33 sceny z zycia

Naslov: 33 sceny z zycia - Leto: 2008 - Država: Poljska, Nemčija - Žanr: Drama - Dolžina: 100 min. - Režija: Malgorzata Szumowska. - Igrajo: Julia Jentsch, Peter Gantzler, Maciej Stuhr, Andrzej Hudziak - imdb

33 prizorov iz življenja družine. Družine umetnikov. Hčerka pripravlja svojo razstavo, mati je priznana pisateljica, oče ustvarja dokumentarce. Vse lepo in prav, dokler mati ne izve novico, katero bo v kratkem času življenje družine obrnila na glavo. Rak. Rak, katerega mati ne uspe premagati. Medtem, ko se hčer Julia (igra jo Nemka Julia Jentsch) vse bolj izgublja v svojem projektu, oddaljenem odnosu s svojim možem, simpatij do svojega starejšega kolega/družinskega prijatelja in žalovanju ob izgubi matere, si oče svojo žalost poteši z alkoholom.
Avtorica Malgoska Szumowska je zgodbo napisala po lastnih izkušnjah. Tudi sama je v kratkem času izgubila očeta in mamo, kar je za njena čustva bilo enostavno preveč. Nekaj podobnega doživljajo tudi njeni junaki, vendar se gledalcu skoraj nikoli ne približajo, zato nas njihova usoda in žalost pusti hladnega.Tukaj ne pomaga niti “skrivnostni” naslov. 33 scen? Bi moral šteti? Niti ne pomaga še bolj skrivnosti črn ekran, katerega lahko vsake toliko časa opazujemo tudi do dve minuti.

OCENA: 2

Iron Maiden: Flight 666

Naslov: Iron Maiden: Flight 666 - Leto: 2009 - Država: ZDA - Žanr: Dokumentarni, Glasba - Dolžina: 112 min. - Režija: Sam Dunn, Scot McFadyen - Igrajo: Bruce Dickinson, Dave Murray, Janick Gers, Adrian Smith, Steve Harris, Nicko McBrain - imdb

Odpravim se gledat francoski dokumentarni film o zemlji. Home preišče skoraj vsak kotiček na zemlji, ob posnetkih pa nas mrtev glas Glenn Close opominja na to, da zemljo moramo imeti radi. Po 30 minutah dolgočasja pomislim: “ja, novo kamero imaš. Pa kaj zdaj…”

Na istem DVD-ju imam tudi novi dokumentarec Iron Maidenov. Kot stari roker, nisem dolgo premišljeval. "Dobrodošli na Flight 666," me pozdravi znani obraz. Hej, to je vendar Sam Dunn. Avtor odličnih metalskih dokumentarcev A Headbanger's Journey in Globe Metal. Zadeva bo torej resna...
Toliko še ne štejem, da bi lahko bil čisto ob začetkih tega britanskega fenomena Heavy Metala. Moja prva srečanja z Mejdni so bila tam ob albumih Powerslave, Somewhere in Time in Seventh Son of a Seventh Son. Ob komadih kot so Two Minutes to Midnight in znamenitim govorom Winstona Churchilla. Prav s temi besedami se začne tudi ta dokumentarec, ki povzame najobsežnejšo turnejo v zgodovini benda. S privatnim letalom, imenovanim Ed Force One, se skupina odpravi v kraje, kateri so do sedaj bili predragi ali preveč oddaljeni. Od kontinenta do kontinenta. Vsake toliko časa se vključimo tudi v koncert ter uživamo ob starih klasikah. Privatna življenja članov so v manjšem obsegu preletena, vendar kakšno privatno življenje ima lahko človek, ki se vsak dan znajde v drugi postelji, v drugem hotelu, v drugi državi? No, eno vemo. Sigurno ne tako “nesrečna” kot smo to lahko videli v podobnih dokumentarcih tipa Metallica. Maidenovci ga sigurno spijejo, ampak oni so Britanci. To z lahkoto prenesejo.
Kot ljubitelj skupine, pred katero se globoko klanjam, mi je seveda težko objektivno oceniti ta dokumentarec. Če bi to bila turneja Jay Z-ija, bi se ogled končal nekje takrat, kot se je doku Home. Kateri raper pa je sploh sposoben izpeljati koncert, kasneje pa pilotirati Boeing, kot to počne pevec skupine Bruce Dickinson. To lahko počnejo le legende.
Steve Harris, kako to zmoreš brez trzalice?

OCENA: -4

C'est pas moi, je le jure!

Naslov: C'est pas moi, je le jure! - Leto: 2008 - Država: Kanada - Žanr: Komedija, Drama - Dolžina: 105 min. - Režija: Philippe Falardeau - Igrajo: Antoine L'Écuyer, Suzanne Clément, Daniel Brière, Catherine Faucher - imdb

Ljubezenska zgodba, črna komedija, družinska drama in tragedija v poletju leta 68' nekje v predmestju Quebeca.
C'est Pas Moi, Je Le Jure! je zgodba o 10-letnem dečku Leonu, katerega mati zapusti, da bi začela novo življenje v Grčiji. Leon, ki je sedaj ostal sam s svojim starejšim bratom in očetom predanemu karieri, postane želja po ponovnem snidenju z mamo skoraj prava obsesija. Ampak Leon ni bil normalen že takrat, ko še je mama živela ob njem. Pravzaprav je tudi on eden izmed razlogov, zakaj se je mati ločila od svoje družine. Samomorilska nagnjenja, vandalizem, kraja in laži, je le nekaj primerov, ob katerih spoznamo, da z Leonom le nekaj ni vse v redu. No, tako slabo pa le ni. Za 10-letnika je Leon mogoče le preveč prebrisan, zapleten in ujet v svojem domišljijskem svetu. V svetu v katerega sedaj vstopa še ljubezen, soseda Lea.
Ne pričakujte enfant terribla v stilu Kevina ali Denisa. Leon ima podobnosti s svojima ameriškima kolegoma mogoče le po zunanjosti, v notranjosti je Leon mnogo bolj črn, prepuščen posledicam razpadlega zakona svojih staršev in okolici, katera ne odpušča “mladostniškim” dejanjem.
Dobitnik “srebrnega medveda” na letošnjem Berlinalu v kategoriji “generacija”.

OCENA: +3

Dorothy Mills

Naslov: Dorothy Mills - Leto: 2008 - Država: Irska, Francija - Žanr: Grozljivka, Misterij, Drama - Dolžina: 102 min. - Režija: Agnès Merlet - Igrajo: Carice van Houten, Jenn Murray, David Wilmot, Ger Ryan, gary Lewis - imdb

Carice van Houten je psihiatrinja. Novi primer jo odpelje na majhen otok nekje na Irskem. Pravzaprav se van Houtenova sprva odpelje v jezero, kar nam že ob prihodu prikaže, da s tem mestom nekaj ne štima. To, da tam na severu Evrope nimajo vseh čistih, tako ali tako vemo že od Wicker Man-a naprej – originala seveda.
Carice van Houten (Zwartboek) je trenutno še vedno vroča tema, vendar ji je šov ukradel nekdo drug. Njena pacientka. Dorothy Mills pretepa dojenčke. Tega pa seveda starešine vasi ne morejo dovoliti. Kaj je z njo narobe bo ugotovila psihiatrinja. Ampak Dorothyno slabo točko tako že vsi poznajo. Tudi mi, ko se Dorothyn glas spremeni v jeznega dečka, čez nekaj trenutkov pa spet v majno triletno deklico. Ja, v Dorothy živi več oseb. Eni hudobni, drugi malo manj. Ne sekirajte se, nisem vam pokvaril užitka presenečenja. Moč filma leži drugje. Predvsem v prepričljivi igri debitantke Jenn Murray in v hladnemu vzdušju zameglene Irske.

OCENA: -3

Maldeamores

Naslov: Maldeamores - Leto: 2007 - Država: Portoriko, ZDA - Žanr: Komedija, Drama - Dolžina: 86 min. - Režija: Carlitos Ruiz Ruiz - Igrajo: Miguel A. Alvarez, Luis Guzman, Luis Gonzaga, Teresa Hernandez, Fernando Tarrazo, Norman Santiago - imdb

Film iz Portorika!? Kdo bi si mislil, da tudi tam snemajo dosti boljše filme kot pri nas. OK, dobili so pomoč od Hollywoodskih bratov. Luis Guzmana lahko prepoznamo v eni izmed treh zgodb, producent pa je nihče drug kot Benicio del Toro. Verjetno ne bi nikoli slišali za ta film, če ne bi bilo teh dveh imen. Zato, hvala Amerika.
Kot že povedano. V Maldeamores se prepletajo tri kratke zgodbice. Zgodbe o ljubezni ali bolje rečeno – zgodbe o problemih, ki jih ljubezen prinaša.
V prvi je Guzman tisti, ki zanete ogenj med njim in njegovo ženo. Guzman jo namreč vara z njeno sestrično. Uboga žena sedaj ne ve ali se naj bolj sekira zaradi nezvestobe njenega moža ali zaradi pogreba njene matere.
Druga se začne kot kakšen triler, kjer bi lahko situacijo reševal Bruce Willis. Obupan moški ustavi avtobus poln potnikov. Njegova zahteva – šoferka, katera ga vidi prvič v življenju, se naj poroči z njim ali pa bo nekdo nastradal.
V tretji malce preskočimo generacije. Dva ostarela “petelina” se borita za naklonjenost 70-letne bejbe. Eden živi skupaj z njo že skoraj 30 let. Drugi, kateri se po prisili vseli, je njen bivši in oče skupne hčerka, katera je vse to skupaj tudi zakuhala.
Nobeno od teh treh zgodb ne bi mogel izpostaviti, kajti vse so prav zelo zabavne in na svoj način tudi originalne.
Carlitos Ruiz Ruiz, pridi prosim še ti v Ameriko. Tako ne bom sigurno zamudil katerega od tvojih naslednjih filmov. Bilo bi res škoda.

OCENA: 4

La fille de Monaco

Naslov: La fille de Monaco - Leto: 2008 - Država: Francija - Žanr: Komedija, Drama - Dolžina: 95 min. - Režija: Anne Fontaine - Igrajo: Fabrice Luchini, Roschdy Zem, Louise Bourgoin, Stephane Audran, Jeanne Balibar, Gilles Cohen- imdb

Bertrand je v svojem poklicu priznano ime. Je eden najboljših odvetnikov Franciji, znan po tem, da reši tudi tiste najbolj izgubljene primere. Novi primer ga pripelje v Monako, kjer poskuša prihraniti zapor 70-letni ženski, katera je obtožena umora njenega ljubimca – ruskega mafioza. Primer je tako pomemben, da Bertrand dobi celo svojega telesnega stražarja Christopha, s katerim se kmalu spoprijatelji. Še več, Christophe mu pomaga pri stvareh, pri katerih se Bertrand nikakor ne znajde. Pri ženskah. Še posebej, ko odvetniku čisto zmeša glavo mlada, sexy TV-voditeljica. Fabrice Luchini pač pada na mlade – glej Paris.
Bertrand je pač človek ki žica, nikoli pa zapelje. In prav takšen je tudi film Anne Fontaine. Komedija, ki ne gre do konca in komedija, ki se sprevrže v tragedijo, katera pa to noče biti.
Sigurno lahko za La Fille de Monaco govorimo o tipičnem, sofisticiranem francoskem filmu, kjer se par po poljubljanju še vedno vika in kjer ne manjka situacijskih besednih vojn treh različnih karakterjev od katerih vsak izmed njih opravi vrhunsko delo.

OCENA: 3

Liverpool

Naslov: Liverpool - Leto: 2008 - Država: Argentina, Francija - Žanr: Drama - Dolžina: 85 min. - Režija: Lisandro Alonso - Igrajo: Nieves Cabrera, Giselle Irrazabal - imdb

Ne, to ni biografija slavnih Beatlov. Niti antologija večnega mestnega derbija med Liverpoolom in Evertonom. Liverpool je road film. Road film posebne vrste. Film, ki ga z mestom v Angliji povezuje le zapestnica iz rok osamljenega mornarja. Mornarja Farrela, ki se po dolgih letih na morju, zopet znajde v bližini svojega doma. Doma, katerega ni videl že mnogo let. Svojo mater, če še je sploh živa, bi rad še zadnjič občutil v svojem objemu. Vendar Liverpool ni tiste vrste film, kjer se ob koncu vsi srečno objamejo in planejo v solze sreče. Ne, tukaj v zasneženem delu Argentine, se za izgubljenega mornarja ne zmeni nihče. Še lastna mater ga več ne prepozna. Kot bi Farrel slutil, da ob njegovi vrnitvi ne bo ognjemeta, se mu ne mudi nikamor. Kot mornar, je samote navajen, zato si na poti ne išče prijateljev ali dogodivščine, kot smo to vajeni iz podobnih filmov. Ironično, himna Liverpoola se imenuje “You never Walk Alone”. Za junaka Lisandro Alonsa to ne velja. Kajti tudi režiser Lisandro Alonso si vzame čas. Čas, za katerega ljubitelji mirnih, redko-besednih filmov, pri katerih govori kamera namesto dialogov, lahko rečejo – to pa je mojstrovina...hardcore ljubitelji…

OCENA: 2

Tin shui wai dik yat yu ye

Naslov: Tin shui wai dik yat yu ye - Leto: 2008 - Država: Hong Kong - Žanr: Drama - Dolžina: 90 min. - Režija: Ann Hui On-Wah - Igrajo: Paw Hee-Ching, Juno Leung Chun-Lung, Chan Lai-Wun, Idy Chan Yuk-Lin - imdb

Življenje je lahko res dolgočasno. Še posebej, če nisi iz Hollywooda. Kot “mladinec” si čas potratil z gledanjem televizije ali igranja igric, kasneje svoje življenje posvetiš le službi in družini. Iz dneva v dan isto. Kot v “Mestu žalosti” Hong Kong, kjer se v ogromni stolpnici skozi dan prebijata zdolgočaseni šolarček Ka-On in njegova ovdovela mati, zaposlena v supermarketu. Tudi, ko se v njuno življenje vključi starejša soseda ali ko ju prizadene težka bolezen babice, se njuno monotono življenje ne spremeni kaj dosti. Služba, kuhanje, šola, obiski…
Vendar nam izkušeni Ann Hui On-Wah ne podtakne žalost ali trpljenje. Ne, mati in sin sta svoj način življenja sprejela takšen kot pač je in v tem uživata, koliko le lahko. Brez jamranja…
Iz mojega opisa vam je mogoče že razvidno, da se v Tin shui wai dik yat yu ye ne dogaja kaj dosti. Brez posebnega uvoda ali zaključka, smo priča reality šovu preprostih ljudi, kateri pa nam s svojo simpatično preprostost nikoli ne postanejo dolgočasni.

OCENA: -3

Were the World Mine

Naslov: Were the World Mine - Leto: 2008 - Država: ZDA - Žanr: Mjuzikl, Romantični, Fantazijski - Dolžina: 95 min. - Režija: Tom Gustafson - Igrajo: Tanner Cohen, Wendy Robie, Judy McLane, Nathaniel David Becker, Zelda Willaims, Christian Stolte - imdb

High Shool mjuzikl, ki pa z uspešno frančizo Highschool-Musical nima veliko skupnega. Bi sicer imel, le Zach Braff ( v filmu) bi moral biti peder. Were the World Mine temelji po Shakespearovem romanu Sen kresne noči . No, tega ne bi ugotovili, če se v srednji šoli nekje v provinci Amerike, ne bi ustvarjal mjuzikl tega klasičnega romana. Ker je to pač šola za moške, se predstave udeležijo prav vsi. Celotna ragbi ekipa, vključno s priljubljenim kapetanom. Tukaj pa ne morem manjkati, pomisli Timothy, črna ovca na tej šoli. Timothy je namreč homoseksualec in stalna tarča posmehovanja ter zlorabljanja. Hja, tudi on se zagleda v šolsko zvezdo Jonathana.
Pri študiranja teksta za njegovo vlogo (seveda glavno), Timothy odkrije tajni ljubezenski urok. Kmalu celotno konzervativno mesto začne gledati skozi rožnata očala in prav tisti, ki so pred tem najbolj zaničevali ljubezen do istega spola, so sedaj spoznali, da biti gay ni bolezen.
Paralelno tej zgodbi, se v film vključi tudi zgodba Timothy-jeve samske mame, ki je v iskanju poslovnega uspeha. Vendar prav ta zgodba nekako preveč jemlje na teži bistvene zgodbe, ki je tudi najbolj povezana s petjem in barvasto koreografijo, katera zgleda, kot da bi Thomas Gustafson s svojim prvim filmom hotel posneti nadaljevanje Moulin Rouga. Mogoče, pa prav ta paralela pripomore k temu, da ta nizkoproračunski Were the World Mine ne moremo vzeti, kot resni poskus kopiranja Shakespeara, ampak le kot satiro na temo homoseksualnost s pridihom magičnih besed slavnega pisatelja.

OCENA: 3

Good

Naslov: Good - Leto: 2008 - Država: VB, Nemčija - Žanr: Drama - Dolžina: 96 min. - Režija: Vicente Amorim - Igrajo: Viggo Mortensen, Jason Isaacs, Jodie Whittaker, Mark Strong, Gemma Jones - imdb

Še eden “holokavst” film, ki pa te grozote druge svetovne vojne pokaže le na koncu, v enem dolgem kadru, kjer Viggo Mortensen poskuša postati “Good”. Good v not-good filmu.
Viggo je literarni profesor. Njegova davno napisana knjiga je že skoraj odšla v pozabo, pa vendar je ideja same knjige novi vladi všeč. Evtanazija… hmmm, to bi nam lahko prišlo še prav. Z novim, nacionalno-socialističnem gibanjem Viggo sicer noče imeti opravka. Šele ko ga povabijo do samih Hitlerjevih vrat, kjer mu ponudijo “offer, he can't refuse” se Vigo mora zamisliti. Kariera ali ideologija? Ker pa je Viggov lik daleč od nedolžne ovčice (namesto žene in bolne tašče je raje izbral mlado študentko), izbere seveda SS trak okoli roke. Vse lepo in prav, če le ne bi bil njegov najboljši prijatelj žid.
Ob filmu sem bil šokiran. Pa ne zaradi znanih zgodovinskih dogodkov. To me sploh ni ganilo. Šok ob pogledu na najnižjo obliko produkcije, lesenega igranja, površnega režiranja in poceni dialogov. Kako pa ne, če pa so moja pričakovanja na študij “dobrega” nacista, bila kar velika.

OCENA: -2

Serbis

Naslov: Serbis - Leto: 2008 - Država: Filipini, Francija- Žanr: Drama - Dolžina: 90 min. - Režija: Brillante Mendoza - Igrajo: Gina Pareño, Jacklyn Jose, Julio Diaz, Coco Martin, Dan Alvaro - imdb

Kdo je ta Brillante Mendoza? Letos že drugič zaporedoma nominiran v glavni kategoriji na prestižnem festivalu v Cannesu. V kategoriji, kjer se znajdejo samo veliki. To bo potrebno preveriti…
Serbis sicer ni požel toliko hvalnic, kot letošnji Kinatay , pa vendar lahko tudi tukaj govorimo o posebnem in zasluženo nagrajenem filmu. Ja, tudi v Filipinih so pred nami.
V Serbisu se ponujajo servisi. Pa ne popravljanja avta ali računalnikov. Tisti drugi servisi…
Dogajanje je postavljeno v majhno, razpadajočo družinsko kinodvorano. To kinodvorano, kjer se predvajajo predvsem “mehko-erotični” filmi, vodi družina Pineda. Verjetno povprečna družina, če bi poznal filipinske razmere, pa jih na žalost ne. Če že kdo upa na razsvetljenje stanja in razmer v teh krajih, bo verjetno ostal na stranskih tirih, kajti tukaj je situacija ekstremna. Ali drugače rečeno – v Filipinih nič novega. Prostitucija je še vedno glavna. Predvsem moška. Čeprav se v kinu vrtijo hetero filmi, se občinstvo na dogajanje na zaslonu ne ozira kaj dosti. “Akcija” se namreč dogaja pred platnom, med sedeži ali ob dvorani.
Vendar ti eksplicitni prizori so le postranskega pomena. Družina in njihovi člani, ki se morajo spopadati s problemi, kot so nepričakovana nosečnost, sojenje očetu, veliki mozolj na riti, vodenje podjetja…, so tisti, ki ta film pripeljejo na rob telenovele. Verzija - X.

OCENA: +3

Night at the Museum: Battle of the Smithsonian

Ben Stiller ni nočni čuvaj. Hja, kdo pa bi rad gledal isti začetek. Ne, v drugem delu je Stiller uspešen “Tim Allen” TV prodajalec. Denarja ima kot perja. Svoj mir lahko najde le še v svojem muzeju. V muzeju, kjer ponoči ožive vse, kar je razstavljenega. Vprašanje – kako sedaj pripraviti uspešnega Stillerja nazaj v opremo nočnega čuvaja. Selitev, seveda! V Hollywood? Ne, tam ni spomenikov in muzejev. V Madame Tussauds? Ne, preveč VIP-ov, ki še živijo. Snemamo film za otroke, s katerim bi radi poučili naše najmlajše. Washington, to je pravo mesto. Mesto, kjer se je (in se še) ustvarjala ameriška zgodovina.
In kot da kavbojec Wilson in njegovi mini prijatelji nimajo s selitvijo že dovolj stresa, še sedaj ponori faraon Azaria. Končno spet prava akcija, pomisli Stiler, ter se nemudoma odpravi na pomoč. Kdo drug, če ne on. Čaka ga pravi spopad, kajti ameriška zgodovina je bogata. Vsak se ima pravico izpovedati. Od generala Custerja, pilotke Amelia Earhart, Napoleona ali Al Capona.
Nepotrebno nadaljevanje z mnogo improvizacijskih situacij, kjer mnogo likov ostane bledih oz. zbrisanih iz spomina po treh minutah. Shawn Levy, je hotel posneti komedijo, ki pa to v skoraj nobenem primeru ni. Je le otroški film, ki nam jasno pokaže, da ima predsednik v tej državi še vedno glavno besedo. R: Shawn Levy

OCENA: -2

Rossiya 88

Naslov: Rossiya 88 - Leto: 2009 - Država: Rusija- Žanr: Krimi, Dokumentarni, Drama - Dolžina: 104 min. - Režija: Pavel Bardin - Igrajo: Pyotr Fyodorov, Kazbek Kibizov, Vera Strokova - imdb

Mockumentarci so meni eden najbolj priljubljenih žanrov, kar jih pri filmih poznamo. OK, vsi dobri fake-dokuji so sicer komedije, pa vendar zaide v ta žanr tudi kakšen drugačen film. Film s sporočilom.
Rossiya 88, ki je letos sodeloval tudi na Berlinskem festivalu, baje vsebuje tudi nekaj realnih posnetkov. Zato lahko tukaj govorimo že o dokumentarnem pogledu v sodobno neo-nacistično gibanje v Rusiji. V celoti ročno posneta zgodba z vidika človeka, katerega nikdar sploh ne vidimo, temelji po resnični zgodbi. Obrabljen kliše pač…
No, saj tudi zgodba ni nič novega. Še posebej ne, če ste že gledali podobne filme kot so Romper Stomper ali The Believer.
Spremljamo skupino Skinheadov, katere vodi karizmatični “Blade”. V svoja dejanja in verovanja so prepričani. Rusija le za Ruse. V propagandne namene jih na vsakem koraku spremlja kamera, katera zabeleži urjenja, pijančevanja in prepevanja v svojih prostorih, razgrajanja in obračunavanja z nezaželenimi priseljenci ter intervjuji z naključni mimoidočimi. Prav ti intervjuju so realni, brez scenarija ali plačanih igralcev. Intervju s povprečnim Rusom, kateri v večinoma primerih podpira njihovo gibanje.
In če ste gledali oz. brali Romea in Julijo potem seveda veste, da je ljubezen dveh iz sprtih klanov, lahko samo usodna in tragična - še posebej če si sestra nacista, in se zaljubiš v umazanega Kavkaza.

OCENA: +2