Coraline

Vedno znova me preseneča, kako se izkušeni kritiki lahko tako preprosto dajo “preslepiti” od ljubkih risank ali realističnih dokumentarcev. Če le pogledamo na stran Rottentomatoes lahko spoznamo, da so animirani filmi ali dokumentarci v osnovi vedno bolje ocenjeni od igranih filmov. Kot vemo, pa na Rottentomatoesi ocenjujejo le priznani kritiki.
Mnogi bodo rekli film je film, zaradi tega se ne smejo opredeljevati kriteriji. Opredeljevanje ne, le bolj realni in objektivni kriterij prosim. Kot če bi pri umetnostnih skokih v vodo rekli “ob treh preobratih in dveh šraubicah, prvi skakalec na koncu ni dovolj stegnil nogo. Tisti drugi, ki je samo skočil na glavo, pa je imel perfektno držo. Večja ocena za drugega skakalca!” Na srečo so pri skokih uvedli izhodiščni oz. težavnostni koeficient. Vsak kritik, bi si podoben koeficient moral določiti tudi sebi in svoji kategoriji filmov.
Coraline ni perfekten film. Še perfektna risanka ni.Zgodba o mladi Coraline, ki se z deloholičnimi starši preseli v čudaško hišo, s še bolj čudaškimi sostanovalci, kjer skrita vratca (ja, kot v Being J. Malkovich) vodijo v drugi, Faustovski svet, kjer je vse lepše in prijaznejše, je hotela preveč. Na vsak način ni hotela biti za otroke. Tudi vizualno ne. Animacija je sicer dobra in zanimiva, vendar po Burtonovih izletih v animacijo, nič novega ali originalnega.
Coraline prinaša sporočilo, vendar nam, starim bikom, je to že vse znano. R: Henry Selick

OCENA: -4