Naslov: The Brøken - Leto: 2008 - Država: VB, Francija - Žanr: Misterij, Grozljivka - Dolžina: 88 min. - Režija: Sean Ellis - Igrajo: Lena Headey, Richard Jenkins, Asier Newman - imdb
Aha, po 10 minutnem začetku hitro prideš do spoznanja, da tukaj ne bo prostora za globoke dialoge, kaj še le za prefinjen razvoj likov ali same zgodbe. Tukaj bo šlo na hitro. Dobro, si misliš, malo o
brneš oči in po tihem upaš, da za tem stoji dober razlog. Odlična ideja samega filma ali končni twist, kateri bi nekako nadomestili vso to čakanje na končno sporočilo filma.
Na žalost po tri-četrt ure prideš do žalostnega spoznanja, da je to le še ena vizualno lepo zapakirana grozljivka, v škatli pa en prazen nič.
Po spontanem samo-razbijanju velikega ogledala na praznovanju rojstnega dne, se sproži val nerazložljivih in nadnaravnih dogodkov. Predvsem je to začutila zdravnica Gina, ki se po težki nesreči zbudi v bolnici. Pred nesrečo je zagledala zelo podobno osebo samemu sebi ter ji sledila v njeno stanovanje. Sedaj se je okolica okoli nje spremenila, predvsem pa njen fant, ki nikakor ni več ista oseba kot je bil pred njeno nesrečo. Je to le travma po nesreči, kar doživlja in se spominja med sanjami, ali je na delu konspiracija ogledal?
Ne vem, zakaj se filmski ustvarjalci vedno na vse pretege silijo narediti 90 minutno srhljivko, ko po nepotrebnem postreljajo svoje adute že v prvi polovici filma, kadar z glasno
glasbeno podlago naznanjajo srhljiv dogodek, zgodi se pa nič. Ob koncu, ko pa pride čas za krvava dejanja, pa učinek groze že izgubi na pomembnosti in napetosti.
Čeprav so ogledala glavnega pomena, so tukaj le pripomoček za vsaki dober izgovor, na neprijetna vprašanja samega smisla filma. Bolj rečeno, v Body Snatchers nisi smel zaspati, v The Broken pa se ne smeš pogledati v ogledalo. Razlika je le v tem… Namreč, ko enkrat poči je potem prepozno. Zakaj pa se stekla razbijejo in zakaj dvojniki najprej strašijo samega sebe preden jih zakoljejo, pa ni pomembno. Važno je, da se film naredi misteriozen. Kot tisto, ko namesto “o” imaš v naslovu skandinavski "ø". Hja, vas že tako zanima zakaj, ne?
Zelo nizek padec avtorja Seana Ellisa,kateri je navdušil s svojim prvim filmom Cashback. Sicer romantično komedijo, ki pa je sedaj tudi nekako pokazala kateri je pravi žanr mladega režiserja.
Le kako naj človek dobi voljo za ogled ostalih “After Dark” filmov, če je baje ta najboljši iz tega festivala.
OCENA: +2
brneš oči in po tihem upaš, da za tem stoji dober razlog. Odlična ideja samega filma ali končni twist, kateri bi nekako nadomestili vso to čakanje na končno sporočilo filma.Na žalost po tri-četrt ure prideš do žalostnega spoznanja, da je to le še ena vizualno lepo zapakirana grozljivka, v škatli pa en prazen nič.
Po spontanem samo-razbijanju velikega ogledala na praznovanju rojstnega dne, se sproži val nerazložljivih in nadnaravnih dogodkov. Predvsem je to začutila zdravnica Gina, ki se po težki nesreči zbudi v bolnici. Pred nesrečo je zagledala zelo podobno osebo samemu sebi ter ji sledila v njeno stanovanje. Sedaj se je okolica okoli nje spremenila, predvsem pa njen fant, ki nikakor ni več ista oseba kot je bil pred njeno nesrečo. Je to le travma po nesreči, kar doživlja in se spominja med sanjami, ali je na delu konspiracija ogledal?
Ne vem, zakaj se filmski ustvarjalci vedno na vse pretege silijo narediti 90 minutno srhljivko, ko po nepotrebnem postreljajo svoje adute že v prvi polovici filma, kadar z glasno
glasbeno podlago naznanjajo srhljiv dogodek, zgodi se pa nič. Ob koncu, ko pa pride čas za krvava dejanja, pa učinek groze že izgubi na pomembnosti in napetosti.Čeprav so ogledala glavnega pomena, so tukaj le pripomoček za vsaki dober izgovor, na neprijetna vprašanja samega smisla filma. Bolj rečeno, v Body Snatchers nisi smel zaspati, v The Broken pa se ne smeš pogledati v ogledalo. Razlika je le v tem… Namreč, ko enkrat poči je potem prepozno. Zakaj pa se stekla razbijejo in zakaj dvojniki najprej strašijo samega sebe preden jih zakoljejo, pa ni pomembno. Važno je, da se film naredi misteriozen. Kot tisto, ko namesto “o” imaš v naslovu skandinavski "ø". Hja, vas že tako zanima zakaj, ne?
Zelo nizek padec avtorja Seana Ellisa,kateri je navdušil s svojim prvim filmom Cashback. Sicer romantično komedijo, ki pa je sedaj tudi nekako pokazala kateri je pravi žanr mladega režiserja.
Le kako naj človek dobi voljo za ogled ostalih “After Dark” filmov, če je baje ta najboljši iz tega festivala.
OCENA: +2
Ni komentarjev:
Objavite komentar