Capitalism: A Love Story

Naslov: Capitalism: A Love Story - Leto: 2009 - Država: ZDA - Žanr: Dokumentarni - Dolžina: 127 min. - Režija: Michael Moore - Igrajo: - imdb

Najlažje delo imajo tisti dokumentarci, ki so posneti v imenu ljudstva. Ki govorijo to, kar ljudje hočejo slišati. Pri tem so nekateri ustvarjalci tako enostranski, da si s svojimi sporočili naberejo tudi sovražnike. Čeprav je po besedah Moora demokracija najboljši sistem kar ga je, obtožencu ne da besede ali možnosti prikazovanja njihove strani. Tisti največji nasprotniki Moora smatrajo njegove filme le kot orodje za propagando. Tokrat je Moore hotel nadaljevati svojo zgodbo, ki jo je začel pred 20-timi leti. V Roger & Me, njegovim prvim dokumentarcem, se je takrat zavzemal za delavce General Motors, ki je eno izmed ogromnih firm imel tudi v njegovem rojstnem mestu Flint. Zaman, firmo, kjer je bil zaposlen tudi njegov oče, so zaprli. 30. 000 ljudi je ostalo na cesti. Vse pridige Moora so odšle v prazno. In ravno ko se je hotel odpraviti na sedež podjetja, kjer bi se pred direktorjem pohvalil z besedami »vidite, vas nisem opozarjal?« takrat so vedno bolj začele odmevati druge besede – »recesija«.
Logično, za neizrečenega socialista, je krivec takoj najden. To, kar je nekoč bila ljubezenska zgodba, je sedaj postalo veliko zlo 99% prebivalstva v Ameriki. Prav ima. Kapitalizem je šel predaleč. Pohlep bogatih z željo zaslužiti še več, ob tem pa revež izgublja še tisto malo kar ima, nam je prineslo gospodarsko krizo, ki smo jo dodobra čutili tudi pri nas. Za pravo zgodbo se je Moore tako moral odpraviti izven rodnega Michigana. Po pravico je Moore moral iti k tistim , ki to državo vodijo. Heh, ne mislite, da pri tem mislim na ameriški kongres ali Belo hišo. Ne, denar je še vedno vladar sveta. V mogočnih bankah ali Wall Streetu pa ga seveda imajo največ.
Ampak Moore je v teh letih postal znan obraz. Njegov preprosti videz, njegova kapica in njegova naivna vprašanja tako več niso dobrodošla. Vse kar bi hotel kravatlaš opravičiti, bi Moore itak spreobrnil v še večjo priznanje krivde. Tega se krivci sedaj že zavedajo. Tako so do besede prišle le tiste uboge duše, ki jih je pokvarjenost ali korupcija premožnejših stala mirnega življenja v tako priljubljenem ameriškem srednjem sloju.
Jep, staremu mačku bi skoraj zmanjkalo idej. No, kar je Mooru primanjkovalo, se je posvetilo meni. Ob njegovem naslednjem projektu bi se spomnil prav besed, ki sem jih omenjal v prvih stavkih. Kajti, Moore se je tokrat pokazal kot veren mož. Kot človek, ki je nekoč hotel postati duhovnik. Za razliko od njegovih dosedanjih »proti« filmov, bi naslednjič lahko posnel »za« film. ZA krščanstvo, pri tem pa bi se posmehoval iz vseh nevernikov. Ne bi to bilo nekaj novega? Ne bi to bil pravi izziv filmskega ustvarjalca? »S filmom spreobrnil tudi največjega skeptika!« bi se glasile novice. To, to bi bila prava propaganda.

OCENA: -4