Naslov: Taking Chance - Leto: 2009 - Država: ZDA - Žanr: Drama - Dolžina: 75 min. - Režija: Ross Katz- Igrajo: Kevin Bacon, Tom Aldredge, James Castanien, Guy Boyd- imdbFilm je nastal v produkciji HBO hiše, kjer se je zadnja leta posnelo kar nekaj dobrih do odličnih filmov. Vendar Taking Chance ni ostal le na malih ekranih, saj se je letos predstavljal tudi na Sundance festivalu.
Še ena od tistih resničnih zgodb, ki se tako ali tako dogaja vsak dan. Ali kot pravi eden izmed delavcev na letališču “zadnje čase vas je vedno več”. Govora je o marincih (ne vojakih), ki se vrnejo domov iz Iraka, v krsti seveda. Ameriška vojska ima namreč pravilo oz. običaj, da padlega
vojaka pospremi nekdo iz vojske na njegovo zadnjo pot domov. Ta “čast” je v tem filmu pripadala Kevin Baconu, ki se je za to nalogo kar sam prijavil. Pospremiti mora 19-letnega ubitega vojaka, na poti dolgo skozi celotno Ameriko. Verjetno ni spojler, če povem, da Bacon ni njegov oče, kot sem sam sumil v začetku filma. Težko bi rekel, da je to film ceste, čeprav vsebuje vse elemente, kar jih ta podžanr pozna. Od potovanja z letalom, avtom, srečevanja z mnogimi naključnimi ljudmi itd.
Mnogi filmu očitajo, da izgleda kot da bi ga sponzorirala sama vojska. Sam sem mnenja, da sporočilo “pojdi se borit in streljat na drugi konec sveta, z neznanim razlogom oz. za en prazen nič in če bo ti Ali baba odpihnil glavo, boš doma imel zelo lep pogreb in vsi se ti bodo priklanjali” ni ravn
o najboljša reklama za nove rekrute. Dobro no, patriotizem je na vrhuncu. Ameriška zastava je tolikokrat v kadru, da sem uspel prešteti vseh 50 zvezdic. Ampak rešpekt in ponos, kot je prikazan s strani vojakov ter civilistov, pred temi ubogimi naivneži, me vseeno ni pustil hladnega. Prav tako ne Kevin Bacona (rojen za vloge marincev), kateri v filmu kar nekajkrat izpusti solzice. Chance Phelpsa (ime mrtvega vojaka) ne bom ravno pogrešal, bom si ga pa za nekaj časa zapomnil. HAJOOOOU HUT!(?) (v počasnem posnetku salutiram).
OCENA: -4
Še ena od tistih resničnih zgodb, ki se tako ali tako dogaja vsak dan. Ali kot pravi eden izmed delavcev na letališču “zadnje čase vas je vedno več”. Govora je o marincih (ne vojakih), ki se vrnejo domov iz Iraka, v krsti seveda. Ameriška vojska ima namreč pravilo oz. običaj, da padlega
vojaka pospremi nekdo iz vojske na njegovo zadnjo pot domov. Ta “čast” je v tem filmu pripadala Kevin Baconu, ki se je za to nalogo kar sam prijavil. Pospremiti mora 19-letnega ubitega vojaka, na poti dolgo skozi celotno Ameriko. Verjetno ni spojler, če povem, da Bacon ni njegov oče, kot sem sam sumil v začetku filma. Težko bi rekel, da je to film ceste, čeprav vsebuje vse elemente, kar jih ta podžanr pozna. Od potovanja z letalom, avtom, srečevanja z mnogimi naključnimi ljudmi itd.Mnogi filmu očitajo, da izgleda kot da bi ga sponzorirala sama vojska. Sam sem mnenja, da sporočilo “pojdi se borit in streljat na drugi konec sveta, z neznanim razlogom oz. za en prazen nič in če bo ti Ali baba odpihnil glavo, boš doma imel zelo lep pogreb in vsi se ti bodo priklanjali” ni ravn
o najboljša reklama za nove rekrute. Dobro no, patriotizem je na vrhuncu. Ameriška zastava je tolikokrat v kadru, da sem uspel prešteti vseh 50 zvezdic. Ampak rešpekt in ponos, kot je prikazan s strani vojakov ter civilistov, pred temi ubogimi naivneži, me vseeno ni pustil hladnega. Prav tako ne Kevin Bacona (rojen za vloge marincev), kateri v filmu kar nekajkrat izpusti solzice. Chance Phelpsa (ime mrtvega vojaka) ne bom ravno pogrešal, bom si ga pa za nekaj časa zapomnil. HAJOOOOU HUT!(?) (v počasnem posnetku salutiram).OCENA: -4
Ni komentarjev:
Objavite komentar