Los viajes del viento

Naslov: Los viajes del viento (The Wind Journeys) - Leto: 2009 - Država: Kolumbija, Nemčija, Argentina - Žanr: Drama - Dolžina: 117 min. - Režija: Ciro Guerra - Igrajo: Marciano Martínez, Yull Núñez - imdb

Režiser Ciro Guerra bi bil neumen, če ne bi izkoristil lepote njegove Kolumbije. Če ne bi pokazal tistega lepšega obraza te države in ne le zloglasni kokainski kartel. Puščave, gorovja, polja, reke... prava paša za oči oz. za dobro postavljeno filmsko kamero. Te prednosti terena se lahko izkoristi še bolj, če je govora o road filmu.
Po smrti njegove žene se na pot odpravi Ignacio. Godrnjav in naveličan potujoči muzikant, ki si svoj dober sloves prislužil predvsem z njegovo harmoniko. No, harmonika ni povsem njegova. Legenda pravi, da je bila pridobljena v dvoboju s samim hudičem in vsak, ki jo bo nosil ob sebi bo doživljal gorje. To harmoniko je Ignacio dobil od svojega mentorja in prav njemu jo je odločen vrniti. Pot bo dolga in čeprav bi družba prišla še kako prav, Ignaciu nikakor ni po godu, ko ga na pot pospremi mladi Fermin. Fant je nad znanjem starca navdušen, zato želi tudi on nekoč postati mojster na harmoniki.
Ob vsem tem potopisu iz Kolumbije sem postal pametnejši za dve stvari. Prvič - sedaj vem, kje so vsi ti raperji z Eminemom na čelu ukradli te pesniške duele na izpadanje. Drugič – če Kolumbijci niti tokrat niso kasirali vsaj nominacijo za tujejezičnega oskarja, potem jo še dolgo ne bodo.

OCENA: -4

Paraiso Travel

Naslov: Paraiso Travel - Leto: 2008 - Država: Kolumbija, ZDA - Žanr: Drama, Avantura - Dolžina: 116 min. - Režija: Simon Brand - Igrajo: Aldemar Correa, Angelica Blandon, Pedro Capo, Raúl Castillo - imdb

»Hotel sem posneti film, ki bo vsem latino Američanom dal še enkrat za pomisliti, ko bodo razmišljali o prebegu v združene države«, pojasnjuje v Kolumbiji rojen režiser Simon Brand in pri tem nadaljuje »obenem pa s filmom hočem opomniti vse Američane, kako se bodo naslednjič obnašali, ko bodo prišli v stik z ilegalnimi prebežniki«. Po mojem mu je to v obeh primerih uspelo.
Nekakšna mešanica med Padre Nuestro in Sin Nombre svojo pot ne začenja v Mehiki ali v Hondurasu, ampak v Kolumbiji. Tam, kjer imajo posebne potovalne agencije. Agencije, ki za velik denar obljubljajo vožnjo z letalom do Paname, plavanje preko divje reke do Mehike, kjer boš od bande, ki te na drugi strani že čaka, v hipu oropan, posiljen ali celo pobit. In če vse to preživiš, se lahko na koncu švercaš v zadušljivih skrivališčih, dokler dokončno ne prideš do paradiža. Takrat pa se pravo potovanje komaj začne…
Prav takšen »dopust za vedno« si privoščita tudi mladi Marlon in njegovo dekle Reina. Komaj v New Yorku pa se njuna pota že razidejo. Logično, v tako velikem mestu se lahko hitro izgubiš. Ali drugače rečeno – tisto, kar ti siromaki pridejo iskat, ne bodo skoraj nikoli našli. Za njih ostane le delo, ki ga gringos noče opraviti in »zid«, kamor se postaviš ter skočiš na vsak kombi, ki ti obljublja poceni plačano delo. No, le v redkih primerih izgubljeno dušo sprejme tudi »domača« familija z restavracijo in ti pomaga se spraviti nazaj na noge.

OCENA: -4

Perro come perro

Naslov: Perro come perro - Leto: 2008 - Država: Kolumbija - Žanr: Krimi, Triler - Dolžina: 106 min. - Režija: Carlos Moreno - Igrajo: Óscar Borda, Blas Jaramillo, Marlon Moreno - imdb

Če film prihaja iz Kolumbije, potem ne moremo pričakovati kaj drugega kot pohlepne mafijske šefe, umore, lov na denar in nasilje. V primerjavi z "našimi" kriminalnimi filmi, je to tam le realnost...
Kje je denar? To vprašanje muči šefa vseh šefov El Orejona. Nekdo ga je ukradel, sedaj ga hoče nazaj. Nabavljena sta specialista za “izpraševanje” Victor in Benitez, katerega je zaradi prejšnjega posla zacoprala voodoo čarovnica. Prvi kandidat izdahne, še preden lahko kaj pove, kar postaja El Orejonu vedno bolj sumljivo. Ja, človeku se vidi, zakaj je postal šef. Namreč, Victor je ta denar pobral kar za sebe, novi “nedolžni” krivci pa se kar nabirajo, denarja pa nikjer…
Vsake toliko časa pa v hotelski sobi zazvoni telefon.
V tem filmu se ne sklepajo prijateljstva. Drug drugemu se gleda v zobe, nobeden ne zaupa drugemu. Poleg tega je še tako prekleto vroče, švic teče kar v litrih. Carlos Moreno je v svojem prvem filmu ustvaril res odlično atmosfero, pa čeprav je osnovna ideja filma čisto enostavna, stokrat videna – posledično klišejska. Perro come perro je eden tistih filmov, kjer samo čakaš kdo bo koga presenetljivo ustrelil izza hrbta v tilnik. Nekdo je celo upal ta gangsterski filmček, s pravo mero črnega humorja in z veliko mero krvavih prizorov (teh ni nikoli preveč..), imenovati kolumbijski Tarantino, kar mogoče ni niti tako zgrešeno. Če pa pogledamo Tarantinovo oskarjevsko zgodovino, potem pa je bilo jasno tudi ustvarjalcem tega filma, da s svojo Kolumbijsko kandidaturo za tujejezičnega oskarja, ne bodo poželi niti po nominaciji.

OCENA: -4