Naslov: La mujer sin cabeza (The Headless Woman) - Leto: 2008 - Država: Argentina, Francija - Žanr: Drama - Dolžina: 87 min. - Režija: Lucrecia Martel - Igrajo: María Onetto, Claudia Cantero, César Bordón - imdb
Filmska scena iz Južne Amerike je zadnje čase čisto potihnila. Kot da bi z uspehi La nane, La teta asustade ter predsem z El secreto de sus ojos postreljali svoje zadnje idejne naboje. Jep, predvsem iz Argentine ni po oskarjevskem slavju ničesar novega. Zato sem moral malo pobrskati po arhivu, ter preleteti naslove, ki so mi lanski leto iz takšnega ali drugačnega razloga ušli izpod DVD pilota. Nisem rabil dolgo iskati. La mujer sin cabeza je film, za katerega sem bil odločen, da ga bom enkrat nadoknadil.
Lucrecia Martel (La Ciénaga, La Niña Santa), ki v J. Ameriki velja za eno najbolj talentiranih in svojevrstnih režiserk, je eden izmed razlogov gledanja. No, odločitev je padla predvsem zaradi mešanih kritik iz Cannesa, pri katerih je ena stran film postavljala med najboljše takratnega festivala, druga stran pa ga zaničevala do brez-zgodbenega dolgočasja. Jaz bi se (zopet) raje previdno postavil v sredino teh kritik.
La mujer sin cabeza nas lahko ujame nepripravljenega. Kajti film ni ne triler, kot ga to opiše imdb, niti grozljivka, kot bi to lahko odčitali iz naslova (brezglava ženska). Je predvsem depresivna simbolika ženske in njene krize identitete, pri kateri so strahovi in tegobe nekaj, s čimer se mora Veronica po nesreči, spopadati iz dneva v dan. Ta boj pa počasi izgublja…
Ko se po kratki izgubi koncentracije za volanom, slišita dva udarca ob avto, smo tudi mi sigurni. Veronica je v nekaj ob cesti trčila. V kaj, ne vemo. Ženska nima poguma stopiti iz avta ter preveriti. V ogledalu sicer vidimo negibno ležati psa, a kaj je pomenil ta drugi udarec? Je žrtev eden izmed otrok, katere smo v začetku filma videli se tam igrati?
Kar sledi, bi se lahko kateremu neizkušenemu gledalcu tovrstnih, počasnih art filmov, zdelo tudi kot mučenje. Martelova je to osebno borbo ženske s svojimi demoni in občutki krivde posnela čudovito, kar manjka je sočutje gledalca do Veronice ob kateri se nam vedno znova postavlja vprašanje – nam je Martelova kaj zamolčala?«
OCENA: +2
Filmska scena iz Južne Amerike je zadnje čase čisto potihnila. Kot da bi z uspehi La nane, La teta asustade ter predsem z El secreto de sus ojos postreljali svoje zadnje idejne naboje. Jep, predvsem iz Argentine ni po oskarjevskem slavju ničesar novega. Zato sem moral malo pobrskati po arhivu, ter preleteti naslove, ki so mi lanski leto iz takšnega ali drugačnega razloga ušli izpod DVD pilota. Nisem rabil dolgo iskati. La mujer sin cabeza je film, za katerega sem bil odločen, da ga bom enkrat nadoknadil.
Lucrecia Martel (La Ciénaga, La Niña Santa), ki v J. Ameriki velja za eno najbolj talentiranih in svojevrstnih režiserk, je eden izmed razlogov gledanja. No, odločitev je padla predvsem zaradi mešanih kritik iz Cannesa, pri katerih je ena stran film postavljala med najboljše takratnega festivala, druga stran pa ga zaničevala do brez-zgodbenega dolgočasja. Jaz bi se (zopet) raje previdno postavil v sredino teh kritik.
La mujer sin cabeza nas lahko ujame nepripravljenega. Kajti film ni ne triler, kot ga to opiše imdb, niti grozljivka, kot bi to lahko odčitali iz naslova (brezglava ženska). Je predvsem depresivna simbolika ženske in njene krize identitete, pri kateri so strahovi in tegobe nekaj, s čimer se mora Veronica po nesreči, spopadati iz dneva v dan. Ta boj pa počasi izgublja…
Ko se po kratki izgubi koncentracije za volanom, slišita dva udarca ob avto, smo tudi mi sigurni. Veronica je v nekaj ob cesti trčila. V kaj, ne vemo. Ženska nima poguma stopiti iz avta ter preveriti. V ogledalu sicer vidimo negibno ležati psa, a kaj je pomenil ta drugi udarec? Je žrtev eden izmed otrok, katere smo v začetku filma videli se tam igrati?
Kar sledi, bi se lahko kateremu neizkušenemu gledalcu tovrstnih, počasnih art filmov, zdelo tudi kot mučenje. Martelova je to osebno borbo ženske s svojimi demoni in občutki krivde posnela čudovito, kar manjka je sočutje gledalca do Veronice ob kateri se nam vedno znova postavlja vprašanje – nam je Martelova kaj zamolčala?«
OCENA: +2
