Personal Effects

Po prebrani kratki vsebini filma – Ashton Kutcher se zaljubi v starejšo žensko, takoj pomislim “kaj zdaj že 20-letniki snemajo svojo avtobiografijo?” In po nekaj minutah v filmu, sem počasi že bil v zadregi. Sedaj bom moral še Kutcherjev film hvaliti? Kam pa je prišel ta svet, ko leseni pop zvezdniki (grem ravno gledat, če slučajno ni bratranec od Keanuo Reevesa) snemajo art filme. Flashbacki, umirjeno naratorstvo, sive barve, razpadajoča trupla, hitri rezi…hja, film je obetal. Pa vendar se je na koncu film vseeno ujel v tipične klišeje, kot so - neprestana naključna srečanja, kičasti konec, maltretiranje med mladimi do prizadetega…Kutcher ima umorjeno sestro, Pfeifferjeva pa umorjenega moža. Sedaj skupaj seksata (mar to pomeni, da je Kutcher fukal s svojo sestro?), ker je tako hotela usoda oz. pravni sistem. Srečujeta se namreč na sodišču. Vsak ima svoj primer, na srečo pa imajo vsi primeri pavze istočasno. Aja, pa Pfeifferjeva še ima gluhonemega sina, za katerega tako lepo začne skrbeti Kutcher. Pokaže mu celo kaj je judo. Kutcherju več ni do tega športa, pa čeprav je bil tik pred reprezentanco. Jeza in sovraštvo do morilca sestre je preveliko. Kutcher sinetu pokaže – če ti kdo gre na živce, pa mu tega ne moreš povedati (ja, vsak ne razume teh mahanj z rokami), potem uporabi ta judovski prijem, no… včasih, ampak res včasih, pa lahko tudi pištolo. R: David Hollander

OCENA: -3