Vinyan

Naslov: Vinyan - Leto: 2008 - Država: Francija, Belgija, VB - Žanr: Drama, Grozljivka, Triler - Dolžina: 96 min. - Režija: Fabrice Du Welz - Igrajo: Emmanuelle Béart, Rufus Sewell, Julie Dreyfus, Petch Osathanugrah - imdb

Do sedaj še nisem videl filma, ki bi se v kakršnem koli smislu naslanjal na veliko cunami katastrofo leta 2005. Vendar to ni še ena tista “Based on True Story” zgodba, kjer se na koncu vsi srečno objamejo. Pravzaprav je cunami le povod novemu filmu belgijskega režiserja Fabrice Du Welza. Če bi rekel kultnega režiserja, ne bi bil daleč od resnice, pa čeprav je Vinyan komaj njegov drugi film.
Še zdaj vidim bizarne prizore “Nick Cave” plesa, ljubljenja s svinjami, kmeta na traktorju in finalnega obračuna posnetega iz ptičje perspektive iz njegovega prvenca Calvaire. Ja, te prizore ne bo zlahka pozabiti…
Šest mesecev je od tega od kar sta zakonca Janet Belhmer in Paul Belhmer (čudovita Beart in podcenjeni Sewell) izgubila svojega sina, tistega usodnega dne, ko je veliki val zajel obale Tajske. Trupla niso nikoli našli, zato par še vedno živi v Aziji, kjer finančno pomagata pri tem, da se vrne Leonardo di Caprio in posname nadaljevanje svojega raja na zemlji iz filma The Beach.
Na dobrodelni zabavi prepozna Janet v nekem propagandnem videu iz Burme, svojega izgubljenega sina Joshuo. Nekaj podobnega kot takrat, ko je Donald Sutherland v Benetkah zagledal svojo mrtvo hčer, le da je tukaj rdečo pelerino zamenjal rdeči dres Manchester Uniteda. Sprva je Paul skeptičen, vendar se v slepem upanju vseeno pusti prepričati v neznano iskanje. Na njuno žalost je Rambo bil zaseden, zato sta morala najeti čoln od tihotapcev in drugih sumljivih tipov. Njihovo pravo in edino namero spoznata šele tedaj, ko jima ponudijo tujega otroka s besedami “What's the Difference...”. Po dolgem in nevarnem potovanju po reki in džungli v kraje, katere ne najdeš v nobenem katalogu, je za režiserja prišel čas za dilemo. Naj nadaljujem do klasičnega tragičnega spoznanja ali naj raje ponudim končni psiho-trip, takšen, kakšnega od mene pričakujejo fani Calvaira.
Ne bi rad na veliko razkrival konca… Povem samo toliko, da se je Welz odločil za pravo pot, vi pa imejte v mislih Belo boginjo v Lord of the Flies.

OCENA: 4

Captain Abu Raed

Naslov: Captain Abu Raed - Leto: 2008 - Država: Jordanija - Žanr: Drama - Dolžina: 102 min. - Režija: Amin Matalqa - Igrajo: Nadim Sawalha, Rana Sultan, Hussein Al-Sous, Uday Al-Qiddissi, Ghandi Saber - imdb

Več kot dvajset mednarodnih filmskih nagrad je do sedaj prejel ta prvi Jordanski film, ki se je kdajkoli predstavljal ameriški filmski akademiji. Med drugimi je prejel tudi nagrado občinstva na lanskem Sundance festivalu.
Ganljiv in poetičen film, ki govori o brezmejni svobodi domišljije in sanj, katero nudi življenje.
Režiser Amin Matalqa se je rodil in odrasel v Jordaniji, preden se je odpravil v Ameriko. Tudi on je imel sanje. Sanje, da posname svoj prvi film in to v domači državi. Čeprav se zgodba dogaja na bližnjem vzhodu, se Matalqa ni hotel vmešavati v politične konflikte. Svojo zgodbo je raje zaupal svojim trem različnim likom, okoli katerih se vrtijo tradicionalne težave muslimanskega sveta – revščina, zlorabljanje, prirejanje porok…
Prvi lik, po katerem nosi tudi naslov filma, je ostareli in osamljeni Abu Read. In čeprav je v naslovu tudi “Captain (kot pilot)” še on nikoli ni bil na letalu. Le vidi jih vsaki dan na letališču, kjer dela kot čistilec. Ko v košu najde staro in obrabljeno pilotsko kapo, si jo nadene na glavo ter mahne proti svojem skromnem domu. Na poti do doma ga srečajo otroci, kateri ga imenujejo kar kapitan. Abu Read ni imel srca, da bi jim povedal resnico – češ “iz teh krajev tukaj, ne bo nobeden nikoli uspel”, zato jim vsaki dan pripoveduje izmišljene zgodbe, s katerimi prinaša vsaj nekaj upanja in navdiha za boljšo prihodnost.Le eden izmed otrok pozna pravo resnico. Vendar Murad ima druge probleme. Njegov nasilni in pijani oče, vsako noč fizično zlorablja njega, njegovega mlajšega brata ter predvsem njegovo prestrašeno mater.Težave z otroki še mlada Nour nima, pravzaprav še sploh nima moškega, kar pa hočeta njena bogata starša na vsak način spremeniti. Kot sodobna ženska in uspešna pilotka se je Nour že zdavnaj oddaljila od tradicij. Za njo šteje trenutno le kariera.
Captain Abu Raed je dokazal, da se tudi iz “ne-filmskih” držav, lahko včasih znajde tudi kakšen biser. Le pravo priložnost mu je potrebo dati.

OCENA: -4

The Cake Eaters

Naslov: The Cake Eaters - Leto: 2008 - Država: ZDA - Žanr: Drama - Dolžina: 95 min. - Režija: Mary Stuart Masterson - Igrajo: Kristen Stewart, Aaron Stanford, Bruce Dern, Elizabeth Ashley, Jayce Bartok - imdb

Mary Stuart Masterson (Benny & Joon, Fried Green Tomatoes) ne dobi več pametne vloge, za to ji nič drugega preostalo kot pa postati režiserka. Za svoj prvi film si je izbrala zelo enostavno zgodbo o nesojeni ljubezni. Za vlogo na smrt bolnega dekleta je hotela izbrati kar sebe (špekuliram), pa so verjetno studijski boss-i spoznali, da ni primerna za dekle (preveč stara), ki hoče na vsak način prvemu ponudniku, prvič podariti svoj cvet. Zato je Mastersonova izbrala kar svojo mlajšo dvojnico Kristen Stewart, katero se vsi spomnimo iz filma Twillight. Stewartova ni imela težkega dela, saj že po naravi ne izgleda preveč zdravo.
The Cake Eaters, ki je svojo premiero imel že tam leta 2007,v redni program pa prihaja komaj zdaj, bi se lahko imenoval Family Kimbrough in Love.
- Očetu je še mesec dni nazaj umrla žena. No, mesec dni žalovanja je mimo, zato si bomo poiskali kar novo mamico. Najboljša bi bila Stewartova babica.
- Dolgo izgubljeni starejši sin se vrne domov, kjer poskuša zapecati nazaj svojo staro ljubezen, katero je pustil tako-rekoč pred oltarjem.
- Mlajši (a za svojo romanco še vedno prestari) sinek, pa se je kot že rečeno zapalil na bolno mlajše dekle, ki hodi in govori, kot če bi bila pijana ( to so besede njenega novega, prvega in verjetno edinega ljubimca).
Sinek verjetno ne ve (ali pa mu je vseeno), da ga to bolno dekle hoče le izkoristi preden bo prepozno. Tega ne ve niti njena skrbna mama, ki jo opozarja “ta fant bi hotel le priti pod tvoje hlačke”. Ja, to ni bilo lepo od matere. Pa vendar, ko si Stewartova postriže svoje dolge lase na to frizuro kot jo vidite na sliki, fant pa ji reče “izgleda super!” (?), potem vemo, da imajo mame vedno prav.
No, in tako se potem ti kadri družine Kimbrough menjavajo – od enega petelina do drugega. Kot v kakšni soap operi. Kar pomeni - Mary Stuart Masterson bo rabila še kar precej vaje, preden se lahko kliče režiserka, drugače bo zopet morala nadaljevati svojo igralsko kariero. In to v resnični soap operi.

OCENA: 2

Bajo la sal

Naslov: Bajo la sal- Leto: 2008 - Država: Mehika - Žanr: Triler, Grozljivka, Krimi - Dolžina: 101 min. - Režija: Mario Muñoz - Igrajo: Humberto Zurita, Plutarco Haza, Emilio Guerrero, Irena Azuela - imdb

Serija umorov pripelje zvezdniškega detektiva v majhno mestece, kjer se začne raziskovanje, preiskovanje in zasliševanje osumljencev in prič, kot smo to pač od vsakega “ujemi serijskega morilca” filma že navajeni. S pomočjo lokalnega šerifa, vse sledi začnejo voditi do edini srednje šole in sumljivega požara, ki se je pred časom tam zgodil. Nekje med vrsticami se v zgodbo vrine tudi mladi Victor Zepeda – ljubitelj dobre glasbe in obsedenec z horor filmi. Zaposlen je pri svojem očetu – v pogrebnem zavodu, kar nam nekako objasni njegovo čudno ponašanje. Med drugim tudi do žrtvine prijateljice v katero se zaljubi…
Ime režiserja Mario Munoz si je res potrebno nekje zapisati. Uspelo mu je ustvariti odlično atmosfero, predvsem mislim na posnetke solin, ki so v tem filmu ključnega pomena. Na žalost, pa Munoz ni imel na izbiro odličnega scenarija. Klasičen razplet, klišejski liki – predvsem policaja in bad guy-a ter posiljeno kopičenje trupel proti koncu filma je vrgel Bajo la sal v povprečje psiho-triler filmov. Čisto malo iz te sivine, ga potegnejo kratki stop-motion horor filmčki, katere ustvarja mladi Victor, kjer se Barbie lutke pobijajo med sabo ter s tem nakažejo razpoloženje samega filma.
Zelo soliden trilerček, ki izgleda kot da bi prišel iz najbolj bogatega studia v Hollywoodu, kateri pa proti koncu izgubi misteriozni zagon, ko poskuša rešiti vse skrite skrivnosti majhnega mesta.

OCENA: -4

42/2002 - TRAFFIC (2000)

Naslov: Traffic (Preprodajalci)
Leto: 2000
Država: ZDA, Nemčija
Žanr: Krimi, Triler, Drama
Dolžina: 147 min.
Režija: Steven Soderbergh
Igrajo: Benicio Del Toro, Don Cheadle, Michael Douglas, Catherine Zeta-Jones, Dennis Quaid
www.imdb.com/title/tt0181865

Konservativni politik, ki so ga izvolili za predsednika posebne komisije, ki vodi vojno proti prekupčevalcem z mamili, izve, da se njegova najstniška hčerka s prijatelji predaja drogi. Tako se znajde v moralni dilemi, saj je po eni strani obljubil, da bo z vsemi, ki so vpleteni v začarani krog mamil, neusmiljeno obračunal, po drugi strani pa si ne more pomagati, da ne bi hčerki želel priskočiti na pomoč. Žena uglednega poslovneža nenadoma izve, da so njenega moža aretirali zaradi trgovanja z mamili. Prepričana, da je imel mož povsem legalne posle, in navajena živeti na veliki nogi, se mora sedaj odločiti, kako naprej. Odloči se, da bo možu še naprej stala ob strani in v njegovi odsotnosti vodila njegove posle. Ob tem pa je prav tako odločena, da odstrani pričo, ki bi na procesu njenega moža lahko spravila v dolgoletni zapor. V Mehiki se malce skorumpirani, a vseeno predani policist znajde v hudi moralni dilemi, ko spozna, da njegov šef še zdaleč ni borec proti trgovini z drogo, za kar se javno razglaša. Sodobna, na številne prepletajoče se zgodbe razdrobljena srhljivka, preko katere je z oskarjem nagrajeni režiser Steven Soderbergh podal svoj pogled na ameriško vojno proti prepovedani trgovini z mamili ter z njim navdušil kritiško in najširše občinstvo.

vir: napovednik.si

Død snø

Naslov: Død snø - Leto: 2009 - Država: Norveška - Žanr: Akcija, Grozljivka, Komedija - Dolžina: 90 min. - Režija: Tommy Wirkola - Igrajo: Charlotte Frogner, Ørjan Gamst, Stig Frode Henriksen - imdb

Ej, zakaj mi noben ni prej povedal, da je to komedija!
Spretno so to Norvežani naredili, ko so v javnost poslali le nekaj dobrih posnetkov naci zombijev. Kaj takega vsak ljubitelj zombi filmov težko zamudi. Seveda pa končni produkt ni tisto, kar so obetali slike ali kaj je obetala ocena na imdb-ju, katera je verjetno tudi umetno naštancana. Še posebej je grozljiva (beri – porazno slaba) prva polovica filma, ki izgleda kot tista najcenejša oblika študentskih domačih videov.
Že začetek, ko se v samotno hišico nekje v zasneženi norveški, nastanijo skupina deklet (sanjajo kdo bo s kom seksal…) in fantov (izgledajo, kot da bi prišli iz filma Revenge of the Nerds), mi je bil sumljiv. Ko se potem, to pol-urno rajcanje sprevrže v zelo zabavno-možgane-na-sneg klavarijo, sem spoznal, da tukaj gre za zelo poceni poskus Evil Dead homage-ja. Kar jim je v bistvu tudi na koncu uspelo – če hočeš narediti poklon zelo poceni in naivnemu kultnemu filmu, moraš narediti še bolj poceni in naiven film. To je jasno.
Ein! Zwei! Die!

OCENA: +2

41/2002 - ACCATTONE (1961)

Naslov: Accattone (Berač)
Leto: 1961
Država: Italija
Žanr: Drama
Dolžina: 120 min.
Režija: Pier Paolo Pasolini
Igrajo: Franco Citti, Franca Pasut, Silvana Corsini, Paola Guidi
www.imdb.com/title/tt0054599

Podeželski zvodnik Vittorio Accatone se zaljubi v čednostno dekle. Odloči se poboljšati in osmisliti svoje življenje: okopa se in si najde službo. Nova koža ga utesnjuje; kmalu zavrže dekle in službo ter se še bolj pogrezne v kalužo zločina. Pasolini je prvenec posnel po svojem romanu; surova študija življenja v odročnem predelu Italije. Nagrada za režijo v Karlovih Varih 1962. Zanimivost: asistent režije je mladi Bernardo Bertolucci.

vir: kinoteka.si

Inkheart

"Baby" star (ne morem reči teen zvezda, ker so 15 letniki že prestari za Fraserjeve filme) B. Fraser ne bere več knjig, ker potem liki iz knjige oživijo, kar pa ni v redu. Tako je tudi izgubil svojo ženo, katero bi sedaj s svojo hčerko končno rad dobil nazaj.
OK, priznam. Zadnjih 15 minut sem že spal. Ampak to nima veze. Siguren sem, da je Brendan Fraser skočil v objem dolgo izgubljeni ženi. Siguren sem, da negativnež Andy Serkis ni ostal "kralj" v realnem svetu. Siguren sem, da je mali musliman raje ostal v realnem svetu, kot pa se vrne v razbojniške hlače. In siguren sem, da so vsi, ki so brali knjigo, popljuvali film po kateri je Inkheart posneti.

OCENA: -2

5 razlogov zakaj polega najbolj antipatičnega igralca kar jih Hollywood pozna, raje vidimo kakšno narisano žival, kot pa njega.

Monkeybone (2001), Looney Tunes: Back in Action (2003), Dudley Do-Right (1999), Encino Man (1992), George of the Jungle (1997)

Gardens of the Night

Naslov: Gardens of the Night - Leto: 2008 - Država: ZDA, VB - Žanr: Drama, Krimi - Dolžina: 110 min. - Režija: Damian Harris- Igrajo: Gillian Jacobs, John Malkovich, Ryan Simpkins, Tom Arnold, Kevin Zegers, Harold Perineau, Jeremy Sisto. - imdb

"Pridi, vstopi v avto, tvoj oče je klical naj te poberem do doma”. In že je sedemletna punčka za vedno izginila od svojih staršev, kateri verjetno ne bodo nikoli izvedeli kaj se je zgodilo.
Takšne in podobne tragične zgodbe se dogajajo vsaki dan, vsepovsod po svetu. Gardens of the Night je le ena izmed njih…
Leslie je na poti do doma, ko jo ustavi avto z dvema moškima. Enega že pozna, zato nič hudega sluteč, vstopi v svoje nove življenje.
Pod pretvezo, da jo starša nočeta več videti, se začne za Leslie 8 letno psihično in fizično zlorabljanje. Kar se sprva začne kot le “nedolžno” fotografiranje, se pozneje sprevrže v “najemanje”, kot pravijo temu vpleteni. Zraven Leslie še živi prav tako ugrabljeni (ali kot on misli - prodani od matere) Donnie, kateri postane punčkina edina svetla točka v njenem temnem življenju. Tudi takrat, ko se leta pozneje, kot rabljena roba, znajdeta na cesti, kjer sta prisiljena nadaljevati svoj edini stil življenja kot ga poznata – prostitucija in droge. Vse dokler Leslie ne poišče pomoč…
V vlogi enega izmed igrabiteljev je tudi Tom Arnold. In čeprav igra “prijaznega” strica, s komičnim obrazom, kateri ga bo spremljal do konca njegove kariere, je njegova vloga tako realno srhljiva, da imam na njegov račun samo pohvale. Tukaj si lahko preberete zanimivo debato na temo “je vloga Tom Arnalda vredna oskarja?” v katero se vključi tudi sam igralec.
Na srečo, so se avtorji odmaknili od nepotrebnih “triler” scen, kot je naprimer – napeti beg pred ugrabitelji, kjer otroka tik pred Happy end-om ugrabitelj vedno najde.
Nekatere bo mogoče motil hiter skok 10 let naprej, ko se pred tem še ne razjasnijo vsa vprašanja. Vendar bila je dobra izbira. Tako smo imeli možnost videti tudi, kakšna je lahko pornografija, ko več ni “otroška”. Kaj se takrat zgodi s punčkami in fantki, ko odrastejo. Bodo iskali svoj pravi dom?
Težka tema, ki nam nazorno pokaže, da še vedno premalo vemo (zakaj otrok ne pobegne, ko ima možnost?) oz. nikoli ne vemo kaj se dogaja znotraj otroka, ko doživi takšno usodo.

OCENA: 4

The Brøken

Naslov: The Brøken - Leto: 2008 - Država: VB, Francija - Žanr: Misterij, Grozljivka - Dolžina: 88 min. - Režija: Sean Ellis - Igrajo: Lena Headey, Richard Jenkins, Asier Newman - imdb

Aha, po 10 minutnem začetku hitro prideš do spoznanja, da tukaj ne bo prostora za globoke dialoge, kaj še le za prefinjen razvoj likov ali same zgodbe. Tukaj bo šlo na hitro. Dobro, si misliš, malo obrneš oči in po tihem upaš, da za tem stoji dober razlog. Odlična ideja samega filma ali končni twist, kateri bi nekako nadomestili vso to čakanje na končno sporočilo filma.
Na žalost po tri-četrt ure prideš do žalostnega spoznanja, da je to le še ena vizualno lepo zapakirana grozljivka, v škatli pa en prazen nič.
Po spontanem samo-razbijanju velikega ogledala na praznovanju rojstnega dne, se sproži val nerazložljivih in nadnaravnih dogodkov. Predvsem je to začutila zdravnica Gina, ki se po težki nesreči zbudi v bolnici. Pred nesrečo je zagledala zelo podobno osebo samemu sebi ter ji sledila v njeno stanovanje. Sedaj se je okolica okoli nje spremenila, predvsem pa njen fant, ki nikakor ni več ista oseba kot je bil pred njeno nesrečo. Je to le travma po nesreči, kar doživlja in se spominja med sanjami, ali je na delu konspiracija ogledal?
Ne vem, zakaj se filmski ustvarjalci vedno na vse pretege silijo narediti 90 minutno srhljivko, ko po nepotrebnem postreljajo svoje adute že v prvi polovici filma, kadar z glasno glasbeno podlago naznanjajo srhljiv dogodek, zgodi se pa nič. Ob koncu, ko pa pride čas za krvava dejanja, pa učinek groze že izgubi na pomembnosti in napetosti.
Čeprav so ogledala glavnega pomena, so tukaj le pripomoček za vsaki dober izgovor, na neprijetna vprašanja samega smisla filma. Bolj rečeno, v Body Snatchers nisi smel zaspati, v The Broken pa se ne smeš pogledati v ogledalo. Razlika je le v tem… Namreč, ko enkrat poči je potem prepozno. Zakaj pa se stekla razbijejo in zakaj dvojniki najprej strašijo samega sebe preden jih zakoljejo, pa ni pomembno. Važno je, da se film naredi misteriozen. Kot tisto, ko namesto “o” imaš v naslovu skandinavski "ø". Hja, vas že tako zanima zakaj, ne?
Zelo nizek padec avtorja Seana Ellisa,kateri je navdušil s svojim prvim filmom Cashback. Sicer romantično komedijo, ki pa je sedaj tudi nekako pokazala kateri je pravi žanr mladega režiserja.
Le kako naj človek dobi voljo za ogled ostalih “After Dark” filmov, če je baje ta najboljši iz tega festivala.

OCENA: +2

Killshot

Kaj se lahko zgodi filmu, ki popuši na predogledu s testnimi gledalci, smo lahko izvedeli že v enem izmed delov serije Simpsons. Takrat je slabo kritiko o Mel Gibsonovem rimejku Mr. Smith Goes to Washington, napisal le Homer, vendar to je bilo dovolj. Začelo se je dodatno snemanje, pa rezanje nepotrebnih in odvečnih scen itd. Prav to se je zadnje dve leti dogajalo filmu Killshot, ki je svojo predpremiero doživel že leta 2006. Verjetno so takrat gledalci pričakovali več od nove ekranizacije Pulp Fiction romanov Elmorja Leonarda. Kako dobri so ti romani, pa smo lahko izvedeli že ob koncu 90-tih, ko se je posnela neuradna Leonard “kdo bo koga nategnil” trilogija s filmi Get Shorty, Jackie Brown in Out of Sight.Tudi tokrat imamo opravka z mafijo, morilci, nemočnimi policaji…
Režiser John Madden (Shakespeare in Love, Proof, Captain Corelli…) je na razpolago dobil dobre igralce, ki so delo opravili rutinsko, vendar brez presežkov. Killshot se ne more meriti s predhodnimi Leonardovimi filmi, pa čeprav je končni produkt na trenutke zabaven in čisto gledljiv, če vas le ne motijo na trenutke nelogični razvoji plota, pretiravane preobrazbe karakterjev in mnogo klišejev.
Tiste glavne bom navedel, vi pa si lahko izberete najboljšega.
- glavni lik, poklicni morilec “Črna ptica” (Mickey Rourke) je zelo hladen, preračunljiv in inteligenten, kot se to pač za izkušenega hit man-a spodobi. Čeprav ima za sabo že veliko opravljenih nalog, je to njegova zadnja. Mogoče zaradi tega postane preveč čustven ter zgreši tam, kjer ne bi smel.
- njegov novi partner je mladi, brbljavi ter vročekrven wannabe gangster (Joseph Gordon-Levitt), ki v filmu le nastopa, da se lahko iz njega smejimo. Zakaj izkušeni profesionalci vedno vzamejo tako butastega partnerja, nam ne bo nikoli jasno.
- novi žrtvi Rourka je poročeni par (Diane Lane & Thomas Jane – oba sta videla morilčev obraz, on pa ne pušča sledi), ampak takšen, ki se nima več rad. Tik pred ločitvijo - logično. Samo zaradi tega, da se proti koncu vedno bolj zbližata nazaj ter ponovno zaljubita – romanca.
- spojler (vendar pričakovani) – morilec že ima naperjeno pištolo naproti premaganem, neoborožene in na tleh ležeče žrtve (pred strelom je vedno nepotrebno brbljanje), ko se iz ozadja morilca sliši klik! … tretja oseba se je zbudila iz nezavesti (obvezen predhodni pogovor) ter pokonča poredneža.

OCENA: +3

Yôgisha X no kenshin

Naslov: Yôgisha X no kenshin - Leto: 2008 - Država: Japonska - Žanr: Misterij, Triler - Dolžina: 128 min. - Režija: Hiroshi Nishitani - Igrajo: Kou Shibasaki, Masaharu Fukuyama, Kazuki Kitamura, Yasuko Matsuyuki, Shin'ichi Tsutsumi - imdb

Najdeno je moško truplo. Zadavljeno, zmaličeno in požgano po rokah. Primer je dodeljen mladi detektivki, katera zaprosi za pomoč genialnega znanstvenika Manabo Yukawa. Znanstvenik/fizik aka Detektiv Galileo ni ravno navdušeni nad ponudbo, pa vendar se takoj vključi v raziskavo primera, ko izve, da je sosed glavne osumljenke, njegov bivši študentski kolega – matematični profesor Ishigami. Vsi so takoj prepričani (baje, policijska intuicija). Storilec je najden, sedaj bo potrebno le še dokazati krivdo. Ne glede na to, da ima bivša žena žrtve zelo trden alibi.
Kot v dobrem starem Columbu, gledalci nimamo možnosti ugibati kdo je storilec, saj nam to nazorno prikažejo že prve minute filma. Prav tako se začne podoben psihološki dvoboj med obema genijema, kot smo to vajeni od Petra Falka ter njegovimi »žrtvami«.
Čeprav je režiser hotel v ospredje poriniti vprašanje »kdo«, se gledalcu vseeno vedno znova poraja vprašanje »zakaj«. No, meni se je postavljalo še eno vprašanje. Tisto najbolj moteče. Zakaj so deli v katerih je nastopal matematik tako dobro mračni, skrivnostni in srhljivi, po drugi strani pa prizori fizika tako moteče smešni, podpreti s ringlšpil muziko s katero se totalno podpre dobra atmosfera?Mogoče te odgovore dobimo v misteriozni seriji Galileo, po kateri je ta film tudi posnet...
In ker sta na delu dva velika uma, večja od naših, potem tudi končni twist (+ še en nad-twist) pripomore k temu, da je na koncu ocene tudi tisti +.

OCENA: +3

Winged Creatures

Naslov: Winged Creatures - Leto: 2008 - Država: ZDA - Žanr: Drama, Krimi - Dolžina: 100 min. - Režija: Rowan Woods - Igrajo: Kate Beckinsale, Dakota Fanning, Guy Pearce, Forest Whitaker, Jackie Earle Haley - imdb

Uf, to pa je bilo prehitro napisano. Preveč površno in neizpiljeno. Škoda, pa toliko sem pričakoval od novega filma Avstralskega režiserja Rowana Woodsa. Po njegovem kultnem prvencu The Boys iz leta 1998, je pred leti posnel tudi težko prebavljiv Little Fish. In prav zaradi tega sem upal, da bo zdaj, ko je dobil priložnost tudi v Ameriki, posnel pravo mešanico med svojo neodvisnostjo in Hollywoodskim mainstreamom. V nekih primerih mu je mogoče to tudi uspelo, vendar si je Woods sam zaprl prostor in možnost razvoja svojih likov.
Začetek filma je ključni trenutek. To poznamo. Fukjeni tip pride v gostilno ter začne slepo streljati po naključnih gostih. Razlika tega filma od ostalih podobnih je v tem, da se sedaj ne vrnemo v preteklost, kjer spoznamo razloge morilca ali težave in navade žrtev oz. kaj jih je sploh pripeljalo v to gostilno tega usodnega trenutka. Takrat nam nekateri potem celo postanejo simpatični, za nekatere nam je žal, za nekatere pa že komaj čakamo da se znajdejo pred tisto cevjo. No, ne v Winged Creatures. Tukaj se zgodba odvija naprej, kar je tudi zanimiva ideja, pa vendar preveč enolična. Vsi imajo post-travmatske šoke. Vsi so depresivni, žalostni ali najdejo novi smisel življenja. In tukaj je Woods pretiraval...
Kelnarca Beckinsalova se zaljubi v zdravnika Pearca, zato začne zapostavljati svojega otroka. Pearce bi še mogoče skočil na njo, vendar preveč ljubi svojo ženo. In to na zelo čuden način… Mali (sedaj že malo večja) Dakoti je bilo klanje celo odrešitev, čeprav jo je foter odnesel z luknjo v glavi. Nič ne de, našla je boga, kar je veliko boljše. Drugemu frocu ni za govoriti, zaradi tega se toliko bolj prepirata njegova starša. Potem je tu še »junak« tragedije Whitaker, kateri jo je srečno odnesel le z majhno rano na vratu. S to srečo ga Whitaker kar direktno iz bolnice pihne v igralnico.
Kot lahko vidite so zgodbe zelo različnih karakterjev raznolike ter napihnjene do konca. Bi še prenesli, če bi le lahko imeli čas dodobra spoznati ali se navezati na te like, vendar je za ensemble film 90 minut premalo.
In kaj je s to simboliko kril (ptičjih, metuljih, ribjih..)? Le neuspeli poskus narediti – globoki film?

OCENA: 3

40/2002 - HENRY: PORTRAIT OF A SERIAL KILLER (1986)

Naslov: Henry: Portrait of a Serial Killer (Henry - Portret serijskega morilca)
Leto: 1986
Država: ZDA
Žanr: Triler, Krimi, Grozljivka
Dolžina: 83 min.
Režija: John McNaughton
Igrajo: Michael Rooker, Tom Towles, Tracy Arnold
www.imdb.com/title/tt0099763

Henry se po odsluženi kazni v zaporu (ubil je svojo mater) preseli k svojemu prijatelju, tudi bivšemu kaznjencu, Otisu. Po kratkem času se k njima preseli tudi Otisova sestra Becky. Becky se dobro razume s Henry-em, le da Henry v sebi nosi temno skrivnost. Henry rad ubija. Predvsem ženske. Nekega dne to izve tudi Otis, ki pa se svojemu prijatelju kar pridruži. Pri grozovitih dejanjih se najraje snemata ter si pozneje z navdušenjem pregledujeta posnetke. Kako bo resnico sprejela Becky, na katero se je Henry že čustveno navezal?
Leta 1997 je bilo posneto zelo slabo nadaljevanje Henry: Portrait of a Serial Killer 2 - Mask of Sanity.Film bazira na resničnih dogodkih serijskega morilca Henry Lee Lucasa.Čeprav je film bil posnet že leta 1986, je svojo premiero doživel šele leta 1989. "Preveč nasilen za takratni čas".

Marley & Me

Kakšen je to družinski film, kateri v vseh trailerjih izbriše kar tri otroke, ki v filmu nastopajo čez eno uro?
- to je predvsem pasji film.
Kakšen pa je potem to pasji film, kjer pes 95% filma gre na živce gledalcu, Anistonki in onemu, ki ima rit namesto nosa?

Sporočilo filma: če hočeš imeti rad svojo domačo žival, si nabavi na pol mrtvega psa. R: David Frankel

OCENA: +1