Naslov: Triage - Leto: 2009 - Država: Irska, Španija, Francija - Žanr: Drama, Vojna - Dolžina: 99 min. - Režija: Danis Tanović - Igrajo: Colin Farrell, Christopher Lee, Paz Vega, Kelly Reilly, Jamie Sives, Branko Đuric - imdb
Prav pomilovanja vredni so ti poskusi režiserjev, ko nam v film hočejo vsiliti slučajnost nekega lika, pri tem pa vemo, da je v vlogi bil le denar. Tanović je imel tokrat vse na dlani. Lahko bi posnel nekakšen spin-off svojega oskarjevca Ničija zemlja. Ampak za igralca tipa Colin Farrell enostavno ni bilo denarja.
Tako je film bil prisiljen delovati v ko-produkciji. Poleg Ircev so tako največ prispevali Španci, ki pa so zato hoteli imeti svoj kos pogače. Ne samo kos, kar polovico pogače.
Seveda, takoj smo lahko odpisali dve stvari – igrani film odličnega dokumentarca War Photographer (oskar nominacija 2002), kjer bi v vlogi vojnega fotografa Jamesa Nachtweya nastopal Farrell in Tanovićevo prednost domačega terena. Namesto vojnega območja v Kurdistanu (vojna z Irakom je pač preveč moderna), bi Tanović lahko uporabil Bosno. Še naš Đuro bi potem lahko pričal po bosansko, tako pa je moral po doktorsko momljati nekaj po Kurdsko.
Tako bi Triage lahko postal vse to, kar ni uspelo filmoma Harrison's Flowers ali Welcome to Sarajevo.
Ne, še boljša ideja! Namesto knjižne predloge, bi Tanović moral uporabiti stripovsko predlogo genialnega Hermanna in njegovo delo Sarajevo Tango. Tudi takrat bi potreboval nekoga z angleško govorico in Farrell bi bil ravno pravšnji. Saj pravim, vse je bilo na dlani.
Kaj češ, filmu pač ni bilo usojeno. Tako kot ne Marku Walshu (Farrell), ki se po vojni avanturi z njegovim reporterskim kolegom sam vrne domov. Fizični in psihično potolčen. Njegova španska baba to takoj opazi - “spremenil si se,” mu očita, medtem ko noseča žena kolega še vedno čaka na vrnitev Farrellovega partnerja. Jep, po pol urah je vojne konec. Farrel je tako na dnu s svojim povojnim sindromom, da mu nabavijo celo vojnega šepetalca. Christopher Lee (ex- Franco fašist) je več kot le navaden psihiater. Iz svoje žrtve potegne v hipu na plan tisto najbolj zakrito preteklost. Tako Farrell niti ne rabi nastopiti v vlogi klasičnega rešitelja prijatelja v stiski, ampak se raje izpove.
Tako je film bil prisiljen delovati v ko-produkciji. Poleg Ircev so tako največ prispevali Španci, ki pa so zato hoteli imeti svoj kos pogače. Ne samo kos, kar polovico pogače.
Seveda, takoj smo lahko odpisali dve stvari – igrani film odličnega dokumentarca War Photographer (oskar nominacija 2002), kjer bi v vlogi vojnega fotografa Jamesa Nachtweya nastopal Farrell in Tanovićevo prednost domačega terena. Namesto vojnega območja v Kurdistanu (vojna z Irakom je pač preveč moderna), bi Tanović lahko uporabil Bosno. Še naš Đuro bi potem lahko pričal po bosansko, tako pa je moral po doktorsko momljati nekaj po Kurdsko.
Tako bi Triage lahko postal vse to, kar ni uspelo filmoma Harrison's Flowers ali Welcome to Sarajevo.
Ne, še boljša ideja! Namesto knjižne predloge, bi Tanović moral uporabiti stripovsko predlogo genialnega Hermanna in njegovo delo Sarajevo Tango. Tudi takrat bi potreboval nekoga z angleško govorico in Farrell bi bil ravno pravšnji. Saj pravim, vse je bilo na dlani.
Kaj češ, filmu pač ni bilo usojeno. Tako kot ne Marku Walshu (Farrell), ki se po vojni avanturi z njegovim reporterskim kolegom sam vrne domov. Fizični in psihično potolčen. Njegova španska baba to takoj opazi - “spremenil si se,” mu očita, medtem ko noseča žena kolega še vedno čaka na vrnitev Farrellovega partnerja. Jep, po pol urah je vojne konec. Farrel je tako na dnu s svojim povojnim sindromom, da mu nabavijo celo vojnega šepetalca. Christopher Lee (ex- Franco fašist) je več kot le navaden psihiater. Iz svoje žrtve potegne v hipu na plan tisto najbolj zakrito preteklost. Tako Farrell niti ne rabi nastopiti v vlogi klasičnega rešitelja prijatelja v stiski, ampak se raje izpove.
OCENA: -3
Ni komentarjev:
Objavite komentar