V zgodovini filmov smo do sedaj imeli kar nekaj priložnosti spoznati zadnjo, čudaško željo pred smrtjo nekega milijonarja. Le spomnimo se Richarda Pryora in njegove pometane milijone ali Chrisa O' Donnella, kateri se je za bogato nasledstvo moral celo na hitro poročiti.
No, sedaj pa vam povem primer, zakaj je Alex von Warmerdam (Ober, Abel, De noorderlingen) eden mojih najbolj priljubljenih evropskih režiserjev in zakaj sem na ta njegov nov odbit izdelek komaj še čakal. Čeprav, vsak odkriti detajl iz filma pokvari siguren užitek ob ogledu…
Emma Blank šteje zadnje dneve. Kot umirajoča ženska, ki ne umira za rakom ali kakšno drugo zahrbtno boleznijo, ampak od »izčrpanosti«, ima vso pravico na svojo zadnjo željo. In če je to zahtevek za osebno strežbo in neprestano skrb, kot pri kakšni kraljici, se to od svojih najbližjih tudi ustreže. No, butler, služkinja ali kuharica za tiranko niso dovolj. Kajti vsaka »madam« ima tudi svojega psa. Režiser Warmerdam v vlogi psa Thea bo ravno pravšnji. Jep, prav se slišali. Groteska, ki na trenutke prestopi meje dobrega okusa, vsebuje lik, ki se v svojo vlogo psa tako vživi, da se tudi podela v hlače, če ga nihče ne pelje na sprehod. Hja, to so zadnje želje Emme Blank. To so njeni zadnji dnevi, kateri bodo na upanje moža, hčerke, sestre in brata, minili čim prej. In to je Alex von Warmerdam. Vedno odličen, a vedno po krivici spregledan.
Ni komentarjev:
Objavite komentar