje novega krščanstva. Seveda, Washington je zato neprebojen na krogle, katere se od njega kar odbijejo. Njegov vonj je boljši od vsake živali, takšno znanje mečevanja in brcanja pa filmi niso videli že dolgo časa. Jep, popotnik, ki v takem primeru konca vedno potuje na »drugo stran«, ni Nobody. To opazi tudi G. Oldman - sicer šerif, župan in pa gostilničar neke nove civilizacije v majhnem mestu, ki se prav s pomočjo svetega pisma vidi kot nov mesija. Hja, bog pa je že izbral… OCENA: 3

Alice in Wonderland

Tudi če si Tim Burton, se z Disneyem ne moreš kosati. Svojo pocukrano politiko se bodo držali do konca, zato je v takih primerih brezveze sploh pričakovati kaj drugačnega. No, vseeno bi Burton lahko poskusil alternativo. Če ne drugo, bi lahko njegovo najstniško Alico aktualiziral, jo prestavil v ulice Brooklyna, kjer bi po špricanju šole padla namesto v zajčjo luknjo v kanalizacijo. Le ideja...
Tako pa smo spet pri teh dolgočasnih aristokratih ter v čudežni deželi, ki sicer spominja na Burtonovo, vendar je to še vedno Carrollov svet. Podobe iz mnogih otroških slikanic mi dajo prav. Prav nad to magijo podob so bili mnogi tudi navdušeni. Mene ta umetna plastika, kjer konj ne sme več biti konj, ampak le PC animacija, ne vzburi ravno preveč.
Tako sta Depp in Carterjeva morala igrati to, kar igrata v vseh Burtonovih filmih. Pa ne zato, ker bi tako želel režiser, ampak ker tako narekuje knjižna predloga. Vidite, za sodobno Alico sploh ne bi rabili Burtona. OCENA: 3

The Wolfman
Raje (še enkrat) glejte original iz leta 41'... OCENA: 2

Dorian Gray, The Bounty Hunter, A Christmas Carol

Dorian Gray
Oliver Parker je velik ljubitelj Oscara Wilda. To je namreč že njegov tretji film, ki si je ideje sposodil izpod rok slavnega dramatika. S »Sliko Doriana Graya“ je tokrat posegel po njegovem najznamenitejšem, kar pa še ne pomeni, da je to tudi njegov najboljši film. Že The Importance of Being Earnest je bil preveč soliden, da bi se ta kvazi TV-film lahko kosal z njim. Preveč površna in neobdelana predelava o premožnemu mladeniču, ki za užitek in zabavo proda dušo svoji sliki. Poznate… slika se stara on pa se iz prijaznega fantiča spremeni v seksualnega obsedenca in morilca. V notranjosti je zgnil, na zunanjost pa ostaja večno mlad in lep. Peklenska pogodba, katero bi si verjetno privoščil tudi marsikateri Hollywoodski igralec. Jasno, film bi zato mnogo bolj bil prepričljiv, če bi se dogajal v današnjem času. R: Oliver Parker OCENA: +2

The Bounty Hunter
Kaj naj si začnem s tako-imenovano akcijsko-romantično-komedijo, če Butler namesto junaka igra bedaka, če je Anistonka za romantiko enostavno preveč antipatična in če je film smešen še manj, kot so to bili režiserjevi prejšnji filmi Fool’s Gold ali Hitch? Jaz nič, nekateri pa dobijo zabavo ob nedeljskem večeru. OK, tudi jaz nekoč nisem imel zahtev. Ampak od Bird in the Wire, kjer sta vse to počela Mel Gibson in Goldie Hawn, je minilo že dvajset let… R: Andy Tennant OCENA: 2


A Christmas Carol
Kaj je le pičilo tako dobrega in talentiranega režiserja, da se je na stara leta posvetil le še risankam? In to risankam, ki nimajo svoje publike. Komu je ta zlajnana božična zgodba sploh namenjena? Otrokom sigurno ne! Nam, ki smo rasli skupaj s filmi kot so Who Framed Roger Rabbit, Romancing the Stone ali Back to the Future? Daj zresni Zemeckis!
Jim Carrey, kot zadrti in skopušni gospod Scrooge, katerega morajo duhovi naučiti pravi pomen božiča, bi lahko bil tudi v vlogi Rdeče kapice ali Sneguljčice. Tako klasično in dosledno je narejena ta risanka, ob kateri imamo pomisleke, če je režiser sploh bil prisoten? Kajti tistih nekaj več pikslov na sliki, na katere je verjetno ta film ponosen, itak več ne opazimo. Opazimo pa izgubljena leta odličnega režiserja. R: Robert Zemeckis OCENA: -2

New Moon, Cirque du Freak: The Vampire's Assistant, Amelia, From Paris with Love, Ninja Assassin

New Moon

Kar v desetih knjigah se je Stephenie Meyers do danes poigravala z romantiko med vampirjem in smrtnico (če to še vedno je v deseti knjigi?). Uspeh knjige je kričal po filmski upodobitvi. Sam sprva nisem niti razumel vsesplošnega navdušenja ob prvem filmu. Pri tem mislim na Harry Pottera, katerega je knjižna slava že prišla do mene še pred filmom. Twilight mi je bil uganka. Je to bila TV serija, so krivi igralci, režiser…?
Ne, Twilight je najstniški bestseller. Aha, in zaradi tega bomo sedaj vsako leto priča histeriji, ko se bo med poletjem v kinih pojavile nove dogodivščine Belle in Edwarda. Jep, za razliko od Pottera, bo tu mašinerija laufala vsako leto, kar se produkcijsko filmu zelo pozna.
No, razočaranja po prvem delu v primerjavi s pričakovanji, sploh ni bilo. Sveže in mladostniško si se počutil med romanco v kateri je štimala tudi kemija. Vso to romantiko so v prvem delu pokvarili akcijski prizori in porazni efekti, ki so film kakovostno potisnili resnično do TV serije. Heh, tokrat so ustvarjalci akcijo kar izbrisali. Ampak kaj, ko so črtali tudi romanco. Kajti od seksi in skrivnostnega Roberta Pattinsona, kot smo ga spoznali iz prvega dela, je ostal sama bledoča. Nič drugače ni z Kristen Stewart, ki pa z igranjem na videz bolne osebe nima takšnih problemov. Seveda, zaradi varnosti in pred usodnim grižljajem v vrat, se je vampir raje odmaknil. Heh, zaradi umika Edwarda je zato izginilo še nekaj – vampirji. Volkodlaki, kot alternativa, pa niso to, kar pričakuje ljubitelj Twilight serije. OCENA: -3

Cirque du Freak: The Vampire's Assistant

Ker ima Salma Hayek v filmu brke in brado se lahko kaže kot cirkuška atrakcija. Kot freak. Zelo ironično, če se le spomnimo besed Brüna. Kaj res ni noben opazil ali pa je to le črni humor Paula Weitza, katerega ni skapirala le Heyekova? Ali drugače rečeno – Salma Hayek je edina pravi Freak. Tako kot so to bile spake iz kultnega film z leta 1932. Svoj hendikep ni rabila zaigrati ali si ga pričarati z efekti, kot so si jih to morali ostali njeni kolegi.
Ampak Cirque du Freak ni film o Salmi. Cirque du Freak je želja dobrega zaslužka v sezoni, kjer so najstniki in vampirji tako priljubljeni. No, bolj kot netopirje ima najstnik Darren raje pajke. Spidermana postavi pred Twilight. Heh, pajki v teh dneh niso zanimivi, zato se Darren kaj hitro znajde pred pravim vampirjem. Pred Johnom C. Reillyom, kateri mladeniča preoblikuje v pol-vampirja. V osebnega asistenta, ki lahko preživi tudi na dnevni svetlobi. Seveda, ker pa tudi vampirje delimo zadnje čase na dobre in slabe, se tudi tukaj začne boj za vampirski prestol. OCENA: +2

Amelia

Nikoli se ne konča dobra, ko tujec hoče snemati kot Američan. Sicer pa, kako je Indijka Mira Nair sploh prišla na idejo, da je ustvarjena za Veliko ligo? Svojo dobro ime si je ženska ustvarila v drugem svetu. Daleč od Hollywooda. In kot samozavestna in samostojna ženska, si je za svoj ameriški lik morala izbrati tudi sebi podobno žensko.
Amelia Earhart je ameriški heroj. Legenda zrakoplovov. Prva ženska, ki je preletela vse mogoče stvari. S svojimi drznimi podvigi si je prislužila mesto tudi v filmu Night at the Museum 2, kjer se je pojavila kot ena izmed mnogih zgodovinskih osebnosti. Jep, Earhatova je popularna kot Napoleon ali Al Capone. Seveda, zato jo je morala upodobiti ena najboljših iz Hollywooda.
Prav zanimivo je bilo spremljati Hillary Swank, kako je v vsaki besedi, v vsakem gibu bila sigurna, da bo se ob končani 09' sezoni sprehodila po rdeči preprogi kot oskarjeva nominiranka. Hja, zaslužila si bi, le film bi moral biti boljši. OCENA: +2

From Paris with Love

Moraš se nasmehniti ob napisu »temelji na kratki zgodbi Luca Bessona«. Te kratke zgodbe bi prav rad videl. Izmišljene in razložene njegovim režiserjem ob kakšnem šanku v neki beznici. Le toliko, da se Besson sedaj lahko šteje kot avtor filma. Logično, zaradi njegove imena je zaslužek siguren. Avtorstvo poleg produkcije nanese še dodaten dobiček, poleg tega pa se Besson pri uspešnem filmu lahko še vedno pohvali »to pa sem jaz napisal…«. Pa čeprav pravih zgodb sploh ni. Ali obratno – pri neuspehu (finančnem ali kritičnem) pa je potem itak krivec režiser. Seveda, zato pa se je Besson raje umaknil.
Eden izmed njegovih režijskih muz je tudi njegov bivši snemalec Pierre Morel (Banlieue 13). Po predlanskem Taken je tako namesto Neesona in njegovega »Američana v Parizu« vlogo prevzel Travolta. Logično, tukaj bo pelo le orožje. Kajti Travolta je bad ass, ki prej strelja kot vpraša. V mnogih primer Kitajca ali Arabca. Tako kot v vsakem Bessonovem filmu…
Jep, Travolta še vedno živi v prepričanju, da mu vloga zlikovca najbolj pristaja. Še vedno čaka na novi Šund. Pazi to! To kar je počel Travolta kot kriminalec v Face/Off , Swordfish ali The Taking of Pelham 1 2 3, lahko po Bessonovem počne tudi kot FBI-ovec. Agent z licenco za klanje. In ker sem že prej omenil, da pravih zgodb v teh produkcijah ne moremo pričakovati, naj omenim le še mladega wannabe agenta (Jonathan Rhys Meyers) v Parizu, ki hočeš/nočeš postane novi partner lovca na terorista. Buddy film na francoski način. OCENA: 2

Ninja Assassin

No, sedaj smo pa le sigurni… Pred leti se je namreč filmski svet razdelil na dva dela. Na tiste, ki so v V for Vendetta videli mojstrovino in na tiste, ki se jim še danes hvaljen film zdel le nižje povprečje. Za takratno slavo filma sta bila veliko zaslužna tudi brata Wachowski (Matrix), kot tvorca iz ozadja. Kot filmska ustvarjalca, katerima je uspelo tudi s slabšimi nadaljevanji Matrixa zaslužiti na stotine milijon dolarjev. Poleg V for Vendetta se je tako spominjalo le bratski duo, le malokrat pravo ime režiserja Jamesa McTeiguea. Za režiserja nam je bilo vseeno. Njegove režijske kvalitete nas sploh niso zanimale. Razen, če McTeigue posname še eno »mojstrovino«. Takrat si bo ustvaril ime, na katerega bo potrebno biti pozoren.
Heh, to je z Ninja Assassin bila tudi režiserjeva namena. Hotel je na novo obuditi žanr. Od Ameriške ninje je minilo preko 20 let. Seveda, če si v nečem zopet prvi, imaš vse možnosti za kult. Namesto ameriškega dečka, se je tokrat v črno obleko vseeno raje postavilo Azijca. Bolj prepričljivo. Ampak, Azijca v Berlinu. Jep, Ninje skačejo po Evropi. Vam že diši po tipičnem B-filmu? Prav imate, Ninja Assassin ali dobri nindža v vlogi maščevalca proti slabim nindžam. Plus baba!
In če se še na koncu vrnem k sigurni stvari… James McTeigue res nima pojma in oba njegova filma sta le navadno povprečje. No, Ninja Assassin je šel še nižje. OCENA: -2

Avatar, Everybody's Fine, Sherlock Holmes, The Informant!, The Time Traveler's Wife

Avatar
Za blog, pri katerem je že iz naslova razvidno, da se bo posvetil predvsem neodvisnim filmom, bi bilo večje pisarjenje o najdražjem filmu vseh časov nelogično. Kaj naj še rečem? Ogromno je bilo že napisanega. Tudi od strani kolegov blogerjev, ki jih lahko najdete tam na desni strani. Avatar je točno tak, kot sem ga pričakoval. Brez večjih pozitivnih presenečenj in brez razočaranj. Ob ogledu screenerja na TV, se moraš pač bolje posvetiti zgodbi, za katero pa ne bom rekel da je klišejska, ampak klasična. Večna zgodba o dobrem proti slabim, kjer pa so klišejski predvsem liki. OK, Cameron je rutinsko opravil svoj posel in se zato zasluženo še enkrat povzpel na filmski prestol. OCENA: +4


Everybody's Fine
Everybody's Fine je posnet za vse ljubitelje evropskih filmov. Za vse ljubitelje Giuseppe Tornatora. Moto tega rimejka je bil – “če je Stanno Tutti Bene (1990) edini film, ki ga še od tega odličnega režiserja niste gledali, pa vam bomo ga posneli mi. Še De Nira vam damo namesto Mastroianna.” Hvala vam Hollywood…
Po smrti njegove žene je sedaj De Niro tisti, ki mora povezovati svoje člane družine. Svoje štiri otroke, ki so razposajeni po celi Ameriki. Vsak s svojo uspešno kariero. No, ker so vsi tako zaposleni, se na vabilo očeta na starem domu ne pojavi nihče. Kar lahko naredi gospod Schmidt, lahko tudi gospod Goode. Seveda, De Niro reče Away I Go ter se odpravi po sledeh svojih otrok. Z vlakom in avtobusom, logično. Če bi to bilo letalo, ne bi bil to road film. In Everybody's Fine to sigurno je. V filmu ceste pa junak vedno spoznava neznance, kateri pa so to v tem primeru njegovi odrasli otroki. Vsak s svojimi težavi, vsak s svojimi skrivnostmi, katere so pred mamino smrtjo tako spretno skrivali pred svojim očetom. OCENA: -4

Sherlock Holmes
Vsega so krivi predfilmi. Nobenih presenečenj ni bilo, ko smo videli našega Sherlock Holmesa, kako se zgoraj brez boksa ter pri tem tudi uživa. Tega od tako prefinjenega lika nismo bili vajeni. Sicer je bilo logično – če kamero v roke vzame Guy Ritchie, potem ne moremo niti pričakovati “normalen” film. Heh, Sherlock Holmes mogoče ni tipičen Holmes, je pa čisti Hollywood blockbuster, pri katerem se opazi, da Ritchie tokrat prvič ni imel pri scenariju svojih prstov vmes. Kar ni niti slabo. Tako se je Ritchie lahko povsem posvetil svoji režiji, svojim slikam ter novim vizualnim idejam, ki pa jih je v tem projektu “preobrazba znamenitega, dolgočasnega detektiva v James Bonda” bilo kar nekaj. No, tu pa je tudi kot vedno odličen Robert Downey Jr… OCENA: -4

The Informant!
„OK, mogoče nisem povedal vsega po resnici…“. Te besede so za Matt Damona dovolj. S tem je po njegovem rešen vsak problem. Pri tem, pa bi ravno on moral vedeti najbolje. Crichtona in Grishama obvlada na pamet in zato ve, kako sistem deluje. No, prav iz fikcije on dobiva svoje ideje. Korupcija, izsiljevanje in cenovna dogovarjanja med konkurencami… vse to v njegovem podjetju. Takemu izkušenemu človeku seveda to ne uide. Potrebno bo krojiti pravico po svoje. Z informacijami, ki bodo zanimive predstavnikom FBI. Tudi z lažjo, če bo treba.
Jep, tako postane Damon The Informant! Najslabši pogodbeni agent v zgodovini FBI. Steve Soderbergh se je tem resničnim dogodkom posvetil s komičnim tonom. Predvsem Damon, ki je te odvečne kilograme odlično uporabil v obeh lanskih filmih (Invictus), je tisti mejnik med realnostjo in politično satiro, kjer kot agenti tavamo v temi in se sprašujemo, koliko je tukaj sploh resnice. Damon sicer sploh ni tako budalo, kot bi si to mogoče mislili, če bi samo ocenjevali po filmskem plakatu. Človek je izobražen, pameten… le laže kot Ostržek. In če ne bi bilo tistega njegovega odličnega off glasa, kateri nam dokončno razjasnijo manjkajoče dele v Damonovi glavi, bi ta pričakovan film razočaral še bolj. OCENA: 3

The Time Traveler's Wife
Tudi ko ponudiš čisto fantazijo, se moraš držati logike. Nekih pravil, ki nerealnost naredijo bolj logično. Če nam hočeš dopovedati, da nekdo zaradi genetske napake skače med prostorom in časom, to povej jasno, pri tem pa se drži tistega, kar si pred desetimi minutami zapovedal kot zakon “potovanja skozi čas”. Ne, Nemec Schwentke tega ni uspel. Še več, The Time Traveler’s Wife smatram kot najslabše režiran film zadnjega leta. Če iz že napisane ideje (knjiga Audreya Niffeneggera) potegneš tako bledo malenkost, potem si ta naslov tudi zaslužiš. Ne samo scenaristične luknje, tudi kemija med popotnikom Bano in njegovo ženo (antipatično) McAdams nikakor ne štima. Da o samem razpletu sploh ne govorim… OCENA: 2

Suwîto rein: Shinigami no seido

Naslov: Suwîto rein: Shinigami no seido (Accuracy of Death, Sweet Rain) - Leto: 2008 - Država: Japonska - Žanr: Fantazijski, Drama, Komedija - Dolžina: 113 min. - Režija: Masaya Kakei - Igrajo: Takeshi Kaneshiro, Manami Konishi, Junko Fuji, Takuya Ishida - imdb

Takeshi Kaneshiro - Chiba je to, kar je bil N. Cage v City of Angels ali pa to, kar je bil Brad Pitt v Meet Joe Black. Angel smrti.
No, ne pravi angel. Chiba je eno stopničko višje. Ima moč odločanja, kdo bo šel z njim in kdo bo še lahko nekaj časa ostal na zemlji. Sedem dni od zbližanja z novim “izbrancem”, je dovolj za odločitev. Sedem dni, ki tukaj trajajo 3x po pol ure.
Suwîto rein je nekakšen omnibus različnih zgodb. Vendar te zgodbe se ne prepletajo, kot smo jih to vajeni. Ne, režiser Masaya Kakei ubere drugačno pot. Tri zgodbe postavi kar v vrsto. Eno za drugo. Zelo rizična poteza, če te zgodbe niso enako dobre. Ne samo dobre, tudi če so si preveč različne. Če sploh ni povezave med zgodbami. Na žalost, to niso v vseh primerih.
Ko se še v prvi, kjer Chiba preučuje mlado dekle, mislimo “aha, to bo pa sedaj res čista kopija Joe Blacka”, se zgodba že ustavi in prešalta iz romantike na akcijo. Zadnji, umirjeni, tipični Japonski del sicer prejšnjo presenečenje nekoliko umiri, a se ne moremo znebiti misli “Hej, to bi pa lahko šlo še kar nekaj delov naprej”. Seveda, takrat pa smo že pri TV nadaljevanki.

OCENA: -3

The Imaginarium of Doctor Parnassus

Naslov: The Imaginarium of Doctor Parnassus - Leto: 2009 - Država: VB, Kanada, Francija - Žanr: Fantazijski, Avantura - Dolžina: 123 min. - Režija: Terry Gilliam - Igrajo: Christopher Plummer, Tom Waits, Heath Ledger, Andrew Garfield, Lily Cole, Verne Troyer, Johnny Depp, Colin Farrell, Jude Law- imdb

Uf, prav vidim šokirane izraze na obrazu staršev in ostalih članov družine Heatha Ledgera. V veselem, obenem pa tudi žalostnem pričakovanju ogleda svojega otroka v njegovem zadnjem filmu, se v prvi njegovi sceni zgodi naslednje – Heath Ledger je mrtev! Obešen visi pod mostom. Še doktor Parnassus se dere: “pustite ga pri miru, itak je mrtev!” medtem ko Ledger spokojno že leži ob cesti.
Kultni režiser Terry Gilliam je moral pač uporabiti vse, kar mu je do resnične tragične smrti avstralskega igralca na traku ostalo.
Za ponovno snemanje z drugim igralcem ni bilo niti potrebe. Ledger je sicer posnel dobršni del filma, vendar je prav ta njegova smrt naredila film za enega najbolj pričakovanih. Končno se ni zopet govorilo o “novem filmu Gilliama”, ampak o “zadnjem filmu Ledgera”. Filmu, ki bi brez te “propagande” potonil v takojšno pozabo, kot se je to zgodilo z zadnjimi primeri tega režiserja. Kdo bi si mislil, da bo izraz “preveč Gilliamovski” pomenil nekaj negativnega?
Domišljijski svet doktorja Parnassusa, v katerega vstopiš skozi ogledalo, sicer zgleda zanimivo, vendar že mnogokrat videno.
Po Faustovsko se je Glilliam tokrat lotil zadeve, kjer pogodbo s hudičem sklene prav Parnassus. Stari, nesmrtni direktor potujočega cirkusa v katerem lahko zaživiš svoje sanje. No, prav ta grupica našemljenih performerjev, najde Ledgera visečega tam pod mostom. “Izbranca”, ki bo poživil mrtvo predstavo in pomagal nabrati 5 duš, katere bodo privedle do zmage v hudičevem paktu.
In kot da bi bilo že tako zamišljeno, se pretvorba Ledgera v Farrella, Lawa ali Deppa v tem magičnem svetu, sploh ne opazi kot prisila. Vsaj do prvih dveh preobrazb.
Proti koncu, je vseeno moč občutiti prilagajanje scenarija ter ogromno improviziranje Gilliama. Heh, v tem pa je itak najboljši.

OCENA: 3