Naslov: El baile de la Victoria (The Dancer and the Thief) - Leto: 2009 - Država: Španija, - Žanr: Drama, Krimi - Dolžina: 118 min. - Režija: Fernando Trueba - Igrajo: Ricardo Darín, Abel Ayala, Miranda Bodenhöfer, Ariadna Gil, Luis Dubó - imdb
Španci so imeli dva velika razloga, zakaj se ta film poslali kot svojega predstavnika v boj za tujejezičnega oskarja. Dve imeni, bolje rečeno. Prvo ime je Ricardo Darin. Argentinski igralec je zadnja leta postal stalnica med špansko govorečimi filmi, ki so tekmovali v tej kategoriji. Njegovo ime ob filmu v Ameriki pomeni kvaliteto. Drugi vzrok je režiser Fernando Trueba, ki je z Belle epoque oskarja za Španijo že dobil. Njegovo ime v Ameriki pomeni uspeh.
Kot neumornemu filmskemu analitiku je seveda sedaj na meni, da vam razložim, zakaj pa se letos za Špance ni izšlo. Na žalost Špancev, so Darina v ogenj poslali tudi njegovi Argentinci. Na akademiji je sedaj bilo ali naj favorizirajo Darina kot preiskovalnega tožilca v El secreto de sus ojos ali naj raje izberejo Darina kot pravkar izpuščenega vlomilca, ki rad nazaj le svojo staro življenje? Lahko si mislite, da jim ta izbira ni bila težka. Kot drugo, Belle Epoque velja kot eden najslabših nagrajencev zadnjih dvajset let. Napaka, ki jo akademija ne more dvakrat zgrešiti. In ja, v Belle Epoque je bila diktatura (Franco) še pred nami, v El baile de la Victoria je Pinochetova vlada že padla.
No, prav takrat se iz zapora vrne tudi mladi Angel, ljubitelj konjev in po novem tudi obsedenec nad mutavimi neznankami. Dekle, ki to kar misli povedati raje odpleše, je sirota, ki je svoje starše izgubila med prejšnjim režimom. Takrat je sicer izgubila tudi glas, ne pa sanje in voljo postati najboljša plesalka v Čilu.
Kako se v to ljubezensko zgodbo zaplete “krimi” Darin, pa me raje ne vprašajte. Neprepričljivo, neumestno, prisiljeno in nedorečeno. Tako slabo, da oba “proti” razloga čisto izgubita na pomembnosti.
OCENA: 2
Španci so imeli dva velika razloga, zakaj se ta film poslali kot svojega predstavnika v boj za tujejezičnega oskarja. Dve imeni, bolje rečeno. Prvo ime je Ricardo Darin. Argentinski igralec je zadnja leta postal stalnica med špansko govorečimi filmi, ki so tekmovali v tej kategoriji. Njegovo ime ob filmu v Ameriki pomeni kvaliteto. Drugi vzrok je režiser Fernando Trueba, ki je z Belle epoque oskarja za Španijo že dobil. Njegovo ime v Ameriki pomeni uspeh.
Kot neumornemu filmskemu analitiku je seveda sedaj na meni, da vam razložim, zakaj pa se letos za Špance ni izšlo. Na žalost Špancev, so Darina v ogenj poslali tudi njegovi Argentinci. Na akademiji je sedaj bilo ali naj favorizirajo Darina kot preiskovalnega tožilca v El secreto de sus ojos ali naj raje izberejo Darina kot pravkar izpuščenega vlomilca, ki rad nazaj le svojo staro življenje? Lahko si mislite, da jim ta izbira ni bila težka. Kot drugo, Belle Epoque velja kot eden najslabših nagrajencev zadnjih dvajset let. Napaka, ki jo akademija ne more dvakrat zgrešiti. In ja, v Belle Epoque je bila diktatura (Franco) še pred nami, v El baile de la Victoria je Pinochetova vlada že padla.
No, prav takrat se iz zapora vrne tudi mladi Angel, ljubitelj konjev in po novem tudi obsedenec nad mutavimi neznankami. Dekle, ki to kar misli povedati raje odpleše, je sirota, ki je svoje starše izgubila med prejšnjim režimom. Takrat je sicer izgubila tudi glas, ne pa sanje in voljo postati najboljša plesalka v Čilu.
Kako se v to ljubezensko zgodbo zaplete “krimi” Darin, pa me raje ne vprašajte. Neprepričljivo, neumestno, prisiljeno in nedorečeno. Tako slabo, da oba “proti” razloga čisto izgubita na pomembnosti.
OCENA: 2
Ni komentarjev:
Objavite komentar