Top 10: IRA

Wikipedia: Irska republikanska armada (angleško Irish Republican Army, kratica IRA) je irska teroristična skupina, ki se bori za priključitev Severne Irske k Republiki Irski in predstavlja oboroženo krilo politične stranke Sinn Fein.

Fifty Dead Men Walking – (Jim Sturges je vohun, ki gre pod krinko med IRA pripadnike, da bi obveščal britansko vlado.) - Omagh (posledice resničnega bombnega napada, ki ga je IRA spočela leta 1998 v Omaghu.) – Odd Man Out (ranjen IRA aktivist se po ropu zateče in skrije v neki hiši. Obkoljen z množico pripadnikov zakona, čaka na rešitev.) - Shadow Dancer (da bi zaščitila in pomagala svojemu sinu, začne ženska vohuniti za MI5.) - Some Mother's Son (Resnična zgodba zapornikov, ki so leta 1981 gladovno stavkali, da bi opozorili na neznosne razmere v zaporu. Film se osredotoči na dve materi stavkajočih sinov.) - Hidden Agenda (politične spletke, vladne manipulacije in umori. V središču tega pa ameriški odvetnik, borec za človekove pravice.Režija Ken Loach.) - Shake Hands with the Devil (Dublin, leta 1921. James Cagney in Don Murray v vojni med IRA pripadniki in bivšimi britanskimi vojaki, imenovanimi Black and Tans.) - The Boxer (zaradi vpletenosti v teroristične napade se Day-Lewis po 14 letih odslužene kazni vrne domov, kjer bi rad nadaljeval s svojo kariero boksarja. A preteklost ga hitro dohiti ...) - Cal (simpatizer in občasni član irske republikanske armade, se zaljubi v žensko, kateri mož je bil umorjen s strani „teroristov“.) - The Crying Game (pred šokantnim preobratom, se film Neila Jordana začne z neobičajnim prijateljstvom med ugrabljenim britanskim vojakom in njegovim eksekutorjem.)

Večnih top 5:  Bloody Sunday, In the Name of the Father, Hunger, Michael Collins, The Wind That Shakes the Barley.

Tedenska izbira (18)

Tyrannosaur

 

Paddy Considine, igralec znan predvsem iz časov, ko je še stopal v Čevljih umrlega (Shane Meadows, 2004), je v svojem režiserskem prvencu hotel ohraniti surovost, provokativnost in brutalnost gibljivih slik, ki filme z otoka vedno naredijo tako pristne in realne. Življenjske, pravzaprav. In kateri igralec bi se v to brezbarvnost vsakdana lahko vživel bolje kot Peter Mullan? Ni ga! Okej, na Irskem še mogoče Gleeson, ampak to pa je tudi vse. Mullanu je zopet ime Joe … ups, pardon, Joe je svoje težave z alkoholom in nasiljem že odpravil, T-rex-Mullan (btw. V filmu ni dinozavrov) še ne. Še vedno je jezen, ciničen, nesramen ter sovražen do vsakogar. Tudi do svojega psa, pa čeprav ga ima rad. Ljubezen pa je nekaj, na kar Mullan še najmanj računa … Hmm, če sem že pri računanju: kaj imajo skupnega lanski odličnjaki Drive, The Hunter, Last Rite of Joe May in Tyrannosaur? (FILM TEDNA št. 1)

Take Shelter

Prvič sem o tem filmu spregovoril pred dobrim letom dni, ko sem predstavljal favorite na Sundance festivalu 2011. Mesec dni kasneje, ko sem že dan po podelitvi oskar nagrad tradicionalno napovedoval nominirance za naslednje leto (zadel 6/9 – uf, Hollywood, kako si predvidljiv), sem Take Shelter postavil pod »možna presenečenja«, kajti zavedal sem se, kako občutljivi so ti tipi z akademije. Kako se ne morejo ločiti od patetičnih epskih avantur, zmagoslavnih športnih dram, biografij in ostalih American Dream sladkarij. Take Shelter je daleč od sladkega, kar se je od dvojice Nichols/Shannon, ki sta me leta 2008 prepričala s Shotgun Stories (med mojih top 30 leta 2008), to tudi pričakovalo. O samem filmu so se razpisali že ostali kolegi (Paucstadt, Goodfella), kjer med komentarji lahko razberemo različne razlage samega konca. Osebno mi konec ni povzročal težav (mnenja sem celo, da je nekoliko preveč provokatorski oz. le rajcanje režiserja, ki gledalca lahko postavi v dvoumnost in polemiko) ker v samem »bo ali ne bo apokalipsa?« niti nisem videl bistvo filma. Aja, nominacija? Ne, možnega presenečenja ni bilo. (FILM TEDNA št. 2)

Apflickorna

 

Švedsko coming of age rivalstvo-prijateljstvo-ljubezen(?) med dvema najstniškima tekmovalkama v umetnostnem jahanju, se doma, ko je čas za nagrade in nominacije, sicer ni spregledalo, a kakšen zlati hrošč vseeno ni za pričakovati. Za kaj takega je film premalo ambiciozen, zadržan in enostavno prekratek. Priporočam le tistim, ki si boljše »romantične« situacije, kot smo jih npr. bili deležni tudi v Naissance des pieuvres, Thirteen, XXY, My Summer of Love ali Fucking Åmål na filmu ne more predstavljati.

Tabloid

 

Kdaj bodo filmski ustvarjalci nehali prodajati posnete intervjuje kot dokumentarec? Kaj ni bilo dovolj že to, da je nekdo pobiral celo nagrade s tem, ko je posnetke iz predavanj (glej An Inconvenient Truth) predstavil kot film? Errol Morris je sicer najvplivnejšo ime v dokumentarni industriji, tabloidna zgodba o bivši misici, ki je bila obtožena posilstva nekega mormona oz. bolje rečeno, njenega fanta (!), pa prav tako obeta, a Morrisov kratki dokumentarec The Umbrella Man (naložil sem ga pred nekaj meseci – „kratki film“) sem vseeno gledal z večjim zanimanjem.

Tu seras mon fils

 

Nisem ravno največji ljubitelj vina, pravzaprav ga spijem zelo malo. Še manj se ukvarjam z obrezovanjem trsov, pobiranjem grozda in s stiskanjem sladkega grozdnega soka, kar seveda ne more biti pogoj za boljšo uživanje ob gledanju »vinskega« filma. Zanimivo, tudi Američanom vino ne diši preveč, kajti v vseh filmih s podobno tematiko, so vinograde obdelovali v Evropi (Bottle Shock, A Good Year) ali pa so jih to učili Mehičani (A Walk In the Clouds). Zato je tudi logično, da film, ki se vinu poklanja s pristno ljubeznijo in spoštovanjem, prihaja iz Francije. Iz krajev, kjer je to del tradicije in kjer se ključi od vinske kleti predajajo iz roda v rod, če seveda oče družine ne bi bil mnenja, da njegov sinek ni sposoben za vodenje in organiziranje težko pričakovane bratve. 

Tedenska izbira (17)

The Hunter

 

 Ko sem kolegom postavil vprašanje o tasmanskem tigru in letnici izumrtja te vrste, sem dobival same samozavestne odgovore, ki so krožili med 10.000 let, pa do milijonov let nazaj. Marsikateri verjetno ni niti vedel, kje Tasmanija sploh je, kar je le še eno potrdilo, da nas filmi včasih tudi kaj naučijo. Če bi kdo izmed kolegov namreč gledal nedavni Van Diemen's Land, bi vedel, da je to »nedotaknjen« otok na jugu Avstralije, kamor so nekoč pošiljali obsojence. Ob Lovcu sem se tudi jaz zopet nekaj naučil: zadnji primer tasmanskega tigra je umrl leta 1936 v nekem avstralskem živalskem vrtu, s čimer se mnogi optimisti sicer nočejo strinjati. Tako kot ne neka biotehnična korporacija, ki v želji, da najde še zadnji še živeči primerek, najame plačanca, lovca, Pet Detectiva Dafoea. Ta se v tej tihi, umirjeni in ledeno hladni (tudi ljudje) vukojebini počuti kot očim Gosling v Driveu, kar pa le pripomore k enemu najbolj čudovitih filmov zadnjega leta.(FILM TEDNA)

De Bende van Oss

 

Nizozemski gangsterski film najverjetneje diha pod zgodovinskim političnim ozadjem, ki se nas toliko niti ne tiče. Tudi z verskega stališča ne, v katerem so verniki oz. meščani mesta Oss razdeljeni med svoje - katoliki in ostale - protestanti. Kdor ni njihov, je avtomatsko proti njim in prav zaradi tega se držijo svojih zakonov. Zakonov, ki jih je napisal mogočni župan, katere pa prekrši lepa kelnarca s svojim ljubimcem. Nekaj domačih nominacij, stranska vloga za „Rundskop“ Matthias Schoenaertsa, to pa je tudi vse. 

If a Tree Falls: A Story of the Earth Liberation Front

 Ko pride čas nominacij za oskarje, se ameriška filmska akademija vedno znova obnaša kot kakšen obrabljen eko-hipi, ki s svojim glasom jasno in glasno protestira proti vsem nepravičnim vladam, pohlepnim kapitalistom in ostalim »od medijev zamolčanih« novic. A to le v dokumentarcu, seveda. V kategoriji, ki pač nima velikega pomena. Tu se da prednost sporočilu in ne kvaliteti. Sicer je večino dokumentarcev (tako kot vsak TV dnevnik) itak posnetih v smislu »ljudje uživajo v slabih in negativnih novicah, zato jim to tudi ponudimo«, pa vseeno … bi se včasih našlo tudi kaj boljšega.
If a Tree Falls je dokumentarni prikaz terorista, ki je lahko tudi dober terorist. Ja, tudi to obstaja. Njegove sabotaže, uničevanja lastnin in s protestiranjem proti krčenju gozdov, so le njegove dobronamerne besede za ohranjanje drevesa, ki jih neka oregonska lesna firma pridno podira. Člani ekstremistične skupine ELF (Earth Liberation Front) so rekli ne, prav tako roka zakona, ki skupaj z nami čaka na končno obsodbo enemu izmed članov. Oskar nominacija, kajpak.

Bróder

 Prav nič zanimivega se ne sliši več iz Brazlije. Stanje je celo tako dolgočasno in prazno, da sem se celo prisilil k ogledu kakšnega brazilskega filma. Izmed vseh maloštevilnih kandidatov, se je še najbolj svetil slumovski Bróder, ki naj bi me vsaj malo spomnil na dobre stare čase. Najverjetneje je tudi to razlog, zakaj se ob tem ponovnem srečanju starih prijateljev, ki jih je pot nanesla na različne smeri (od nogometaša v Španiji do nepomembnega gangsterja), nisem počutil zadovoljno. Cidade de Deus, Cidade dos Homens ali Linha de Passe so lestvico žal postavili previsoko.  

Albert Nobbs

 No, če si pa kdo letos res zasluži nominacijo za zlati kipec, pa je to sigurno Glenn Close. Česar se je Closeva sicer zavedela že pred začetkom snemanja, saj je v svojem producentskem/scenarističnem izdelku uporabila najbolj preverjeno formulo, ki kasneje prinaša nagrade – naredi se grdo! Ali še bolje, naredi se v moškega. Za ta nasvet sploh ni rabila vprašati kolegice iz filmov Boys Don't Cry, Transamerica, Yentl, Victor/Victoria ali The Year of Living Dangerously, kjer so vse po vrsti dobivale svoje nagrade in nominacije.
Glenn Close je Albert Nobbs. Mož, butler, služabnik, ki v svojih prostorih nekega prefinjenega hotela le čaka, kdaj ji/mu bo pozvonil milord. In to že 30 let! Hja, tako dolgo, da se več niti ne spomni ali jo rajcajo ženske ali moški ...

Nothing Personal

Naslov: Nothing Personal

Leto: 2009
Država: Irska, Nizozemska
Žanr: Komedija, Drama
Dolžina: 83 min.
imdb (7,0)

Režija: Urszula Antoniak
Igrajo: Stephen Rea, Lotte Verbeek , Tom Charlfa

---------------------

Ženska pusti vse za sabo, ter ga iz Nizozemske pahne v hladno in megleno Irsko. Tam sklene pakt tišine in simbioze z osamljenim kmetom.

----------------------

Filmski festivali in nagrade: širši izbor EFA, nominacija nagrade IFTA (Irska), Zlato tele za naj nizozemski film leta
Spominja nas na: Ondine, De Poolse bruid, Unfinished Sky

Moja ocena: ****

The Eclipse

Naslov: The Eclipse - Leto: 2009 - Država: Irska - Žanr: Drama, Misterij, Grozljivka, Romantični - Dolžina: 88 min. - Režija: Conor McPherson - Igrajo: Ciarán Hinds, Iben Hjejle, Aidan Quinn - imdb

Če boste po kateri možnosti uspeli ujeti najboljši Irski film zadnjega leta (po mnenju domačih nagrad), se nikar ne ustrašite nekaterih „i see dead people“ indicij. Ali če se izrazim drugače – nikar ne pričakujte preveč.
- duhovi se sicer pojavljajo (pomilovanje vrednemu, zadržanemu in tihemu očetu dveh otrok, ki se še po prerani smrti žene ni povsem znašel).
- o duhovih se sicer piše (pisateljica iz Londona, ki se v mrzli in megleni irski znajde zaradi literarnega festivala).
- nekdo sicer buri stare duhove (še en pisatelj (tokrat Američan), sila uspešen in zato samovšečen ter nadut tip, ki mu skupna „napaka“ s to pisateljico še vedno ne gre iz glave – čeprav je poročen).
… a ne, The Eclipse ni napeta srhljivka. Je čista preprosta povest o osamljenih ljudeh, ki v sorodnih dušah iščejo nekaj več, kar jim ta lahko ponudi in ki te elemente nadnaravnega vključuje v ta trojček „šofer in pisatelja“ le zaradi tega, da ob počasnem tempu ne bi zaspali.

OCENA: -3

Ondine

Naslov: Ondine - Leto: 2009 - Država: Irska, ZDA - Žanr: Drama, Fantazijski - Dolžina: 111 min. - Režija: Neil Jordan - Igrajo: Colin Farrell, Alicja Bachleda, Alison Barry, Derva Kirwan, Stephen Rea - imdb

Za fantazijsko bitje imenovano »Selkie«, ki svojo zgodovino najde predvsem v keltskih legendah, veljajo nekoliko drugačna pravila, kot za morsko deklico. Tudi Selkie je bitje iz vode, vendar jo s kakšno ribo ne moremo v ničemer primerjati. Pravzaprav lahko to bitje postane človek za večno, če se le drži določenih zakonitosti in pravil. V filmih se je z njimi že ubadal John Sayles v družinskem The Secret of Roan Inish.
Če je ženska, katero ribič Farrell potegne iz vode res takšno bitje, je vprašanje, ki nas ne prepriča dovolj. V to bi sicer radi verjeli vsi, ampak globoko v sebi se zavedamo, da to ne bo fantazijski film.
Zopet smo v taki majhni obalni vasici, kjer verjetno vsak pozna vsakogar, sigurno pa vsi poznajo Farrella, ljubko imenovanega tudi Circus. Njegova vsesplošna »slava« izhaja še iz časov, ko je zavzemal prvo mesto med vaškimi pijandurami. Človek pač ni imel sreče. Ob propadlem zakonu ima namreč še bolno hčer, ki nujno potrebujemo presaditev ledvic. Hja, sedaj pa se še mu namesto rib v mrežo ujemajo mlada brhka dekleta.
Bili so časi, ko je bil ves filmski svet neučakan na novo stvaritev Neila Jordana (Mona Lisa, The Crying Game, Interview with the Vampire). Heh, bili so celo časi, ko so vsi čakali na novo upodobitev C. Farrella. Ne bom rekel, da se kariera obeh počasi približuje h koncu. Še zdaleč ne. Vrhunec kariere je mogoče res že za obema, vendar je prav osvežujoče vidite Farrella, (ki se je sicer z nedavnima In Bruges in Triage vrnil domov), kako se po zelo solidnem Intermission zopet vrača k svojem irskem naglasu.
Nič drugače ni z režiserjem Jordanom. Njegovi majhni neodvisni filmi (Breakfast on Pluto) so mnogokrat ostali dlje v spominu, kot pa občasni jalovi poskusi mainstrema (The Brave One, In Dreams). Tu je sicer začel »indie«, končal pa po »hollywoodsko«.

OCENA: 3

The Secret of Kells

Naslov: The Secret of Kells - Leto: 2009 - Država: Irska, Francija - Žanr: Risanka, Avantura - Dolžina: 75 min. - Režija: Tomm Moore, Nora Twomey - Glasovi:Brendan Gleeson, Liam Hourican, Mick Lally - imdb

Knjigo iz Kellsa si lahko vsak radovednež pogleda v Dublinu, kjer je nastavljena na ogled javni množici. Bolj kot nad samimi zapiski, bo občudovalec navdušen nad raznoliko barvitostjo pisav, simbolov in ilustracij. Prav takšen je tudi ta animirani film, ki se je letos znašel tudi med nominiranci animiranega oskarja.
Po zunanji plati je vizualno dovršena z drugačnim grafičnim pristopom, kot smo ga to vajeni iz hiše Pixar ali Disney. V notranjosti – v zgodbi in sporočilu, pa je nekoliko nedorečena in na trenutke celo dolgočasna. Saj veste, kot otroška slikanica. Glej, ne beri! Sicer pa tudi knjiga, ki se je tam v srednjem veku ustvarjala mnogo let, ni bila nikoli dokončana...
Padec v sami strukturi zgodbe je še posebej čutiti v drugi polovici filma, ko majhno vasico, kjer se nahaja tudi fant z imenom Brendan, napadejo Vikingi. Hmm, mogoče pa gre te pomanjkljivosti pripisati le našim očesom, ki so se med tem časom že navadila na neobičajne, pisane poslikave animiranih mojstrov? Brendan se bolj kot bližajočim napadom roparjev in manične gradnje obzidja, ubada s čudežno knjigo, katera se prav v teh vihrav vojn znajde v njegovem samostanu. In pa sveta za zidovi vasice, katerega fantič še ni smel okusiti. Sveta, kjer se namesto njegovega strica (vaški starešina) ali legendarnega brata Aidana, skrivajo prave in primerne podobe za mnogo praznih listov knjige, ki še čakajo na svoje čopiče in barvice.

OCENA: +2

Triage

Naslov: Triage - Leto: 2009 - Država: Irska, Španija, Francija - Žanr: Drama, Vojna - Dolžina: 99 min. - Režija: Danis Tanović - Igrajo: Colin Farrell, Christopher Lee, Paz Vega, Kelly Reilly, Jamie Sives, Branko Đuric - imdb

Prav pomilovanja vredni so ti poskusi režiserjev, ko nam v film hočejo vsiliti slučajnost nekega lika, pri tem pa vemo, da je v vlogi bil le denar. Tanović je imel tokrat vse na dlani. Lahko bi posnel nekakšen spin-off svojega oskarjevca Ničija zemlja. Ampak za igralca tipa Colin Farrell enostavno ni bilo denarja.
Tako je film bil prisiljen delovati v ko-produkciji. Poleg Ircev so tako največ prispevali Španci, ki pa so zato hoteli imeti svoj kos pogače. Ne samo kos, kar polovico pogače.
Seveda, takoj smo lahko odpisali dve stvari – igrani film odličnega dokumentarca War Photographer (oskar nominacija 2002), kjer bi v vlogi vojnega fotografa Jamesa Nachtweya nastopal Farrell in Tanovićevo prednost domačega terena. Namesto vojnega območja v Kurdistanu (vojna z Irakom je pač preveč moderna), bi Tanović lahko uporabil Bosno. Še naš Đuro bi potem lahko pričal po bosansko, tako pa je moral po doktorsko momljati nekaj po Kurdsko.
Tako bi Triage lahko postal vse to, kar ni uspelo filmoma Harrison's Flowers ali Welcome to Sarajevo.
Ne, še boljša ideja! Namesto knjižne predloge, bi Tanović moral uporabiti stripovsko predlogo genialnega Hermanna in njegovo delo Sarajevo Tango. Tudi takrat bi potreboval nekoga z angleško govorico in Farrell bi bil ravno pravšnji. Saj pravim, vse je bilo na dlani.
Kaj češ, filmu pač ni bilo usojeno. Tako kot ne Marku Walshu (Farrell), ki se po vojni avanturi z njegovim reporterskim kolegom sam vrne domov. Fizični in psihično potolčen. Njegova španska baba to takoj opazi - “spremenil si se,” mu očita, medtem ko noseča žena kolega še vedno čaka na vrnitev Farrellovega partnerja. Jep, po pol urah je vojne konec. Farrel je tako na dnu s svojim povojnim sindromom, da mu nabavijo celo vojnega šepetalca. Christopher Lee (ex- Franco fašist) je več kot le navaden psihiater. Iz svoje žrtve potegne v hipu na plan tisto najbolj zakrito preteklost. Tako Farrell niti ne rabi nastopiti v vlogi klasičnega rešitelja prijatelja v stiski, ampak se raje izpove.

OCENA: -3

Eden

Naslov: Eden - Leto: 2008 - Država: Irska - Žanr: Drama - Dolžina: 83 min. - Režija: Declan Recks - Igrajo: Aidan Kelly, Eileen Walsh, Padraic Delaney, Karl Sheils, Leslie Conroy - imdb

V zaspanem Irskem mestu, kjer je edina zabava pijančevanje v lokalnem pubu ali gledanje televizije, je jasno – zakon trpi. Ne tisti zakon, katerega bi lahko reševal šerif… zakon med Bredo on Billyjem. Zakon, kjer so intimni pogovori redkost. Zakon, katerega drži skupaj le še otrok. Medtem, ko Breda upa, da bo prihajajoča 10-letna obletnica poroke spremenila stvari na boljše, se je Billy čisto izgubil v svoji krizi srednjih let. Raje prisluškuje telefonskim pogovorom, kot pa vsaj pet minut prisluhne svoji ženi. Ženi, ki si želi le drobtinico hrepenenja.
Irska drama, adaptirana po gledališki igri, je bila dovolj dobra le za domače filmske nagrade. Za kaj več, filmu manjka trenutkov presenečanja oz. majhen korak izven statike monotonega zakonskega življenja. Verjetno pa je to le realnost, katerega doleti vsakega srečnega mladoporočenca.

OCENA: -3

Dorothy Mills

Naslov: Dorothy Mills - Leto: 2008 - Država: Irska, Francija - Žanr: Grozljivka, Misterij, Drama - Dolžina: 102 min. - Režija: Agnès Merlet - Igrajo: Carice van Houten, Jenn Murray, David Wilmot, Ger Ryan, gary Lewis - imdb

Carice van Houten je psihiatrinja. Novi primer jo odpelje na majhen otok nekje na Irskem. Pravzaprav se van Houtenova sprva odpelje v jezero, kar nam že ob prihodu prikaže, da s tem mestom nekaj ne štima. To, da tam na severu Evrope nimajo vseh čistih, tako ali tako vemo že od Wicker Man-a naprej – originala seveda.
Carice van Houten (Zwartboek) je trenutno še vedno vroča tema, vendar ji je šov ukradel nekdo drug. Njena pacientka. Dorothy Mills pretepa dojenčke. Tega pa seveda starešine vasi ne morejo dovoliti. Kaj je z njo narobe bo ugotovila psihiatrinja. Ampak Dorothyno slabo točko tako že vsi poznajo. Tudi mi, ko se Dorothyn glas spremeni v jeznega dečka, čez nekaj trenutkov pa spet v majno triletno deklico. Ja, v Dorothy živi več oseb. Eni hudobni, drugi malo manj. Ne sekirajte se, nisem vam pokvaril užitka presenečenja. Moč filma leži drugje. Predvsem v prepričljivi igri debitantke Jenn Murray in v hladnemu vzdušju zameglene Irske.

OCENA: -3

Kisses

Naslov: Kisses- Leto: 2008 - Država: Irska - Žanr: Drama - Dolžina: 72 min. - Režija: Lance Daly - Igrajo: Kelly O'Neill, Shane Curry, Paul Roe, David Bendito - imdb

Nekje v zabačenem predmestju Dublina se prepirata Dylanova starša. Namesto besed govorijo pesti. Zraven živi Kylie, s svojimi sestrami in mamo - ne preveč prijetnega videza. Tudi tam stanje ni nič boljše, še huje, na obisku je nepriljubljeni stric. Razmere postanejo tako neznosne (in to na predbožične dni), sovraštvo do bližnjih tako veliko, da sta Dylan in Kylie enostavno primorana pobegniti od doma. Odpravita se proti centru mesta Dublin, kjer nameravata najti Dylanovega starejšega brata, kateri je izginil že pred leti. Začne se tavanje po svetlih in temnih prostorih velikega mesta in čeprav se kar nekajkrat najdeta v kočljivem in nevarnem položaju, je tesno prijateljstvo tisto, kar jima pomaga prebroditi vsako težavo.
Čeprav situacija obeh najstnikov ni rožnata, ne dvomimo v pozitivno usodo obeh, še posebej takrat ko sta skupaj. Za to sta verjetno najbolj zaslužna mlada igralca za odlično (s ščepcem otroške naivnosti in dobro mero predrznosti) odigrano vlogo, pa čeprav je Kisses obema prvi film. Za dobro nihanje razpoloženja je originalno poskrbel tudi režiser in scenarist Lance Daly, saj se film začne v črno-beli tehniki, barve pa se počasi dodajo, ko oba začneta pozabljati domače težave ter uživata v svoji svobodi.
In ker se film ne dogaja v sončnem L.A.-ju in ker to ni pravljica Čarovnik iz Oza, je kruta realnost tista, ki začne proti koncu spet brisati barve.
Nekje v sredini filma je moč občutiti tudi lepoto Dublinskih ulic, katero smo lahko videli v čudovitem Once. Še posebej takrat, ko zaslišimo glas modrijana Boba Dylana. Pozor – priporočam obvezen ogled s angleškimi podnapisi, drugače ne boste razumeli niti kaj pomeni beseda Šajt.

OCENA: 4